5 parov slabih sosedov na vrtu

Karmen Jordan
-
0
5 parov slabih sosedov na vrtu

Približuje se obdobje, ko bo ponovno čas za različna dela na vrtu. Osnova je seveda sajenje oziroma sejanje, ki predstavljata prvi korak do želenega pridelka. Čeprav se morda zdi ta del precej preprost, lahko v resnici že tu storite napako, zaradi katere rastline ne bodo uspevale tako dobro, kot bi želeli. Pomembna je namreč pravilna razporeditev gredic, ki zahteva nekaj predhodnega načrtovanja.

Po eni strani morate upoštevati, katere rastline so še posebej rade skupaj, po drugi strani pa tudi napotke glede t. i. slabih sosedov. Gre za rastline, ki jih ni pametno saditi skupaj, običajno zato, ker potrebujejo večje količine podobnih hranil. Tako začnejo druga drugi odžirati hrano, kar zavre njihovo rast. Hkrati pa se lahko pri določenih kombinacijah pojavijo tudi nekatere druge težave. V nadaljevanju navajamo nekaj tovrstnih parov, ki se jim je bolje izogniti …

1. Koruza in paradižnik

Medtem ko so določene rastline precej nezahtevne in za uspešno rast ne potrebujejo ogromne količine hranil, to nikakor ne velja za paradižnik in koruzo. V obeh primerih gre namreč za zelo »požrešne« rastline, hranila, ki so zanje še posebej pomembna, pa so precej podobna. Če boste koruzo in paradižnik posadili skupaj, bodo morale rastline nenehno tekmovati za hranila, kar jih lahko izčrpa. Dodatna težava pa je lahko tudi ta, da koruza in paradižnik privlačita podobne škodljivce. Če ju posadite skupaj, ste lahko tako v primeru napada hitro ob precejšnjo količino pridelka.

2. Krompir in sončnice

Poleg rastlin, ki jih nameravamo pojesti, ima večina na vrtu tudi nekaj okrasnih rastlin. Običajno so to različne cvetlice, katerih funkcija je v osnovi predvsem dekorativni učinek, čeprav lahko prinesejo nekaj dodatnih koristi. Če ste se odločili za sončnice, pazite predvsem na to, da jih ne boste posadili v bližini krompirja. Njihova semena namreč v zemljo izločajo snovi, ki so lahko strupene za različne rastline, še posebej pa za krompir. 

Zelenjava slabi sosedi

3. Jagode in križnice

Križnice so skupina, kamor uvrščamo rastline, kot so ohrovt, zelje, brokoli, brstični ohrovt in cvetača. Gre seveda za zelo zdrava živila, ki jih je tako vsekakor pametno imeti na vrtu, vendar pa morate biti previdni pri izbiri ustreznih gredic. Ni namreč dobro, da so križnice blizu jagod. To je povezano predvsem z žuželkami, ki jih običajno privlačijo križnice, saj gre za živali, ki lahko povzročijo precej škode vašim jagodam.

4. Kumarice in bazilika

Previdnost je potrebna tudi pri izbiri primernega mesta za dišavnice, kot je na primer bazilika. Težava tu je predvsem ta, da se lahko določene rastline pretirano navzamejo njihovega močnega vonja. To velja še posebej za kumare. Če nočete, da bi imele vaše kumare na koncu okus po baziliki, je tako vsekakor priporočljivo, da poskrbite za primerno razdaljo. To velja tudi za kumare in nekatere druge dišavnice, na primer za rožmarin, majaron in žajbelj. Po drugi strani pa imajo kumare (že) na vrtu rade družbo kopra. Ta namreč privlači žuželke, ki so koristne tudi za kumare.

5. Stročnice in česen

Stročnice so precej izbirčne, ko gre za sosede na vrtu. Praviloma nimajo preveč rade družbe česna, podobno pa velja tudi za družbo čebule, pora in drobnjaka. Hkrati pa naj bi bilo stročnicam – podobno kot jagodam – všeč tudi to, da so čim bolj oddaljene od križnic. Če je le mogoče, poskušajte upoštevati ta priporočila pri načrtovanju gredic, da ne bo prihajalo do nepotrebnih »medsosedskih sporov«.

Preberite tudi: Okrepimo odpornost vrtnih rastlin

Sloni žalovali za moškim, ki jih je rešil pred lovci

Karmen Jordan
-
0
Sloni žalovali za moškim, ki jih je rešil pred lovci

Vprašanja o tem, ali so živali zmožne čustvovanja – oziroma o specifikah njihovih čustev – so že kar nekaj časa predmet znanstvenih študij. Čeprav se večina znanstvenikov strinja, da lahko tudi pri mnogih drugih živalskih vrstah govorimo o kompleksnih miselnih in čustvenih procesih, ki so nemalokrat zelo podobni tistim pri človeku, se nekateri še vedno upirajo tem stališčem. Priznanje, da živali niso samo nekakšni »avtomati«, ki zgolj sprejemajo določene dražljaje, bi seveda hkrati osvetlilo spornost mnogih človeških praks.

Vendar pa že izkušnje iz prakse opozarjajo, da so mnoge živali najverjetneje sposobne zelo kompleksnega čustvovanja. Med drugim lahko pri določenih živalskih vrstah nemalokrat opazimo vzorce obnašanja, ki jih je mogoče povezati z žalovanjem. Eden tovrstnih primerov je primer slonov, ki so ob njegovi smrti precej očitno žalovali za Lawrenceom Anthonyjem – moškim, ki je imel ogromno zaslug pri tem, da sloni niso končali kot žrtve lovcev …

»Šepetalec slonom«, ki je to ostal tudi po smrti

Večina ljudi, ki sobivajo z živalmi, kot so psi in mačke, najverjetneje nima posebnih dvomov glede tega, ali so druge živalske vrste zares zmožne čustvovanja. Če bi jih o tem neposredno povprašali, bi se verjetno praktično vsi strinjali, da je stališče, da lahko čustvuje zgolj človek, izjemno antropocentrično in ozkogledo. A tudi tisti, ki prepoznavajo sposobnost čustvovanja pri živalih, pogosto niso prepričani, ali se lahko pri njih pojavljajo tudi kompleksnejša čustva. Lahko na primer razumejo, da je nekdo umrl? Lahko celo žalujejo za to osebo?

