Zgodba: Ko se multipla skleroza pojavi čez noč

Grega Selak ni le vrhunski plezalec, ampak predvsem človek, ki s svojo zgodbo sporoča, da je tudi v najtežjih trenutkih treba ohraniti nasmeh in se posvetiti stvarem, ki jih imamo radi. Kar je seveda težko. Tudi sam je bil, ko je izvedel za diagnozo multiple skleroze, na dnu, dve leti kasneje pa je na svetovnem prvenstvu v Parizu osvojil bronasto medaljo. Škofjeločan zre v prihodnje športne uspehe in upa, da odkrijejo zdravilo, ki bo pomagalo bolnikom s to avtoimunsko boleznijo osrednjega živčevja.

Kljub diagnozi multipli skleroze ste se vrnili v svet športnega plezanja, ki vas je prevzel že kot 8-letnega dečka. Kaj vam je pri plezanju všeč, kaj vam je plezanje dalo kot človeku?

Plezanje mi je dalo ogromno, saj te dobesedno prisili, da začneš razmišljati s svojo glavo. Ko plezaš, pozabiš na vse, razmišljaš le za vsak gib naprej, kam boš postavil nogo, kako obrnil roko, kako boš naredil naslednji gib. Pri plezanju gre za koncentracijo, fokus, kar je zelo koristno tudi za otroke. Vsak misli, da moraš biti za plezanje močan, kar sploh ni res, ampak se moraš znati dobro gibati po vertikali. Gre predvsem za pravilno postavljanje nog. Poleg tega mi je plezanje dalo tudi veliko dobrih prijateljev, s katerimi smo se družili, trenirali, hodili na tekme. Zame v osnovni in srednji šoli ni bilo počitnic ali šole v naravi, neprestano sem treniral, 5-krat, 6-krat na teden. Zato sem se tudi leta 2007 odločil, da preneham s tekmovalnim plezanjem, saj sem želel v življenju okusiti še kaj drugega. (smeh) Obenem me je zamikalo plezanje v naravi, ki mi je dalo tisto svobodo, ki je v dvorani nisem našel.

Ste štirikratni državni prvak v mlajših selekcijah in zmagovalec tekme evropskega mladinskega pokala. Danes tekmujete kot paraplezalec. Je težko tekmovati z vašo boleznijo?

Na svetovnem prvenstvu sem tekmoval v skupini z omejenim gibanjem sklepov, močjo in ravnotežjem, kamor sodijo tudi tekmovalci, ki težko premikajo, recimo, gleženj ali koleno. Bolniki z multiplo sklerozo tekmujejo v precej slabši skupini, saj težko premikajo noge. Jaz sem se na svetovnem prvenstvu počutil dobro, osvojil sem 3. mesto, pred nekaj časa pa sem tudi sam zelo težko hodil.

Danes se ploh ne opazi, da ste zboleli, na intervju ste prišli sami, peš.

Ja, mene so zdravila precej spravila k sebi, tako, da zdaj lahko hodim, ampak normalno lahko hodim le kakšno uro, potem se utrudim in za sabo začnem vleči levo nogo. Tudi teči ne znam, no, zdaj sem se že malce naučil. Hecen občutek, kot bi mi nekdo zbrisal spomin za tek. Ko se mi je pojavila bolezen, pa sem hodil kot pijanec, sploh nisem imel ravnotežja. Tako je bilo eno leto. Hodil sem od zdravnika do zdravnika, pa nihče ni vedel, kaj mi je, še več, mislili so, da si bolezen izmišljujem. Kot da nimam kaj drugega početi! Na koncu sem bil že čisto iz sebe in sem se dobesedno zdrl na zdravnika, ki mi je končno dal potrebne napotnice. Saj sem želel biti prijazen, pa ni šlo. (smeh) Potem so z magnetno resonanco glave so ugotovili, da gre za multiplo sklerozo. Zdravniki pravijo, da imam v malih možganih nekakšne črne luknje in okvare na hrbtenjači, kar onemogoča normalno delovanje živčnih celic.

Kako se je bolezen sploh pojavila?

