Vsaka rastlina zahteva specifične pogoje za optimalno rast. Medtem ko lahko nekatere uspevajo v okoljih z relativno hladnim podnebjem, drugim precej bolj ustrezajo tropska podnebja z veliko sonca in večjimi količinami zračne vlage. Če pogoji močno odstopajo od idealnih, se lahko pojavijo različne težave. Med drugim lahko to pomeni, da na primer sadna drevesa sploh ne obrodijo. Čeprav se je Kanadčanka Lucie Hérard zavedala, da rastline, kot so denimo bananovci, niso najprimernejše za okolje, kjer živi, se je odločila, da kljub vsemu poskusi srečo. Možnosti za uspeh so bile precej majhne, vendar ji je kljub temu uspelo nekaj, kar se je zdelo skorajda nemogoče …
Tropska oaza v Kanadi? Zakaj pa ne!
Lucie Hérard, ki živi na obrobju Montreala, je dolgo sanjala o nekakšnem tropskem vrtu, vendar pa po drugi strani ni razmišljala o selitvi v okolje, kjer bi bilo te sanje lažje uresničiti. Tako je sklenila, da ignorira običajne napotke glede izbire najustreznejših rastlin za posamezno okolje in začne na svojem vrtu gojiti rastline, kot so bananovci. V projekt je vložila ogromno dela, denarja in časa. Trajalo je namreč kar približno dvanajst let, preden ji je uspelo domači vrt preobraziti v »tropsko oazo«, kot ga imenuje sama, za to pa je porabila približno 20.000 dolarjev. Nad uspešnostjo projekta je presenečena celo sama. Vrt, na katerem uspevajo rastline, ki jih sicer praktično ni mogoče videti v Kanadi, označuje za mali čudež.
Projekta se je lotila šele nekaj let pred upokojitvijo
Po besedah Lucie Hérard naj bi na njenem vrtu rastlo več kot sto različnih vrst rastlin. Največ pozornosti pritegnejo rastline, kot so bananovci in palme, ki so sicer značilne za območja s tropskim podnebjem. O projektu je začela razmišljati že v svojih dvajsetih, vendar je moralo nato miniti kar nekaj časa, preden se ga je zares lotila. Svojo tropsko oazo je namreč začela ustvarjati šele nekaj let pred upokojitvijo. Pred začetkom sajenje se je posvetovala z več strokovnjaki, od katerih je poskušala pridobiti nasvete, ki bi povečali možnost za to, da rastline preživijo ostre zime, značilne za Kanado.
Rastline se morajo dovolj okrepiti, preden so pripravljene na prvo prezimovanje zunaj
Prvo pravilo, ki ga je Lucie Hérard striktno upoštevala, je bila izbira mesta sajenja, ki omogoča, da so posamezne rastline izpostavljene čim večji količini sončne svetlobe. Še pomembneje pa je bilo to, da mladih dreves čez zimo ni puščala zunaj. Večinoma je počakala približno tri leta, da so se rastline dovolj okrepile, preden je menila, da so pripravljene na prezimovanje na prostem. Možnosti, da rastline preživijo dolgo in mrzlo kanadsko zimo, je poskušala povečati tudi z rednim obrezovanjem listov v jesenskih mesecih, rastline pa je nato zaščitila tudi s ponjavami.
Brez obžalovanj v povezavi s trudom, ki ga je vložila v projekt
Vrsta, ki se je izkazala za najbolj trpežno, je bil prav japonski bananovec (Musa basjoo), ki že vrsto let prezimuje zunaj. Pri drugih rastlinah Lucie Hérard ni imela takšne sreče. Večino tako jeseni presadi v lonce in jih prestavi noter. Delo je seveda vse prej kot preprosto, vendar se zdi Kanadčanki vredno truda in potrpežljivosti. Svoje rastline dojema skorajda kot otroke, zato se ji zdi logično, da jim posveča toliko pozornosti. Čeprav večino nasvetov z veseljem deli s tistimi, ki se navdušujejo nad njenim tropskim vrtom, pa pravi, da vendarle ni pripravljena izdati prav vseh skrivnosti.
Običajno se govori predvsem o tem, kako pomembno je, da popijemo dovolj vode – oziroma o najrazličnejših težavah, ki so možne, če dnevni vnos tekočine ni zadosten. Navsezadnje je precejšen del našega telesa sestavljen prav iz vode. Morebitno pomanjkanje tekočine lahko tako med drugim privede do težav pri uravnavanju telesne temperature, oslabljenega delovanja imunskega sistema in oteženega izločanja odpadnih snovi iz telesa. Tako je seveda razumljivo, zakaj je poudarjanju pomena zadostnega vnosa tekočine namenjenega toliko prostora. Vendar pa je po drugi strani lahko tudi dobrega preveč – in voda ni pri tem nobena izjema. Čeprav so resnejši zapleti, povezani s čezmernim pitjem vode, zelo redki, so vendarle možni. Tako je dobro, da poznate znake, ki opozarjajo, da bi bilo morda smiselno nekoliko zmanjšati količino vode, ki jo popijete.
1. Pogosto uriniranje
Eden najočitnejših znakov, da je količina vode oziroma tekočine, ki jo popijete, morda prevelika, je nadpovprečno pogosta potreba po uriniranju. Pogosto uriniranje je sicer lahko tudi simptom različnih bolezni. Nemalokrat je na primer povezano s sladkorno boleznijo. A preden začnete sploh razmišljati o resnejših vzrokih za to težavo, se je smiselno vprašati, ali ni morda razlog, zakaj morate tako pogosto obiskovati stranišče, bolj očiten. To velja tudi za tiste, ki imate zaradi pogostega uriniranja težave predvsem ponoči. Če se praktično vsako noč zbudite, ker morate opraviti malo potrebo, je smiselno, da poskušate najprej nekoliko zmanjšati količino tekočine, ki jo popijete v večernih urah oziroma neposredno pred odhodom v posteljo. V primeru, da ne opazite nobenih sprememb, pa je seveda pametno, da raziščete tudi druge potencialne vzroke za težavo.
2. Zelo svetla barva urina
Pogosto najlažja pot za ugotavljanje, ali je količina popite tekočine ustrezna, je opazovanje barve urina. Če je vaš urin zelo svetel, skorajda prozoren, najverjetneje popijete preveč vode. Po drugi strani pa je seveda problematična tudi pretirano temna, motna barva urina, ki je značilna za ljudi, ki so dehidrirani.