Čeprav znanost še ni podala dokončnih odgovorov, je uvodoma omenjeni primer Lawrencea Anthonyja vsekakor nekaj, ob čemer se moramo zamisliti. Šlo je za okoljevarstvenika in avtorja različnih knjig, ki je umrl pred nekaj leti. Pred tem je živel v južnoafriški pokrajini KwaZulu-Natal, kjer je med drugim sodeloval pri reševanju črede slonov. Zaradi izjemnih sposobnosti »komuniciranja« s temi živalmi se ga je oprijel vzdevek »šepetalec slonom«. Očitno ta komunikacija ni bila omejena le na čas njegovega življenja, ampak je lahko slone nagovoril celo po smrti …

Lawrence Anthonys sloni
Foto: The Earth Organization

Umiril slone, ki so bili zaradi preteklih izkušenj nezaupljivi do ljudi

Lawrence Anthony je sodeloval z lokalno organizacijo za zaščito živali, ki je med drugim vzpostavila rezervat za skupino slonov, ki jim je grozila nevarnost lovcev, katerih cilj je pogosto prilastitev slonjih oklov, ki lahko na črnem trgu dosežejo vrtoglavo visoke cene. Ker je šlo za slone, ki so se v preteklosti zgolj za las izognili lovcem in si rešili življenje, so bili, seveda povsem razumljivo, zelo nezaupljivi do ljudi. Njihovo vedenje je bilo pogosto zelo agresivno, zato je organizacija, ki je vzpostavila rezervat, za pomoč prosila Lawrencea Anthonyja. To so videli kot edino možno rešitev, saj je vedno več ljudi zahtevalo odstrel slonov, češ da so preveč nevarni.

Lawrence Anthony je nalogo vzel zelo resno. S sloni je začel preživljati praktično vsako minuto dneva. Pogovarjal se je z njimi, jih hranil in naredil vse za to, da so se počutili čim bolj varno. Sloni so ga tako začeli sprejemati kot enega izmed njih, hkrati pa so se postopoma nehali odzivati agresivno  tudi ob prisotnosti drugih ljudi.

Živali najverjetneje razumejo precej več, kot si predstavljamo

Leta 2012 je Lawrence Anthony žal preminil zaradi srčnega infarkta. Čeprav se sloni v tistem obdobju niso več pogosto zadrževali v bližini njegovega bivališča, ampak so običajno pohajkovali kilometre stran, v povsem drugem delu parka, se je že kmalu po njegovi smrti pred domom Lawrencea Anthonyja pojavilo večje število slonov. Za pot naj bi porabili kar približno 12 ur. Nato so sloni dva dni obkrožali hišo, kot bi sodelovali pri nekakšnem bdenju, preden so se napotili v del rezervata, kjer so se zadrževali pred tem. Družina Lawrencea Anthonyja še danes ni prepričana, kako je to mogoče, vendar menijo, da je bilo zelo očitno, da so sloni vedeli, da je njihov prijatelj umrl – in da so prišli prav zato, da mu izkažejo spoštovanje in da se poslovijo od njega.

Na kos zemlje odvrgli pomarančne olupke – rezultat po 20 letih je skoraj neverjeten!

Karmen Jordan
-
0
Na kos zemlje odvrgli pomarančne olupke – rezultat po 20 letih je skoraj neverjeten!

Že v povprečnem gospodinjstvu je težko najti načine za uporabo vseh odpadkov, ki nastanejo pri lupljenju različnih sadežev, zato jih običajno preprosto zavržemo. Težava je seveda še večja, ko gre za podjetja, ki se na primer ukvarjajo z izdelavo sokov. Količina tovrstnih odpadkov je v tem primeru neprimerljivo večja, kar pomeni, da je postopek, ki je potreben za to, da se v podjetju znebijo teh odpadkov, precej bolj kompleksen – hkrati pa dražji. Dva ekologa ste pred dobrimi dvajsetimi leti prepoznala ta problem, zato sta se odločila, da kostariškemu proizvajalcu sokov predlagata izvirno rešitev …

V enem letu odvrženih kar 1000 ton pomarančnih olupkov in pulpe

Daniel Janzen in Winnie Hallwachs sta s podjetjem, ki se je ukvarjalo predvsem s proizvodnjo pomarančnih sokov, leta 1997 sklenila zanimiv dogovor. Podjetje se je strinjalo, da podari kos zemlje zaščitenemu območju, imenovanemu El Área de Conservación Guanacaste, v zameno pa so v parku dovolili podjetju, da brez kakršnih koli stroškov odvrže pomarančne olupke in pulpo na opustošeno območje, kjer praktično ni bilo rastlinja. Tako je bilo leta 1998 na za to predvidenem zapuščenem območju odvrženih kar 1000 ton odpadkov, ki so nastali pri proizvodnji pomarančnega soka.

Na žalost pa se je moral ta eksperiment precej hitro zaključiti. Konkurenčno podjetje je namreč tožilo proizvajalca sokov, ki je sodeloval v tem dogovoru, češ da onesnažuje zaščiten nacionalni park. Na ta eksperiment se je tako že skoraj pozabilo, nato pa se je Daniel Janzen po 16 letih odločil, da pošlje enega izmed svojih študentov preverit, ali so imeli pomarančni odpadki kakršen koli vpliv na območje …

Učinki pomarančnih odpadkov po slabih 20 letih so bili resnično osupljivi

Timothy Treuer – študent, ki mu je Daniel Janzen zaupal omenjeno nalogo – je na območju, ki ga je iskal, naletel na veliko presenečenje. Sprva sploh ni vedel, ali je res na pravem kraju, saj je bil kos zemlje popolnoma drugačen od opisanega. Območje je bilo namreč povsem preraščeno z najrazličnejšo vegetacijo, zato Timothy Treuer niti ni mogel najti znaka, ki je bil leta 1998, ob zaključku eksperimenta, postavljen kot pomoč morebitnim prihodnjim raziskovalcem. Osupljivi učinki so bili še posebej očitni v primerjavi s kosom zemlje v neposredni bližini, kamor se pomarančni odpadki niso odlagali. Čeprav je šlo leta 1998 za dve zaplati, ki sta bili praktično identični, so se v slabih 20 letih zgodile očitne spremembe. Videti je bilo, kot da gre za dva popolnoma različna ekosistema.

