Ali verjamete, da je perfekcionizem nujni pogoj za uspeh? Potem vas bo presenetilo, da je resnica pogosto diametralno nasprotna. Ena od največjih ovir na poti do želenega cilja je lahko – paradoksno – prav perfekcionizem. Nič ni seveda narobe z željo po tem, da bi bili čim boljši, vendar morate paziti, da vas ne zanese predaleč. Poskusi, da bi dosegli popolnost, vas lahko povsem izčrpajo in demotivirajo, saj gre za ideal, ki je nedosegljiv. Kako se torej izogniti perfekcionizmu in doseči tisto, za kar si prizadevate?
1. Pozornost usmerite k napredku, ne h končnemu cilju
Dobro je seveda, da vsaj okvirno veste, kakšni so vaši cilji, in da občasno preverite, ali pot, na kateri ste trenutno, zares vodi do teh ciljev. Vendar pa lahko pretirano osredotočanje na končni cilj blokira vaš napredek in povzroči, da se ujamete v past perfekcionizma. Ker ste morda še precej daleč od znanj in veščin, ki jih želite usvojiti, se vam lahko začne vse zdeti brezupno. Namesto da bi se primerjali sami s sabo in bili pozorni na lastni napredek, se začnete primerjati z drugimi, ki jih vidite skorajda kot brez napak. Priporočamo vam, da pozabite na absolutna merila in se osredotočite nase. Ali ste danes boljši, kot ste bili pred enim tednom, mesecem, letom? Če je odgovor pritrdilen, se premikate v pravo smer. Morda sicer hitrost ni takšna, kot bi želeli, da bi bila, toda ali je to resnično pomembno? Ste prepričani, da niso tudi ljudje, ki jim zavidate, za doseganje določenih ciljev potrebovali precej več časa, kot si predstavljate?
2. Razmislite, kaj je v resnici tisto, kar je v ozadju vaših prizadevanj
Perfekcionizem je lahko tudi posledica dejstva, da motivi, zaradi katerih zasledujete določen cilj, niso najbolj »zdravi«. Morda imate sicer občutek, da si nečesa resnično želite in da gre za t. i. notranjo motivacijo, toda če si boste dovolili popolno odkritost do sebe, boste najverjetneje ugotovili, da to ne drži povsem. Ali je glavni razlog, zaradi katerega poskušate shujšati, resnično želja, da bi bili bolj zdravi in vitalni? Ali pa je morda v ozadju primerjanje s sodelavkami, prijateljicami, zvezdnicami? Imate morda občutek, da si ne zaslužite ljubezni, uspeha, sreče, dokler ne boste »popolni«? Ko razmišljate o svojih ciljih, se vedno vprašajte, kateri so glavni razlogi, zaradi katerih je doseganje teh ciljev za vas tako pomembno. Trdni temelji oziroma premišljeno izbrani cilji zmanjšajo nevarnost za nezdrav perfekcionizem, saj ste precej manj podrejeni zunanjim pritiskom.
3. Naučite se ločevati med samodisciplino in samoponiževanjem
Osebe, ki so nagnjene k perfekcionizmu, pogosto zamenjujejo samodisciplino in samoponiževanje. Samodisciplina je seveda lahko koristna, saj nam pomaga pri tem, da postajamo boljši. Po drugi strani pa je lahko samoponiževanje, zamaskirano v samodisciplino, zelo problematično. Namesto da bi iskali načine za izboljšave, se ujamete v začaran krog pretirane samokritičnosti. Tako ste povsem osredotočeni na svoje napake, zato ne vidite vsega tistega, kar je dobro. Ko stvari ne gredo po načrtih, se vprašajte, kaj lahko naredite, da bo šlo prihodnjič oziroma v prihodnje bolje. Osredotočanje na napake, še posebej če gre pravzaprav za zelo majhne in precej nepomembne napake, bo povzročilo, da boste obstali na mestu. Nenehno razmišljanje o »nepopolnostih« vas lahko povsem blokira, zato se potrudite svojo pozornost zavestno usmeriti k pozitivnejšim vidikom in iskanju rešitev. To seveda še ne pomeni, da se morate slepiti: zastranitve na poti do želenega cilja naj bodo priložnost za analize in učenje. To, da stvari včasih preprosto ne gredo po načrtih in da ni nikoli vse popolno oziroma tašno, kot ste si zamislili, je lahko pravzaprav blagoslov. Tako se lahko naučite preseči težnjo po popolnosti in v obstoječih okoliščinah izcimiti čim več. Tudi tisto, kar morda sami dojemate kot povprečno, je lahko včasih povsem dovolj …
Osebe z narcistično osebnostno motnjo so pogosto zelo občutljive. Čeprav dajejo vtis, da so samozavestne in da jim ne more nič priti do živega, so lahko zavrnitve zanje izredno boleče – tudi če gre za nekaj, kar je pravzaprav precej nepomembno. Ljudje, ki so v stiku z narcisi, se jim tako pogosto težko uprejo in postavijo zdrave meje, saj se bojijo izbruha. Če se želite naučiti, kako narcisu končno reči ne, berite dalje. Za vas imamo namreč nekaj zelo koristnih napotkov.
