Ekološki vrt vzbuja v zadnjih letih vedno več zanimanja tudi med domačimi vrtičkarji. Znanci in prijatelji, ki vedo, da se rada ukvarjam z vrtnarjenjem, me večkrat povprašajo o pomenu in smiselnosti ekološkega vrtnarjenja ter o primernih nasvetih, kako začeti ekološko vrtnariti oz. kje kupiti seme in ekološko gnojilo.
Ekološki vrt ne pomeni samo nakupa ekoloških semen
Sama menim, da se ekološki način pridelovanja vrtnin ne začne in konča le z nakupom ekoloških semen ter ekološkega gnojila. Menim, da mora vrtnar ekološko čutiti v sebi, da mu mora tak način ustrezati in da poskuša po teh načelih tudi živeti. Zato se, ko začnemo vrtnariti in želimo, da bo naš pridelek čim bolj ekološki, osredotočimo na vse dejavnike na vrtu in poskrbimo, da so le-ti ekološki oz. naravi prijazni. Na zrak ne moremo vplivati, kakor tudi ne na padavine in vse vremenske ujme, ki zajamejo naš ekološki vrt. Lahko pa vplivamo na gnojila, izbiro vode za zalivanje, škropiva, sadike in semena ter na vse pripomočke, ki jih uporabljamo na vrtu. Tudi ko bomo potrebovali folije za sajenje, izberemo biorazgradljive, ko izbiramo lončke za sadike, izberemo reciklirane, biorazgradljive lončke ali pa lončke uporabljamo večkrat in dlje časa. Poleg zemlje poskrbimo tudi za vrtno orodje in ga vzdržujemo tako, da nam bo lahko na voljo več rastnih sezon.
Setev
Na policah v trgovinah lahko najdemo seme, pridelano na ekološki način. Če semena vrtnine, ki si jo želimo pridelati, ni med ekološkimi semeni, lahko izberemo navadna semena, vendar pri tem pazimo, da so le-ta netretirana. Da so semena tretirana, je označeno na vrečici semen, navadno na zadnji strani. Semena si lahko razkužimo tudi doma, z doma pripravljenimi ekološkimi pripravki. Za domače razkuževanje semena lahko uporabimo poparke iz timijana, materine dušice, žajblja, kamilice, česna in čebule.
Uporabimo lahko tudi sadike posameznih vrtnin. Pri sadikah obstaja nevarnost, da si z zemljo prinesemo tudi kakšnega škodljivca ali bolezen, zato kupujmo sadike samo od preverjenih prodajalcev, še bolje pa je, da si vsaj nekaj sadik vzgojimo sami. Pri vzgoji lastnih sadik najbolj vemo, s čim smo jih zalivali, v kakšnem substratu rastejo in kakšno seme smo uporabili.
Gnojila
Kar zadeva gnojila, je pa najlažja možnost, da pripravljamo svoja gnojila (kompost, koprivna prevrelka, prevrelke iz raznih rastlin). Doma pripravljenega komposta, s katerim bomo lahko vrt dobro pognojili, ni težko pripraviti. Je pa treba za dober in zdrav kompost upoštevati nekaj osnov. Med sezono nam vedno ostane veliko rastlinskih odpadkov, zato bi bilo res škoda, če jih ne bi koristno uporabili. Prostor, kjer bomo delali kompostni kup, naj bo na samem in v senci. Na kompostni kup polagamo odpadke oziroma snovi, ki se razgradijo ali razkrojijo. Take snovi so uvela pokošena trava, poruvan plevel (preden zacveti in semeni, neprimeren je plevel, ki se razmnožuje s koreninskimi stoloni), odpadki, ki so nastali pri kuhanju, ostanki pri čiščenju zdrave zelenjave …
Če pa imamo le manjši ekološki vrt oziroma za kompostnik nimamo več prostora, lahko namesto tega uporabimo različne posode ali zaboje za zbiranje odpadkov. Pomembno je le, da so te posode ali zaboji zračni, saj le tako lahko dobijo mikrobi, ki so najpomembnejši razkrojevalci v kompostišču, dovolj kisika, da lahko dihajo in se normalno razvijajo. Kompostnik sestavljamo po plasteh, in sicer tako, da spodaj najprej izkopljemo za lopato globok jarek in ga napolnimo s šoto, ki bo prestregla kompostni izcedek. Nato sledijo plasti materiala, iz katerega nameravamo narediti kompost. Med plastmi damo vsakih 20 centimetrov plast ilovice ali zemlje z vrta. Tudi končni sloj je sloj ilovice ali zemlje z vrta, ki prestreza in vsrkava pline, ki nastajajo.