Olupki naj bi obogatili prst in zavrli rast invazivne trave

Sledila so natančnejša preučevanja območja, kjer so bili odvrženi odpadki, ki so nastajali pri proizvodnji pomarančnih sokov. Odkritih je bilo kar 24 različnih vrst rastlinja, medtem ko je na »kontrolnem območju« v bližini rastla ena sama vrsta dreves. Obenem so raziskovalci ugotovili, da je prst na območju odlaganja pomarančnih olupkov in pulpe bistveno bogatejša z različnimi hranilnimi snovmi ter da imajo drevesa tu nadpovprečno razvejane krošnje. Raziskovalci še niso povsem prepričani, kako je možno, da so imeli pomarančni odpadki tako drastičen vpliv, domnevajo pa, da je šlo predvsem za kombinacijo dveh dejavnikov.

V prvi vrsti je to pomenilo občutno obogatitev prsti, ki je bila ob začetku eksperimenta praktično povsem oropana hranil. Hkrati pa naj bi pomarančni odpadki zavrli rast invazivne trave, ki je onemogočala uspevanje bolj raznolikega rastlinja. Vsekakor je treba priznati, da so rezultati tega eksperimenta, od katerega je zdaj minilo že več kot 20 let, zelo zanimivi in da nakazujejo alternativne možnosti uporabe bioloških odpadkov, ki nastajajo v prehrambni industriji.

Prekinitveni post, prilagojen naravnemu cirkadianemu ritmu

Karmen Jordan
-
0
Prekinitveni post, prilagojen naravnemu cirkadianemu ritmu

Prekinitveni post je izjemno priljubljen princip prehranjevanja. Izbor živil je praviloma povsem prepuščen vaši izbiri, paziti morate predvsem na to, da jeste zgolj določen del dneva, preostanek časa pa se postite. Razlogi, zaradi katerih se ljudje odločajo za prekinitveni post, so različni. Pogosto gre za kombinacijo želje po izgubi odvečnih kilogramov, povečanju energije in zmanjšanju nevarnosti za različna kronična obolenja.

V zadnjem času pa postaja vedno bolj popularna tudi različica prekinitvenega posta, ki je prilagojen naravnemu človeškemu cirkadianemu ritmu – torej  poteku različnih procesov v skladu z menjavanjem intervalov spanja in budnosti …

Kortizol in melatonin – »komplementarna hormona«, podrejena cirkadianemu ritmu

Cirkadiani ritem je nekakšna notranja ura, ki uravnava količino energije, ki jo imamo čez dan – oziroma to, kako utrujeni smo. Gre za naravni ritem, ki ga nadziran hipotalamus v naših možganih. Kot morda veste, je hipotalamus zelo občutljiv na svetlobo. Ko smo izpostavljeni svetlobi, začne tako pošiljati opozorila drugim delom telesa, da je čas za zbujanje. Seveda pa hipotalamus pošilja signale tudi takrat, ko se stemni, le da takrat telo opozarja, da je čas za umiritev. Tako je cirkadiani ritem močno odvisen od svetlobe, nanj pa obenem vpliva tudi naš urnik prehranjevanja.

Pri uravnavanju ciklov spanja in budnosti imata sicer zelo pomembno vlogo dva hormona, in sicer melatonin in kortizol. Če vse poteka tako, kot mora, je količina kortizola v telesu najvišja zjutraj, količina melatonina pa zvečer. To poskrbi, da se zbudimo polni energije, nato pa postajamo postopoma vedno bolj zaspani.

Zadnjega dnevnega obroka ne bi smeli zaužiti prepozno

Pri prekinitvenem postu, ki temelji na upoštevanju naravnega cirkadianega ritma, ne gre zgolj za izbiro poljubnega časovnega intervala za prehranjevanje. Zelo priporočljivo je namreč, da prehranjevanje poteka (pretežno) v prvi polovici dneva – s postom naj bi pričeli najpozneje ob sedmih popoldne oziroma zvečer. Pozne obilne večerje, ki si jih včasih privoščijo ljudje, ki so se odločili za prekinitveni post, tako ne pridejo v poštev. Je pa po drugi strani pri tej različici zelo priporočljivo pričeti dan z obilnim zajtrkom. Ta načela so med drugim povezana z dejstvom, da kortizol pospešuje naš metabolizem. Zjutraj, ko je količina kortizola v telesu največja, si tako lažje privoščimo obilnejši obrok.

Poleg tega pa ni dobro, da telo pred spanjem obremenjujete s prevelikimi količinami inzulina, ki se sproščajo med prehranjevanjem oziroma tik po obroku, da bi pomagale pri celični absorpciji krvnega sladkorja. Obilni obroki zvečer lahko porušijo vaš cirkadiani ritem, možne pa so tudi dolgoročne negativne posledice za zdravje.

Pomembni tudi »spremljevalni ukrepi«

Gre za različico prekinitvenega posta, ki naj bi bila še posebej koristna za hujšanje, za več energije čez dan in za boljšo prebavo, hkrati pa pomaga tudi pri zmanjševanju nevarnosti za diabetes tipa 2 in srčno-žilna obolenja ter pri blažitvi vnetij v telesu. Kot omenjeno, naj bi pri tej »dieti« nehali jesti vsaj okrog sedme ure zvečer. Interval za prehranjevanje naj ne bo daljši od 12 ur, po želji pa ga lahko seveda še nekoliko skrajšate in se začnete postiti malce bolj zgodaj. Zelo pomembno je, da upoštevate, da gre za obliko prekinitvenega posta, ki temelji na predpostavki, da je vaš cirkadiani ritem urejen – in da obstaja predvidljiv urnik povečevanja ter zmanjševanja količine kortizola in drugih hormonov v telesu.

Med izredno pomembne »spremljevalne ukrepe« pri tem principu prehranjevanja tako spada izogibanje umetni svetlobi in elektronskim napravam pred spanjem ter spanje in zbujanje vsak dan ob približno podobni uri. Priporočljivo je tudi, da poskušate zjutraj ujeti vsaj nekaj sončnih žarkov, ki bodo spravili vaš hipotalamus v pogon.