1. Na »soočenje« se poskušajte čim bolje pripraviti
Dobro je, da ste pripravljeni na različne scenarije in da poskušate predvideti narcisov odziv. Izberite nekaj scenarijev, ki so najbolj verjetni, nato pa prosite prijatelja, da vam pomaga pri pripravah. Odigrajta različne prizore; prijatelj naj reagira tako, kot pričakujete, da bo reagiral narcis, vi pa poskušajte nato »odigrati svojo vlogo«. Vaja vam bo pomagala pri tem, da boste pri resničnem soočenju z narcisom bolj odločni. Verjetnost za to, da se ob odzivu zmedete, bo tako bistveno manjša.
2. Osredotočite se na dejstva
Narcisu ne opisujte svojih čustev in ne razglabljajte pretirano o razlogih, zaradi katerih ne morete ugoditi njegovi prošnji. Navedite zgolj osnovne informacije, ki so potrebne. Hkrati je pomembno, da dajete vtis, da ne gre za nič posebnega. Narcisu morate torej dati vedeti, da je zavrnitev povsem običajen sestavni del življenja (dejstvo!) in da imate vso pravico do tega, da rečete ne. Ni sicer nujno, da to neposredno ubesedite; pogosto je celo bolje, da tovrstna sporočila posredujemo neverbalno, na primer s tonom glasu in s telesno govorico. Narcisu ne posvečajte preveč pozornosti; ko boste povedali, kar ste nameravali, se vrnite k tistemu, kar ste počeli pred tem, ali preprosto odidite.
3. Izogibajte se uporabi besede »narcisizem«
Ali nimate posebnega razloga, zaradi katerega nočete narediti tistega, kar od vas zahteva narcis? Je morda razlog predvsem to, da gre za osebo, ki vam je neprijetna in ki je nočete v svojem življenju? V tem primeru se izogibajte navajanju dejstev. Če boste poskušali narcisa soočiti z njegovim narcisizmom, se boste najverjetneje znašli v zelo neugodnem položaju. Narcisi namreč zelo težko prenesejo resnico o sebi. Izogibajte se torej sodbam, povezanim z osebnostjo. Tudi če bo narcis zahteval pojasnilo, bodite čim bolj splošni. Rečete lahko na primer, da vam je žal, vendar tega preprosto ne morete narediti.
4. Bodite spoštljivi in umirjeni
Narcisi hlepijo po nenehnem spoštovanju in občudovanju – sicer niti ne bi bili narcisi. Tako bodo precej lažje sprejeli vašo zavrnitev, če bo »zapakirana« v spoštljive, umirjene izraze. Narcisu lahko na primer rečete: »Spoštujem tvoja prizadevanja, povezana s tem projektom, vendar nisem prava oseba za to.« Učinkovite so lahko tudi fraze, kot je: »Cenim, da si pomislil prav name, vendar …« S tem boste preusmerili pozornost s same zavrnitve in se narcisa hitreje otresli.
5. Pričakujte, da bo narcis naredil vse, da si premislite
Tudi če boste upoštevali zgornje nasvete, morate računati na to, da narcis ne bo odnehal tako zlahka. Ker gre za osebe, ki so navajene, da dobijo vse, kar si zamislijo, tudi če so najprej zavrnjene, bo poskušal narcis s svojimi preverjenimi taktikami zmanipulirati tudi vas. Poskušajte preslišati tovrstna prepričevanja in se osredotočite na svoj odgovor. Kot omenjeno, je pametno, da čim hitreje preusmerite svojo pozornost k drugi dejavnosti ali temi, najbolj pa je, da preprosto odidete (če je to seveda mogoče). Paziti morate predvsem na to, da ne postanete defenzivni; če bo narcis začutil, da omahujete, bo zagotovo izkoristil priložnost. Načelo »manj je več« je nekaj, kar je vsekakor smiselno upoštevati tudi pri komunikaciji z narcisi.
Vodna znamenja so običajno zelo čustvena. Vse, kar se jim dogaja, doživljajo izjemno intenzivno. O dogodkih, na katere bi večina pozabila praktično v hipu, razmišljajo še dolgo časa po tem, ko so se zgodili. Pri tem se osredotočijo na droben, navidezno nepomemben detajl, ki mu večina ne bi posvetila posebne pozornosti.
