Pandemija je poskrbela, da so v ospredje stopili ljudje, katerih delo je bilo pred tem pogosto podcenjeno, nemalokrat pa celo praktično povsem spregledano. Tako se vse bolj zavedamo, kdo so tisti resnični junaki in kateri poklici so ključni za našo družbo. Pozornosti so tako deležni tudi tisti, katerih trud bi ostal v običajnih okoliščinah neopažen. Ena izmed najbolj navdihujočih zgodb je zagotovo zgodba 9-letnega dečka iz Kenije, ki ga je vest o širjenju novega koronavirusa spodbudila k izdelavi nekakšnega improviziranega umivalnika, s katerim je želel prebivalcem svoje vasice olajšati umivanje rok …
Umivanje rok možno brez neposrednega dotikanja umivalnika
Kenijski deček po imenu Stephen Wamukota je ob začetku pandemije po televiziji poslušal priporočila glede ukrepov, s katerimi je mogoče zmanjšati nevarnost za okužbo. Pri tem se je seveda še posebej pogosto poudarjala pomembnost rednega umivanja rok. Stephen se je zato odločil, da les, ki ga je njegov oče James prinesel domov malce pred tem, uporabi za poseben projekt. Čeprav je bil les namenjen izdelavi okenskega okvirja, se dečkov oče ni razjezil, ko je videl, česa se je lotil njegov sin, ampak povsem nasprotno: nad Stephenovo iznajdljivostjo je bil navdušen. Deček, ki je imel poleg lesa na voljo le še vedro in nekaj osnovnih kosov orodja, je namreč izdelal izjemno praktično »napravo«, ki omogoča nadzor nad dotokom vode z pomočjo nožnega pedala. Tako se je mogoče pri uporabi izogniti neposrednemu dotikanju tega improviziranega umivalnika, s čimer se zmanjša nevarnost za okužbo oziroma za prenos virusa.
Dečku je bilo v pomoč opazovanje očeta pri opravljanju njegovega poklica
Osnovne veščine, ki so bile potrebne za izdelavo umivalnika, je deček usvojil predvsem tako, da je opazoval svojega očeta in mu občasno priskočil na pomoč. James Wamukota se namreč ukvarja s popravilom različnih elektronskih naprav, očetovo delo pa je malega Stephena zelo zanimalo že od najzgodnejšega otroštva. Ideja za umivalnik je bila sicer v celoti Stephenova, prav tako pa je deček povsem sam izdelal osnovno konstrukcijo, oče mu je priskočil na pomoč le povsem na koncu, ko je bilo treba nekoliko utrditi okvir, da je postal umivalnik malce bolj stabilen.
Za dosežek si je prislužil predsednikovo priznanje in štipendijo za nadaljevanje šolanja
Poleg tega, da je imel zelo dober zgled že doma, je deček usvojil nekaj znanja, povezanega z izdelavo različnih predmetov, tudi v šoli. V Keniji je namreč predmetnik zasnovan tako, da se precej časa namenja tudi ročnim spretnostim. Kasneje je deček izdelal še en umivalnik, podoben prvemu, njegov trud pa je bil opažen celo na nacionalni ravni. Stephen Wamukota je namreč postal eden izmed 68 ljudi, ki so si prislužili posebno predsednikovo priznanje, pri čemer je bil seveda daleč najmlajši med tistimi, ki jih je doletela ta čast. Hkrati pa mu je guverner pokrajine, kjer živi, obljubil štipendijo za nadaljevanje šolanja.
Mali Stephen, ki si močno želi postati inženir, bo lahko tako v prihodnosti nadgrajeval svoje talente in pridobil poglobljena znanja o področjih, ki ga zanimajo. Čeprav je umivalnik, ki ga je izdelal deček, na prvi pogled precej preprost, je bilo potrebne kar nekaj iznajdljivosti, da je lahko projekt pri tako rosnih letih praktično v celoti izpeljal sam. Pred dečkom je tako zagotovo še ogromno uspehov. Zgodba o tem dosežku pa je seveda še posebej navdihujoča, ker je bilo Stephenovo glavno vodilo želja pomagati drugim oziroma svoji skupnosti.
Izdelki, ki so del vaše vsakodnevne skrbi za higieno, lahko na dolgi rok povzročijo ogromno škode. Pri tem imamo v mislih tako škodo, povezano z okoljem, kot negativen vpliv na vaše zdravje. Skupina snovi, ki so lahko še posebej problematične, so t. i. hormonski motilci oziroma motilci delovanja endokrinih žlez. Obstaja že ogromno raziskav, povezanih s to problematiko, ki potrjujejo nevarnost določenih snovi v kozmetičnih izdelkih. Eno zadnjih raziskav s tega področja so izvedli na inštitutu Silent Spring, izsledki pa so bili nato objavljeni v reviji International Journal of Hygiene and Environmental Health …
Že izogibanje zgolj določenim snovem ima lahko večji vpliv, kot si morda predstavljate
Raziskovalci so zbrali vzorce urina 726 prostovoljcev, ki so sodelovali v raziskavi. Nato so preverjali prisotnost desetih tipičnih hormonskih motilcev. Še pred začetkom zbiranja in analize vzorcev urina so morali sodelujoči odgovoriti na nekaj vprašanj. S pomočjo teh odgovorov je bilo ugotovljeno, da se poskuša 87 odstotkov sodelujočih izogibati določenim snovem pri nakupu kozmetičnih izdelkov. Ko so raziskovalci primerjali te podatke s tistim, do katerih so prišli z analizo urina, so ugotovili, da obstaja korelacija med načrtnim izogibanjem izdelkom, ki vsebujejo parabene, triklosan in umetne dišave, in količino nevarnih kemikalij v urinu.
Možnost za to, da pristanejo v skupini z najnižjo količino vseh (!) problematičnih kemikalij v telesu, je bila pri tistih, ki so bili najbolj pozorni na to, da so se čim bolj izogibali omenjenim snovem, kar dvakrat manjša. Če se torej izogibamo zgolj določenim snovem, za katere je jasno, da nimajo pozitivnega vpliva na zdravje, se lahko »spotoma« izognemo tudi mnogim drugim, za katere morda niti nismo vedeli, da so lahko nevarne.
Izogibanje bisfenolu A v plastičnih izdelkih nima tako bistvenega vpliva
To, katere kozmetične oziroma negovalne izdelke izberemo, je torej zelo pomembno. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da lahko z bolj premišljeno izbiro bistveno prispevamo k manjši izpostavljenosti nevarnim snovem, pa je razlika, vsaj sodeč po izsledkih opisane raziskave, več kot očitna. Po drugi strani pa je zanimivo, da raziskovalci niso odkrili pomembnejših razlik med tistimi, ki se izogibajo plastičnim izdelkom, ki vsebujejo bisfenol A, bolj znan kot BPA, in tistimi, ki niso bili posebej pozorni na prisotnost bisfenola A v plastičnih posodicah in drugih izdelkih, ki lahko vsebujejo omenjeno snov. Količina bisfenola A v telesu je bila namreč pri vseh sodelujočih podobna. Na podlagi tega raziskovalci sklepajo, da obstajajo pomembnejši načini vnosa te snovi v telo – takšni, na katere večina ni pozorna.
Katerim snovem v kozmetiki se je še posebej pametno izogniti?
Med snovi, na katere so se raziskovalci še posebej osredotočili, spadajo t. i. parabeni, ki se pogosto uporabljajo za podaljševanje roka uporabnosti kozmetičnih izdelkov. Gre za snovi, ki naj bi povečevale nevarnost za nepravilno delovanje endokrinih žlez, hkrati pa tudi za določene oblike raka in za neplodnost. Še posebej pogoste oblike so metilparaben, propilparaben, izoparaben in butilparaben. Precej pozornosti je bilo posvečene tudi triklosanu, ki se pogosto uporablja zaradi protimikrobnih učinkov. Snov naj bi bila povezana s povečanim tveganjem za reproduktivne težave ter z negativnim vplivom na imunski in na srčno-žilni sistem. V obeh primerih gre torej za sestavine, ki se jim je pametno izogibati.
