Prijava
Že v povprečnem gospodinjstvu je težko najti načine za uporabo vseh odpadkov, ki nastanejo pri lupljenju različnih sadežev, zato jih običajno preprosto zavržemo. Težava je seveda še večja, ko gre za podjetja, ki se na primer ukvarjajo z izdelavo sokov. Količina tovrstnih odpadkov je v tem primeru neprimerljivo večja, kar pomeni, da je postopek, ki je potreben za to, da se v podjetju znebijo teh odpadkov, precej bolj kompleksen – hkrati pa dražji. Dva ekologa ste pred dobrimi dvajsetimi leti prepoznala ta problem, zato sta se odločila, da kostariškemu proizvajalcu sokov predlagata izvirno rešitev …
V enem letu odvrženih kar 1000 ton pomarančnih olupkov in pulpe
Daniel Janzen in Winnie Hallwachs sta s podjetjem, ki se je ukvarjalo predvsem s proizvodnjo pomarančnih sokov, leta 1997 sklenila zanimiv dogovor. Podjetje se je strinjalo, da podari kos zemlje zaščitenemu območju, imenovanemu El Área de Conservación Guanacaste, v zameno pa so v parku dovolili podjetju, da brez kakršnih koli stroškov odvrže pomarančne olupke in pulpo na opustošeno območje, kjer praktično ni bilo rastlinja. Tako je bilo leta 1998 na za to predvidenem zapuščenem območju odvrženih kar 1000 ton odpadkov, ki so nastali pri proizvodnji pomarančnega soka.
Na žalost pa se je moral ta eksperiment precej hitro zaključiti. Konkurenčno podjetje je namreč tožilo proizvajalca sokov, ki je sodeloval v tem dogovoru, češ da onesnažuje zaščiten nacionalni park. Na ta eksperiment se je tako že skoraj pozabilo, nato pa se je Daniel Janzen po 16 letih odločil, da pošlje enega izmed svojih študentov preverit, ali so imeli pomarančni odpadki kakršen koli vpliv na območje …
Učinki pomarančnih odpadkov po slabih 20 letih so bili resnično osupljivi
Timothy Treuer – študent, ki mu je Daniel Janzen zaupal omenjeno nalogo – je na območju, ki ga je iskal, naletel na veliko presenečenje. Sprva sploh ni vedel, ali je res na pravem kraju, saj je bil kos zemlje popolnoma drugačen od opisanega. Območje je bilo namreč povsem preraščeno z najrazličnejšo vegetacijo, zato Timothy Treuer niti ni mogel najti znaka, ki je bil leta 1998, ob zaključku eksperimenta, postavljen kot pomoč morebitnim prihodnjim raziskovalcem. Osupljivi učinki so bili še posebej očitni v primerjavi s kosom zemlje v neposredni bližini, kamor se pomarančni odpadki niso odlagali. Čeprav je šlo leta 1998 za dve zaplati, ki sta bili praktično identični, so se v slabih 20 letih zgodile očitne spremembe. Videti je bilo, kot da gre za dva popolnoma različna ekosistema.
Olupki naj bi obogatili prst in zavrli rast invazivne trave
Sledila so natančnejša preučevanja območja, kjer so bili odvrženi odpadki, ki so nastajali pri proizvodnji pomarančnih sokov. Odkritih je bilo kar 24 različnih vrst rastlinja, medtem ko je na »kontrolnem območju« v bližini rastla ena sama vrsta dreves. Obenem so raziskovalci ugotovili, da je prst na območju odlaganja pomarančnih olupkov in pulpe bistveno bogatejša z različnimi hranilnimi snovmi ter da imajo drevesa tu nadpovprečno razvejane krošnje. Raziskovalci še niso povsem prepričani, kako je možno, da so imeli pomarančni odpadki tako drastičen vpliv, domnevajo pa, da je šlo predvsem za kombinacijo dveh dejavnikov.
V prvi vrsti je to pomenilo občutno obogatitev prsti, ki je bila ob začetku eksperimenta praktično povsem oropana hranil. Hkrati pa naj bi pomarančni odpadki zavrli rast invazivne trave, ki je onemogočala uspevanje bolj raznolikega rastlinja. Vsekakor je treba priznati, da so rezultati tega eksperimenta, od katerega je zdaj minilo že več kot 20 let, zelo zanimivi in da nakazujejo alternativne možnosti uporabe bioloških odpadkov, ki nastajajo v prehrambni industriji.