Introspektivne osebe, ki se najbolje počutijo v svetu domišljije in sanj
Za rake, škorpijone in ribe so značilne zelo intenzivne, realistične sanje, v katerih pogosto prepoznavajo pomembna znamenja. Vodna znamenja so znana tudi po zelo bujni domišljiji. Gre za ljudi, v katerih tudi takrat, ko se zdi, da so povsem apatični, divja pravi vihar čustev in misli. »Introspektivnost« je ena od besed, ki najbolje opiše večino pripadnikov vodnih znamenj. Zunanja resničnost se jim zdi običajno precej manj pomembna od tistega, kar se dogaja v njihovi notranjosti. Tako imate lahko v njihovi bližini občutek, da so distancirani in da tega, kar se dogaja okoli njih, ne zaznavajo zares. To sicer ne pomeni, da je pripadnikom vodnih znamenj vseeno za soljudi. Nasprotno: ker so zelo čustveni, jim odnosi pomenijo ogromno, vendar se pri tem ne zadovoljijo s približki oziroma s površinskimi stiki.
Hlepenje po pristnih intimnih odnosih
Pripadniki vodnih znamenj iščejo pravo intimnost, močno spiritualna povezava, ko se zdi, da se dve bitji zlivata v eno – in to ne le v ljubezenskih, ampak tudi v prijateljskih odnosih. Raki, škorpijoni in ribe sovražijo kramljanje. Če se pogovor ne dotika tem, ki jih sami dojemajo kot bistvene, se začnejo zelo hitro dolgočasiti. Vodna znamenja so tako pri spuščanju ljudi v svoje življenje zelo previdna oziroma selektivna. Toda če ocenijo, da si zaslužite mesto v njihovem življenju, bodo za vas storila vse in še več. Raki, škorpijoni in ribe so lahko izjemno empatične, prijazne osebe, ki jim ni težko zaupati. To obenem pomeni, da so zlahka prizadeti; če se pretirano navežejo na osebo, za katero se nato izkaže, da si ni zaslužila njihove naklonjenosti, je lahko bolečina skorajda neznosna. Pripadniki vodnih znamenj zelo težko prebolijo razhod oziroma prekinitev odnosa. Proces prebolevanja lahko traja tudi več let.
Intuicija pred racionalnim odločanjem
Ena od najpomembnejših skupnih značilnosti ljudi, ki so rojeni v znamenju škorpijona, raka ali rib, je tudi izjemno močna intuicija. To niso osebe, ki bi se procesa sprejemanja pomembnih odločitev lotevale zelo racionalno in sistematično oziroma tako, da bi natančno preučile prednosti in slabosti posameznih možnosti. Precej bolj kot na goli razum se zanašajo na intuicijo. Zavedajo se namreč, da življenje ni matematična enačba in da ne moremo nikoli predvideti vsega, kar se lahko zgodi. Pogosto niti ne znajo zares pojasniti, zakaj so sprejeli določeno odločitev, vendar so globoko v sebi popolnoma mirni in prepričani, da je pot, ki so jo izbrali, prava – ne glede na to, kako iracionalna se zdi morda njihova odločitev drugim.
»Bistvo je očem nevidno …«
Med pripadniki vodnih znamenj lahko najdemo nadpovprečno veliko oseb, ki jih zelo privlači spiritualnost oziroma nadčutni svet. Škorpijoni, ribe in raki so običajno prepričani, da se pri razumevanju življenja ne moremo zanašati samo na čute. Osebe, ki so zelo stvarne, pragmatične, tako pogosto dojemajo kot hladne in zaslepljene z materialnim svetom. Konflikti z okolico pogosto izvirajo prav iz tega nasprotja. Vodna znamenja namreč zelo težko razumejo, zakaj bi se ljudje zadovoljili s tistim, kar sami dojemajo kot golo površino.
Zaužitje posteljice po porodu je na prvi pogled zelo nenavadna praksa, ob kateri se večina ljudi zgraža. Do nedavnega se sicer o njej praktično ni govorilo. Zakaj natančno je postala praksa v zadnjih letih tako priljubljena oziroma kakšne so potencialne koristi? Po drugi strani pa: je lahko zaužitje posteljice nevarno?
Za zaužitje placente so se odločile številne zvezdnice
Strokovni izraz za prakso, s katero se je splošna javnost seznanila predvsem po zaslugi hollywoodskih zvezdnic, ki so delile svoje izkušnjo, je placentofagija. Za zaužitje posteljice, v kateri se je razvijal otrok, so se med drugim odločile Hilary Duff, Kourtney in Kim Kardashian, Mayim Bialik ter Alicia Silverstone. Mayim Bialik je denimo svojo odločitev utemeljila z besedami, da smo ljudje edini sesalci, za katere ta praksa ni značilna, in da je posteljica izjemno pomembna za uspešno okrevanje po porodu, saj vsebuje ogromno beljakovin in železa. Drži sicer, da lahko prakso zaužitja posteljice po porodu zasledimo pri večini sesalcev, vendar pri tem obstaja tudi nekaj izjem. Mednje denimo spadajo kamele in lame, pa tudi morski sesalci.
Kateri so najpogostejši razlogi za zaužitje posteljice po porodu?