Pri izdelkih, namenjenih zaščiti kože pred ultravijoličnimi žarki, pa morate biti med drugim pozorni tudi na oksibenzon (lahko je naveden tudi kot »benzophenone-3«), ki naj bi imel negativen vpliv na hipotalamično-hipofizno-gonadni sistem, s tem pa tudi na reproduktivne organe in na imunski odziv telesa. Naštete snovi seveda niso edine, ki so (lahko) problematične, vendar je lahko že izogibanje tem sestavinam dober začetek …
Verjetno vam je jasno, da je v večini primerov najboljši oziroma najbolj zdrav napitek za potešitev žeje navadna voda. A tudi tisti, ki večinoma morda pijete predvsem vodo, si verjetno vsaj občasno zaželite malce več okusa. Na srečo to ne zahteva poseganja po sladkih gaziranih pijačah in podobnih napitkih, ki imajo lahko zelo negativen vpliv na telesno težo in zdravje. Obstaja namreč ogromno bistveno bolj zdravih napitkov, ki si jih lahko privoščite, ko vam navadna voda ne diši najbolj …
1. Kombuča
Čeprav lahko tudi kombuča vsebuje kar precej sladkorja, zato s količino ni pametno pretiravati, je vendarle bistveno bolj zdrava od gaziranih sladkih pijač. Gre namreč za fermentiran napitek na osnovi čaja, ki vsebuje precej vitaminov in mineralov, še pomembneje pa je, da je kombuča zaradi fermentacijskega postopka dober vir koristnih bakterij, ki prispevajo k zdravemu črevesnemu mikrobiomu. Preberi več >>
2. Kokosova voda
Ta napitek je še posebej dobra izbira za tiste, ki se veliko ukvarjate s športom. Kokosova voda velja namreč za nekakšen naravni elektrolitski napitek, saj vsebuje večje količine kalija – minerala, ki je med drugim zelo pomemben za uravnavanje srčnega utripa in srčnega tlaka. Ker med intenzivno športno aktivnostjo z znojem izgubimo tudi precej elektrolitov, jih je pametno čim prej nadomestiti. Kokosova voda je zato v takšnih trenutkih precej boljša izbira od navadne vode. Preberi več >>
3. Sok granatnega jabolka
Znano je, da vsebujejo sadni sokovi precej sladkorja, zato ne bi smeli predstavljati primarnega vira tekočine. Vendar pa jih lahko seveda uporabljate za občasno popestritev. Pri tem bodite pozorni, da izberete 100-odstotne sokove brez dodanega sladkorja, hkrati pa je pomembna tudi vrsta soka, za katero se odločite. Ena najboljših izbir je zagotovo sok granatnega jabolka, ki vsebuje nadpovprečno količino antioksidantov. Med drugim je sok tudi odličen vir vitamina C, ki je zelo pomemben za močan imunski sistem. Preberi več >>
4. Pesin sok
Imate pogosto težave s pomanjkanjem energije? Zanašanje na kofein ni najboljša ideja, saj se lahko postopoma razvije odvisnost, večje količine kofeina pa so seveda povezane s številnimi nezaželenimi simptomi (tresavica, močnejše znojenje, tesnoba ipd.). Tako vam priporočamo, da si v trenutkih, ko vam primanjkuje energije, raje pomagate s pesinim sokom, na katerega prisegajo tudi mnogi športniki. Preberi več >>
5. Naravna gazirana mineralna voda
Tudi mineralna voda seveda nima okusa, vendar lahko »mehurčki« kljub temu poskrbijo za malce popestritve, ko si zaželite spremembe. Seveda pa je priporočljivo, da izberete čim bolj kakovostno oziroma naravno mineralno gazirano vodo.
6. Doma pripravljena voda z okusom
Voda z okusom, ki jo lahko kupimo v trgovini, praviloma ni najbolj zdrav napitek. Po drugi strani pa to ne velja za vodo z okusom, ki jo pripravimo sami. Postopek je zelo preprost. V vodo stresite poljubno sadje, narezano na koščke, in počakajte, da se voda navzame okusa, preden jo precedite. Kupite pa lahko tudi steklenice s posebnim pripomočkom oziroma cedilcem, ki je namenjeno prav obogatitvi okusa navadne vode. Še preprostejša možnost za popestritev okusa pa je seveda ta, da navadni vodi dodate malce limoninega soka.
7. Zeliščni čaji
Odličen napitek za tiste, ki ne želite vedno piti zgolj vode, vendar pa po drugi strani nočete posegati po nezdravih, kaloričnih napitkih, pa so lahko tudi različne vrste čajev. Pri tem je seveda pomembno, da se čim bolj izogibate sladkorju. Če ste doslej pri pripravi čajev vedno uporabljali sladkor, boste najprej potrebovali nekaj časa, da se privadite na okus. Vendar pa boste zagotovo kmalu ugotovili, da je okus čajev sam po sebi tako zanimiv, da ga je pravzaprav škoda prekrivati s sladkorjem.
Pomanjkanje hranil v telesu se odraža na različne načine, govorimo pa o podhranjenosti (pomanjkanje makrohranil in v razvitem svetu še pogosteje mikrohranil). Ena od vrst podhranjenosti je lahko tudi anemija oziroma slabokrvnost, ki jo laično označujemo kar s pomanjkanjem železa, sicer pa gre za zmanjšano sposobnost krvi za prenos kisika do celic.
Slabokrvnost se hitro pokaže z utrujenostjo in zaspanostjo ter manjšo fizično zmogljivostjo. Če želimo biti bistri in aktivni, namreč vse celice telesa potrebujejo kisik, kadar jim tega primanjkuje, pa ne morejo delovati s polno paro. Če smo le kdaj malo bolj zaspani in se hitreje utrudimo (na primer pri športu), to še ni znak za resen preplah. A slabokrvnost vpliva na prav vse – nimamo le utrujenih misli in mišic, temveč so prizadeti vsi telesni sistemi, vsi organi, vsa tkiva, vse celice. Anemija je torej resno stanje, ki zahteva resen pristop, ni pa nujno, da gre prav za anemijo zaradi pomanjkanja železa.
Kri in vrednosti hemoglobina
Koliko kisika lahko prenese kri po telesu, je odvisno od količine hemoglobina. Njegova normalna vrednost pri odraslem moškem naj bi bila od 140 do 180, pri ženskah pa od 120 do 140. Vrednost je odvisna tudi od posameznika, njegovega življenjskega sloga in prehrane, spreminja se s starostjo, zdravstvenimi stanji … Ker imajo moški v krvi več rdečih krvničk, prav tako pa tudi več hemoglobina, je njihova kri precej bolj »usposobljena« za prenos kisika po telesu. To je eden od pomembnih razlogov, da je moško telo bolj vzdržljivo in zmogljivo pri marsikaterem športu (poleg drugih razlik, na primer v velikosti in mišični masi).
A kaj sploh je hemoglobin? In kakšno vlogo ima železo? Pojdimo po vrsti.
Kri sestavljajo plazma (rumenkasta tekočina) in krvne celice: eritrociti za prenos kisika (rdeče krvničke), levkociti za obrambo telesa (bele krvne celice) in trombociti za strjevanje krvi (krvne ploščice). Rdeče krvničke, ki nas oskrbujejo s kisikom, ves čas nastajajo v kostnem mozgu, saj je njihova običajna življenjska doba okoli 4 mesece. Kadar je rdečih celic premalo in pride do pomanjkanja kisika, začnejo ledvice izločati hormon eritropoetin, ki telo spodbudi k nastajanju novih. To lahko povsem naravno dosežemo na primer z začasnim bivanjem na višji nadmorski višini, kjer se telo prilagodi na nižji delni tlak kisika in začne proizvodnjo dodatnih rdečih krvničk, da zadovolji potrebe telesa.
Rdeče krvničke vsebujejo molekule hemoglobina, na katere se v pljučih veže kisik. Z njim potujejo po telesu in ga oddajo celicam, od njih pa prejmejo ogljikov dioksid in ga nesejo nazaj do pljuč. Sam hemoglobin pa je beljakovina in sestavljen iz dveh delov: iz hema, kamor je vezano železo, ter iz beljakovine globin.
