Vsaka rastlina zahteva specifične pogoje za optimalno rast. Medtem ko lahko nekatere uspevajo v okoljih z relativno hladnim podnebjem, drugim precej bolj ustrezajo tropska podnebja z veliko sonca in večjimi količinami zračne vlage. Če pogoji močno odstopajo od idealnih, se lahko pojavijo različne težave. Med drugim lahko to pomeni, da na primer sadna drevesa sploh ne obrodijo. Čeprav se je Kanadčanka Lucie Hérard zavedala, da rastline, kot so denimo bananovci, niso najprimernejše za okolje, kjer živi, se je odločila, da kljub vsemu poskusi srečo. Možnosti za uspeh so bile precej majhne, vendar ji je kljub temu uspelo nekaj, kar se je zdelo skorajda nemogoče …
Tropska oaza v Kanadi? Zakaj pa ne!
Lucie Hérard, ki živi na obrobju Montreala, je dolgo sanjala o nekakšnem tropskem vrtu, vendar pa po drugi strani ni razmišljala o selitvi v okolje, kjer bi bilo te sanje lažje uresničiti. Tako je sklenila, da ignorira običajne napotke glede izbire najustreznejših rastlin za posamezno okolje in začne na svojem vrtu gojiti rastline, kot so bananovci. V projekt je vložila ogromno dela, denarja in časa. Trajalo je namreč kar približno dvanajst let, preden ji je uspelo domači vrt preobraziti v »tropsko oazo«, kot ga imenuje sama, za to pa je porabila približno 20.000 dolarjev. Nad uspešnostjo projekta je presenečena celo sama. Vrt, na katerem uspevajo rastline, ki jih sicer praktično ni mogoče videti v Kanadi, označuje za mali čudež.
Projekta se je lotila šele nekaj let pred upokojitvijo
Po besedah Lucie Hérard naj bi na njenem vrtu rastlo več kot sto različnih vrst rastlin. Največ pozornosti pritegnejo rastline, kot so bananovci in palme, ki so sicer značilne za območja s tropskim podnebjem. O projektu je začela razmišljati že v svojih dvajsetih, vendar je moralo nato miniti kar nekaj časa, preden se ga je zares lotila. Svojo tropsko oazo je namreč začela ustvarjati šele nekaj let pred upokojitvijo. Pred začetkom sajenje se je posvetovala z več strokovnjaki, od katerih je poskušala pridobiti nasvete, ki bi povečali možnost za to, da rastline preživijo ostre zime, značilne za Kanado.
Rastline se morajo dovolj okrepiti, preden so pripravljene na prvo prezimovanje zunaj
Prvo pravilo, ki ga je Lucie Hérard striktno upoštevala, je bila izbira mesta sajenja, ki omogoča, da so posamezne rastline izpostavljene čim večji količini sončne svetlobe. Še pomembneje pa je bilo to, da mladih dreves čez zimo ni puščala zunaj. Večinoma je počakala približno tri leta, da so se rastline dovolj okrepile, preden je menila, da so pripravljene na prezimovanje na prostem. Možnosti, da rastline preživijo dolgo in mrzlo kanadsko zimo, je poskušala povečati tudi z rednim obrezovanjem listov v jesenskih mesecih, rastline pa je nato zaščitila tudi s ponjavami.
Brez obžalovanj v povezavi s trudom, ki ga je vložila v projekt
Vrsta, ki se je izkazala za najbolj trpežno, je bil prav japonski bananovec (Musa basjoo), ki že vrsto let prezimuje zunaj. Pri drugih rastlinah Lucie Hérard ni imela takšne sreče. Večino tako jeseni presadi v lonce in jih prestavi noter. Delo je seveda vse prej kot preprosto, vendar se zdi Kanadčanki vredno truda in potrpežljivosti. Svoje rastline dojema skorajda kot otroke, zato se ji zdi logično, da jim posveča toliko pozornosti. Čeprav večino nasvetov z veseljem deli s tistimi, ki se navdušujejo nad njenim tropskim vrtom, pa pravi, da vendarle ni pripravljena izdati prav vseh skrivnosti.