5 nasvetov za kuhanje stročnic

Karmen Jordan
-
0
5 nasvetov za kuhanje stročnic

Stročnice so ena najbolj podcenjenih skupin živil. Mnogi jih na jedilnik uvrščajo zgolj občasno oziroma izjemno redko. To je pogosto povezano s prepričanjem, da stročnice niso najbolj okusne. Vendar pa težava običajno ne tiči v samih stročnicah, ampak predvsem v tem, da jih večina ljudi ne zna skuhati tako, da bi iz njih izvabili čim več okusa. Če boste usvojili nekaj osnovnih trikov, se bo vaš pogled na stročnice zagotovo močno spremenil. Vaš jedilnik bo tako obogaten s pomembno skupino živil, ki vsebujejo ogromno koristnih hranil, hkrati pa so stročnice tudi zelo nasitne in cenovno dostopne.

1. Kadar je mogoče, izberite suhe stročnice namesto tistih iz pločevinke

Konzervirane, že kuhane stročnice so sicer lahko v trenutkih, ko nam primanjkuje časa, izjemno praktične. A kadar je le mogoče, se raje odločite za nakup suhih stročnic, ki jih nato skuhajte sami. Končni rezultat bo tako precej okusnejši. Postopek kuhanja namreč močno vpliva na okus, hkrati pa seveda tudi na teksturo stročnic. Če ste doslej večinoma uživali stročnice iz pločevinke, je čas, da jih začnete pogosteje kuhati tudi sami.

2. Eksperimentirajte z različnimi manj znanimi vrstami

Tudi pri tistih, ki stročnice uživajo relativno pogosto, je nabor večinoma precej omejen. Običajno to pomeni nekaj različnih sort fižola in leče ter čičeriko in grah, nato pa se seznam počasi konča. Tako lahko začnete dojemati stročnice kot precej enolično živilo, zato jih neradi vključujete v obroke. Če se prepoznate v tem opisu, vam vsekakor priporočamo, da razširite nabor različnih vrst in sort. To je hkrati še razlog več, zakaj se ni smiselno omejevati zgolj na stročnice iz pločevinke – čeprav tudi ponudba suhih vrst in sort v naših trgovinah ni tako pestra, kot bi lahko bila, je vendarle bistveno bolj raznolika od ponudbe konzerviranih stročnic.

3. Ne pozabite na namakanje

Razlog, zakaj se nekateri izogibajo uporabi (suhih) stročnic, je nemalokrat povezan s tem, da lahko kuhanje vzame kar precej časa. Vendar pa lahko ta čas občutno skrajšate, če poskrbite za to, da izbrane stročnice predhodno namočite. Namakanje naj traja vsaj nekaj ur, najbolje pa čez noč. Pri tem obstaja tudi nekaj izjem, kamor spada predvsem leča, ki je praviloma ni treba namakati, saj se tudi brez tega koraka skuha zelo hitro.

4. Vodi za kuhanje dodajte različne začimbe

Morda se vam zdi škoda, da bi vodi, v kateri se kuhajo stročnice, dodajali veliko začimb, saj to vodo običajno zavržete. Vendar pa bodo stročnice precej okusnejše, če se bodo lahko že med kuhanjem navzele okusa različnih začimb oziroma dodatkov. Začimb sicer ni treba dodati takoj na začetku, saj je priporočljivo, da sredi kuhanja vodo odlijemo in jo zamenjamo s svežo. S tem se namreč zmanjša možnost za neprijetno napenjanje oziroma za vetrove. Tako vam svetujemo, da začimbe dodate, ko ste zamenjali vodo, torej približno na polovici kuhanja.

5. Ko so stročnice kuhane, jih čim hitreje ohladite

Še eden izmed možnih razlogov, zaradi katerih stročnic morda ne uživate oziroma kuhate pretirano radi, je lahko to, da vas moti, da zrna vedno razpadejo. A na srečo se je mogoče tudi temu precej elegantno izogniti. Ko so stročnice mehke oziroma kuhane, vendar obenem dovolj čvrste, da ne razpadajo, lonec čim prej odstranite s štedilnika in odlijte vodo (če ste uporabili začimbe, vodo prihranite za kuhanje juh, enolončnic ipd.). Nato izperite stročnice pod hladno vodo. To bo preprečilo razpadanje oziroma zdrizasto teksturo, ki zagotovo ni nekaj, kar želimo videti na svojem krožniku. Navsezadnje jemo tudi z očmi – oziroma celo »najprej« z očmi – zato je videz hrane zagotovo zelo pomemben.

Borovnice kot pomoč pri vnetni črevesni bolezni

Karmen Jordan
-
0
Borovnice kot pomoč pri vnetni črevesni bolezni

Kronična vnetna črevesna bolezen je nadpomenka oziroma skupno poimenovanje za različne bolezni. Najbolj znani in obenem najbolj razširjeni težavi, ki spadata v to skupino, sta Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis, ki sta pogosto povezana z izjemno neprijetnimi oziroma bolečimi simptomi. Spopadanje s kronično vnetno črevesno boleznijo je lahko tako zelo naporno. Zajema različne vidike, pri čemer je eden najpomembnejših vidikov zagotovo prehrana. Po eni strani lahko diagnoza prinese nemalo omejitev. Nujno je torej črtanje določenih živil z jedilnika, po drugi strani pa obstajajo tudi živila, ki so še posebej priporočljiva, saj lahko pomagajo pri ublažitvi simptomov. Večletna raziskava japonskih raziskovalcev je privedla do ugotovitve, da bi lahko pri spopadanju z vnetnimi črevesnimi boleznimi morda pomagalo tudi pogostejše uživanje borovnic …

Za pozitivne učinke borovnic naj bi bil odgovoren predvsem pterostilben

Raziskovalci, zaposleni na tokijski naravoslovni univerzi, so posvetili več let preučevanju različnih fitokemikalij v rastlinah. Na podlagi teh raziskav je nastala študija, objavljena lani, v kateri je bila posebej izpostavljena ena izmed sestavin v borovnicah, in sicer v povezavi s potencialnimi koristmi, ki bi jih lahko imela za ljudi s kronično vnetno črevesno boleznijo. Gre za sestavino, imenovano pterostilben, ki sicer ni snov, ki bi bila odkrita na novo, vendar pa se do zdaj raziskovalci še niso osredotočili na potencialne vplive te sestavine na zaviranje čezmerno delujočega imunskega sistema. Prav tovrstni učinki so bili namreč v ospredju zanimanja tokijskih raziskovalcev.