Da bi bilo rdečih krvnih celic in s tem hemoglobina dovolj za dober prenos kisika, je treba najprej poskrbeti predvsem z uravnoteženo prehrano. Za tvorbo rdečih krvničk je nujno dovolj vitamina C, vitamina B12 in folne kisline, telo mora uspešno tvoriti beljakovino globin. Da bi se s pomočjo rdečih krvnih celic uspešno prenašal kisik, pa je nujno tudi dovolj železa v hemskem delu, saj krvne celice sicer ne morejo prevzemati kisika.
Pomen železa za telo
Železo spada med nujne minerale za zdravo delovanje telesa. Ne potrebujemo ga veliko, v telesu ga je vsega skupaj le od 2 do 4 grame, saj gre za mikrohranilo, vendar je tudi majhno količino včasih težko zagotoviti. Železo je nujno za prenos kisika po krvi, njegovo pomanjkanje pa se hitro pokaže z manjšo fizično zmogljivostjo – tako kot se zadihamo mi, se »zadihajo« tudi naše celice, ki imajo premalo kisika. Prav tako opazimo, da je zaradi pomanjkanja kisika lahko prizadet imunski sistem, spremeni pa se tudi uravnavanje telesne toplote (termoregulacija). Železo je pomembno tudi za kognitivne funkcije, sproščanje energije pri presnovi in delitev celic. Ob njegovem pomanjkanju pride do zmanjšanja miselnih sposobnosti, slabega prenašanja naporov in hitrega dihanja, hitrega srčnega utripa (tahikardije). Znaki so tudi sindrom nemirnih nog, krhki in vbočeni nohti, ranice v kotičkih ustnic, slabo okušanje hrane zaradi prizadetosti brbončic ter otrdelost jezika.
Ko pride do kroničnega pomanjkanja železa, govorimo o anemiji oziroma o slabokrvnosti. Pri ženskah so zanjo pogost vzrok menstrualne krvavitve, sicer pa lahko do slabokrvnosti pripelje tudi vsaka druga močnejša krvavitev – da se ne bi sposobnost krvi za prenos kisika še zmanjšala, se slabokrvnim osebam tako odsvetuje tudi darovanje krvi. Do izgube železa pride tudi pri krvavitvah v želodcu in črevesju.
Je lahko železa tudi preveč? Vsekakor, vendar je to precej bolj redko kot njegovo pomanjkanje. Pri prevelikih količinah obstaja tveganje za okvare jeter in tudi druge resne bolezni.
Kako si lahko dovolj železa zagotovimo s prehrano?
Da bi si dovolj železa zagotovili s prehrano, moramo poznati kar nekaj dejstev: katera živila ga vsebujejo, v kakšni obliki, kako se železo absorbira in kaj lahko to spodbudi oziroma kaj prepreči.
Železo najdemo v največjih količinah v školjkah in škampih, jetrih, govejem in ovčjem mesu, kar se tiče živil rastlinskega izvora, pa so z njim bogati alge (klorela in spirulina), semena (bučna, sezamova), oreščki (indijski, brazilski, mandlji), stročnice (fižol, leča, bob, grah), zelenolistna zelenjava (ohrovt, špinača, rukola, motovilec) sadje (borovnice, ribez, aronija, suhe slive in marelice), nekaj ga je celo v polnovrednih žitih in otrobih. Vendar samo uživanje hrane, bogate z železom, še ne pomeni, da bo tega v telesu dovolj. Zakaj?
Najprej je treba vedeti, da poznamo železo v dveh oblikah, hemski in nehemski. Hemsko obliko lahko telo uporabi veliko bolj učinkovito, saj je absorpcija oziroma vsrkavanje v telesu (dvanajstniku, tankem in debelem črevesu) precej boljša. Živila živalskega izvora imajo približno polovico železa vezanega hemsko, torej se bolje izkoristi kot pri živilih rastlinskega izvora, kjer je železo nehemsko. Vegetarijanstvo in veganstvo sta tako hitro lahko razlog, da je železa v telesu premalo.
Na izkoristek oziroma biorazpoložljivost železa pa vplivajo še drugi dejavniki, ki zavirajo njegov izkoristek. Znano je, da kar nekaj železa vsebuje kakav, a ta po drugi strani vsebuje tudi polifenole, ki absorpcijo železa ovirajo. Polifenoli so tudi v kavi (tudi brezkofeinski) ter v nekaterih začimbah, na primer origanu. Negativno vplivajo tudi kalcijeve soli in mlečni izdelki ter živila s čreslovo kislino (npr. čaj). Če zaužijete hrano, bogato z železom, potem po obroku torej nikar ne spijte kave, kakava, kozarca mleka ali tekočega jogurta, črnega čaja, metinega ali kamiličnega čaja. Med zaviralce štejemo tudi fitate, zato se velja izogibati uživanju velikih količin čistih otrobov – fitinska kislina v njih veže železo nase.
Na manjšo količino železa lahko vplivajo tudi menstruacija in druge krvavitve, redno krvodajalstvo ter jemanje marsikaterega zdravila (npr. za zaviranje želodčne kisline).
Kako pa lahko absorpcijo železa izboljšamo? Poleg tega, da uživamo več hrane s hemskim železom (živalskega izvora), moramo uživati tudi veliko vitamina C, ki v telesu skrbi, da se železo pretvori v obliko, ki jo telo veliko laže vsrka in uporabi. Paprika, jagode, citrusi, kivi, paradižnik in druga živila z veliko vitamina C naj bodo torej redno na jedilniku.
Na večji vnos železa vpliva še ena povsem preprosta stvar: kuhanje v posodi iz jekla. Pri pripravi hrane v takšni posodi namreč železo prehaja v hrano, do česar pri aluminijastih in emajliranih posodah seveda ne pride.
Pri kom je tveganje največje
Pomanjkanje železa in s tem slabokrvnost se največkrat opazita pri otrocih, ženskah in starostnikih. Otroci potrebujejo železa več zaradi rasti, ženske ga izgubljajo več zaradi menstruacije in potrebujejo več v času nosečnosti, pri starejši populaciji je pogosto slabše izločanje želodčne kisline. Za dovolj železa je treba skrbeti tudi ob operacijah in nezgodah, pri jemanju nekaterih zdravil, pri uživanju alkohola, vegetarijanskem in veganskem življenjskem slogu, pri ukvarjanju z vzdržljivostnimi športi, povečanem stresu, hormonskih neravnovesjih, celiakiji, Crohnovi bolezni in podobno. Da bi se prepričali, ali imate železa dovolj, je potrebno merjenje ne le hemoglobina, temveč tudi feritina, s čimer jasno ugotovimo, ali je železa premalo. Kadar opazite znake pomanjkanja (ki se sicer ne pojavijo takoj), o merjenju feritina povprašajte svojega osebnega zdravnika.
Nova raziskava, povezana s prisotnostjo delcev plastike v »morski hrani«, je razkrila, da je stanje še bolj zaskrbljujoče, kot se je zelo pred tem. Gre za študijo, ki je bila izvedena v okviru inštituta QUEX, v njej pa so sodelovali znanstveniki z britanske Univerze v Exeterju in avstralske Univerze v Queenslandu …
Mikroplastika – težko opazna s prostim očesom, a izjemno razširjena v oceanih
Znano je, da ogromne količine odpadne plastike končajo prav v morjih oziroma oceanih. V mnogih primerih gre za precej očitne odpadke, ki jih je mogoče zlahka opaziti s prostim očesom. Hkrati pa predstavlja veliko težavo tudi plastika, ki je ne vidimo. Gre za t. i. mikroplastiko oziroma zelo drobne delce plastike, katerih dolžina znaša 5 milimetrov ali manj. Za lažjo predstavo: gre za delce, katerih velikost ne presega velikosti enega sezamovega semena. V primeru, da gre za delce, ki so še manjši, govorimo o nanoplastiki (dolžina delcev je v tem primeru 100 nanometrov ali manj).