3. Pogosti mišični krči
Glavna nevarnost, povezana s pretiranim vnosom tekočine, je porušeno elektrolitsko ravnovesje. Če popijemo preveč vode, namreč »razredčimo« koncentracijo elektrolitov oziroma mineralov v krvi, kar vpliva na različne procese v telesu, ki so tako močno oteženi. Tako obstaja nevarnost za pomanjkanje natrija, kalija, magnezija, kalija itn. Če gre za precej blago obliko pomanjkanja, se običajno odrazi v obliki mišičnih krčev. V primeru, da se s to težavo srečujete zelo pogosto, je tako smiselno razmisliti, ali ni morda zanjo kriv čezmeren vnos tekočine.
4. Slabost
Ena najpogostejših oblik porušenega elektrolitskega ravnovesja je hiponatriemija. Gre za pomanjkanje natrija v krvi, ki pogosto vpliva na pojav težav, povezanih s prebavnim sistemom. Tipičen simptom hiponatriemije je slabost, ki lahko privede tudi do bruhanja. Tveganje za to težavo je še posebej veliko po intenzivni športni aktivnosti, ko ne zadostuje zgolj pitje vode oziroma ko lahko s tem situacijo še poslabšamo. Minerale, izgubljene zaradi intenzivnega znojenja, je nujno čim hitreje nadomestiti. Pri tem si seveda športniki najpogosteje pomagajo z izotoničnimi napitki.
5. Omotičnost in zmedenost
Slabosti in drugim prebavnim težavam, ki so posledica pretiravanja z vodo oziroma prenizkih količin elektrolitov v telesu, se lahko pridruži tudi občutek zmedenosti in dezorientiranosti. Vse skupaj pa lahko spremlja tudi omotičnost. Na srečo so tovrstni zapleti zelo redki; tudi če popijete nekoliko več vode, kot bi bilo potrebno, praviloma ni nevarnosti, da bi se pojavili tako hude težave. Nanje morajo biti pozorni predvsem nadpovprečno aktivni športniki, vendar pa je tudi za »običajne smrtnike« pomembno, da najdejo zlato sredino oziroma da količino vode čim bolj prilagodijo svojim dejanskim potrebam. Najbolj enostaven način za preverjanje, ali vam to uspeva, je tako praviloma že omenjeno redno preverjanje barve urina.
Pri delu na vrtu si lahko pomagate s številnimi kuhinjskimi pripomočki oziroma predmeti, ki jih običajno hranimo doma – celo takšnimi, ki so na prvi pogled že odsluženi in ki bi sicer najverjetneje že kmalu končali na odpadu. Preverite, kaj vse lahko uporabite na vrtu in kako natančno si lahko pomagate s temi predmeti …
1. Papirnate vrečke
Določene rastline so lahko zelo občutljive na nekoliko nižje temperature. Nekateri si pri zaščiti tovrstnih rastlin pomagajo s posebnimi folijami, vendar obstaja tudi preprostejša rešitev. Za zaščito lahko namreč uporabite kar papirnate vrečke. Te ujamejo topel zrak in poskrbijo za osnovno toplotno izolacijo. Če je napovedana zmrzal in pri roki nimate drugih pripomočkov za zaščito rastlin, je vsekakor pametno namestiti vsaj papirnate vrečke, da vam nizke temperature ne uničijo pridelka. Vrečke fiksirajte s pomočjo kamnov ali zemlje, da jih ne bo odpihnil veter. Ko se temperature spet dvignejo, čim prej odstranite vrečke, da bodo rastline dosegli sončni žarki.
2. Kavne usedline
Nekateri priporočajo, da kavne usedline uporabljamo kot naravno gnojilo za rastline, vendar mnenja glede koristnosti tega dodatka niso povsem enotna. Če se odločite za tovrstno uporabo kavnih usedlin, naj bi bile sicer najboljša izbira tiste rastline, ki imajo rade nadpovprečno vlažno, z organskimi hranili bogato prst. Še ena možnost pa je, da kavne usedline uporabite za zaščito pridelka pred določenimi živalcami. Tako naj bi jih bilo priporočljivo posuti po gredicah, kjer ste posejali semena korenja, da odženete mušice. Hkrati pa lahko kavne usedline nasujete tudi okoli posameznih rastlin, ki jih želite zaščititi pred polži.
3. Stara, neuporabna obutev
Se v vaših omarah za čevlje valja precej starih škornjev in drugih parov obutve, ki jih ne uporabljate več, saj so preveč poškodovani? Staro obutev, ki bi jo sicer zavrgli, lahko predelate v unikatne »lonce« za cvetlice oziroma različne rastline. Tako predelano obutev lahko na primer obesite na vrtno ograjo. Če je potrebno, na podplatu izvrtajte luknjo, preden v obuvalo nasujete zemljo, da bo možno odtekanje presežka vode. V primeru, da vrtanje luknje ni možno, pa lahko v samo obuvalo namestite manjši lonček z luknjicami na dnu.
4. Nogavice iz najlona
Ne veste, kaj storiti z vsemi poškodovanimi najlonskimi nogavicami? Ena izmed možnosti je, da jih uporabite na vrtu. Gre namreč za odličen pripomoček za privezovanje rastlin k opori, na primer paradižnikov. Najlon je po eni strani dovolj močan, da bo poskrbel, da bodo rastline ostale na svojem mestu. Vendar pa po drugi strani dovolj nežen, da rastlin ne bo poškodoval. Preden se lotite privezovanja, (hlačne) nogavice iz najlona razrežite na trakove primerne debeline. Z najlonskimi nogavicami pa si lahko pomagate tudi pri sajenju lončnic. Z njimi obložite dno lonca, preden vanj nasujete zemljo. Tako bo voda lahko odtekala, najlon pa bo zadržal umazanijo.
5. Aluminijasti krožniki
Uporabi aluminijastih krožnikov in podobnih predmetov za enkratno uporabo se je seveda najbolje povsem izogniti, saj z njimi po nepotrebnem obremenjujemo okolje. A če ste jih zaradi določenega razloga morali kupiti, se poskušajte izogniti vsaj temu, da jih zavržete takoj po uporabi. Na vrtu jih lahko na primer uporabite namesto klopotca. Zvok trkanja krožnikov drug ob drugega običajno odžene ptice, podoben učinek pa ima tudi sama barva oziroma material. Bleščeča svetloba, ki se odbija od aluminija, povzroči nekaj zmede, zato živali najverjetneje ne bo preveč zanimal vaš pridelek.