Zanimanje za pterostilben posledica podobnosti resveratrolu

Pterostilben je snov, ki je v določenih ozirih podobna resveratrolu – precej dobro poznanemu in raziskanemu antioksidantu, ki ga lahko v večjih količinah najdemo predvsem v grozdju oziroma vinu. Prav resveratrol, ki spada med t. i. polifenole, je tako glavni razlog, zaradi katerega se govori o določenih koristih, povezanih z zmernim (!) uživanjem rdečega vina. Ker so bile v preteklosti izvedene raziskave, katerih izsledki so napeljevali k temu, da naj bi bil resveratrol koristen za spreminjanje imunskega odziva in za blažitev vnetja pri ulceroznem kolitisu, torej eni izmed najbolj tipičnih oblik kronične vnetne črevesne bolezni, je japonske raziskovalce zanimalo, ali je mogoče podobne učinke opaziti tudi pri drugih snoveh, ki so strukturno podobne resveratrolu.

Raziskava sicer ni bila zamejena le na pterostilben, ampak so bile analizirane tudi mnoge druge snovi. Izkazalo pa se je, da je lahko pri blaženju vnetij še posebej učinkovit prav pterostilben, kar naj bi bilo povezane z vplivom te snovi na imunski sistem. Pterostilben naj bi namreč pomagal zmanjšati neustrezen imunski odziv, ki je značilen za kronične vnetne črevesne bolezni.

Borovnice so tudi nasploh zelo zdravo živilo in odličen vir antioksidantov

Količina pterostilbena, ki je naravno prisotna v borovnicah, sama po sebi seveda ne bo zadostovala za to, da bi postali simptomi kroničnih črevesnih vnetij bolj znosni oziroma lažje obvladljivi. Vendar pa šteje vsak košček v mozaiku. Eden takšnih koščkov je lahko prav pogostejše uživanje borovnic, ki so eden najboljših naravnih virov pterostilbena. Seveda pa uživanje borovnic – oziroma pripravkov iz borovnic, če uživanje svežega sadja ni možno oziroma če obstaja nevarnost, da bi lahko s tem prispevali k poslabšanju simptomov –  ni priporočljivo zgolj za ljudi z eno izmed kroničnih vnetnih črevesnih bolezni.

Borovnice so tudi nasploh zelo zdrave, saj gre za odličen vir antioksidantov, ki pomagajo ščititi naš organizem pred številnimi resnimi obolenji in prezgodnjim staranjem, saj zavirajo delovanje škodljivih prostih radikalov, ki bi lahko sicer povzročili ogromno škode v telesu.

Preberite še: Celiakija in kronična vnetna črevesna bolezen – kakšna je povezava med njima?

Meniški sadež – vedno bolj priljubljen nadomestek sladkorja

Karmen Jordan
-
0
Meniški sadež – vedno bolj priljubljen nadomestek sladkorja

Meniški sadež (ang. monk fruit ali luo han guo) je plod rastline, katere znanstveno ime je Siraitia grosvenorii in ki uspeva predvsem v jugovzhodnih predelih Azije in postaja vedno bolj priljubljen kot nadomestek sladkorja. Danes poznamo najrazličnejše nadomestke sladkorja. Govorimo o t. i. brezkaloričnih oziroma nizkokaloričnih sladilih, ki so lahko sintetična ali naravna, pridobljena neposredno iz rastlin.

Eno najbolj znanih in priljubljenih naravnih sladil je zagotovo tisto, ki se pridobiva iz rastline, imenovane stevia. Vendar pa dobiva to sladilo tudi vedno več konkurence. V zadnjem času  smo tako denimo priča povečevanju zanimanja za sladilo, pridobljeno iz meniškega sadeža …

V zadnjih letih se je povpraševanje po naravnih nadomestkih za sladkor močno povečalo. Ljudje iščemo načine, kako zmanjšati vnos rafiniranega sladkorja, ne da bi se morali odpovedati sladkemu okusu, ki ga imamo tako radi. Med številnimi alternativami je v zadnjem času posebno pozornost pritegnil meniški sadež, ki ga mnogi imenujejo kar »naravni čudež brez kalorij«. Pa je res najboljši nadomestek za sladkor? Poglejmo podrobneje, od kod prihaja, zakaj je tako sladek in kako ga lahko uporabljamo v vsakdanji prehrani.

Kaj je meniški sadež?

Meniški sadež (latinsko Siraitia grosvenorii) izvira iz južne Kitajske, natančneje iz goratih predelov Guangxija. Tam ga že stoletja uporabljajo budistični menihi, po katerih je tudi dobil ime. Njegova uporaba sega daleč v tradicionalno kitajsko medicino, kjer so ga cenili zaradi njegovih pomirjevalnih, protivnetnih in hladilnih učinkov.

Gre za majhen, okrogel sadež rjavo-zelene barve, ki spominja na manjšo bučo. V suhi obliki ima trdo, skoraj leseno lupino. Svež sadež je zelo nežen in se hitro pokvari, zato se najpogosteje uporablja v posušeni ali koncentrirani obliki.

Zakaj je meniški sadež tako sladek?

Sladkost sadeža ne prihaja iz sladkorjev, kot sta glukoza ali fruktoza, temveč iz posebnih naravnih spojin, imenovanih mogrozidi. Ti mogrozidi so od 150- do 300-krat slajši od običajnega sladkorja, hkrati pa ne vsebujejo kalorij in ne vplivajo na raven krvnega sladkorja. Zaradi tega je meniški sadež postal priljubljen med ljudmi, ki sledijo dietam z nizkim vnosom ogljikovih hidratov, diabetiki ali tistimi, ki želijo shujšati.