Prav delci mikroplastike naj bi bili najbolj razširjena oblika plastike v oceanih. Raziskovalci, ki so se podpisali pod uvodoma omenjeno študijo, ki je bila objavljena v reviji Environmental Science & Technology, so se odločili, da analizirajo morsko hrano, ki so jo kupili na eni izmed avstralskih tržnic, pri čemer so jih zanimali predvsem delci mikroplastike …
Delci mikroplastike bili odkriti v vseh živalih – še posebej velika količina v sardinah
Mikroplastika je bila odkrita v prav vsakem izmed testiranih vzorcev. Po oceni ene izmed avtoric študije naj bi tako povprečna porcija morske hrane vsebovala od približno 0,7 miligrama pa vse do 30 miligramov plastike. Spodnja vrednost, torej 0,7 miligrama, se nanaša predvsem na ostrige in lignje, medtem ko je vrednost 30 miligramov plastike povezana z uživanjem sardin.
Raziskovalci so v analiziranih telesih živali odkrili pet prevladujočih vrst plastike
Poleg sardin, lignjev in ostrig so bili analizirane še rakovice in kozice. Raziskovalci so pred analizo poskrbeli, da je bilo plastično pakiranje zares popolnoma odstranjeno, saj niso želeli, da bi to vplivalo na končne rezultate. Pri določanju količine plastike, ki je bila prisotna v posamezni živali, so si raziskovalci pomagali s posebno bazično raztopino in z metodami, namenjenimi ločevanju različnih vrst plastik. V živalih je bilo odkritih pet različnih vrst plastike, in sicer je šlo za polistiren, polietilen, polivinilklorid, polipropilen in polimetil metakrilat. Gre za materiale, ki se zelo pogosto uporabljajo za izdelavo različnih embalaž in sintetičnih oblačil.
Koliko plastike, se v resnici skriva na vašem krožniku?
Polivinilklorid je bila tista vrsta plastike, ki je bila odkrita v vseh živalih. Analiza skupne količine plastike pa je pokazala, da je šlo v primerih najbolj koncentriranih delcev plastike večinoma za polietilen. Raziskovalce je še posebej presenetilo, da je bila tako velika količina plastike odkrita v sardinah. V povprečju naj bi namreč v njih našli količino delcev mikroplastike, ki ustreza teži enega zrna riža. Čeprav se na prvi pogled ne zdi veliko, pa je seveda jasno, da gre za količino, ki je vse prej kot varna, če jo vnesemo v svoje telo.
Zaradi vedno večje onesnaženosti morij torej krožnik morske hrane praktično neizogibno pomeni tudi krožnik, napolnjen z nemajhno količino plastike oziroma delcev mikroplastike, ki so še posebej nevarni prav zato, ker ostajajo skriti. Čeprav še ni popolnoma jasno, katera tveganja vse so lahko povezana z rednim vnašanjem delcem mikroplastike v telo, je jasno, da to na dolgi rok ne more prinesti ničesar dobrega za zdravje.
Dišeča vijolica (Viola odorata) je trajnica in sodi v skupino vijoličevk. Ima cvetove s tremi cvetnimi listi zgoraj in dvema spodaj. Poznali in cenili so jo že v antiki, kjer je veljala za sveto cvetlico. Že takrat so jo v ljudski medicini uporabljali pri težavah z dihali in črevesnih vnetjih. Veljala je za rastlino boginje Afrodite, in sicer zaradi svojega vonja, ki naj bi v Afroditi vzbujal močna čustva. Hipokrat je priporočal uporabo dišeče vijolice pri glavobolu, mačku, pri težavah z vidom in povečanem izločanju žolča. Ljudje so včasih verjeli, da nas prve tri vijolice, ki jih najdemo spomladi, varujejo pred boleznimi vse leto.
Dišeča vijolica je vsestranska zdravilna rastlina
Raste na vlažnih, senčnih tleh po vsem svetu. Zraste od 10 do 15 centimetrov. Iz korenike poganjajo dolge, tanke pritlike, s katerimi je mogoče razmnoževanje dišeče vijolice. Zeleni listi sestavljajo pritlično rozeto ob spodnjem delu dolgega cvetnega stebla. Dišeča vijolica ima mlade liste, ki so najprej ledvičaste oblike, nato pa srčasti in dlakavi. Od začetka marca pa do maja opazimo vijoličaste cvetove, ki so prijetnega vonja. Zacveti lahko še enkrat jeseni, a takrat so cvetovi manjši. Če jo želimo posaditi na domačem vrtu, jo posadimo spomladi s semeni ali jeseni s potaknjenci.
Dobro raste na vlažnih, sončnih tleh. Uporabni so vsi deli rastline, ki pa jih nabiramo v različnih letnih časih. Liste, stebla in cvetove nabiramo zgodaj spomladi, medtem ko korenine kopljemo že v septembru. Dišečo vijolico sušimo na zračnih, senčnih mestih. Poleg dišeče vijolice nam je znana tudi divja vijolica oziroma mačeha, ki prav tako sodi v družino vijoličevk. Dišeča vijolica vsebuje fenolne glikozide, saponine, flavonoide, evgenol, vitamin C, sluzi. Cvetovi pa vsebujejo še barvilo cianin in eterično olje.
Dišeča vijolica ima večstransko uporabnost
Rastlino uporabljamo za pomiritev vnetij, lažje izkašljevanje in pri lajšanju bolečin. S pridom jo izkoriščamo pri okužbah v ustni votlini in pri razpokani, suhi koži. V raziskavah preučujejo njen citotoksični učinek peptidov. V splošnem pa deluje pomirjajoče na dihala in prebavila. Pomaga pri astmi, bronhitisu in vnetju žrela. Pomirja dražeč kašelj, redči sluz in tako olajša izkašljevanje. Znižuje temperaturo pri prehladnih obolenjih. Spodbuja leno prebavo in delovanje sečil (spodbuja izločanje vode). Krepi srčno mišico, pomaga pri nespečnosti, stresu, strahu, razdražljivosti, pri hitrih spremembah razpoloženja. Prevretek iz korenin pa čisti kri.
Dišeča vijolica blagodejno deluje na vnetja v ustni votlini in pri revmatskih obolenjih. Pomaga zmanjšati glavobol in migreno. Uporabljamo jo tudi v kozmetiki in prehrani. Cvetove lahko uživamo samostojno (sveže) ali pa jih potresemo po solati, toplih jedeh in sladicah. Mlade poganjke in liste lahko dodajamo solatam, različnim zelenjavnim jedem, zeliščnim omakam, sveže pripravljenim sadno-zelenjavnim sokovom ali smutijem. Koreniko pa lahko pražimo in jo uporabimo namesto kave. Pozorni moramo biti pri uživanju pripravkov iz korenin dišeče vijolice, saj lahko velike količine sprožijo bruhanje.
Priprava: 2 čajni žlički mešanice zelišč namakamo 4 ure v 2 skodelicah vode. Na majhnem ognju 10 minut kuhamo polovico te količine, nato primešamo še preostanek hladne tekočine. Pijemo 2 tedna, od 2- do 3-krat na dan, po 1 skodelico čaja.
Pri kroničnem in oslovskem kašlju je čajna mešanica zelo priporočljiva, prav tako pri prehladnih obolenjih in težavah z dihali.
Sirup iz dišečih vijolic
Sestavine: 100 g posušenih cvetov dišeče vijolice, 500 g rjavega sladkorja, 300 g vode
Priprava: V lonec stresemo cvetove dišeče vijolice, dodamo rjavi sladkor in vodo. Ko mešanica zavre, jo odstavimo, ohladimo in precedimo čez gazo ali gosto cedilo. Sirup prelijemo v steklenico in shranimo v hladen prostor. Uživamo 1 žličko sirupa od 2- do 3-krat na dan. Pomaga pri bronhitisu, vnetju in drugih težavah z dihali.
Vino iz dišečih vijolic
Sestavine: 150 g svežih cvetov dišeče vijolice, 1 l belega vina, 10 žlic gozdnega medu
Priprava: V posodi zavremo liter belega vina in ga prelijemo čez dišeče vijolice. Nato pustimo stati 20 minut, precedimo čez cedilo in dodamo gozdni med. Vino prelijemo v temno steklenico in shranimo v hladen prostor. 1 dcl tako pripravljenega vina lahko uživamo pri nespečnosti, melanholiji in na splošno pri psihofizičnih preobremenitvah.