Kot je razvidno že iz razlogov, ki jih je navedla Mayim Bialik, je zaužitje posteljice po porodu pogosto povezano z željo, da se telesu povrnejo izgubljene hranilne snovi in moči, ki so potrebne za okrevanje in za več energije po porodu. Zagovorniki prakse pogosto trdijo, da se lahko pozitivni učinki občutijo tudi med dojenjem, saj naj bi praksa prispevala k povečanju tvorbe mleka. Zaužitje posteljice po porodu naj bi obenem zmanjšalo tveganje za poporodno depresijo in poskrbelo za protibolečinski učinek. Poleg tega pa naj bi praksa poskrbela za vzpostavitev močnejše vezi z novorojenčkom.
Posteljica se lahko zaužije na različne načine – tudi v obliki tablet ali kapsul
Ob besedni zvezi »zaužitje posteljice« si večina predstavlja precej krvav prizor, kar je zagotovo eden od glavnih razlogov za zgražanje oziroma gnus, ki se pogosto pojavi ob omembi te prakse. Drži sicer, da se nekatere osebe odločijo za zaužitje surove posteljice, in to neposredno po porodu, vendar to ni edina možnost. Posteljica se na primer včasih skuha in šele nato zaužije, pri čemer je mogoče na spletu najti celo recepte z navodili, kako začiniti in pripraviti posteljico, da bo čim bolj okusna. Možna pa je tudi dehidracija posteljice, ki se nato zmelje ter predela v kapsule ali tablete.
Kakšne so lahko negativne posledice placentofagije?
Dokazi, ki govorijo v prid zaužitju posteljice, so večinoma anekdotični. Vendar velja podobno tudi za dokaze o negativnih učinkih prakse, saj je bila večina raziskav, povezanih s to tematiko, osredotočena na druge vrste sesalcev. V raziskavah, povezanih z vprašanjem varnosti zaužitja placente po porodu, se sicer kot najpogostejši negativni stranski učinki omenjajo močnejša vaginalna krvavitev, krči, prebavne težave, vročinski oblivi in tesnoba, vendar ni povsem jasno, ali gre zgolj za korelacijo ali za resnično vzročno-posledično povezavo. Ena od izjem je raziskava, ki je bila objavljena leta 2016. Raziskovalci so takrat odkrili povezavo med materinim zaužitjem posteljice in bakterijsko okužbo s steptokoki skupine B. Kot se zdi, je lahko problematično predvsem uživanje neprocesirane placente, ki ni bila shranjena v ustreznih pogojih. Če je načrtovano zaužitje placente, je nujno, da se placenta po porodu čim prej zamrzne, saj to prepreči razmnoževanje potencialno nevarnih bakterij, ki lahko vodijo do zelo resne – ali celo usodne – okužbe.
Ogromno ljudi se spopada z odvečnimi kilogrami. Delež oseb s čezmerno telesno težo se povečuje skorajda eksponentno, zato številni strokovnjaki govorijo kar o epidemiji debelosti, ki je zelo nevarna tako za posameznike kot za zdravstveni sistem. Nasveti za hujšanje so tako dostopni na vsakem koraku, po drugi strani pa se precej redkeje govori o nasprotni težavi: o prenizki telesni teži oziroma o pospešenem izgubljanju kilogramov. S tem imamo seveda v mislih nenamerno izgubljanje kilogramov, ki ni posledica načrtne spremembe navad, povezanih s prehrano ali gibanjem. Manjša odstopanja praviloma niso težava, saj je povsem običajno, da naša telesna teža nekoliko niha. Toda če se je v relativno kratkem časovnem obdobju vaša telesna teža zmanjšala za 5 odstotkov ali več, čeprav niste spremenili praktično ničesar, je vsekakor pametno, da poskušati najti vzrok za dogajanje …
1. Depresija ali zelo travmatična izkušnja
Morda sicer nimate občutka, da trpite za depresijo, toda znano je, da se lahko motnja kaže v različnih oblikah. Precej pogosta je na primer t. i. visokofunkcionalna depresija. Čeprav ste še vedno kos vsakodnevnim obveznostim, počasi polzite v zelo temačno stanje, vendar pa tega ne povežete z depresijo, saj imamo običajno precej drugačne predstave o tej bolezni. Tako si nemalokrat predstavljamo, da človek, ki trpi za depresijo, ne more niti vstati iz postelje. Seveda se lahko depresija odrazi tudi v tako intenzivni, zelo očitni obliki, vendar ne smemo spregledati malce manj očitnih primerov. Eden od »zunanjih znakov«, ki so povezani z visokofunkcionalno depresijo, je lahko prav pospešeno izgubljanje kilogramov. Nenamerno hujšanje pa je včasih tudi posledica zelo travmatičnega dogodka, ki lahko vpliva na razvoj posttravmatske stresne motnje. V obeh primerih je seveda smiselno poiskati strokovno pomoč.