Bolezen se je pojavila dobesedno čez noč. Zvečer sem bil še čisto v redu, zjutraj pa mi noge niso več delovale. In potem je prišel tisti šok, kaj je danes, da nič ne morem, kaj je narobe z mano … Lahko se samo zjočeš doma. Vsakih 5 minut so mi za 5 sekund odpovedale noge in to se je zgodilo po 30-krat na dan. Sprva sem mislil, da sem utrujen, saj sem se ravno vrnil s celotedenskega plezanja na Primorskem. Ko pa sem po letu dni dobil diagnozo, se mi je svet dobesedno podrl. »Kaj bom pa zdaj? Ali bom samo ležal doma? Ne, ne nočem tega,« sem si dopovedoval. Nenehno sem se spraševal: »Zakaj se mi je to zgodilo, naj mi kdo razloži, kaj je smisel tega, ker ne vem, zakaj je to dobro in kaj se bo iz tega izcimilo …«

Ravno v tistem času smo s prijatelji odprli svoje plezalno društvo, kjer sem učil tudi otroke, in res mi je bilo grozno, ko sem se pred njimi lomil. Prej smo se skupaj lovili, igrali, premagovali stene, nanje sem se zelo navezal, potem pa kar naenkrat nič nisem mogel več početi. Tudi pri vsakdanjih opravkih sem potreboval pomoč.

Danes vse počnete sami?

Ja, danes sem samostojen, prej pa mi je veliko pomagala žena, za kar sem ji zelo hvaležen.

Za kakšne občutke gre, kako čutite bolezen?

To je težko razložiti. V bistvu sem se počutil, kot da ne bi imel nadzora nad svojimi nogami. Ko sem hodil, so šle noge povsem v svojo smer, tudi ko sem se ustavil, me je kar zibalo, v levo, v desno, nazaj. Bil sem tudi zelo utrujen. Ob drugem zagonu bolezni, ki se je pojavil pol leta kasneje, pa sem začel vleči noge za seboj, pojavile so se tudi težave z odvajanjem vode. V obeh primerih mi je najbolj pomagala terapija s kortikosteroidi, ki so me dobesedno postavili na noge.

Ste se potem odločili za povsem konvencionalen način zdravljenja?

Poskusil sem veliko različnih zdravljenj, veliko sem bral, raziskoval po spletu. Sprva sem prisegal na alternativne načine, odpravil sem se do homeopata v Zagreb, ki je na podlagi pregleda predlagal homeopatska zdravila za živce in hrbtenjačo. A ta zdravila mi niso nič pomagala. Poskusil sem z uživanjem kanabisovih oljnih kapljic, a sem imel po njih še dva dni slabše noge kot sicer. Obiskoval sem tudi priznanega zdravilca, ki mi ni znal pomagati. Nato sem se odločil, da poskusim s tako imenovanimi biološkimi zdravili, ki mi jih je predlagal zdravnik. Zdravila sem užival eno leto, ta čas so mi pomagala, potem pa naj bi začela škodovati mojemu telesu, zato sem oktobra z njimi prekinil. Potem sem nekje izbrskal, da obstaja zdravljenje z medicinskimi gobami, ki naj bi »odpravile« črne luknje in nevronom omogočile ponovno rast. Tudi to sem poskusil. Šel sem tudi na bioresonanco, ki mi je bila zelo v redu, skušal pa sem se pozdraviti tudi s hrano. Pol leta nisem užival glutena, mlečnih izdelkov, jedel nisem skoraj nič. Pa se mi zdi, da mi je tudi to pomagalo.

Zdaj vse normalno jeste?

Ja, zdaj jem vse, ker sem dober.

Res veliko medicinskih pristopov, a obenem nič oprijemljivega …

Ja, res, tako, da res ne veš, kako ravnati. Že pred tremi leti sem bral, da v Južni Ameriki multiplo sklerozo zdravijo z ogromno količino vnosa vitamina D, ampak sem si rekel, da bom s tem zdravljenjem še malce počakal, naj se še malce utrdi. Pravzaprav eksperimentiram sam s sabo, kako telo odreagira na določene spremembe, na zdravila. Sicer pa medicina hitro napreduje in jaz se ne bojim prihodnosti. Ravno danes se odpravljam k zdravniku po nekakšne tablete, ki naj bi jih užival 2-krat na dan, a nisem še čisto prepričan, ali jih bom res. Bom videl, če jih bo moje telo sprejelo.

Zagotovo pa je pomembno tudi, da v trenutkih zagona bolezni ostaneš psihično močan, da se ne zlomiš, da razmišljaš pozitivno.

Ja, to se mi zdi še najpomembnejše. Ko sem hodil na nevrološko kliniko na infuzije, kamor naenkrat pride 20 ljudi z multipo sklerozo in potem tri ure skupaj ležimo v sobi, dokler se infuzija ne izteče, sem neprestano poslušal o samih težavah, tam je bilo toliko negativne energije. In ko sem začel razlagati, s čim se jaz ukvarjam, kaj vse počnem, so me vsi začudeno gledali, saj je bil to zanje čisto drug svet. Mislim, da bi morali biti vsi bolj aktivni, manj pesimistični, samo to je težko.