Kis iz dišečih vijolic
Priprava: V 2,5 l jabolčnega kisa dodamo prgišče cvetov in listov dišeče vijolice. Zmes zavremo, odstavimo in pustimo stati 1–2 uri. Kis lahko uporabimo pri migrenah, tako da si ga z blazinicami prstov vtiramo v sence. Pri revmatičnih obolenjih pa si lahko pripravimo tople obkladke, in sicer tako, da gazo poparimo s kisom iz dišečih vijolic in rahlo ohlajene obkladke položimo na obolela mesta.
Obkladki iz dišečih vijolic
Priprava: Liste dišeče vijolice zavijemo v gazo, poparimo in ohlajene obkladke položimo na čelo pri migrenah ali glavobolu. Natrgani sveži listi vijolice nam pomagajo zmanjšati oteklino.
Za blaženje bronhitisa
Priprava: V skodelico damo liste dišeče vijolice in jih prelijemo z vrelim mlekom, pokrijemo in pustimo stati 15 minut. Nato precedimo in dodamo med. Napitek pijemo 3-krat dnevno po 1 skodelico.
Karamelni bombončki z dišečo vijolico
Sestavine: 200 g cvetov dišeče vijolice, 250 g sladkorja, 0,125 l vode
Priprava: Sladkor prelijemo z vodo, zmes zavremo in kuhamo 5 minut. Nato dodamo cvetove dišeče vijolice in kuhamo še 1 minuto. Cvetove poberemo iz tekočine in damo na papir za peko ter jih 1 dan sušimo.
Ustna vodica
S skodelico vrele vode prelijemo 1 žličko posušenih cvetov dišeče vijolice in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo in v zmes dodamo 1 dcl 80-odstotnega alkohola, premešamo in nalijemo v ustrezno embalažo. Ustno vodico uporabimo po umivanju zob.
Morda ste že zasledili kratico OMAD, ki izvira iz angleščine, in sicer iz besedne zveze »one meal a day«, kar bi lahko prevedli kot »en obrok na dan«. Gre za enega trenutno najbolj vročih prehranskih trendov, pri čemer se večina ljudi za tovrstno prehranjevanje odloči predvsem zaradi želje, da bi se znebili odvečnih kilogramov.
Dieta OMAD kot različica prekinitvenega posta
V primerjavi z mnogimi drugimi dietami se zdi dieta OMAD izjemno preprosta, kar je po mnenju mnogih ena glavnih prednosti tovrstnega prehranjevanja. Ni namreč potrebno preštevanje kalorij, omejevanje pri določenih makrohranilih ipd. Pri osnovni različici te diete namreč obstaja eno samo pravilo: na dan je »dovoljen« zgolj en obrok …
Je uživanje zgolj enega obroka na dan zares pot do popolne postave, o kakršni ste vedno sanjali? Kaj so prednosti diete OMAD in kaj glavne slabosti oz. potencialne nevarnosti? Na kaj morate biti še posebej pozorni, če se odločite za to dieto, in za koga tovrstno prehranjevanje morda ni najprimernejše?
Morska gladina se zaradi taljenja ledenikov zvišuje, a podnebne spremembe hkrati prinašajo tudi ekstremno vreme – zato je zalog pitne vode iz leta v leto manj. K temu dodatno prispeva še velika poraba, predvsem v intenzivnem kmetijstvu in industriji. Se bomo zaradi tega kmalu soočili z dejstvom, da iz naših pip ne bo več pritekla voda?
V gospodinjstvih se trudimo, da bi zmanjšali porabo pitne vode. Otroke učimo, naj med ščetkanjem zob zaprejo pipo, skrajšujemo čas prhanja, vgrajujemo kotličke za izpiranje stranišč z manjšo porabo, deževnico lovimo v cisterne. A vse to je zgolj kaplja v morje in na porabo pitne vode ne vpliva toliko, kot bi si želeli. Razlogi, da prihaja vse pogosteje do težav, se skrivajo nekje drugje.
Kdo porabi največ vode?
Poglejmo si nekaj statističnih podatkov, ki vas bodo gotovo presenetili.
Za proizvodnjo ene plastenke vode se porabi kar trikrat toliko vode, kot je volumen plastenke – za pollitrsko plastenko se v proizvodnji torej porabi liter in pol vode, saj sta predelava in oblikovanje plastike precej »požrešen« posel. Pri pijačah pa ne gre zgolj za okolju neprijazno proizvodnjo embalaže, temveč tudi za porabo v samem procesu pijače. Za liter brezalkoholnega napitka se v povprečju porabi dva litra vode, za liter piva 4 litre in za liter žgane pijače kar neverjetnih 35 litrov.
Tako kot za samo industrijsko proizvodnjo živil pa je neizmerna žeja značilna tudi za pridelavo v kmetijstvu in drugih gospodarskih panogah. Če si zjutraj naredite skodelico kave, ne spijete zgolj lončka tekočine, temveč zakrivite porabo kar 130 litrov vode. Ste vedeli, da je gojenje kave tako žejen posel? In kava sploh ni v samem vrhu porabe v kmetijstvu. Eden največjih krivcev za pomanjkanje je gojenje bombaža, brez katerega si življenje resnično težko predstavljamo. Za ene hlače iz džinsa se pri gojenju porabi kar 10.000 litrov vode, za eno majico s kratkimi rokavi pa 2.500 litrov vode.
Razlog, da omenjamo prav bombaž, je v tem, da gre za vrsto intenzivnega kmetijstva, ki tudi sicer bistveno preoblikuje pokrajino. Da bi bilo vode za namakanje polj bombaža dovolj, se v marsikateri deželi (večinoma gre za precej nerazvite dežele) voda spelje proti poljem, stare struge se posušijo, posledično pa zamre tudi živalski svet ob nekdanji reki, da o preprostih ljudeh, ki ne morejo več zalivati vrtov za pridelavo domače hrane za lastno družino, sploh ne govorimo.
Izginjajo ledeniki, izginja Bajkalsko jezero
Da zaradi podnebnih sprememb izginjajo ledeniki, je dobro znano. Težave pa so tudi z drugimi zalogami vode. Rusko Bajkalsko jezero, ki leži na jugu Sibirije, je največje sladkovodno jezero na svetu in je bilo doslej znano po tem, da zadržuje v sebi kar petino vse nezamrznjene sladke vode na Zemlji. Vendar se jezero znižuje in zmanjšuje tudi po obsegu. Nekaj prispevajo podnebne spremembe, velik del izginjanja pa smo povzročili ljudje – nivo naj bi se zniževal predvsem zaradi hidroelektrarn in izkoriščanja vodne sile za potrebe pridobivanja energije.
Kaj pa onesnaževanje?
Sama količina vode je pomembna, a treba je pomisliti tudi na to, da mora biti ta neoporečna – tako za potrebe uživanja kot za življenje vodnih organizmov. Ljudje se sicer trudimo, da bi onesnaženje preprečili, a pogosto zaman, ali pa se v svojem trudu znajdemo v začaranem krogu. Pomislimo: ker so morja onesnažena z mikroplastiko, ki se ob vsakem pranju perila izloča tudi iz naših sintetičnih oblačil, se lahko odločimo, da »plastičnih« oblačil ne bomo več nosili; odločimo se za bombaž, ki pa za gojenje zahteva veliko pesticidov, ki ravno tako onesnažujejo vodo; nazadnje pristanemo pri organskem bombažu, kjer pesticidov ni, se pa porabi neprimerno več vode kot za gojenje navadnega bombaža. Marsikdo si nazadnje reče, da se slabemu vplivu na okolje torej sploh ni mogoče izogniti. A ni res: delna rešitev obstaja, reče pa se ji upor potrošništvu. Kupujemo lahko manj oblačil, da se bo proizvedlo tako manj bombaža kot manj umetnih tkanin.
Ribe so tako zdrava hrana, kajne?
Če smo začeli s pijačami, zaključimo s hrano. Ste nasprotnik krute intenzivne živinoreje in zato od mesa uživate zgolj ribe? Te se pogosto oglašujejo kot zelo zdrava hrana, kar zagotovo drži, dokler niso onesnažene s težkimi kovinami in mikroplastiko. Gotovo ste že slišali tudi predvidevanja, da bi lahko ribolov do leta 2050 povsem izpraznil naše oceane, zato se marsikdo odloča zgolj za gojene ribe. A tudi velike ribogojnice prispevajo svoj kamenček k uničevanju voda. Po dokaze nam ni treba daleč.
