Možnost, da bi lahko prišli do lesa, ne da bi morali za to posekati drevo, se zdi na prvi pogled zelo nenavadna. Vendar pa so na Japonskem že pred več stoletji iznašli tehniko, ki omogoča prav to. Zaradi pospešenega krčenja gozdov v zadnjem času narašča zanimanje za to tehniko tudi drugod po svetu …
Gozdarska tehnika daisugi zahteva bistveno manj površine
Zagotovo poznate t. i. bonsaje. Gre za miniaturna drevesa, ki so posajena v lončku, hkrati pa je to tudi poimenovanje za samo tehniko, ki omogoča, da pridemo do tovrstnih pomanjšanih različic dreves. Tehnika, ki je danes dobro znana praktično po vsem svetu, je bila izumljena na Japonskem, podobno kot tehnika, imenovana daisugi, ki pa je seveda precej manj znana in razširjena. Čeprav temelji na podobnih principih kot bonsaj, so rezultati vendarle precej drugačni. Končni cilj tu niso miniaturna drevesca, ki bi jih bilo mogoče gojiti v lončkih in uporabljati predvsem za dekorativne namene, ampak gre za tehniko, ki je namenjena pridobivanju čim večje količine lesa na čim manjši površini, ne da bi bilo treba na koncu, ko potrebujemo les, posekati »primarno drevo«.
Tehnika se je začela razvijati že v 14. stoletju
Pri gozdarski tehniki daisugi se praviloma uporabljajo cedre. Ena izmed glavnih posebnosti tehnike je zelo pogosto obrezovanje dreves, kar poskrbi za nadpovprečno število poganjkov. Tako je mogoče postopoma priti to večjih količin zelo ravnega lesa brez vozlišč, ki je primeren za najrazličnejše izdelke oziroma za gradnjo objektov. Kot omenjeno, sama tehnika ni nekaj novega, ampak ima dolgo zgodovino, saj jo na Japonskem poznajo že več stoletij. Razvita je bila v 14. stoletju, in sicer v regiji Kitayama, kjer se je prebivalstvo v tistem obdobju spopadalo s pomanjkanjem sadik. Iz tistih, ki so jih imeli na voljo, so morali tako »iztržiti« čim več.
Sečnja »poganjkov« možna že po približno 20 letih
Druga ključna okoliščina, ki je botrovala rojstvu tehnike daisugi, je bila zelo razgibana pokrajina z veliko vzpetinami. Skrb za drevesa je bila na takšni površini močno otežena, podobno pa je veljalo tudi za sam postopek sajenja novih dreves. Tehnika daisugi je bila tako zasnovana tudi zaradi želje, da bi bilo mogoče priti do lesa v čim krajšem času. Ena izmed pomembnih prednosti te gozdarske tehnike je tako prav ta, da je posek »poganjkov« možen že po približno dvajsetih letih, hkrati pa lahko predvsem na tistih nekoliko starejših drevesih istočasno raste tudi do sto tovrstnih poganjkov, ki so pravzaprav nekakšna drevesa zase, le da rastejo na primarnem drevesu. Princip je tako zelo podoben gradnji visokih stavb, ki omogočajo bivanje čim večjega števila ljudi na relativno majhnem koščku zemlje.
Les, pridobljen s tehniko daisugi, je izjemno kakovosten
Najočitnejše prednosti gozdarske tehnike daisugi so torej skrajšanje časa, ki je potreben med posameznimi »poseki«, prihranek zemlje in možnost, da se izognemo sečnji osnovnega drevesa. Ob tem bi sicer pričakovali, da bo končni rezultat manj kakovosten les, vendar pa je resnica popolnoma drugačna. Les, ki se pridobiva s pomočjo tehnike daisugi, je namreč praviloma kakovostnejši od »običajnega« lesa. Gre za les, ki je v povprečju kar približno 200-krat trdnejši, hkrati pa je bistveno bolj fleksibilen. Potreba po tovrstnem lesu je bila seveda še posebej velika prav na območju, kjer se je gozdarska tehnika daisugi razvila. Na Japonskem se namreč pogosto spopadajo z zelo močnimi tajfuni, ki so lahko tako siloviti, da podirajo domove. Zaradi številnih prednosti, ki jih prinaša tehnika daisugi, pa ne bi bilo presenetljivo, če bo prav to ena najpomembnejših metod za pridobivanje lesa v prihodnosti.