Igračke, ki jih otroci pogosto uporabljajo med kopanjem, se zdijo na prvi pogled precej nedolžne. A kot v mnogih drugih primerih se lahko tudi tu skriva nevarnost, ki jo je težko zaznati s prostim očesom. To potrjuje tudi izkušnja Eden Strong oziroma njenega sinčka Baylorja. Zaradi navidezno nedolžne kopalne igračke je bil namreč dečkov vid nekaj časa močno ogrožen. Na srečo se je zgodba iztekla srečno, a previdnost ni nikoli odveč …
Bakterija je povzročila resno obliko celulitisa, ki je zelo nevaren za oči
V času incidenta je bil deček star dve leti. Varuška, ki ga je čuvala, je Baylorju kot že večkrat pred tem pripravila kopel, deček pa je nato v banjico vzel tudi svoje najljubše kopalne igračke. Kot verjetno veste, so tovrstne igrače pogosto izdelane iz gume, na dnu pa imajo luknjico (tipičen primer so denimo gumijaste račke). Ko je deček med igranjem stisnil eno izmed teh igračk, mu je voda, ki je bila ujeta v notranjosti, brizgnila v oči. Že kmalu po tem dogodku je začelo dečkovo oko spreminjati barvo. Zdravniki so sprva mislili, da gre za primer konjunktivitisa, torej vnetja očesne sluznice, za katerega je značilno spreminjanje barve beločnic – te postanejo rdečkaste oziroma roza barve.
Vendar pa se dečkovo stanje ni izboljševalo, ampak povsem nasprotno. Ko sta dečkova starša opazila, da so njegove oči skorajda strašljivo izbuljene, veke pa močno otečene, sta ga nemudoma spravila na urgenco, kjer so se zdravniki odločili za CT-slikanje, torej slikanje s pomočjo računalniške tomografije. Tako se je izkazalo, da gre za resno obliko celulitisa – bakterijske okužbe, ki je lahko v določenih primerih zelo nevarna. V primeru orbitalnega celulitisa, pri katerem bakterije napadejo tkiva, ki so v neposredni bližini očesa, je možna celo izguba vida. Kot omenjeno, je deček nato uspešno okreval, a če odziv vseh vpletenih ne bi bil tako hiter, bi se lahko zgodba končala precej bolj tragično.
Primeri, kot je bil Baylorjev, na srečo vendarle precej redki
Z vprašanjem, kako (ne)varne so v resnici kopalne igračke, so se ukvarjali tudi nekateri strokovnjaki. Tako obstaja nekaj manjših študij, v okviru katerih so v zbranih kopalnih igračkah odkrili ogromno bakterij. Med bakterijami, ki so bile odkrite v večini igračk, je bila tudi vrsta, imenovana Pseudomonas aeruginosa, ki je problematična predvsem za ljudi z oslabljenim imunskim sistemom. Poleg bakterij se lahko zaradi vlage v igračkah nakopičijo tudi različne glivice oziroma plesen. A čeprav kopalne igračke niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled, so zapleti, povezani z njimi, vendarle precej redki. Zgodbe, kot je zgodba malega Baylorja, tako na srečno niso nekaj, kar bi se dogajalo zelo pogosto.
Kako poskrbeti za ustrezno čiščenje kopalnih igračk?
Pretirana zaskrbljenost torej ni potrebna (izjema so predvsem otroci, katerih imunski sistem je oslabljen, posledično pa je nevarnost za različne okužbe nadpovprečno visoka), vendar pa je kljub temu zelo priporočljivo, da skrbite za ustrezno čiščenje igračk, s katerimi se vaši otroci igrajo med kopanjem. Svetujemo vam, da igračke občasno prekuhate v vreli vodi, nato pa iztisnete vodo in pustite, da se zares dobro posušijo. Nekateri priporočajo tudi razkuževanje igračk s pomočjo razredčenega belila ali alkoholnega kisa. Vsekakor pa je najmanj, kar lahko storite, to, da poskušate po vsaki uporabi iz igračk iztisniti čim več vode in jih postaviti nekam, kjer se bodo lahko posušile. Shranjevanje teh igračk v kopalnici torej ni najboljša ideja, še posebej če ni poskrbljeno za optimalno prezračevanje tega prostora.
Parodontoza oziroma parodontalna bolezen je izjemno razširjena težava. Gre za hudo obliko vnetja in odstopanja dlesni, ki velja za najpogostejši razlog za izgubo zob. To je seveda težava že samo po sebi, hkrati pa lahko bolezni dlesni vplivajo tudi na druge zdravstvene tegobe. Obstaja celo vedno več dokazov, da so težave z dlesnimi povezane tudi s povečanim tveganjem za raka …
Bakterija, ki povzroča bolezni dlesni, povezana tudi z določenimi vrstami raka
Bolezni dlesni so posledica kopičenja zobnih oblog, ki skrivajo tudi ogromno bakterij in drugih mikroorganizmov. Če teh oblog ne odstranjujemo dovolj pogosto, otrdijo in se spremenijo v t. i. zobni kamen. Ta se lahko začne kopičiti tudi v žepkih, ki nastajajo zaradi odstopanja dlesni. Postopoma se dlesni vedno bolj odmikajo, dogajanje pa lahko spremljajo tudi vnetja in bolečine. Če ne poskrbimo za hitro zdravljenje, zobje sčasoma izpadejo. Raziskave, ki so bile izvedene v zadnjih letih, pa razkrivajo, da bolezni dlesni s seboj prinašajo dodatna tveganja.
Študija iz leta 2017, pod katero so se podpisali finski in švedski znanstveniki, je v ospredje postavila prav povezavo med boleznimi dlesni in rakom. Raziskovalci so odkrili, da lahko bakterija Treponema denticola, ki ima ključno vlogo pri razvoju parodontoze, vpliva tudi na določene vrste raka, predvsem na tiste, ki so povezane s prebavili. V ustih bolnikov, ki so zboleli za eno izmed oblik raka prebavil, je namreč pogosto prisoten encim, ki povečuje aktivnost omenjene bakterije. Gre za encim, ki lahko obenem aktivira druge encime, ki pomagajo pri širjenju rakavih celic. Za povrh pa je to encim, ki oslabi delovanje imunskega sistema, zaradi česar se lahko rak širi hitreje.
Umrljivost med rakavimi bolniki s parodontozo nadpovprečno visoka
Izsledki, ki so bili odkriti s pomočjo raziskave iz leta 2017, so finske znanstvenike spodbudili k nadaljnjemu preučevanju problematike. Pred nedavnim so tako poskrbeli za novo raziskavo, pri čemer jih je tokrat zanimalo predvsem to, ali obstaja povezava med parodontozo in smrtnostjo pri rakavih bolnikih. Šlo je za obsežno raziskavo, s katero so bili zajeti podatki več kot 68.000 oseb, zbrani v obdobju desetih let. Analiza je razkrila, da obstaja pri ljudeh s parodontozo večja verjetnost, da umrejo, če zbolijo za rakom, kot pri tistih, ki nimajo težav z dlesnimi. Na podlagi ugotovitev, do katerih so prišli raziskovalci s pomočjo obeh študij, je mogoče sklepati, da parodontalna bolezen olajša širjenje nevarnih bakterij tudi v druge dele telesa. To lahko poveča nevarnost za to, da sploh zbolimo za rakom. Pri tistih, ki so že zboleli, pa lahko to pomeni slabše možnosti za ozdravitev.