Metka Štrukelj je že pred več kot desetimi leti za potrebe svojega diplomskega dela Vpliv marikulture na okolje z meritvami v Piranskem zalivu dokazala, da ribogojnice vplivajo na okolje. V njihovi okolici se namreč morsko dno povsem spremeni in bistveno vpliva na morski ekosistem. Kako tudi ne, ko pa tudi ribe umetno hranijo, jim dajejo sredstva proti zajedavcem in podobno.
Bo voda vedno ostala javno dobro?
S tem, ko je zalog pitne vode vse manj, lahko pričakujemo tudi višanje cen, to pa že zdaj vzbuja interese pri najrazličnejših podjetjih, ki v zagotavljanju pitne vode vidijo odličen posel prihodnosti. V nekaterih državah je voda že danes delno v zasebnih rokah, tako npr. v Avstraliji zasebna podjetja posedujejo več kot deset odstotkov vodovodov (večinoma gre za podjetja s Kitajske). Največji zasebni podjetji, ki si lastita vodo, pa najdemo v Franciji – Veolia in Suez obvladujeta kar 60 odstotkov francoskega tržišča.
Poskusi, da bi se voda privatizirala, se vedno znova pojavljajo povsod po svetu, a na srečo se mnoge države zaenkrat uspešno upirajo pritisku kapitala. Prepričanje, da je voda javno dobro in dostop do pitne vode osnovna človekova pravica, je prepričanje marsikoga izmed nas. Samo upamo lahko, da bo to mnenje vedno uslišano.
Razmišljanje o poklicih prihodnosti postaja vse večji izziv. Tako za starše (ki smo pred tem, v kaj usmeriti mladostnika oz. mu pri tem pomagati in ga motivirati) kot sploh za mlade. Veliko poklicev zaradi modernizacije in poenostavljanja delovnih procesov tako rekoč čez noč izginja, razvijajo se novi, kot odraz prilagajanja nastalim spremembam. Informacijska doba z avtomatizacijo in robotizacijo delovnih procesov, elektronsko poslovanje in komuniciranje zelo očitno posegajo tudi na perspektivo kadrovanja. Si upamo napovedati, kateri poklici bodo med najbolj iskanimi čez dvajset, trideset let?
Odziv na spremembe
O vplivu naglih sprememb na utečene delovne procese in posledično na njihove izvajalce – zaposlene – se lahko veliko naučimo iz zgodovine. Med najbolj kontroverzne pojave iz preteklosti sodi denimo uporniško gibanje ludizem, ki se je pojavilo v Angliji v začetku 19. stoletja. Gre za čas, ko so britanski tovarnarji v svojih tekstilnih predelovalnicah začeli avtomatizirati proizvodnjo in uvajati široke statve. Številni tekstilni delavci so kot po tekočem traku izgubljali službe, odzvali so se z razbijanjem novih strojev in se tako množično uprli strojni proizvodnji in tovarnam.
izr. prof. dr. Damjan Vavpotič
Danes smo priča drugačnim tokovom: na nekaterih delovnih mestih, kjer je zaradi delovnih postopkov ogroženo človeško zdravje, denimo v avtomobilski lakirnici, delo ljudi že počasi nadomeščajo roboti. Po eni strani na ta način profil določenih poklicev izginja, krčijo se delovna mesta, po drugi pa spremembe kličejo po novih usmeritvah. Za razvoj in vzdrževanje robotov so npr. potrebni inženirji z najrazličnejših področij, saj je treba robote naučiti učinkovitega in gospodarnega dela. Znanje še naprej ostaja, posamezni delovni postopki pa prehajajo na računalniško vodeno tehnologijo.
Za razmišljanje o poklicih naše prihodnosti smo ravno zaradi pomembne vloge računalništva in informatike v sodobnem svetu na različnih področjih dela in ustvarjanja povprašali izr. prof. dr. Damjana Vavpotiča, prodekana za kakovost in mednarodno dejavnost s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani (FRI).
Menite, da je današnja mladina dovolj fleksibilna in dinamična, da vidi spremembe, ki se dogajajo tu in zdaj, pred njenimi očmi, in se temu primerno tudi zna odzvati in pravočasno pripraviti na aktualne potrebe na trgu dela?
»Spremembe, ki se dogajajo v družbi, najverjetneje bolj opazimo starejši. Mladi so na trenutno stanje razmeroma dobro prilagojeni, saj v njem odraščajo. Če pogledamo računalniško področje, so bile današnje generacije otrok in mladih v ta digitalni svet rojene in druge izkušnje nimajo. Seveda tu govorimo o osnovni računalniški pismenosti, o vsakdanji uporabi raznovrstnih elektronskih in komunikacijskih naprav. Če pogledamo v prihodnost, pa že moramo izraziti nekaj zaskrbljenosti. Glede na osrednjo povezujočo vlogo, ki ju imata računalništvo in informatika v današnji družbi, so slovenski otroci v primerjavi z vrstniki iz tujine močno prikrajšani. Razumevanje algoritmičnega mišljenja in osnove programiranja so temeljna znanja, ki bi jih danes moral imeti vsak, ki želi v prihodnosti enakovredno sodelovati na trgu dela. Toda v osnovnih in srednjih šolah je teh vsebin veliko premalo, pa še te so izbirne narave. Na fakulteti organiziramo različne delavnice in poletne šole, kjer mladim ponujamo napredna znanja programiranja, robotike, izdelave naprav interneta stvari, spletnih aplikacij ipd.«
Nam lahko navedete skupine poklicev, ki v okviru kadrovanja veljajo za zelo nove in se lahko vanje uvajajo resnično mladi? Na katerih uporabnih znanjih v največji meri temeljijo?
»Potrebe po novih poklicih na področju računalništva nastajajo z razvojem tehnologij in uvajanjem novih informacijskih rešitev. V zadnjem letu se je najbolj povečalo povpraševanje po strokovnjakih za strojno učenje, umetno inteligenco, podatkovnih analitikih, razvijalcih tehnologije podatkovnih verig itn. Prav tako še vedno rastejo potrebe po razvijalcih programske opreme, razvijalcih spletnih storitev, sistemskih administratorjih ipd.«
Menite, da je za izpolnjevanje pogojev za opravljanje trendovskih poklicev, ki jih zahteva sodobni čas, potrebna že načelna, eksaktna usmeritev? Že na ravni izbire srednje šole, natančno določene študijske smeri?
»Načeloma zgodnja izbira poklicne poti ni nujna, seveda pa zgodnje nabiranje znanj in izkušenj prispeva k temu, da se posameznik laže uveljavi na nekem področju. Znanja, ki jih mladi potrebujejo za opravljanje teh poklicev, so zelo široka in poglobljena, zagotovo pa je osnova dobro znanje matematike, poznavanje delovanja algoritmov in programiranja. V primeru računalniške stroke in tehničnih poklicev je opazen primanjkljaj teh znanj, ki se vleče iz osnovnih in srednjih šol. To gre seveda v škodo mladih, ki se teže odločijo za tehnične poklice, pa četudi so danes to najbolj iskani, dobro plačani in fleksibilni poklici. Omogočajo delovanje na prav vseh področjih in nudijo precej prostora za usklajevanje z zasebnim življenjem.
Čeprav se za računalniške poklice pogosteje odločajo moški, so ti povsem enako primerni tudi za ženske. Na srečo se zadnja leta vse več deklet odloča za to karierno pot, kar v stroko vnaša nove vzorce razmišljanja, sveže pristope reševanja izzivov in bolj kreativno dinamiko v medsebojne odnose projektnih sodelavcev.«
Kaj vidite na premici dvajsetih, tridesetih let? Katere poklice bodo ljudje opravljali npr. leta 2050? Katere veščine bodo morali še posebej »izpiliti«?
»To je zelo dolg časovni lok, zato je ugibanje zelo nehvaležno. Zagotovo bo tehnologija zamenjala ljudi na še številnih novih področjih – seveda pa to pomeni še več potreb po računalniških strokovnjakih. V katerem programskem jeziku bodo pisali in v kolikšni meri jim bodo pri tem pomagali računalniško podprti sistemi, ki jim danes radi rečemo umetna inteligenca, niti ni tako pomembno.