V kupu se kmalu namnožijo mikrobi in majhne živali, kot so deževniki in gliste, ki začnejo organske ostanke postopoma spreminjati v prst. Kup lahko odpremo že po šestih mesecih. V tem času sicer vsa masa še ne prepari in ima še prepoznavno obliko. Takega lahko potresemo po vrtu in ga nato rahlo obdelamo v tla. Če pa kompost pustimo zoreti dalj časa, lahko v dveh letih dobimo tudi primerno prst za sajenje in saditev. Kup lahko tudi od enkrat do dvakrat letno premešamo. S tem omogočimo dostop zraka v kompostni kup, s čimer pospešimo razkrajanje. Zrel kompost ima vonj po prsti. Če kompost diši drugače, mogoče celo neprijetno, pomeni, da ni zrel oziroma njegovo vrenje ni potekalo pravilno. Da je notranjost komposta rahla, lahko ugotovimo po zelenih algah, ki se nanj naselijo.
Če pa možnosti za svoj kompost nimamo ali kompostiranja nismo vešči, pa se v trgovini dobro pozanimamo, katera gnojila so primerna za ekološko vrtnarjenje, lahko pa kupimo preperel gnoj pri kmetih, za katere vemo, da se ukvarjajo z naravi prijaznim kmetovanjem.
Ekološki vrt in sonaravno z žuželkami in mikroorganizmi
V mislih imam predvsem to, da poleg tega, da ne škropimo z insekticidi, poskrbimo za živali in žuželke, ki nam pomagajo pri vzdrževanju ravnovesja na vrtu. Naredimo zatočišča za pikapolonice, posejemo rože, tako bo ekološki vrt bolj barvit in privlačen za žuželke, pozimi hranimo ptice, ki se bodo nato tudi skozi preostali del leta vračale na naš vrt. Ne preganjamo ježev. Na primeren način nudimo svežo vodo čebelam in pticam. Če nam je ideja blizu, lahko postavimo tudi žuželčnik, znan tudi po imenu hotel za žuželke. Poleg tega, da skrbimo za mikroorganizme in večje prebivalce tal na vrtu, moramo tudi primerno pripraviti zemljo za setev (plitva obdelava ali neobdelava tal in uporaba zastirke tam, kjer je to mogoče).
Bolezni in škodljivci na ekološkem vrtu
Skrb za zdrave pridelke in zemljo se začne tudi s širšimi pogledi. Kaj imam v mislih? Predvsem zavedanje, da lahko s semeni in drugimi posegi v zemljo prenesemo bolezni in škodljivce. Ste kdaj pomislili, da morda seme, ki vam ga je podarila prijazna znanka, ni zdravo? Pridelovanje zdravih, kakovostnih semen je precej preprosto, treba pa se je držati nekaj osnovnih načel in priporočil. Veliko ljudi se tega ne zaveda. V prepričanju, da bodo tudi na tem področju samooskrbni, in v želji po prihranku ter tem, da se bodo pred znanci pohvalili s svojim semenom, nevede ali vede velikokrat širijo seme, ki je okuženo z glivami, bakterijami ali ličinkami.
Včasih se vse dobro konča in tudi izbira slabega ter nekakovostnega semena nima bistvenih posledic. Včasih pa se zgodi drugače. V mislih imam npr. okuženo seme fižola z glivo Colletotrichum lindemuthianum, ki povzroči fižolov ožig oziroma vdrto fižolovo pegavost. Kdor ne pozna simptomov na semenih, te znake pripisuje ožigu sonca, torej povsem fiziološkemu pojavu. Vemo pa, da fižolov ožig (vdrta fižolova pegavost) zelo vpliva na rast in razvoj ter seveda na pridelek. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih, v obliki majhnih, temno rjavih do črnih peg. Zato vse, kar nam je podarjeno ali dano v roke od dobrih znancev, še ni nujno zlata vredno. Saj ko enkrat bolezen prenesemo na vrt, lahko (odvisno od bolezni) tam ostane več let ali celo desetletij.
V ekološki vrt sodijo tudi škropiva, ki jih sami pripravljamo iz naravi prijaznih sestavin, lahko pa v trgovinah izberemo ekološke pripravke. O tem pa več v prihodnjem članku.