Bolezni dlesni so lahko zelo problematične tudi za srce in ožilje
Pravočasno odkrivanje parodontoze in hitro ukrepanje je tako nujno tudi zaradi nevarnosti, povezane z rakom, ki jo prinaša ta bolezen. Hkrati pa lahko s tem zmanjšamo tudi druga zdravstvena tveganja. Že kar nekaj časa se na primer govori tudi o povezavi med dlesnimi ter boleznimi srca in ožilja. Izsledki določenih raziskav namreč nakazujejo, da lahko bakterije v ustni votlini, ki so krive za vnetja in infekcije dlesni, vplivajo tudi na različne težave, povezane s srčno-žilnim sistemom. Med drugim se zaradi teh bakterij poveča nevarnost za zamašitev žil in kap. Hkrati je lahko parodontoza zelo nevarna tudi v nosečnosti, saj naj bi bila povezana z povečano možnostjo za prezgodnji porod.
Skrb za redne preventivne preglede zob in dlesni je torej izjemno pomembna, še pomembnejše pa je seveda to, da skrbite za ustrezno ustno higieno. To pomeni redno ščetkanje zob in uporabo zobne nitke, hkrati pa je priporočeno tudi redno odstranjevanje zobnega kamna pri zobozdravniku, ki naj bi bilo izvedeno vsaj enkrat letno.
Metabolični sindrom ni nekaj, o čemer bi se pogosto govorilo. Tako morda sploh še niste slišali zanj, čeprav gre za eno največjih nevarnosti, ki ogrožajo zdravje posameznikov v sodobnem svetu. Povsem možno je, da tudi sami spadate med tiste, pri katerih lahko govorimo o metaboličnem sindromu. Težava je namreč izjemno pogosta, še posebej med starejšo populacijo, hkrati pa je zelo zaskrbljujoče, da se metabolični sindrom v zadnjih letih pospešeno širiti tudi med mlajšimi …
Trije od petih simptomov dovolj, da lahko govorimo o metaboličnem sindromu
Raziskava, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji Journal of the American Medical Association, je prinesla zaskrbljujoče ugotovitve. Raziskovalci ocenjujejo, da naj bi bil metabolični sindrom značilen za kar polovico vseh ljudi, starejših od 60 let. Hkrati pa se širi tudi med mlajšo populacijo. Prav med osebami, starimi od 20 do 39 let, naj bi prišlo v zadnjih letih do najbolj izrazitega poskoka številk. A da bi razumeli, zakaj je to tako problematično, moramo seveda najprej vedeti, kaj izraz »metabolični sindrom« sploh pomeni. Gre za sindrom, ki je definiran s petimi glavnimi simptomi. Ti simptomi so prevelik obseg pasu, povišan krvni tlak, povišane ravni sladkorja v krvi, previsoke vrednosti trigliceridov in povišan LDL-holesterol. O metaboličnem sindromu ne govorimo le v primerih, ko je pri nekom prisotnih vseh pet simptomov. Zadostujejo namreč že trije simptomi.
Metabolični sindrom kot nevarnost za resno diagnozo v prihodnosti
Včasih lahko sicer traja več let, preden se pokažejo prve težave. V osnovi gre namreč pri metaboličnem sindromu predvsem za dejavnike tveganja, ki pa lahko sčasoma prerastejo v resno bolezen. Dlje ko so prisotni ti simptomi, večja možnost namreč obstaja, da oseba zboli za diabetesom tipa 2, enim izmed srčno-žilnih obolenj ipd. Težava je lahko tudi ta, da marsikdo niti ne ve, da spada med populacijo, pri kateri lahko govorimo o metaboličnem sindromu. Ni namreč nujno, da so sprva prisotne posebne težave. Prav zato je izredno pomembno redno spremljanje oziroma merjenje omenjenih vrednosti.
Pozornost raziskovalcev zdaj usmerjena tudi k mlajši populaciji
Predvsem zadnjih nekaj let so postali strokovnjaki bolj pozorni na metabolični sindrom pri mlajših ljudeh. Redno preverjanje naštetih dejavnikov tveganja je bilo namreč v preteklosti rezervirano predvsem za starejšo populacijo. Med drugim lahko metabolični sindrom poveča nevarnost za ishemično možgansko kap – in prav povečevanje števila mladih, pri katerih je bila ugotovljena ta oblika kapi, je bila ena od glavnih spodbud za to, da so postali raziskovalci bolj pozorni na prisotnost dejavnikov tveganja pri populaciji, ki pred tem ni bila deležna tolikšne pozornosti, ko je šlo za ukvarjanje z metaboličnim sindromom. Pri tem lahko opazimo zanimiv fenomen: ker se starejši ljudje zavedajo, da spadajo v ogroženo skupino, pogosto bolj pazijo na svoje zdravje, zato pogostost določenih bolezni med to populacijo celo upada. Po drugi strani pa mlajši mislijo, da jim ni treba pretirano skrbeti za zdravje, nato pa jih nenadoma preseneti resna diagnoza.
Nujna kombinacija rednega preverjanja vrednosti in ustreznih preventivnih ukrepov
Izjemno pomembno je torej, da se začne tudi pri mlajši populaciji sistematično spremljati morebitna prisotnost glavnih simptomov oziroma dejavnikov tveganja, ki so združeni pod izrazom »metabolični sindrom«. Hkrati pa je seveda nujno, da so tudi mlajši pozorni na osnovne preventivne ukrepe, s katerimi je mogoče zmanjšati nevarnost za ta sindrom. Še posebej pomembno je, da se izogibate stresu, da skrbite za dovolj gibanja in za zdravo prehrano, za kadilce pa seveda tudi to, da čim prej opustite kajenje. Ob tem se morate zavedati, da metabolični sindrom nikakor ni značilen zgolj za ljudi s čezmerno telesno težo, kot bi se lahko morda zdelo na prvi pogled, ampak je vse prej kot redek tudi med tistimi, katerih indeks telesne mase je znotraj normalnih vrednosti.