2. Bolezni prebavil, nalezljive bolezni in paraziti
Ob nenamernem hujšanju običajno najprej pomislimo na »telesno bolezen«. Drži sicer, da je lahko pospešeno hujšanje simptom resnejših zdravstvenih težav, vendar pa pri boleznih, kot je na primer rak, to praviloma ni edini simptom. Po drugi strani pa obstajajo tudi bolezni, ki se najprej odrazijo prav v obliki nenamernega hujšanja. Če izgubljate kilograme, ne da bi si za to prizadevali, je lahko to denimo znak določenih bolezni prebavil. V ozadju so lahko tudi okužbe oziroma nalezljive bolezni. Nenamerno hujšanje je ne primer precej tipičen simptom okužbe z virusom HIV ali tuberkuloze. Poleg tega pa je lahko nenamerno izgubljanje kilogramov povezano z glivičnimi okužbami in z razmnožitvijo parazitov, ki vam »odžirajo« hranila.
3. Nepravilno delovanje žlez z notranjim izločanjem
Posebna skupina bolezni, ki so pogosto prav tako povezane z nenamernim hujšanjem, so motnje delovanja žlez z notranjim izločanjem – ščitnice, trebušne slinavke, nadledvične žleze itn. Če ne najdete logičnega pojasnila za pospešeno izgubljanje kilogramov, je torej vsekakor smiselno preveriti tudi, kaj se dogaja z vašim endokrinim sistemom. Nenamerno hujšanje je na primer pogost simptom hipertiroze (čezmernega delovanja ščitnice) in eden prvih znakov diabetesa.
4. Pretirano stresno življenje
Za nezaželeno izgubljanje kilogramov so lahko krive tudi povišane ravni kortizola v telesu, ki so posledica zelo stresnega življenja. To se zdi morda nenavadno, saj so pri številnih ljudeh nadpovprečno stresna obdobja povezana s pridobivanjem kilogramov. Drži sicer, da je pogost odziv na stres iskanje tolažbe in hitre pomiritve v nezdravi, zelo kalorični hrani, kar lahko »nevtralizira« vpliv kortizola. Vendar ima lahko stres tudi nasproten vpliv: zaviranje apetita, ki lahko v kombinaciji s povišano količino kortizola privede do pospešenega izgubljanja kilogramov. Morda zaradi vseh težav niti ne opazite, da se je vaš kalorični vnos zmanjšal, toda če boste na to pozorni vsaj nekaj dni, boste najverjetneje opazili, da pojeste precej manj kot običajno in da torej hujšanje ni tako nelogično, kot se vam je zdelo.
5. Starost
Nenamerno hujšanje je v določenih življenjskih obdobjih povsem običajno. Pojav je pogost pri novorojenčkih, saj se lahko v prvih dveh tednih življenja njihova poroda teža zmanjša tudi za 10 odstotkov. »Kopnenje kilogramov« je precej pogosto tudi pri starejši populaciji, saj je povezano z naravnim procesom zmanjševanja mišične mase in kostne gostote, vendar ta proces seveda ne sme potekati prehitro, sicer gre lahko sicer za znak bolezni. Nehoteno izgubljanje kilogramov pa je značilno tudi za prvo trimesečje nosečnosti. Pri tem gre seveda za posledico pogoste slabosti, toda če se vam zdi, da je zmanjševanje telesne teže vendarle pretirano izrazito, je vsekakor smiselno, da se o tem čim prej pogovorite z ginekologinjo.
Marsikdo še vedno misli, da so krofi brez jajc in mleka suhi, zbiti ali bledi – a to prepričanje hitro pade ob pravem receptu. Veganski krofi so lahko mehki, rahli in videti prav tako zapeljivo kot klasični, le z nekoliko drugačno sestavo. Ta preverjen recept smo uporabili že večkrat, z malo vaje pa boste dobili domače krofe, ki po okusu in videzu brez težav konkurirajo “pravim” – le da v nekoliko bolj lahkotni, veganski različici.
Ste mislili, da je krofe nemogoče pripraviti na veganski način in da ne bodo izgledali tako lepo, kot klasični? Naj vas presenetimo s tem preverjenim receptom za domače veganske krofe, ki smo ga uporabili že mnogokrat in z malo vaje bodo krofi takšni, kot “ta pravi” v nekoliko bolj zdravi različici.
Veganski krofi, ki vas bodo prepričali, da je so tudi veganske različice tradicionalnih slaščic lahko okusne. Preverjen recept za najboljše krofe!
Sestavine:
500 ml mlačnega sojinega napitka
4 jušne žlice kokosovega sladkorja
1 vrečka vaniljevega sladkorja ali 1/2 čajne žličke vaniljevega stroka
2 kocki svežega kvasa
1 kg moke (tip 400)
1 čajna žlička soli
12 jušnih žlic aquafabe (slanica čičerke)
3/4 čajne žličke kurkume
limonina lupina 1 limone
6 jušnih žlic ruma
100 ml rastlinskega olja
Nadev za krofe
Marmelada – po okusu
Priprava:
V globoki skodelici zmešamo sojin napitek, sladkor, vaniljo, kvas in 2 žlički moke, ki smo ju vzeli od 1 kg moke, in postavimo na toplo, da kvas začne reagirati.