Meniški sadež nadomestek sladkorja

Sladilo bistveno bolj sladko od sladkorja

Za pridobivanje sladila se najprej zberejo sokovi meniškega sadeža, ki se nato uporabijo za izdelavo koncentriranega praška, s katerim lahko sladimo različne jedi in napitke. Med tem procesom se iz soka izločijo zgolj mogrosidi, ne pa tudi glukoza in fruktoza. Tako dobimo sladilo, ki praktično nima energijske oziroma kalorične vrednosti. Podobno kot za druga sladila tudi za sladilo, pridobljeno iz meniškega sadeža, velja, da je precej bolj sladko od sladkorja, kar pomeni, da lahko za doseganje enakega učinka uporabimo precej manjšo količino kot pri sladkorju. Sladilo iz meniškega sadeža je približno od 150-krat do 250-krat bolj sladko v primerjavi s sladkorjem. Včasih je sicer pred prodajo »razredčeno«, posledično pa je nekoliko manj sladko.

Primerjava z drugimi naravnimi sladili

Da bi lažje razumeli, zakaj meniški sadež izstopa, ga primerjajmo z nekaj najbolj priljubljenimi alternativami:

SladiloKalorijeVpliv na krvni sladkorSladkost glede na sladkorOkus
Sladkor4 kcal/gMočan1×Klasičen, sladek
Med3 kcal/gDviguje1–1,2×Cvetni, izrazit
Kokosov sladkor4 kcal/gDviguje0,8×Karamelni
Stevija0 kcalBrez vpliva200–300×Lahko grenak
Eritritol0 kcalBrez vpliva0,7×Hladen priokus
Meniški sadež0 kcalBrez vpliva150–300×Nežen, brez pookusa

Kot vidimo, ima meniški sadež zelo uravnotežen profil: je popolnoma brez kalorij, ne vpliva na glukozo, nima grenkobe in je izredno sladek. Edina realna ovira trenutno ostajata cena in dostopnost.

Meniški sadež
Plod meniškega sadeža (foto: Wikimedia Commons)

Meniški sadež ima rahlo grenak priokus, ki se ga je treba navaditi

Tisti, ki nadomeščate sladkor z nizkokaloričnimi nadomestki, verjetno veste, da okus ni nikoli popolnoma identičen. To velja tudi za sladilo iz meniškega sadeža, ki ima rahlo grenek priokus, vendar pa je ta grenkoba precej bolj mila kot pri večini drugih sladil na tržišču. Tako se lahko postopoma praktično povsem navadite na uporabo tega sladila, posledično pa ne pogrešate več sladkorja.

Manj nevarnosti za prebavne težave kot pri sladkornih alkoholih

Eno glavnih vprašanj, povezanih z (novimi) sladili, pa je seveda to, kako zdrava so. Za zdaj na žalost še nimamo dovolj raziskav, povezanih z meniškim sadežem, da bi bilo mogoče podati dokončen sklep. Obstajajo sicer raziskave, katerih izsledki kažejo, da ima lahko meniški sadež protivneten vpliv. Hkrati pa je seveda jasno, da za razliko od sladkorja ne vpliva na nihanja glukoze v krvi. Pomembna prednost v primerjavi s t. i. sladkornimi alkoholi, kamor na primer uvrščamo eritritol, je, da vsaj za zdaj še ni bilo zaznano, da bi lahko sladilo iz meniškega sadeža negativno vplivalo na prebavo. Ena izmed možnih posledic čezmernega uživanja sladkornih alkoholov je namreč lahko diareja.

Večje količine nadomestkov sladkorja niso najboljša izbira za hujšanje

Zdi se torej, da je sladilo iz meniškega sadeža precej varno, vendar pa bodo potrebne dodatne raziskave. Ob tem je sicer smiselno opozoriti, da nadomeščanje sladkorja z večjimi količinami brezkaloričnih nadomestkov praviloma ni najboljša rešitev za tiste, ki poskušate shujšati. Zaradi sladkega okusa namreč telo pričakuje kalorije, ker je »prevarano«, pa se lahko nato pojavijo hudi napadi lakote, ki povečujejo nevarnost za prenajedanje. Hkrati pa morate upoštevati, da spada meniški sadež v isto družino kot na primer buče ali melone. Tako obstaja pri tistih, ki so alergični na tovrstne sadeže, obenem tudi možnost za alergijsko reakcijo v primeru uporabe sladila iz izvlečkov meniškega sadeža.

Je meniški sadež res najboljši nadomestek za sladkor?

Čeprav je vsak človek drugačen in ima svoje prehranske potrebe, je meniški sadež vsekakor eden najbolj zanimivih naravnih sladil na trgu. Brez kalorij, brez vpliva na krvni sladkor in brez pookusov je odličen kandidat za vse, ki iščejo bolj zdravo alternativo belemu sladkorju.

Čeprav so potrebne še dodatne raziskave, zlasti v evropskem kontekstu, in je cena za zdaj nekoliko višja, je njegov potencial ogromen. Morda ne bo popolnoma nadomestil sladkorja v vseh receptih, a kot del raznolike prehrane je lahko izjemno koristno orodje pri zmanjševanju vnosa sladkorja.

Do lesa brez sečnje dreves

Karmen Jordan
-
0
Do lesa brez sečnje dreves

Možnost, da bi lahko prišli do lesa, ne da bi morali za to posekati drevo, se zdi na prvi pogled zelo nenavadna. Vendar pa so na Japonskem že pred več stoletji iznašli tehniko, ki omogoča prav to. Zaradi pospešenega krčenja gozdov v zadnjem času narašča zanimanje za to tehniko tudi drugod po svetu …

Gozdarska tehnika daisugi zahteva bistveno manj površine

Zagotovo poznate t. i. bonsaje. Gre za miniaturna drevesa, ki so posajena v lončku, hkrati pa je to tudi poimenovanje za samo tehniko, ki omogoča, da pridemo do tovrstnih pomanjšanih različic dreves. Tehnika, ki je danes dobro znana praktično po vsem svetu, je bila izumljena na Japonskem, podobno kot tehnika, imenovana daisugi, ki pa je seveda precej manj znana in razširjena. Čeprav temelji na podobnih principih kot bonsaj, so rezultati vendarle precej drugačni. Končni cilj tu niso miniaturna drevesca, ki bi jih bilo mogoče gojiti v lončkih in uporabljati predvsem za dekorativne namene, ampak gre za tehniko, ki je namenjena pridobivanju čim večje količine lesa na čim manjši površini, ne da bi bilo treba na koncu, ko potrebujemo les, posekati »primarno drevo«.

