»Samo če razumemo, nam je lahko mar. Samo če nam je mar, lahko pomagamo. Samo če pomagamo, se bomo vsi skupaj rešili,« je ena tistih izjav Jane Goodall, ki ji moramo prikimati. Svetovno znana primatologinja in zaščitnica narave, ki ostaja aktivna tudi pri svojih 85 letih, pa k temu dodaja tudi: »Vsak posameznik je pomemben. Vsak posameznik ima svojo vlogo. Vsak posameznik lahko poskrbi za spremembo.«
Da se pri odnosu do narave in sveta ne moremo izgovarjati na vladne in nevladne organizacije ter podjetja, temveč moramo ukrepati tudi sami, je Jane Goodall zelo dobro dokazala. Četudi je ena oseba majhna in krhka, lahko z dovolj vztrajnosti spreminja svet. Njena sprememba se je začela zarisovati, ko se je pred skoraj 60 leti odpravila v porečje reke Gombe v Tanzaniji, da bi proučevala šimpanze, traja pa še dandanes, ko kljub visoki starosti potuje po svetu, predava in skuša slehernega človeka ozavestiti, da imamo samo en dom, samo en planet. »Razvijmo spoštovanje do vsega živega. Poskušajmo nasilje in nestrpnost nadomestiti z razumevanjem in sočutjem. In ljubeznijo,« nam pravi.
Jane Goodall je ustvarila gaz v divjino
Pri Inštitutu Jane Goodall, ki ga je znana primatologinja ustanovila leta 1977 in danes širi njeno delo, pravijo, da je Jane ustvarila prvo gaz v divjino, nadaljnje korake pa je prepustila vsem nam. Ko se je leta 1960, pri komaj 26 letih, odpravila globoko v Afriko, na področje današnje Tanzanije, je bila namreč opremljena zgolj z beležko, daljnogledom in pa veliko mero radovednosti ter želje po učenju. Takrat ni nihče vedel kaj dosti o šimpanzih in njihovem življenju v divjini, njihovih navadah in komuniciranju, prav tako pa je bila malo raziskana podobnost s človekom. Tudi genetika še ni bila razvita znanost in nihče si ni mogel predstavljati, da si s šimpanzi delimo tolikšen del genetskega zapisa. Pogum mlade ženske, ki je odložila knjige in želela njihovo življenje spoznavati v praksi, pa je vse spremenil. Jane je med šimpanzi dejansko živela, globoko v gozdu. »Prevzel me je občutek miru. Vse pogosteje sem se zalotila pri razmišljanju, da sem tam, kamor spadam. Da je to moje poslanstvo,« je opisala svoje začetke raziskovanja in bivanja med primati.
Če ne bi bilo Jane Goodall, svet ne bi vedel, da šimpanzi prav tako kot ljudje izdelujejo ter uporabljajo razna orodja, s katerimi si pomagajo na primer pri hranjenju. Prav tako ne bi vedeli, da so šimpanzi lovci, ki redno lovijo in jedo meso, torej se ne hranijo z bananami in si zgolj občasno privoščijo kakšnega manjšega glodavca. Brez poznavanja njihovega življenja in navad ne bi vedeli, kako blizu so nam ne zgolj genetsko, temveč tudi socialno. Zaradi nje so prišle živali bliže ljudem in ljudje smo se približali živalim – med nami ni tako velike meje, kot se je zdelo nekoč.
Ljubezen do živali že od mladih let
Angležinja, ki so jo starši od mladih nog učili ljubezni do živali, velja danes za eno najpomembnejših naravovarstvenic, da bo zapisana živim bitjem, pa se je kazalo, še preden se je odpravila v Afriko. Znano je, da se je kot dekletce cele ure skrivala v skednju, da je lahko opazovala, kako kokoš znese jajce – in s tem povzročala skrbi staršem, ki so jo iskali. Sicer pa je brala knjige o neustrašnem Tarzanu in si želela, da bi lahko komunicirala z živalmi, se z njimi pogovarjala tako kot dr. Dolittle. In s potjo v Afriko je prav to tudi uresničila. Za razliko od izmišljenega Tarzana in dr. Dolittla ji je komunikacija z opicami uspela v resničnem življenju, ne v romanu ali na filmskem platnu. Ko danes potuje po svetu, svoje občinstvo še vedno nagovori na prav poseben način. Ne predstavi se z besedami ljudmi, temveč pozdravi v jeziku šimpanzov. Jeziku ogrožene vrste, za katerega ni slovarjev in knjig, temveč se ga lahko naučiš samo z ljubeznijo do teh sorodnih bitij in življenjem v njihovi bližini. Res je, šimpanzi imajo tudi svoj jezik, tudi v tem so podobni ljudem.
Med svojim delom pa je Jane še v nečem »počlovečila« šimpanze. Odločila se je, da ne bo opazovalka iz daljave, kot so to počeli znanstveniki v tistem času, temveč bo aktivno sodelovala v tropu, da bi se laže znašla, pa je dala vsakemu šimpanzu tudi ime. To je bilo nezaslišano za tisti čas, ko so bile živali za znanstvenike še »opazovani osebki« in so jih med seboj ločevali tako, da so jih označevali s številkami, ne pa imeni. Ker je za šimpanze beležila tudi, kakšne so njihove posamične osebnosti, ter dokazala, da imajo različna čustva, da odlično razmišljajo in imajo med seboj trajna razmerja, je prišlo v znanstvenih krogih do revolucije: ugotovili so, da je treba na novo definirati človeka, saj zaradi novih spoznanj o šimpanzih ni ostalo več veliko tistega, kar ga ločuje od živali (in dviguje nad njih).