Medtem v večjo posodo presejemo moko ter kurkumo in na sredini naredimo jamico za kvasec.
Po robu moke potrosimo sol.
Kvasec zlijemo v jamico in ga vmešamo v moko. Dodamo preostale sestavine.
Sestavine ročno mesimo 30 minut oz. 10 minut z ročnim mešalnikom (kavlji za testo). Testo naj bo mehko ter zračno in odstopati mora od posode in rok oz. kavljev.
S pomokanimi rokami oblikujemo 80-gramsko kroglico. Med dlanmi jo valjamo, dokler ne nastane lepa krogla z gladko površino, ki jo položimo na papir za peko ali pomokano krpo.
Krofe pokrijemo s čisto krpo in jih za vsaj 20 minut postavimo na toplo, da vzhajajo.
Krofe ocvremo v vročem rastlinskem olju. Pri cvrtju jih vedno pazljivo spustimo v maščobo z zgornjo stranjo:
V cvrtniku pri temperaturi 150 stopinj Celzija: cvremo jih 4 minute na vsaki strani.
Na štedilniku v globoki posodi pri temperaturi 170 stopinj Celzija: ko krofe položimo v olje, jih pokrijemo s pokrovko. Po približno 2 minutah jih obrnemo in pri odprti posodi cvremo še dodatni 2 minuti.Za bolj zdravo različico krofe spečemo v pečici pri temperaturi 180 stopinj Celzija. Krofi so pečeni po 12 oz. 15 minutah.
Ocvrte oz. pečene krofe vzamemo iz posode oz. pečice in jih položimo na papirnate brisače.
V nekoliko ohlajene krofe vbrizgamo marmelado.
Na koncu jih posujemo s sladkorjem v prahu in postrežemo.
Da bi razumeli, kako ukrepati, je pomembno vedeti, kaj povišan kreatinin pravzaprav pomeni, kateri so njegovi najpogostejši vzroki in kako lahko s preprostimi spremembami življenjskega sloga ledvicam povrnemo ravnovesje. Povišan kreatinin je namreč običajno tesno povezan z zmanjševanjem funkcionalnosti ledvic.
Ključni poudarki:
Povišan kreatinin v krvi pogosto kaže na zmanjšano delovanje ledvic ali akutno ledvično bolezen.
Vzroki vključujejo uživanje rdečega mesa, prehranska dopolnila s kreatininom, dehidracijo in nekatera zdravila.
Simptomi so spremembe uriniranja, mišični krči, slabost, zabuhlost okoli oči in otekanje gležnjev.
V nadaljevanju lahko preverite, kaj kreatinin sploh je, kateri so glavni dejavniki tveganja za čezmerno kopičenje kreatinina v krvi in kako ukrepati, če je bila ta težava zaznana tudi pri vas …
Kaj je kreatinin?
Kreatinin je snov, ki nastane pri razgradnji mišičnega tkiva in jo ledvice vsak dan izločajo iz telesa z urinom. Je eden najzanesljivejših pokazateljev delovanja ledvic – ko njegova vrednost v krvi naraste, to pomeni, da ledvice ne filtrirajo dovolj učinkovito. A povišan kreatinin ni vedno znak bolezni. Pogosto gre za začasno stanje, povezano s prehrano, dehidracijo ali intenzivno telesno aktivnostjo.
Kreatinin je snov, ki nastaja med mišično aktivnostjo, in sicer iz treh aminokislin (iz arginina, glicina in metionina). Gre za odpadni produkt, ki ga ledvice v običajnih okoliščinah filtrirajo, nato pa se izloči skupaj z urinom.
Večja ko je mišična masa, večja je praviloma količina kreatinina, ki se proizvaja. Na količino proizvedenega kreatinina vplivata tudi pogostost in intenzivnost telesne aktivnosti ter morebitna uporaba specifičnih zdravil in prehranskih dodatkov. Raven kreatinina v krvi pa je lahko tudi pokazatelj delovanja ledvic.
Kaj pomeni povišan kreatinin
Normalne vrednosti kreatinina so odvisne od spola, starosti in mišične mase. Pri odraslih moških se gibljejo med 60–110 µmol/L, pri ženskah pa med 45–90 µmol/L. Če so vrednosti višje, to kaže, da ledvice ne odstranjujejo kreatinina dovolj hitro, kar se pogosto odrazi tudi v povišanem sečnem dušiku in spremenjeni hitrosti glomerulne filtracije.
A ni treba takoj pomisliti na najhujše – včasih je povišanje začasno in nenevarno. Na primer po:
močni telesni aktivnosti,
uživanju večjih količin mesa ali beljakovin,
dehidraciji (premalo tekočine),
določenih zdravilih, kot so antibiotiki ali nesteroidni protivnetni pripravki.
Če pa se vrednosti vztrajno držijo nad normalo, je to lahko znak ledvične okvare, kronične bolezni ali motenj v krvnem obtoku ledvic – in takrat je potrebno ukrepanje pod nadzorom zdravnika.