Ste razmišljali, kaj bi lahko bil vzrok, da se vam je pojavila bolezen?

Vzroki multiple skleroze niso znani; nekateri trdijo, da naj bi bilo krivo pomanjkanje vitamina D, drugi, da je vzrok lahko stik s težko kovino, tretji, da je lahko odločilno odraščanje do petnajstega leta, ki v mojem primeru ni bilo nič posebnega. Je pa zanimivo, da je tudi brat dve leti pred mano zbolel za isto boleznijo, čeprav bolezen naj ne bi bila dedna.

Tudi brat je zbolel za multiplo sklerozo?

Ja, vendar njemu se bolezen kaže na povsem drugačen način, on v telesu čuti mravljince.

Kako vam plezanje pomaga pri premagovanju bolezni?

Pomaga mi že s tem, ker se mi po plezanju izboljša počutje, občutek imam, da sem nekaj dobrega storil zase, tako kot vsak normalen človek. Super mi je tudi, ko pri plezanju opazim napredek. Ko sem po bolezni začel plezati, so se mi noge zelo tresle, ko sem stopil, danes je stanje veliko boljše. Sicer ne morem trditi, da je to izključno zaradi plezanja, a menim, da je plezanje koristno za bolnike z multiplo sklerozo, saj tu delajo vse mišice, predvsem pa ravnotežje. Koristno je tudi, da si fit, da si fizično v formi. Sam plezam 3-krat do 4-krat na teden, večinoma v Plezalnem centru Ljubljana, ki je res pridobitev za slovenski razvoj športnega plezanja, pa tudi pri prijatelju v Kranju, včasih pa tudi zunaj, v naravi.

Razmišljate, da bi imeli še kakšne tečaje plezanja?

Morda res, a ne za otroke, ki bi me trenutno preveč utrudili, temveč za odrasle. Zdi se mi namreč, da je zelo pomembno, da se človek nauči pravilnega in varnega plezanja. In tega te ne more naučiti prijatelj, ki je nekoč opravil tečaj, kot ljudje pogosto mislijo, ampak le inštruktor, ki ti tudi razloži, kaj se lahko zgodi, če kaj počneš narobe. Dandanes pa je postalo plezanje tako popularno, da že vsak misli, da ga obvlada. Ni res! Sicer pa se lahko plezanja nauči vsak, tudi starejši, le da se ti običajno bolj bojijo višine kot otroci in gre vse bolj počasi. Drugače pa je športno plezanje varen šport, pri katerem lahko napako povzroči le človeški faktor, ali se narobe privežeš ali pa te kdo ne varuje dobro.

Kako se vam je po vseh izkušnjah spremenil pogled na življenje?

Kar precej. Ko gledam prijatelje, ki se nenehno pritožujejo, da morajo delati, da morajo položnice plačati, vedno se kaj najde, kar ni v redu, jim rečem:  »Hej, ne sekiraj se, boš že plačal, to je še najmanjša težava!« Spominjam se, kako sem se počutil, ko sem po dolgem času lahko normalno hodil, pa sem šel samo za pol ure na sprehod, pa noge sem vlekel za sabo in na koncu sem bil čisto utrujen, ampak sem shodil. In sem si mislil: »Uauuu, kako je to super!« Spoznal sem tudi, da ti nihče ne more pomagati, če si ne pomagaš sam; tudi meni so vsi nekaj svetovali, daj, poskusi to, pa ono …, a meni je šlo to takrat, na začetku bolezni, le na živce. Vsi ti nasveti. Sam se moraš odločiti, kaj boš posrkal in česa ne. Saj je vsak drugačen in morda meni nekaj ustreza, nekomu drugemu pa ne. Ni enega zdravila za vse.

Kakšni športni izzivi so pred vami?

Sedaj čakam urnik tekem svetovnega pokala, ki se jih želim udeležiti, leta 2018 me čaka zopet svetovno prvenstvo v Innsbrucku. Potem pa, upam, da leta 2020 poletne olimpijske igre v Tokiu. Takrat bo športno plezanje prvič uvrščeno na seznam olimpijskih športov, za zdaj pa še ni jasno, ali bodo na seznam uvrstili tudi plezanje za invalide. Upam, da bodo. To bi bilo zame top!

Preberite tudi: Izbrala je evtanazijo še preden je izgubila bitko z demenco