Tehnika se je začela razvijati že v 14. stoletju

Pri gozdarski tehniki daisugi se praviloma uporabljajo cedre. Ena izmed glavnih posebnosti tehnike je zelo pogosto obrezovanje dreves, kar poskrbi za nadpovprečno število poganjkov. Tako je mogoče postopoma priti to večjih količin zelo ravnega lesa brez vozlišč, ki je primeren za najrazličnejše izdelke oziroma za gradnjo objektov. Kot omenjeno, sama tehnika ni nekaj novega, ampak ima dolgo zgodovino, saj jo na Japonskem poznajo že več stoletij. Razvita je bila v 14. stoletju, in sicer v regiji Kitayama, kjer se je prebivalstvo v tistem obdobju spopadalo s pomanjkanjem sadik. Iz tistih, ki so jih imeli na voljo, so morali tako »iztržiti« čim več.

Sečnja »poganjkov« možna že po približno 20 letih

Druga ključna okoliščina, ki je botrovala rojstvu tehnike daisugi, je bila zelo razgibana pokrajina z veliko vzpetinami. Skrb za drevesa je bila na takšni površini močno otežena, podobno pa je veljalo tudi za sam postopek sajenja novih dreves. Tehnika daisugi je bila tako zasnovana tudi zaradi želje, da bi bilo mogoče priti do lesa v čim krajšem času. Ena izmed pomembnih prednosti te gozdarske tehnike je tako prav ta, da je posek »poganjkov« možen že po približno dvajsetih letih, hkrati pa lahko predvsem na tistih nekoliko starejših drevesih istočasno raste tudi do sto tovrstnih poganjkov, ki so pravzaprav nekakšna drevesa zase, le da rastejo na primarnem drevesu. Princip je tako zelo podoben gradnji visokih stavb, ki omogočajo bivanje čim večjega števila ljudi na relativno majhnem koščku zemlje.

Les, pridobljen s tehniko daisugi, je izjemno kakovosten

Najočitnejše prednosti gozdarske tehnike daisugi so torej skrajšanje časa, ki je potreben med posameznimi »poseki«, prihranek zemlje in možnost, da se izognemo sečnji osnovnega drevesa. Ob tem bi sicer pričakovali, da bo končni rezultat manj kakovosten les, vendar pa je resnica popolnoma drugačna. Les, ki se pridobiva s pomočjo tehnike daisugi, je namreč praviloma kakovostnejši od »običajnega« lesa. Gre za les, ki je v povprečju kar približno 200-krat trdnejši, hkrati pa je bistveno bolj fleksibilen. Potreba po tovrstnem lesu je bila seveda še posebej velika prav na območju, kjer se je gozdarska tehnika daisugi razvila. Na Japonskem se namreč pogosto spopadajo z zelo močnimi tajfuni, ki so lahko tako siloviti, da podirajo domove. Zaradi številnih prednosti, ki jih prinaša tehnika daisugi, pa ne bi bilo presenetljivo, če bo prav to ena najpomembnejših metod za pridobivanje lesa v prihodnosti.

Pozitivna plat pandemije: slonji »babyboom« v Keniji

Karmen Jordan
-
0
Pozitivna plat pandemije: slonji »babyboom« v Keniji

Ob misli na pandemijo se razumljivo najprej pojavi ogromno negativnih asociacij. Čeprav je teh nedvomno bistveno več, pa je zaustavitev oziroma upočasnitev številnih dejavnosti prinesla tudi določene pozitivne spremembe. Med drugim je bila vsaj posredno povezana tudi z razveseljujočim babyboomom v kenijskem narodnem parku Amboseli. Samo v prvi polovici leta 2020 se je namreč tam rodilo kar 140 malih slončkov …

Manj turistov – več možnosti, da se mladiči razvijajo brez stalnih motenj

Med novorojenimi sloni v kenijskem narodnem parku Amboseli je bil tudi par dvojčkov, kar je sicer precejšnja redkost. Čeprav slonjega babybooma ni mogoče neposredno povezati z vplivom pandemije oziroma omejitev, povezanih z njo, pa je zmanjšanje števila turistov vendarle pomembno pripomoglo k uspešnejšemu razvoju malih slonov, ki so imeli tako precej več miru, kot bi ga bilo na voljo sicer. Poleg nadpovprečnega števila novih rojstev pa so v parku zaznali tudi povečano število nosečnosti med samicami.

Slonji babyboom

Primarni razlog za povečevanje populacije je bilo obilnejše deževje

Čeprav se med razlogi, zaradi katerih doživlja slonja populacija v narodnem parku Amboseli preporod, navaja tudi občutno manj turistov kot običajno, primarni razlog vendarle ni neposredno povezan s posledicami pandemije. Slonji babyboom naj bi bil namreč v največji meri posledica tega, da je bilo deževje na območju narodnega parka precej obilnejše kot običajno. Spočetje in uspešna donositev sta namreč močno odvisna od fizičnega blagostanja samice. Sušna obdobja lahko tako pomenijo celo popolno prekinitev reproduktivnih ciklov, kar traja tako dolgo, dokler ponovno ne nastopi obdobje intenzivnejšega deževja, ki je potrebno za to, da se razraste rastlinje.

Sloni še vedno pogosto žrtve lovcev na slonovino

Kombinacija s padavinami bogatega leta in zmanjšanja števila turistov, ki je sicer seveda močno prizadelo ekonomijo, je torej poskrbela, da imajo sloni v parku Amboseli na voljo dovolj hrane in miru za povečevanje populacije. Zelo pomembno vlogo pri tem ima tudi to, da je postal lov na slone redkejši. Kljub številnim zakonom, s katerimi poskušajo v Afriki in Aziji zajeziti to dejavnost, je namreč število tistih, ki se odločajo za lov na slone, še vedno zaskrbljujoče visoko. Glavni razlog za ubijanje slonov so običajno njihovi okli. Sloni postanejo tako tarča t. i. lovcev na slonovino, ki si obetajo visoke zaslužke na mednarodnem črnem trgu, saj gre za izjemno iskano »blago«. Slonovina se uporablja v različnih tradicionalnih pripravkih, ki naj bi prinašali zdravje, povpraševanje po oklih na črnem tržišču pa je povezano tudi z željo kupcev, da bi jih uporabili kot okras. Lov na slone je vplival celo na nekakšno evolucijsko prilagoditev, saj se danes vedno več slonov rojeva brez oklov, ki so tako manj zanimivi za lovce.