Pri odločitvi za poklicno pot se mora seveda vsakdo vprašati, kaj ga zanima, in nato poiskati priložnost na tistem področju. Poznati je treba potrebe trga dela, kar pa ne sme postati edino merilo. Poleg šolanja je zelo pomembno tudi, kaj mladi počnejo v prostem času. Mladi, ki ne bodo le potrošniki in uporabniki vsebin na računalnikih, temveč bodo poskusili katero svojih idej tudi uresničiti, se bodo ob tem naučili tako osnov programiranja kot sodelovanja z drugimi. To jim bo v veliko pomoč, karkoli bodo v življenju počeli.«
Pomen socialne vključenosti
Danes je vse bolj pomembna socialna vključenost, ne glede na to, na katero poklicno pot se mladi podajajo, saj je vse manj delovnih mest, kjer delodajalci pričakujejo manualno delo in ročne spretnosti. Trenutno še vedno prevladuje potreba po tehničnih poklicih, predvsem s področij računalništva in informatike, z robotizacijo pa tudi s področja elektrotehnike. Odločitev za poklic z omenjenih področij je danes za mlade, ki odraščajo v informacijski dobi, veliko lažja, saj so že od rane mladosti na vsakem koraku soočeni s svetom računalništva in elektrotehnike. Tak ali drugačen računalnik je tako rekoč že skoraj v vsaki napravi, od plišastih medvedkov, ki znajo zapeti pesmico, daljinsko vodenih igrač, kavnih mlinčkov, električnih pečic, sesalnikov, pralnih strojev, mobilnih telefonov do sodobnih avtomobilov, jadrnic, ladij, letal itn. Ne nazadnje v poznejši dobi posameznikovega odraščanja veliko vlogo odigrajo tudi internetna socialna omrežja, predvsem Facebook, brez elektronske pošte in elektronske banke pa si danes življenje težko predstavljamo.
V pogledu razmišljanja in načrtovanja karierne poti, ki bo posamezniku slednjič prinesla zadovoljstvo, občutek izpolnjenosti in samopotrditve ter ne bo vzbujala asociacij z »garaškim« delom za »ljubi kruhek«, je vsekakor treba imeti natančen vpogled v trenutne potrebe na trgu dela in znati vsaj okvirno napovedati, kam kažejo kazalci prihodnosti glede zaposlovanja. Kot sta nam zatrdili svetovalki za področje zaposlovanja mladih z Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), Aleksandra Igličar Čepon in Emanuela Hojnik, se v zadnjem desetletju k informiranju mladih pristopa bolj sistematično. Kot sta dejali, gre pri tem za razpeto mrežo medsebojnega sodelovanja različnih ustanov. ZRSZ se prek Kariernih središč povezuje predvsem s svetovalnimi službami na osnovnih, srednjih šolah in fakultetah, s Kariernimi centri univerz in z različnimi drugimi akterji v družbi, v prvi vrsti s sektorjem nevladnih organizacij.
Kaj morajo mladi še posebej upoštevati, ko se odločajo glede srednje šole, študijske smeri, poklica?
Aleksandra Igličar Čepon, svetovalka za zaposlovanje z ZRSZ, je poudarila: »Izbira srednje šole oz. študija sta dve izjemno zahtevni in pomembni odločitvi za gradnjo karierne poti. Pri izbiri je treba upoštevati tako zunanje dejavnike, trg dela kot tudi posameznikove sposobnosti, interese, motivacijo in osebnostne lastnosti. Če so te želje objektivne, dosegljive in časovno vsaj približno določljive, potem je pot samo naprej in navzgor. Načelna usmeritev pri izbiri niti ni obvezen predpogoj, pomembneje je poudariti, da se poklici spreminjajo, in da se je treba usmeriti v kompetence prihodnosti. Prav slednje namreč posamezniku omogočajo konkurenčnost na več področjih.«
Katera znanja se bodo v prihodnosti še posebej cenila?
»Bolj kot o samih poklicih govorimo o kompetencah prihodnosti, ki so v veliki meri povezane s komunikacijo, medkulturno komunikacijo, s sposobnostjo globljega razumevanja napisanega in povedanega, z analizo podatkov, s kreativnostjo in socialno inteligenco. V veliki meri so to kompetence, ki so usmerjene v delo in skrb za ljudi, skratka opravila, ki jih tehnologija vsaj za zdaj še ne zmore optimalno pokriti.«
Veliko poklicev kar sproti izginja oz. se ohranjajo le posamezne faze nekdanjega celovitega procesa (npr. delo tiskarja se zdaj večinoma opravi kar z računalniško obdelavo, celo za delo pasivnega prevajalca so dovolj že kakovostna prevajalska orodja). Novi se rojevajo zelo hitro, strokovnjaki ocenjujejo, da so nastopili praktično veliko prej, kot so še pred nekaj leti napovedovale prognoze.
Emanuela Hojnik, karierna svetovalka za mlade z ZRSZ, je povedala: »ZRSZ ne oblikuje seznama najbolj iskanih ali zaželenih poklicev, izvaja pa raziskavo kratkoročnih napovedi potreb na trgu dela, ki se imenuje Napovednik zaposlovanja. V minulem letu so imeli delodajalci težave pri iskanju prodajalcev, varilcev, voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev, delavcev za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, kuharjev, natakarjev, strugarjev itn. Omenjeni poklici so na slovenskem trgu dela že dalj časa deficitarni. V veliki meri gre za poklice, ki so fizično zahtevni, imajo neugoden delovni urnik, največkrat pa so tudi slabše plačani. Iskani so tudi tehnični poklici, za katere so značilna posebna, poklicno specifična znanja, ki jih je težko hitro pridobiti.
Raziskave svetovnega ekonomskega foruma, Mednarodne organizacije za delo (The International Labour Organization) ipd. pa vseeno kažejo trend k vse večji avtomatizaciji določenih vidikov dela in po drugi strani napovedujejo razvoj novih poklicev na področju upravljanja baz podatkov, umetne inteligence, biotehnologije, genetike in dela z ljudmi. Predvsem za slednje se domneva, da bodo manj podvrženi avtomatizaciji. Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo osebni stik. Če upoštevamo še demografske napovedi, niti ni tako presenetljivo, da se predvideva, da bo peta industrijska revolucija prinesla vzpon poklicev za delo z ljudmi (terapevti, socialni delavci, družabniki itn.).«
Katere poklice bodo opravljali naši vnuki in pravnuki?
»Poklice prihodnosti je za tako dolgo časovno obdobje težko napovedati. Po nekaterih teorijah polovice poklicev, ki bodo v prihodnosti najbolj aktualni, danes še niti ne poznamo. Zato se moramo glede dolgoročnih napovedi zanesti na analize trendov v družbi. Trenutno strokovnjaki omenjajo določene kazalce, ki bodo vplivali na razvoj, izumiranje in nastajanje novih poklicev, in sicer globalizacijo, hiter razvoj tehnologije (predvsem informacijsko-komunikacijske tehnologije), zeleno ekonomijo, staranje populacije, neskladje veščin s potrebami na trgu dela ipd.
Glede na to lahko sklepamo, da bodo zaželeni strokovnjaki s področij informacijske tehnologije, zdravstva, biomedicine, razvoja novih materialov, pa tudi različnih svetovalnih strok. Tako kot si pred petdesetimi leti niso mogli predstavljati poklicev, ki so danes nekaj vsakdanjega, si tudi težko predstavljamo, kaj bodo delali naši pravnuki. Nekatere projekcije omenjajo denimo poklice na področjih preprečevanja kibernetskih napadov, oblikovanja spletne podobe, druženja, organizacije prostega časa, genetike itn.«
Ekološki vrt vzbuja v zadnjih letih vedno več zanimanja tudi med domačimi vrtičkarji. Znanci in prijatelji, ki vedo, da se rada ukvarjam z vrtnarjenjem, me večkrat povprašajo o pomenu in smiselnosti ekološkega vrtnarjenja ter o primernih nasvetih, kako začeti ekološko vrtnariti oz. kje kupiti seme in ekološko gnojilo.
