Prijava
Vprašanja o tem, ali so živali zmožne čustvovanja – oziroma o specifikah njihovih čustev – so že kar nekaj časa predmet znanstvenih študij. Čeprav se večina znanstvenikov strinja, da lahko tudi pri mnogih drugih živalskih vrstah govorimo o kompleksnih miselnih in čustvenih procesih, ki so nemalokrat zelo podobni tistim pri človeku, se nekateri še vedno upirajo tem stališčem. Priznanje, da živali niso samo nekakšni »avtomati«, ki zgolj sprejemajo določene dražljaje, bi seveda hkrati osvetlilo spornost mnogih človeških praks.
Vendar pa že izkušnje iz prakse opozarjajo, da so mnoge živali najverjetneje sposobne zelo kompleksnega čustvovanja. Med drugim lahko pri določenih živalskih vrstah nemalokrat opazimo vzorce obnašanja, ki jih je mogoče povezati z žalovanjem. Eden tovrstnih primerov je primer slonov, ki so ob njegovi smrti precej očitno žalovali za Lawrenceom Anthonyjem – moškim, ki je imel ogromno zaslug pri tem, da sloni niso končali kot žrtve lovcev …
»Šepetalec slonom«, ki je to ostal tudi po smrti
Večina ljudi, ki sobivajo z živalmi, kot so psi in mačke, najverjetneje nima posebnih dvomov glede tega, ali so druge živalske vrste zares zmožne čustvovanja. Če bi jih o tem neposredno povprašali, bi se verjetno praktično vsi strinjali, da je stališče, da lahko čustvuje zgolj človek, izjemno antropocentrično in ozkogledo. A tudi tisti, ki prepoznavajo sposobnost čustvovanja pri živalih, pogosto niso prepričani, ali se lahko pri njih pojavljajo tudi kompleksnejša čustva. Lahko na primer razumejo, da je nekdo umrl? Lahko celo žalujejo za to osebo?
Čeprav znanost še ni podala dokončnih odgovorov, je uvodoma omenjeni primer Lawrencea Anthonyja vsekakor nekaj, ob čemer se moramo zamisliti. Šlo je za okoljevarstvenika in avtorja različnih knjig, ki je umrl pred nekaj leti. Pred tem je živel v južnoafriški pokrajini KwaZulu-Natal, kjer je med drugim sodeloval pri reševanju črede slonov. Zaradi izjemnih sposobnosti »komuniciranja« s temi živalmi se ga je oprijel vzdevek »šepetalec slonom«. Očitno ta komunikacija ni bila omejena le na čas njegovega življenja, ampak je lahko slone nagovoril celo po smrti …
Umiril slone, ki so bili zaradi preteklih izkušenj nezaupljivi do ljudi
Lawrence Anthony je sodeloval z lokalno organizacijo za zaščito živali, ki je med drugim vzpostavila rezervat za skupino slonov, ki jim je grozila nevarnost lovcev, katerih cilj je pogosto prilastitev slonjih oklov, ki lahko na črnem trgu dosežejo vrtoglavo visoke cene. Ker je šlo za slone, ki so se v preteklosti zgolj za las izognili lovcem in si rešili življenje, so bili, seveda povsem razumljivo, zelo nezaupljivi do ljudi. Njihovo vedenje je bilo pogosto zelo agresivno, zato je organizacija, ki je vzpostavila rezervat, za pomoč prosila Lawrencea Anthonyja. To so videli kot edino možno rešitev, saj je vedno več ljudi zahtevalo odstrel slonov, češ da so preveč nevarni.
Lawrence Anthony je nalogo vzel zelo resno. S sloni je začel preživljati praktično vsako minuto dneva. Pogovarjal se je z njimi, jih hranil in naredil vse za to, da so se počutili čim bolj varno. Sloni so ga tako začeli sprejemati kot enega izmed njih, hkrati pa so se postopoma nehali odzivati agresivno tudi ob prisotnosti drugih ljudi.
Živali najverjetneje razumejo precej več, kot si predstavljamo
Leta 2012 je Lawrence Anthony žal preminil zaradi srčnega infarkta. Čeprav se sloni v tistem obdobju niso več pogosto zadrževali v bližini njegovega bivališča, ampak so običajno pohajkovali kilometre stran, v povsem drugem delu parka, se je že kmalu po njegovi smrti pred domom Lawrencea Anthonyja pojavilo večje število slonov. Za pot naj bi porabili kar približno 12 ur. Nato so sloni dva dni obkrožali hišo, kot bi sodelovali pri nekakšnem bdenju, preden so se napotili v del rezervata, kjer so se zadrževali pred tem. Družina Lawrencea Anthonyja še danes ni prepričana, kako je to mogoče, vendar menijo, da je bilo zelo očitno, da so sloni vedeli, da je njihov prijatelj umrl – in da so prišli prav zato, da mu izkažejo spoštovanje in da se poslovijo od njega.