Najpogostejši vzroki za povišane vrednosti kreatinina
Povišane vrednosti kreatinina so lahko posledica različnih vzrokov. Eden od najresnejših vzrokov za povišan kreatinin so akutne bolezni ledvic. Tako gre lahko za znak, da so se ledvice znašle v težavah.
Težave s povišanim kreatininom so nadpovprečno pogoste pri ljudeh, ki jedo veliko mesa, posebno rdečega. Problematična je lahko tudi uporaba prehranskih dopolnil s kreatininom, vendar le če močno presežete priporočeni odmerek oziroma če so bile vaše ledvice že pred začetkom uporabe tovrstnih dodatkov v težavah. Športniki običajno uporabljajo kreatinin za povečanje mišične mase in kot pomoč pri utrujenosti.
Povišan kreatinin je lahko povezan tudi s hipotenzijo (močno znižan krvni tlak), ki je posledica dejavnikov, kot so huda driska in/ali bruhanje ter s tem povezana dehidracija ali težave s srcem.
Načeloma lahko katera koli ovira, zaradi katere je moten normalen pretok urina, privede do kopičenja odpadnih snovi v telesu, kar vključuje tudi povišane ravni kreatinina. Med razloge za preveliko količino kreatinina pa spada tudi uporaba zdravil, kot so nesteroidna protibolečinska sredstva in zdravila za zniževanje krvnega tlaka.
Simptomi povišanega kreatinina
Nenadne spremembe, povezane z uriniranjem, so eden od najpogostejših znakov povišanih vrednosti kreatinina. To med drugim vključuje spremembe, povezane s pogostostjo uriniranja, kri v urinu, bolečino med uriniranjem in penjenje urina.
Med pogoste simptome povišane ravni kreatinina pa spadajo še mišični krči, neprekinjen občutek slabosti in izčrpanosti, bruhanje, zabuhlost okoli oči in otekanje gležnjev. Tovrstni simptomi zahtevajo čim hitrejše preverjanje vrednosti kreatinina.
Posebna previdnost je potrebna pri osebah s povečanim tveganjem za okvare ledvic, na primer zaradi diabetesa, genetske obremenjenosti ali ponavljajočih se bakterijskih okužb.
Kako naravno znižati povišan kreatinin
1. Povečajte vnos tekočine
Najbolj osnovno, a hkrati najpomembnejše pravilo. Ledvice za učinkovito filtracijo potrebujejo stalen pretok tekočine. Pijte vodo postopoma skozi dan, ne naenkrat. Če imate omejitev vnosa tekočine zaradi bolezni srca ali ledvic, se predhodno posvetujte z zdravnikom.
2. Zmanjšajte vnos soli in predelane hrane
Sol zadržuje tekočino v telesu in zvišuje krvni tlak – oboje slabi delovanje ledvic. Predelana hrana, jušni koncentrati, siri in klobase vsebujejo velike količine natrija. Nadomestite jih z naravnimi začimbami: kurkumo, baziliko, origanom in limoninim sokom.
3. Omejite beljakovine živalskega izvora
Čeprav so beljakovine nujne, jih preveč povzroči preobremenitev ledvic. Uporabite rastlinske vire (npr. lečo, fižol, kvinojo) in raje manjših porcij mesa 2–3x tedensko.
4. Uporabljajte zelišča, ki spodbujajo filtracijo
Nekatera zelišča tradicionalno pomagajo pri naravnem razstrupljanju ledvic:
kopriva: poveča izločanje urina in odstrani toksine,
regratov koren: deluje diuretično in spodbuja pretok krvi skozi ledvice,
peteršilj: čisti sečila in zmanjšuje zastajanje tekočine,
zeleni čaj: vsebuje antioksidante, ki ščitijo ledvične celice.
Pomembno: če imate kronično ledvično bolezen, se pred uporabo zelišč posvetujte z zdravnikom – nekatera lahko vplivajo na zdravila.
5. Ohranite zdravo telesno težo
Debelost je dejavnik tveganja za povišan krvni tlak, diabetes in s tem tudi za ledvične težave. Tudi zmerna izguba teže (5–10 %) lahko bistveno izboljša ledvične kazalce.
6. Izogibajte se alkoholu in kajenju
Alkohol in nikotin zmanjšujeta prekrvavitev ledvic in povečujeta oksidativni stres. Telo zato težje izloča toksine, kreatinin pa se kopiči v krvi. Tudi občasna abstinenca že po nekaj tednih pokaže opazne izboljšave pri laboratorijskih vrednostih.
Povišan kreatinin pri športnikih in starejših
Pri športnikih so lahko vrednosti nekoliko višje zaradi večje mišične mase in redne uporabe kreatinskih dodatkov. V takih primerih ne gre za okvaro ledvic, ampak za fiziološko prilagoditev.
