Kako resno nam grozi pomanjkanje vode?

Morska gladina se zaradi taljenja ledenikov zvišuje, a podnebne spremembe hkrati prinašajo tudi ekstremno vreme – zato je zalog pitne vode iz leta v leto manj. K temu dodatno prispeva še velika poraba, predvsem v intenzivnem kmetijstvu in industriji. Se bomo zaradi tega kmalu soočili z dejstvom, da iz naših pip ne bo več pritekla voda?

V gospodinjstvih se trudimo, da bi zmanjšali porabo pitne vode. Otroke učimo, naj med ščetkanjem zob zaprejo pipo, skrajšujemo čas prhanja, vgrajujemo kotličke za izpiranje stranišč z manjšo porabo, deževnico lovimo v cisterne. A vse to je zgolj kaplja v morje in na porabo pitne vode ne vpliva toliko, kot bi si želeli. Razlogi, da prihaja vse pogosteje do težav, se skrivajo nekje drugje.

Kdo porabi največ vode?

Poglejmo si nekaj statističnih podatkov, ki vas bodo gotovo presenetili.

Za proizvodnjo ene plastenke vode se porabi kar trikrat toliko vode, kot je volumen plastenke – za pollitrsko plastenko se v proizvodnji torej porabi liter in pol vode, saj sta predelava in oblikovanje plastike precej »požrešen« posel. Pri pijačah pa ne gre zgolj za okolju neprijazno proizvodnjo embalaže, temveč tudi za porabo v samem procesu pijače. Za liter brezalkoholnega napitka se v povprečju porabi dva litra vode, za liter piva 4 litre in za liter žgane pijače kar neverjetnih 35 litrov.

Tako kot za samo industrijsko proizvodnjo živil pa je neizmerna žeja značilna tudi za pridelavo v kmetijstvu in drugih gospodarskih panogah. Če si zjutraj naredite skodelico kave, ne spijete zgolj lončka tekočine, temveč zakrivite porabo kar 130 litrov vode. Ste vedeli, da je gojenje kave tako žejen posel? In kava sploh ni v samem vrhu porabe v kmetijstvu. Eden največjih krivcev za pomanjkanje je gojenje bombaža, brez katerega si življenje resnično težko predstavljamo. Za ene hlače iz džinsa se pri gojenju porabi kar 10.000 litrov vode, za eno majico s kratkimi rokavi pa 2.500 litrov vode.

Razlog, da omenjamo prav bombaž, je v tem, da gre za vrsto intenzivnega kmetijstva, ki tudi sicer bistveno preoblikuje pokrajino. Da bi bilo vode za namakanje polj bombaža dovolj, se v marsikateri deželi (večinoma gre za precej nerazvite dežele) voda spelje proti poljem, stare struge se posušijo, posledično pa zamre tudi živalski svet ob nekdanji reki, da o preprostih ljudeh, ki ne morejo več zalivati vrtov za pridelavo domače hrane za lastno družino, sploh ne govorimo.

PREBERITE TUDI

Fina gospa 21. stoletja: Kako prepoznate sodobno različico Hyacinth Bucket

Izginjajo ledeniki, izginja Bajkalsko jezero

Da zaradi podnebnih sprememb izginjajo ledeniki, je dobro znano. Težave pa so tudi z drugimi zalogami vode. Rusko Bajkalsko jezero, ki leži na jugu Sibirije, je največje sladkovodno jezero na svetu in je bilo doslej znano po tem, da zadržuje v sebi kar petino vse nezamrznjene sladke vode na Zemlji. Vendar se jezero znižuje in zmanjšuje tudi po obsegu. Nekaj prispevajo podnebne spremembe, velik del izginjanja pa smo povzročili ljudje – nivo naj bi se zniževal predvsem zaradi hidroelektrarn in izkoriščanja vodne sile za potrebe pridobivanja energije.

Kaj pa onesnaževanje?

Sama količina vode je pomembna, a treba je pomisliti tudi na to, da mora biti ta neoporečna – tako za potrebe uživanja kot za življenje vodnih organizmov. Ljudje se sicer trudimo, da bi onesnaženje preprečili, a pogosto zaman, ali pa se v svojem trudu znajdemo v začaranem krogu. Pomislimo: ker so morja onesnažena z mikroplastiko, ki se ob vsakem pranju perila izloča tudi iz naših sintetičnih oblačil, se lahko odločimo, da »plastičnih« oblačil ne bomo več nosili; odločimo se za bombaž, ki pa za gojenje zahteva veliko pesticidov, ki ravno tako onesnažujejo vodo; nazadnje pristanemo pri organskem bombažu, kjer pesticidov ni, se pa porabi neprimerno več vode kot za gojenje navadnega bombaža. Marsikdo si nazadnje reče, da se slabemu vplivu na okolje torej sploh ni mogoče izogniti. A ni res: delna rešitev obstaja, reče pa se ji upor potrošništvu. Kupujemo lahko manj oblačil, da se bo proizvedlo tako manj bombaža kot manj umetnih tkanin.

Ribe so tako zdrava hrana, kajne?

Če smo začeli s pijačami, zaključimo s hrano. Ste nasprotnik krute intenzivne živinoreje in zato od mesa uživate zgolj ribe? Te se pogosto oglašujejo kot zelo zdrava hrana, kar zagotovo drži, dokler niso onesnažene s težkimi kovinami in mikroplastiko. Gotovo ste že slišali tudi predvidevanja, da bi lahko ribolov do leta 2050 povsem izpraznil naše oceane, zato se marsikdo odloča zgolj za gojene ribe. A tudi velike ribogojnice prispevajo svoj kamenček k uničevanju voda. Po dokaze nam ni treba daleč.

Metka Štrukelj je že pred več kot desetimi leti za potrebe svojega diplomskega dela Vpliv marikulture na okolje z meritvami v Piranskem zalivu dokazala, da ribogojnice vplivajo na okolje. V njihovi okolici se namreč morsko dno povsem spremeni in bistveno vpliva na morski ekosistem. Kako tudi ne, ko pa tudi ribe umetno hranijo, jim dajejo sredstva proti zajedavcem in podobno.

Bo voda vedno ostala javno dobro?

S tem, ko je zalog pitne vode vse manj, lahko pričakujemo tudi višanje cen, to pa že zdaj vzbuja interese pri najrazličnejših podjetjih, ki v zagotavljanju pitne vode vidijo odličen posel prihodnosti. V nekaterih državah je voda že danes delno v zasebnih rokah, tako npr. v Avstraliji zasebna podjetja posedujejo več kot deset odstotkov vodovodov (večinoma gre za podjetja s Kitajske). Največji zasebni podjetji, ki si lastita vodo, pa najdemo v Franciji – Veolia in Suez obvladujeta kar 60 odstotkov francoskega tržišča.

Poskusi, da bi se voda privatizirala, se vedno znova pojavljajo povsod po svetu, a na srečo se mnoge države zaenkrat uspešno upirajo pritisku kapitala. Prepričanje, da je voda javno dobro in dostop do pitne vode osnovna človekova pravica, je prepričanje marsikoga izmed nas. Samo upamo lahko, da bo to mnenje vedno uslišano.