Priljubljena in spoštovana
Čeprav so se sprva zdela nepojmljiva, so bila odkritja Jane Goodall zelo dobro sprejeta. Tako je tudi ena redkih oseb, ki ima doktorat prestižne Univerze v Cambridgeu, ne da bi sploh imela pred tem opravljen dodiplomski študij. Kar je še bolj pomembno, če pomislimo na njen spol. Ženske znanstvenice so bile sredi prejšnjega stoletja izjemno redke, še zlasti pri terenskem delu pa jih tako rekoč ni bilo. (Stopinjam Goodallove so pozneje sledile mnoge znanstvenice, med njimi tudi še ena znana primatologinja, žal prezgodaj preminula Dian Fossey, znana po preučevanju goril v Ruandi.) Seveda pa vedno tudi ni šlo povsem gladko. Tako je Jane nekoč hudomušno dejala: »Pravzaprav ni treba veliko, da te imajo za težavno žensko. In prav zato nas je tako veliko.«
Goodallova je od nekdaj simpatična za medije, in prav temu moramo pripisati tudi dejstvo, da je njeno delo tako poznano. Njene knjige in zapiski, njene fotografije in posnetki, filmi o njej in njenem delu so brezčasni, kar se tiče priljubljenosti. In skozi njih so se priljubili javnosti tudi šimpanzi, ki so bili njena družina. Ko je poginila Flo, ena najbolj znanih šimpanzinj iz njenih opazovanj, je časopis The London Times celo objavil osmrtnico.
Poslanstvo inštituta Jane Goodall JGI
Medijska priljubljenost, dober namen in predvsem izjemna osebnost Goodallove so ji prinesli veliko podpornikov in sledilcev. Ko je leta 1977 ustanovila inštitut s svojim imenom, da bi bilo njeno delovanje še bolj organizirano ter bi se vanj lahko vključili tudi drugi, je nastala družba, ki je mnogo več kot organizacija za zaščito šimpanzov. »Do spremembe pride, če prisluhnemo ljudem, za katere menimo, da delajo nekaj narobe, nato pa se začnemo z njimi pogovarjati,« je vodilo Goodallove. Tako njen inštitut nadaljuje njeno delo na področju reke Gombe in skrbi za ohranitev šimpanzov in njihovega habitata, prav tako pa vodi najrazličnejše razvojne projekte v afriških skupnostih, ki so namenjeni pomoči prebivalcem. Na svetovni ravni je izjemno uspešen program za mlade z imenom »Roots & Shoots« (Korenine in poganjki, op. p.), ki deluje v več kot stotih državah ter mlade informira o ohranjanju okolja ter tako ustvarja bodoče zavedne vodje na okoljevarstvenem področju. Goodallova namreč verjame, da mladi, ki se odločijo za spremembe, predstavljajo neverjetno mogočno silo, ki lahko doseže marsikaj.
Inštitut Jane Goodall danes poskrbi za vse, kar je bilo Janina vizija nekoč in danes, saj sama zaradi visoke starosti ne zmore več hoditi po nevarnem globokem pragozdu in živeti s šimpanzi. Vseeno pa je zelo dejavna in ves čas na poti. Je ena redkih znanstvenic, ki bi jo lahko primerjali z zvezdnicami, zato ji vedno vsi prisluhnejo. Njeno delo so tako predvsem predavanja, s katerimi želi prepričati k bolj zavednemu ravnanju vse, ki so pripravljeni prisluhniti. »Nekateri ljudje pravijo, da sta nasilje in vojna nekaj, čemur se ni mogoče izogniti. Jaz pravim, da je to traparija: naši možgani so povsem zmožni, da nadzirajo takšno instinktivno obnašanje. A pri tem očitno nismo kaj prida, kajne,« je ena izmed njenih pikrih domislic, s katero opozarja še na eno področje, na mir. Jane je namreč med opazovanjem šimpanzov ugotovila, da se tudi ti načrtno spuščajo v vojne med posameznimi tropi, in če smo ljudje pametnejši od opic … No, potem bi lahko težave zgladili z inteligenco, ki jo tako radi poudarjamo. Goodallova pravi, da lahko samo takrat, ko naši bistri možgani delujejo v harmoniji z našim humanim srcem, dosežemo svoj polni potencial. In ta potencial bi moral biti človečnost.
Premalo sočutja med ljudmi
Doseči mir in blagostanje ter hkrati ohraniti vrste in naravno okolje seveda ni preprosto. Goodallova verjame, da lahko pride do trajne spremembe le s pomočjo množice kompromisov, pri katerih pa ne smemo nikoli zanemariti svojih vrednot. Opozarja, da kot najpametnejša bitja, kar jih je kdaj bilo, uničujemo svoj edini planet. Opozarja, da nimamo sočutja. Da nimamo spoštovanja. Da živimo v temačnem obdobju, ko se hrana prideluje s pomočjo strupov. »Morda ne verjamete v evolucijo, in s tem ni prav nič narobe. Kako smo ljudje postali, kar smo, je precej manj pomembno od tega, kako bomo ravnali v prihodnje, da se rešimo iz kaše, ki smo si jo zakuhali.«
Čeprav velja za avtoriteto, pa je Jane Goodall ostala skromna. »Rada bi, da bi se me spominjali kot nekoga, ki je ljudem resnično pomagal, da ne bi bili tako polni samih sebe, in da bi spoznali, da smo del živalskega kraljestva, ne pa ločeni od njega,« pravi. Od gospe, ki si je s svojim delom prislužila spoštovanje po vsem svetu in od katere se je človeštvo o sebi učilo nekoč, se bomo torej učili še tudi v prihodnje – vse do takrat, ko bomo lahko rekli, da so njene modrosti udejanjenje in naš planet na poti obnavljanja.