Ekološki vrt ne pomeni samo nakupa ekoloških semen
Sama menim, da se ekološki način pridelovanja vrtnin ne začne in konča le z nakupom ekoloških semen ter ekološkega gnojila. Menim, da mora vrtnar ekološko čutiti v sebi, da mu mora tak način ustrezati in da poskuša po teh načelih tudi živeti. Zato se, ko začnemo vrtnariti in želimo, da bo naš pridelek čim bolj ekološki, osredotočimo na vse dejavnike na vrtu in poskrbimo, da so le-ti ekološki oz. naravi prijazni. Na zrak ne moremo vplivati, kakor tudi ne na padavine in vse vremenske ujme, ki zajamejo naš ekološki vrt. Lahko pa vplivamo na gnojila, izbiro vode za zalivanje, škropiva, sadike in semena ter na vse pripomočke, ki jih uporabljamo na vrtu. Tudi ko bomo potrebovali folije za sajenje, izberemo biorazgradljive, ko izbiramo lončke za sadike, izberemo reciklirane, biorazgradljive lončke ali pa lončke uporabljamo večkrat in dlje časa. Poleg zemlje poskrbimo tudi za vrtno orodje in ga vzdržujemo tako, da nam bo lahko na voljo več rastnih sezon.
Setev
Na policah v trgovinah lahko najdemo seme, pridelano na ekološki način. Če semena vrtnine, ki si jo želimo pridelati, ni med ekološkimi semeni, lahko izberemo navadna semena, vendar pri tem pazimo, da so le-ta netretirana. Da so semena tretirana, je označeno na vrečici semen, navadno na zadnji strani. Semena si lahko razkužimo tudi doma, z doma pripravljenimi ekološkimi pripravki. Za domače razkuževanje semena lahko uporabimo poparke iz timijana, materine dušice, žajblja, kamilice, česna in čebule.
Uporabimo lahko tudi sadike posameznih vrtnin. Pri sadikah obstaja nevarnost, da si z zemljo prinesemo tudi kakšnega škodljivca ali bolezen, zato kupujmo sadike samo od preverjenih prodajalcev, še bolje pa je, da si vsaj nekaj sadik vzgojimo sami. Pri vzgoji lastnih sadik najbolj vemo, s čim smo jih zalivali, v kakšnem substratu rastejo in kakšno seme smo uporabili.
Gnojila
Kar zadeva gnojila, je pa najlažja možnost, da pripravljamo svoja gnojila (kompost, koprivna prevrelka, prevrelke iz raznih rastlin). Doma pripravljenega komposta, s katerim bomo lahko vrt dobro pognojili, ni težko pripraviti. Je pa treba za dober in zdrav kompost upoštevati nekaj osnov. Med sezono nam vedno ostane veliko rastlinskih odpadkov, zato bi bilo res škoda, če jih ne bi koristno uporabili. Prostor, kjer bomo delali kompostni kup, naj bo na samem in v senci. Na kompostni kup polagamo odpadke oziroma snovi, ki se razgradijo ali razkrojijo. Take snovi so uvela pokošena trava, poruvan plevel (preden zacveti in semeni, neprimeren je plevel, ki se razmnožuje s koreninskimi stoloni), odpadki, ki so nastali pri kuhanju, ostanki pri čiščenju zdrave zelenjave …
Če pa imamo le manjši ekološki vrt oziroma za kompostnik nimamo več prostora, lahko namesto tega uporabimo različne posode ali zaboje za zbiranje odpadkov. Pomembno je le, da so te posode ali zaboji zračni, saj le tako lahko dobijo mikrobi, ki so najpomembnejši razkrojevalci v kompostišču, dovolj kisika, da lahko dihajo in se normalno razvijajo. Kompostnik sestavljamo po plasteh, in sicer tako, da spodaj najprej izkopljemo za lopato globok jarek in ga napolnimo s šoto, ki bo prestregla kompostni izcedek. Nato sledijo plasti materiala, iz katerega nameravamo narediti kompost. Med plastmi damo vsakih 20 centimetrov plast ilovice ali zemlje z vrta. Tudi končni sloj je sloj ilovice ali zemlje z vrta, ki prestreza in vsrkava pline, ki nastajajo.
V kupu se kmalu namnožijo mikrobi in majhne živali, kot so deževniki in gliste, ki začnejo organske ostanke postopoma spreminjati v prst. Kup lahko odpremo že po šestih mesecih. V tem času sicer vsa masa še ne prepari in ima še prepoznavno obliko. Takega lahko potresemo po vrtu in ga nato rahlo obdelamo v tla. Če pa kompost pustimo zoreti dalj časa, lahko v dveh letih dobimo tudi primerno prst za sajenje in saditev. Kup lahko tudi od enkrat do dvakrat letno premešamo. S tem omogočimo dostop zraka v kompostni kup, s čimer pospešimo razkrajanje. Zrel kompost ima vonj po prsti. Če kompost diši drugače, mogoče celo neprijetno, pomeni, da ni zrel oziroma njegovo vrenje ni potekalo pravilno. Da je notranjost komposta rahla, lahko ugotovimo po zelenih algah, ki se nanj naselijo.
Če pa možnosti za svoj kompost nimamo ali kompostiranja nismo vešči, pa se v trgovini dobro pozanimamo, katera gnojila so primerna za ekološko vrtnarjenje, lahko pa kupimo preperel gnoj pri kmetih, za katere vemo, da se ukvarjajo z naravi prijaznim kmetovanjem.
Ekološki vrt in sonaravno z žuželkami in mikroorganizmi
V mislih imam predvsem to, da poleg tega, da ne škropimo z insekticidi, poskrbimo za živali in žuželke, ki nam pomagajo pri vzdrževanju ravnovesja na vrtu. Naredimo zatočišča za pikapolonice, posejemo rože, tako bo ekološki vrt bolj barvit in privlačen za žuželke, pozimi hranimo ptice, ki se bodo nato tudi skozi preostali del leta vračale na naš vrt. Ne preganjamo ježev. Na primeren način nudimo svežo vodo čebelam in pticam. Če nam je ideja blizu, lahko postavimo tudi žuželčnik, znan tudi po imenu hotel za žuželke. Poleg tega, da skrbimo za mikroorganizme in večje prebivalce tal na vrtu, moramo tudi primerno pripraviti zemljo za setev (plitva obdelava ali neobdelava tal in uporaba zastirke tam, kjer je to mogoče).
Bolezni in škodljivci na ekološkem vrtu
Skrb za zdrave pridelke in zemljo se začne tudi s širšimi pogledi. Kaj imam v mislih? Predvsem zavedanje, da lahko s semeni in drugimi posegi v zemljo prenesemo bolezni in škodljivce. Ste kdaj pomislili, da morda seme, ki vam ga je podarila prijazna znanka, ni zdravo? Pridelovanje zdravih, kakovostnih semen je precej preprosto, treba pa se je držati nekaj osnovnih načel in priporočil. Veliko ljudi se tega ne zaveda. V prepričanju, da bodo tudi na tem področju samooskrbni, in v želji po prihranku ter tem, da se bodo pred znanci pohvalili s svojim semenom, nevede ali vede velikokrat širijo seme, ki je okuženo z glivami, bakterijami ali ličinkami.
Včasih se vse dobro konča in tudi izbira slabega ter nekakovostnega semena nima bistvenih posledic. Včasih pa se zgodi drugače. V mislih imam npr. okuženo seme fižola z glivo Colletotrichum lindemuthianum, ki povzroči fižolov ožig oziroma vdrto fižolovo pegavost. Kdor ne pozna simptomov na semenih, te znake pripisuje ožigu sonca, torej povsem fiziološkemu pojavu. Vemo pa, da fižolov ožig (vdrta fižolova pegavost) zelo vpliva na rast in razvoj ter seveda na pridelek. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih, v obliki majhnih, temno rjavih do črnih peg. Zato vse, kar nam je podarjeno ali dano v roke od dobrih znancev, še ni nujno zlata vredno. Saj ko enkrat bolezen prenesemo na vrt, lahko (odvisno od bolezni) tam ostane več let ali celo desetletij.
Uravnavanje škodljivcev in bolezni
V ekološki vrt sodijo tudi škropiva, ki jih sami pripravljamo iz naravi prijaznih sestavin, lahko pa v trgovinah izberemo ekološke pripravke. O tem pa več v prihodnjem članku.