Število zapuščenih, potepuških psov je na žalost še vedno vse prej kot nizko. Po nekaterih ocenah naj bi trenutno na ulicah mest po svetu živelo kar približno 200 milijonov psov brez doma. To je težava po mnogih državah po svetu. A Nizozemska je ena izmed svetlih izjem. V državi so namreč uspeli praktično rešiti problematiko zapuščenih psov …
Še do začetka 21. stoletja število brezdomnih psov v državi precej visoko
Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da Nizozemska sploh nikoli ni imela težave z zelo visokim številom zapuščenih psov brez doma. Vendar je resnica precej drugačna. V 19. stoletju je bil pes razumljen kot nekakšen statusni simbol, zato so si mnogi (bogatejši) Nizozemci prizadevali za to, da bi imeli čim več psov. Nato pa je prišla steklina, ki se je širila s pospešeno hitrostjo. V paniki so tako mnogi ljudje zapustili pse, ki so bili prisiljeni sami tavati po ulicah, ne da bi kdor koli skrbel zanje, zato je bilo njihovo preživetje močno ogroženo. A če je postal dostop do hrane nenadoma močno otežen, je bilo po drugi strani parjenje precej olajšano. Število potepuških psov na Nizozemskem je tako vztrajno naraščalo, dokler se niso na začetku 21. stoletja oblasti odločile, da se spopadajo s težavo …
Prvi korak je bil poskus zmanjšanja novih rojstev na ulici
»Spopadanje s težavo« je sicer pogosto zgolj evfemizem za poboj večjega števila prostoživečih živali, vendar pa projekt, ki so ga izpeljali na Nizozemskem, na srečo ni vključeval tovrstnih »rešitev«. Prvi korak je bila sistematična sterilizacija oziroma kastracija psov. Čeprav bi lahko oporekali, da gre tudi tu za vse prej kot optimalno rešitev, se zdi v dani situaciji vendarle manjše zlo, ki lahko prepreči precej nadaljnjega trpljenja. Na Nizozemskem so torej zasnovali program, s pomočjo katerega jim je uspelo zgolj v nekaj mesecih sterilizirati/kastrirati kar približno 75 odstotkov brezdomnih psov. Število kužkov, rojenih na ulici, se je začelo tako drastično zmanjševati. Poleg sterilizacije/kastracije je bil izveden tudi temeljit veterinarski pregled. Psi pa so prejeli tudi ustrezna cepiva, namenjena preprečevanju širjenja stekline in drugih bolezni.
Višje kazni in višji davki ob nakupu pasemskih psov pri rejcih
Prvi fazi projekta je sledila priprava zakonske podlage, ki je predvidevala precej strožje kazni za tiste, ki preprosto zapustijo pse. S tem dejanjem si lahko tako danes na Nizozemskem nakopljete visoko denarno kazen. V državi so poskrbeli tudi za dodatne inšpektorje, specializirane prav za odkrivanje morebitnih kršitev novih zakonov, v skladu s katerimi ima vsaka žival »pravico do kakovostnega življenja«. Zelo pomembna sprememba pa je bila tudi povišanje davkov ob nakupu psa pri rejcu. Namen tega ukrepa je bil seveda spodbuditi ljudi, da se raje kot za nakup pasemskih, načrtno vzrejenih psov odločijo za posvojitev.
Nov dom je našlo kar približno milijon psov
Zadnji korak, s katerim je uspelo Nizozemcem občutno zmanjšati število brezdomnih psov, pa je bil poskus iskanja domov tistim psom, ki so še vedno živeli na ulicah. Tako je bila organizirana vsedržavna kampanja, namenjena promociji posvajanja psov. Kampanja je bila očitno več kot uspešna. Z ulic naj bi bilo rešenih kar približno milijon psov. Danes naj bi tako v kar 90 odstotkih vseh nizozemskih domov bival tudi pes. Čeprav se zdi morda oznaka »država brez zapuščenih psov« nekoliko pretirana, pa se je Nizozemska vsaj močno približala temu idealu. Po mnenju mnogih je bil projekt tako uspešen, ker oblasti niso delovale na lastno pest, ampak v tesnem sodelovanju z državljani.
Zaradi zapiranja restavracij, šol in različnih podjetij po svetu so se številni kmetje znašli v zagati. Čeprav se je prodaja hrane v trgovinah na račun omejitve drugih možnosti nekoliko povečala, je začel kmetom kljub temu ostajati presežek pridelka. Marsikomu se je zdelo, da je edina možnost, da ta pridelek preprosto zavrže.
Podobna usoda je doletela tudi mnoge kmete v ameriški zvezni državi Washington. Vendar pa so številni izmed njih vendarle želeli, da pridelek kljub upadu prodaje ne konča med odpadki, ampak da najde pot do ljudi v stiski, četudi sami ne bi imeli nikakršne finančne koristi. Ko je George Ahearn slišal, kaj se dogaja okoli njega, se je odločil, da poskuša pomagati pri organizaciji oziroma pri tem, da hrana najde pot do tistih, ki jo resnično potrebujejo …
Uspešen že prvi poskus povezave kmetov in »bank hrane«
Že prvi kmet, ki ga je George Ahearn poklical, se je strinjal, da mu podari pet prikolic krompirja. A kljub uspešnemu prvemu koraku se je pojavila težava: Ahearn namreč ni imel ustreznega vozila, s pomočjo katerega bi lahko hrano prepeljal do ljudi v stiski. Tako se je odločil, da svojo zagato opiše na Facebooku. Že kmalu je prejel lepo število odzivov. Na koncu je dobil možnost izposoje kar štirih tovornjakov. Tako je lahko pridelek v precej kratkem času spravil do t. i. bank hrane, ki so namenjene socialno ogroženim posameznikom in družinam.
V sklopu prvega projekta je uspelo Ahearnu in njegovim pomočnikom do bank hrane pripeljati več kot devet ton krompirja in čebule, s čimer so močno presegli prvotne načrte. Javili so se tudi ljudje, ki so priskrbeli lesene zabojčke za pridelek, saj v bankah hrane težko sprejmejo živila v razsutem stanju. Hkrati pa je Ahearn dobil pomoč tudi pri sami organizaciji, kar mu je dalo zagon za nadaljevanje tovrstnih projektov …
Projekt temelji na prostovoljnem delu in donacijah
George Ahearn je nato z dvema ženskama, ki sta mu priskočili na pomoč v prvih fazah projekta, in sicer z Zsofio Pasztor in Nancy Balin, ustanovil neprofitno organizacijo EastWest Food, namenjeno transportu pridelka, ki bi bil sicer zavržen, od kmetov do ljudi v stiski. Organizaciji je uspelo rešiti že več kot tisoč ton hrane, vsi, ki sodelujejo pri distribuciji, pa delo opravljajo prostovoljno oziroma brez plačila. Trenutno šteje stalna ekipa 11 ljudi, občasno pa priskočijo na pomoč tudi drugi prostovoljci.
Pri organizaciji EastWest Food sicer kmetom, ki se odločijo podariti svoj pridelek oziroma presežek pridelka, ne morejo obljubiti, da bodo dobili kar koli v zameno. Tako sprejemajo hrano le od tistih, ki se strinjajo s tem, da gre za donacijo brez obveznosti. Vendar pa poskuša George Ahearn s sodelavci vendarle poskrbeti, da bi kmetom povrnili vsaj del stroškov. Večina denarnih donacij, ki jih prejme organizacija, je tako namenjena kritju teh stroškov.