Situacija je bila nedolgo tega še precej bolj zaskrbljujoča

Poleg lova, suše in pogosto precej vsiljivih turistov pa slone ogroža tudi krčenje oziroma uničevanje njihovega habitata. Tako naj bi danes v Afriki živelo le še približno 400.000 slonov, v Aziji pa celo zgolj 40.000. Pred nekaj desetletji je bila sicer situacija ponekod še precej bolj zaskrbljujoča, kar je veljalo tudi za Kenijo, kjer si je slonja populacija v zadnjih desetletjih vendarle nekoliko opomogla. Število slonov je namreč od leta 1989 poskočilo s 16.000 na 34.000. Upajmo, da bo nedavni babyboom, ki je bil opažen pri slonih v Keniji oziroma v narodnem parku Amboseli in ki je deloma povezan tudi s prekinitvijo običajnih dejavnosti zaradi pandemije, pripomogel k temu, da se bo trend tudi v prihodnje nagibal v pozitivno smer.

Preberite tudi: Slon – velika, a prijazna žival

Zaradi dolgotrajne uporabe telefona na stranišču doživel rektalni prolaps

Karmen Jordan
-
0
Zaradi dolgotrajne uporabe telefona na stranišču doživel rektalni prolaps

Nekoč so se na stranišču brale revije, danes pa je (tudi) to prostor, ki ga mnogi ljudje skorajda ne obiščejo več brez svojega pametnega telefona. Če tudi sami pogosto brskate po telefonu, medtem ko sedite na straniščni školjki, vas bo zgodba Kitajca, ki je moral lani sredi noči poiskati nujno medicinsko pomoč, najverjetneje prisilila k temu, da razmislite o tej navadi …

Zaradi igrice ni opazil, kako dolgo že sedi na školjki in se napreza …

Moški je kot že mnogokrat pred tem sedel na straniščno školjko v družbi svojega pametnega telefona, saj je nameraval opraviti veliko potrebo in si pri tem krajšati čas z igranjem igric na napravi. Čas je tekel, moški se je povsem potopil v igro, medtem pa je vztrajno potiskal, ne da bi bil posebej pozoren na to, kar je počel. Po približno pol ure pa se je zgodilo nekaj strašljivega. Iz njegove zadnjične odprtine je namreč zdrsnila čudna kepica, podobna žogici, ki pa je bila še vedno pritrjena na telo …

Zdravniki na urgenci so hitro ugotovili, za kaj gre. Kepica, ki je visela iz zadnjične odprtine prestrašenega moškega, je bila namreč danka oziroma rektum. Tako je bila postavljena tudi diagnoza: rektalni prolaps. Šlo je za ekstremno obliko kolapsa, za katerega je značilen popoln zdrs danke iz zadnjične odprtine.

V preteklosti že doživel milejšo obliko prolapsa

Medicinska ekipa je nemudoma ukrepala in uspela pomagati moškemu. Ugotovljeno je sicer bilo, da je bil rektalni kolaps pri moškem diagnosticiran že v preteklosti. Vendar pa je šlo takrat za precej milo obliko, kar pomeni, da ni prišlo do popolnega zdrsa rektuma. Kasneje moški ni upošteval navodil za zmanjšanje tveganja za ponovitev težave, zato se je situacija poslabšala, sledil pa je popoln kolaps.

Ena izmed zdravnic, ki je bila del gastrointestinalne kirurške ekipe, ki je operirala moškega, meni, da je bil neposredni povod za tako ekstremno obliko rektalnega kolapsa prav to, da je moški tako dolgo sedel na straniščni školjki in se naprezal, ker je želel opraviti veliko potrebo. Tako obstaja precejšnja verjetnost, da se to ne bi zgodilo, če ne bi bil tako osredotočen na igrico na svojem telefonu, saj se posledično ni dobro zavedal, koliko časa že sedi na školjki.

Telefon je pametneje pustiti pred vrati kopalnice

Med sedenjem na straniščni školjki je nastala sila, ki je bila prevelika, da bi lahko rektum ostal na svojem mestu. To je bilo seveda povezano tudi s tem, da so bile medenične mišice pri moškem že v osnovi močno oslabljene zaradi prolapsa v preteklosti. Podrobnejši pregled bolnika je med drugim razkril tudi sledi krvi na črevesnih stenah. Čeprav so bile okoliščine v tem primeru še posebej neugodne, posledično pa je bilo tveganje za ekstremno obliko rektalnega kolapsa toliko večje, to seveda še ne pomeni, da se podobno ne more zgoditi tudi tistim, ki v preteklosti niso imeli tovrstnih težav, oziroma da je dolgotrajno sedenje na straniščni školjki zdravo.

Ko boste naslednjič razmišljali, da bi s seboj na stranišče vzeli tudi svoj mobilni telefon, se je torej smiselno vprašati, ali je to res dobra ideja. S pretiranim naprezanjem oziroma potiskanjem, ki traja predolgo, si lahko namreč nakopljete resne težave. Če med sedenjem na školjki ne boste popolnoma osredotočeni na tisto, kar se dogaja na zaslonu vašega telefona, boste zagotovo precej lažje ugotovili, da je minilo že preveč časa in da je čas, da vstanete. Seveda pa je obenem pomembno tudi to, da skrbite za to, da naprezanje med opravljanjem velike potrebe, ki je običajno povezano z zaprtjem, sploh ne bo potrebno. V mislih imamo predvsem skrb redno gibanje, zadostno količino vlaknin v prehrani in za to, da popijete dovolj tekočine.

Preberite tudi: Hemoroidi: ukrepajte pravočasno, da težave ne postanejo prehude!

1...409410411...1.124Stran 410 od 1.124