Bo projekt preživel pandemijo?
Ena izmed težav, ki se je pojavila po nekaj mesecih, je bilo sicer tudi pomanjkanje ustrezne opreme za shranjevanje določenih živil, dokler ne dosežejo končnega cilja. Sprva so namreč pri organizaciji prejemali predvsem krompir, čebulo in podoben pridelek, ki ne zahteva shranjevanja pri posebej nizkih temperaturah. Ko so začeli prejemati ponudbe kmetov, ki so jim želeli podariti sadje, pa se je situacija nekoliko zapletla. Eden najpomembnejših ciljev organizacije v bližnji prihodnosti je tako povečevanje hladilnih kapacitet. Čeprav je sicer mogoče pričakovati, da bo ob koncu pandemije dotok hrane nekoliko manjši, je količina zavržene hrane tudi v »običajnih časih« zaskrbljujoče velika. Projekti, kot je ta, ki ga je zasnoval George Ahearn, so tako zagotovo dobrodošli tudi nasploh.
V preteklosti je bila škrlatinka eden glavnih razlogov za otroške smrti, a na srečo je uspela sodobna medicina v 20. stoletju zajeziti širjenje te bolezni, ki jo povzročajo bakterije Streptococcus pyogenes oziroma β-hemolitični streptokoki skupine A.
Vendar pa se zdi, da se v zadnjih letih dogaja nekaj nenavadnega. Škrlatinka namreč spet postaja vedno bolj razširjenja. Pred nedavnim izvedena raziskava, ki je bila plod mednarodnega sodelovanja znanstvenikov, je nakazala možne vzroke za dogajanje. Ti vzroki naj bi se skrivali v genomu enega izmed sevov bakterije, ki je kriva za škrlatinko. Ko gre za nalezljive bolezni, je lahko namreč »družinsko drevo« organizmov, ki so vpleteni, izjemno kompleksno – tako je nemalokrat težko predvideti, kje se lahko pojavi nova težava …
Število primerov je v zadnjih letih naraščalo na različnih koncih sveta
Bakterije, ki povzročajo škrlatinko, lahko v notranjosti našega telesa izločijo večje količine t. i. superantigenov, ki so zmožni povzročiti ogromno škode, še posebej pri otrocih. Ni sicer nujno, da so simptomi škrlatinke zelo hudi. Vsaj danes je pogosto nasprotno: med tipične težave, ki se pojavijo pri škrlatinki, sodijo izpuščajo na koži in bolečine v grlu. Vendar je po drugi strani možna tudi precej hujša oblika škrlatinke, ki privede do t. i. toksičnega šoka in odmiranja organov. Preden so se pojavili antibiotiki, je bila seveda hujša, pogosto celo usodna različica škrlatinke precej pogostejša.
Na neki točki se je zdelo, da je škrlatinka povsem obrobna, že skorajda odpravljena bolezen, vendar pa so začeli nato pred nekaj leti z različnih koncev sveta poročati o nekakšnem novem valu pospešenega širjenja te bolezni. O tem, da gre za vse prej kot za zanemarljivo težavo, priča podatek, da je novi val pomenil kar 600.000 novih okužb oziroma primerov škrlatinke.
Za večino primerov škrlatinke v zadnjem desetletju naj bi bil kriv nov bakterijski sev
Mednarodna ekipa raziskovalcev, ki jo je vodil molekularni biolog Stephan Brouwer, se je tako odločila, da preuči, kaj natančno se dogaja. Posvetili so se predvsem preučevanju genetike streptokokov skupine A. Pri tem jim je uspelo odkriti sev, ki je bil zaznan na območju severovzhodne Azije in ki izloča še posebej veliko superantigenov. Med temi superantigeni je tudi takšen, ki bakterijam, krivim za škrlatinko, omogoča nov, še nikoli pred tem opažen način vdora v gostiteljeve celice.
Na podlagi tega je mogoče sklepati, da novi izbruhi škrlatinke niso povezani z istimi bakterijskimi sevi kot tisti v preteklosti, ampak s podskupino streptokokov skupine A, ki se je »naučila novega trika«. Pri tem je imela »pomoč« t. i. fagov oziroma bakteriofagov – virusov, ki povzročajo okužbe bakterij. Ob okužbi z bakteriofagi so se toksini prenesli z virusov na bakterije oziroma na specifične bakterijske seve, s tem pa so jim omogočili učinkovitejši kolonizacijo gostiteljev. Sev bakterije Streptococcus pyogenes, ki je pred tem spadal med manj nevarne, je s tem pridobil pomembno prednost pred drugimi in poskrbel za »obuditev« škrlatinke.
Ukrepi, povezani z novim koronavirusom, začasno upočasnili tudi širjenje škrlatinke
Zdi se, da so ukrepi, namenjeni zajezitvi širjenja novega koronavirusa oziroma virusa SARS-CoV-2, med drugim poskrbeli tudi za to, da se je število okužb z bakterijami, ki povzročajo škrlatinko, vsaj začasno nekoliko zmanjšalo. Načini okužbe so namreč tudi pri bakteriji Streptococcus pyogenes oziroma pri različnih sevih te bakterije zelo podobni kot pri novem koronavirusu. A ko se bo življenje počasi vrnilo na stare tire, kar pomeni, da ne bomo več tako pozorni na higienske ukrepe, vzdrževanje medsebojne razdalje ipd., se zna zgoditi, da se bo začelo ponovno občutno povečevati tudi število primerov škrlatinke.
O zdravi prehrani vemo čedalje več, zato se vsako leto pojavi tudi kakšna nova dieta. Med tistimi, ki jih ne uporabljamo zgolj za hujšanje, temveč se po njih lahko prehranjujemo ves čas (365 dni), je tudi dieta pegan 365, ki prinaša nov način prehranjevanja tudi k nam.
Prehranski svetovalci nas vse pogosteje opominjajo, da je treba jesti zdravo, nepredelano in uravnoteženo prehrano ves čas, ne pa le ob zdravstvenih težavah in hujšanju. Takšnih diet oziroma načinov prehranjevanja je na voljo kar nekaj, na primer sredozemska dieta. Vedno pa se najdejo tudi nove.
Kako je nastala dieta pegan 365?
V letu 2019 je zaslovel način prehranjevanja z imenom pegan 365 – gre za dieto, ki se je lahko držimo ves čas, torej 365 dni v letu. Njen glavni promotor je dr. Oz, ameriški zdravnik, ki je znan predvsem zavoljo svoje televizijske oddaje, v kateri svetuje o zdravem in polnem življenju. (Njegovo oddajo je mogoče spremljati tudi na televizijskih programih pri nas.) Sicer pa je dieto že leta 2014 ustvaril zdravnik Mark Hyman iz bolnišnice v Clevelandu.
Bistvo nove prehranske smernice
Številka je, kot omenjeno, vezana na trajnost diete, beseda »pegan« pa je skovanka. Združuje dve besedi, ki povesta, da gre za kombinacijo dveh že poznanih diet: paleo diete in veganstva. Medtem ko se vegani izogibajo vseh živil živalskega izvora, gre pri paleo dieti za način prehranjevanja, kot so ga poznali ljudje v paleolitiku. Takrat še ni bilo poljedelstva, torej se je žit in stročnic uživalo izjemno malo. Nabirali so sadje, si postregli z zelenjavo, lovili ribe, glodali oreščke in semena, ker živinoreje ni bilo, pa je bilo tudi mesa nekaj manj – lovili so divjad in ptice, torej je bilo meso pusto. Če ni bilo živinoreje, pa seveda ravno tako ni bilo mleka in mlečnih izdelkov.
Paleo dieta marsikomu v marsikaterem pravilu ni sprejemljiva, prav tako pa tudi ne veganstvo. Zdaj pa je tu pegan 365, ki združuje najboljše iz ene in druge, odpravlja pa največje težave. Tako lahko jeste kot tisti na paleo dieti, le da si privoščite tudi nekaj škrobnatih jedi, ter tako kot vegani, le da temu dodate še nekaj pustega mesa. Bistvo je torej v tem, da z združitvijo obeh diet poskrbite za zdravo in uravnoteženo prehrano, kjer ni velikih odrekanj.
Katerim živilom se je treba pri dieti izogniti? Iz svoje prehrane morate črtati procesirano hrano, sladkor ter mleko in mlečne izdelke. Alkoholu se velja izogibati, vendar si lahko dvakrat tedensko privoščite kozarček pijače. Ravno tako velja, da se lahko ob posebnih priložnostih pregrešite, vendar je to dovoljeno zgolj enkrat do dvakrat tedensko. To ne pomeni, da pojeste goro sladkarij, lahko pa se posladkate s piškotom, skodelico sladoleda, rezino jabolčnega zavitka ali pite.
Če želite s to dieto redno izgubljati kilogram na teden (kar teoretično pomeni, da lahko letno izgubite 56 kilogramov), naj bo pregreh čim manj. Sicer pa je del prehranjevanja po tej dieti tudi gibanje. Trikrat tedensko naj bi se intenzivno gibali vsaj pol ure, kar je dejansko precej malo, vendar pa je poudarek na intenzivnosti – počasen sprehod z vašim kužkom ne bo dovolj.
Pegan 356: Kaj in kako jesti?
Dieta pegan 365 je zelo preprosta in zato primerna za vsak življenjski slog, saj ne zahteva tehtanja živil in preštevanja kalorij. »Samo zapomnite si, da je treba dnevno zaužiti vsaj 5 skodelic zelenjave, 4 skodelice ogljikovih hidratov, 3 skodelice beljakovin, 2 skodelici zdravih maščob in 1 skodelico nadomestka za mlečne izdelke,« pravi dr. Oz. Glavna živila morajo biti sadje, zelenjava in zdrave maščobe.
Kaj to pomeni v praksi? Za dnevno merico uporabljajte lonček s prostornino 225 mililitrov in jo nato za npr. eno skodelico beljakovin napolnite s tofujem, fižolom, jajci, perutnino, ribo, pustim rdečim mesom itd. Za polnjenje skodelice s škrobom uporabite žitarice, škrobnato zelenjavo, kot so sladki krompir, buča in koruza, sadje in podobno. Kot nadomestek mleka lahko uživate na primer mandljevo mleko ter druge vrste mleka, sira in jogurtov, ki ne temeljijo na pravem mleku. Izbire živil za sestavljanje jedilnika vam ne bo zmanjkalo.
Kako vedeti, ali spada neka vrsta zelenjave pod skodelico zelenjave ali pod skodelico škroba oziroma ogljikovih hidratov? Tu je potrebnega nekaj poznavanja glikemičnega indeksa. Zelenjava, ki ima visok glikemični indeks (hiter dvig krvnega sladkorja), torej krompir, buča, rdeča pesa, koleraba in podobno, naj šteje za ogljikove hidrate. Zelenjava z nizkim indeksom, torej paradižnik, paprika, zelje, cvetača, ohrovt, kumare, špinača in druga listnata zelenjava, pa šteje za merico zelenjave. (Glikemični indeks živil lahko hitro preverite na spletu, načeloma pa velja, da ima zelenjava, ki raste nad zemljo, nizek indeks, tista, ki raste pod zemljo, pa visokega.)
Pri dieti si prehrano razdelite na pet delov: tri večje obroke in dva prigrizka. Prav oba prigrizka lahko najbolje poskrbita, da niste nikoli lačni, saj imate hrano vedno pri roki: pest oreščkov, semena, nekaj jagodičevja in podobno hitro preženejo lakoto.
Primeri okusnih jed
Kaj lahko po tej dieti jeste za zajtrk ali večerjo? Ena od možnosti je »masten kruhek«. Rezino kruha pokapljate z olivnim oljem ali namažete s kikirikijevim ali drugim maslom iz oreščkov. Obložite ga s svežo zelenjavo, na primer paradižnikom in kumarami, ali pa s sadjem. Prav tako lahko kruh obložite z nekaj rezinami avokada, s katerimi ravno tako poskrbite za zdrave maščobe. Vedno so odlična izbira tudi žitarice v kombinaciji s sadjem, oreščki in semeni.
Kaj pa vaš glavni obrok, torej kosilo? Poleg vira beljakovin, ki ga lahko predstavlja npr. piščančji zrezek, si privoščite obilo zelenjave: brokoli, ohrovt, špinačo, vključite tudi na olivnem olju popečene šampinjone in podobno. Načeloma velja, da obrok vedno najprej sestavite vegansko, nato pa dodate še beljakovine živalskega izvora, če vanj ne morete vključiti dovolj tistih, ki so rastlinskega izvora.
Kaj pa stranski učinki diete pegan 365?
Ker gre za kombinacijo dveh načinov prehranjevanja, kjer iz vsakega vzamemo le najboljše, tveganj za zdravje ni. Prehranski strokovnjaki pravijo, da je dieta odlična, ker lahko z njo telo oskrbimo z vsemi potrebnimi makro- in mikrohranili, za razliko od mnogih drugih diet pa zaužijemo tudi veliko vlaknin, ki so odlične za prebavo. Tudi izkušnje v praksi so dobre. Vsi tisti, ki so že preizkusili paleo dieto, pa so pri njej pogrešali žitarice (testenine, kruh itd.), se v kombinirani dieti najdejo precej hitro. Enako velja za vse, ki so se že kdaj poskušali prehranjevati povsem vegansko, pa so ugotovili, da je zgolj iz rastlinskih virov telo precej težko oskrbeti z beljakovinami (oziroma vsemi aminokislinami).
Dieta je torej zgolj pozitivna in lahko pripomore k znižanju tveganja za diabetes in pojav povišanega holesterola. Kar se tiče izgube kilogramov, pa je zelo zmerna in tudi bolj počasna. Bolje jo je torej uporabljati kot način prehrane za vzdrževanje telesne teže, če želimo to zmanjšati, pa je še vedno najbolje, da znižamo količino zaužitih kalorij in uživamo več beljakovin.
Sicer se boste ob kombiniranem paleo-veganskem načinu prehranjevanja po tej dieti odlično počutili in hitro boste opazili, da imate veliko energije, ki vam je je ob nezdravem načinu prehranjevanja prej primanjkovalo.
Primer jedilnika za pegan 365
Zajtrk
Krema iz pese in jagodičevja
Potrebujete: 1 velik datelj, 120 ml kokosovega mleka, 1 žlico chia semen, 1 zvrhano žlico indijskih oreščkov, 1 majhno rdečo peso (olupljeno in nasekljano), 100 g zamrznjenega jagodičevja
Priprava: Datelj namočite v vodi, da se zmehča. Skupaj s chia semeni, indijskimi oreščki in kokosovim mlekom ga dajte v mešalnik, da dobite gladko pasto. Dodajte še rdečo peso in zamrznjeno jagodičevje ter dobro zmeljite.
Malica ali sadni posladek
Chia puding s sadjem
Potrebujete: 1 lonček mandljevega mleka, 1/4 lončka chia semen, 2 žlici 100-odstotnega javorjevega sirupa, malo vanilje (iz stroka), lističe mandljev, nesladkane kokosove lističe, 1 žličko bučnih in 1 žličko sončničnih semen, sveže ali zamrznjeno sadje (npr. borovnice, mango ali ananas)
Priprava: Zmešajte chia semena, javorjev sirup, vaniljo in mandljevo mleko. Pokrijte in za 4 ure (ali čez noč) postavite v hladilnik, da semena nabreknejo. Zmešajte lističe mandljev, bučna in sončnična semena. Vzemite »puding« iz hladilnika, mu na vrh nadevajte sadje in posujte s semeni ter kokosom.
Kosilo med službo (pripravite že dan prej)
Bučkini rezanci z avokadovo omako
Potrebujete: 1 bučko, nekaj lističev bazilike, 80 ml vode, 4 žličke mandljevih lističev, 2 žlici limoninega soka, 1 avokado, 12 češnjevih paradižnikov
Priprava: S pripomočkom za rezanje na rezance narežite bučko na rezance. Avokado olupite in mu odstranite koščico ter ga skupaj z drugimi sestavinami (razen paradižnikov) nadevajte v mešalnik in zmeljite. Rezance prelijte z omako in dodajte na polovičke narezan češnjev paradižnik.
Priprava: Jajci zmešajte z vaniljo, da se vaniljina semena lepo razporedijo. Primešajte kokosovo maščobo. V drugi skledi zmešajte vse suhe sestavine. Dodajte jajčno mešanico, pretlačena jabolka in naribano bučko. Dobro premešajte z električnim mešalnikom. Nadevajte v dva modela za hlebček in v pečici, ogreti na 180 stopinj Celzija, pecite približno 50 minut.
Juha za družinsko kosilo
Juha iz korenja in pomaranče
Potrebujete: 2 žlici kokosovega olja, 1 veliko nasekljano čebulo, 3 nasekljane stroke česna, 1 kg olupljenega in narezanega korenja, 3 pomaranče (sok), 3 lončke zelenjavne jušne osnove, 400 ml kokosovega mleka, 1,5 žličke drobno nasekljanega ingverja, sol in poper po okusu
Priprava: Na rahlem ognju stopite kokosovo olje in dodajte čebulo. Pražite 5 minut, nato dodajte česen in pražite še 5 minut. Dodajte korenje, kokosovo mleko, pomarančni sok in jušno osnovo. Zavrite, nato na manjšem ognju kuhajte, dokler ni korenje mehko. Dodajte ingver in pretlačite s paličnim mešalnikom. Po okusu solite in poprajte.
Večerja ali kosilo brez mesa
Cvetačni polpeti z jajcem
Potrebujete: 1 srednje veliko glavo cvetače, 2 žlici nasekljanega drobnjaka, 1 žličko česna v prahu, 1 žličko čebule v prahu, 1/2 žličke kurkume, 1/2 žličke soli, 1 ščep popra, 2 jajci, 2 žlici kvinojine ali ajdove moke, jajca
Priprava: Cvetačo narežite in nato drobno nasekljajte (lahko uporabite multipraktik). Posolite jo in pustite stati 15 minut. Nato jo stresite na gazo in iz nje ožemite vodo. Cvetačne drobtine stresite nazaj v skledo, jim primešajte jajci in nato še preostale sestavine. Oblikujte od 1 do 1,5 cm debele polpete in jih nadevajte na pekač, obložen s papirjem za peko. Pecite 15–20 minut pri 200 stopinjah Celzija. (Opomba: polpete lahko pečete tudi na olju v ponvi, vendar bo v pečici preprosteje, saj boste na štedilniku že pekli jajca.) Polpete ponudite z na oko pečenim jajcem.
Večerja ali kosilo z nekaj mesa
Piščanec ali kozice z mangovo prilogo
Potrebujete: 1 piščančji file ali 2 lončka repkov kozic, 2 žlici kokosovega olja, 1,5 zrelega manga (ne premehkega), 1/4 nasekljane rdeče čebule, nekaj drobno nasekljanih lističev bazilike, 1 limeto (sok), sol in poper
Priprava: Mango olupite, odrežite meso od kosti, narežite na kocke. Dodajte čebulo in baziliko, prelijte s sokom limete, po okusu solite in poprajte. Postavite v hladilnik in vmes pripravite piščanca ali kozice. Piščanca narežite na rezine, solite in poprajte ter popecite na olju (oziroma popražite kozice). Na krožnik nadevajte hladno mangovo prilogo, na vrh pa položite piščanca oziroma kozice.
Priprava: Sončnična semena, mandlje in indijske oreščke namočite v približno polovici vode, v drugi polovici namočite datlje. Pustite stati 4 ure, nato poberite iz vode. Vse sestavine (razen chia semen) nadevajte v mešalnik in zmeljite v pasto. Po potrebi dodajte nekaj vode. Nato po želji ročno primešajte še chia semena. Iz mase oblikujte približno deset kroglic in jih za več ur postavite v hladilnik, da se sestavine lepo povežejo.