Pri starejših ljudeh pa se mišična masa zmanjšuje, zato lahko že manjša povišanja kreatinina pomenijo resnejšo motnjo delovanja ledvic.
Zato je pomembno, da se vrednosti vedno razlagajo individualno, glede na starost, spol, telesno sestavo in prehranske navade.
Kdaj obiskati zdravnika
Če opazite, da so laboratorijski izvidi pokazali povišan kreatinin, počakajte na potrditev pri naslednji meritvi – en sam rezultat ne pove celotne slike. Zdravnika pa obiščite takoj, če opazite:
otekanje obraza, rok ali nog,
nenaden padec količine urina,
stalno utrujenost in zaspanost,
bolečine v križu,
občutek kovinskega okusa v ustih.
Zdravnik bo opravil dodatne teste (GFR, sečnina, urin) in ocenil, ali gre za začasno povišanje ali znake ledvične bolezni.
Kaj jesti, če imate povišan kreatinin
Zdrava prehrana za ledvice temelji na lahkih, polnovrednih in svežih živilih:
veliko sadja in zelenjave (zlasti jabolka, bučke, korenje, lubenica),
polnovredna žita,
olivno olje,
omejene količine beljakovin (perutnina, ribe, tofu),
čaji iz koprive ali regrata.
Izogibajte se:
mesnim juham in omakam,
slanim sirom,
industrijskim prigrizkom,
energijskim napitkom,
suhomesnatim izdelkom.
Uravnotežena prehrana razbremeni ledvice, stabilizira krvni tlak in izboljša splošno počutje.
Jiang B, Zhen G, Yang H, Hao Y, Wang M, Zhang Z, idr. Normalizacija povišanega preoperativnega serumske kreatinina in pojav akutnega renoskega poškodovanja po srčni operaciji: retrospektivna kohortna študija [Normalization of elevated preoperative serum creatinine and acute kidney injury after cardiac surgery: a retrospective cohort study]. Scientific Reports. 2025. Dostopno na: https://www.nature.com/articles/s41598-025-13719-4
Nakada T, idr. Količna obravnava kliničnega povišanja serumske kreatinina pri zaviranju renalnih transporterjev OCT2/MATE [Quantitative Consideration of Clinical Increases in Serum Creatinine]. ?? (članek v reviji, 2023). Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0090955624010389
Zamislimo si zimsko poležavanje na toplem soncu ob bujnem zelenju in v družbi prijateljev, s knjigo, glasbo ali sami s seboj. Ni potrebno potovati v južne eksotične kraje, saj vse to lahko doživimo v domačem zimskem vrtu. To je tipičen primer energetsko učinkovite gradnje, kjer pri oknih ne potrebujemo nobenih dodatnih investicij, zimski vrt pa nam investicijo povrne v nekaj letih. Zato bi brezplačna izraba sonca morala postati uzakonjen standard.
Zimski vrt (poleg ogrevanja stavbe) nudi tudi večjo kvaliteto bivanja. Ljubiteljem rastlin omogoča zimsko prezimovanje lončnic, »kmetom« tudi gojenje zelenjave. Zimski vrt je sicer razpoznaven del stavbe, a za pasivno koriščenje sonca ni nujen. Uporabljamo tudi velike zastekljene površine, zaprt balkon ali teraso, ki so običajno sestavni del stavbe. V članku bomo predstavili osnovne značilnosti ter smernice za načrtovanje in izdelavo zimskega vrta.
Aktivno ali pasivno?
Razliko med izrazoma opredeli (ne)samodejnost, (ne)zmožnost regulacije ter brezplačno delovanje. Pri stavbah aktivne sisteme (SSE, sončna elektrarna) praviloma montiramo na že zgrajeno stavbo. Ostale elemente pasivnega koriščenja sonca pa moramo vključiti v projekt. Izvedba osnovnih (položaj na parceli, odprtost na jug, orientacija prostorov) je brezplačna, za ostale (Trombejev zid, zimski vrt, frčade, velike zastekljene površine) pa je investicija odvisna od izvedbe in obsega, a še vedno nizka.
Kaj je zimski vrt?
Prostor, ki ima lastnosti tako bivalnega kot tudi zunanjega prostora, hkrati pa veliko steklenih površin, vizualno omogoča neposreden stik z naravo imenujemo zimski vrt ali steklenjak. Ker želimo, da je čim več ur osončen, je optimalna južna pozicija, najbolje je, da »gleda« ven iz gabaritov stavbe. V tem primeru je osončenost tudi skozi streho. Kot brezplačno ogret bivalni prostor služi za bivanje pozimi, z odpiranjem vrat v stanovanje imamo brezplačno toplozračno ogrevanje.
Steklenjak nam omogoča 20–25 % prihranka energije za ogrevanje prostorov. Razlogov za postavitev je več. S steklenjakom dobimo dodatne in zelo uporabne bivalne površine, konstrukcija in izdelava je enostavna, kupimo jih tudi na domačem tržišču, na voljo so različne variante, velikosti, oblike in kvalitete. Značilnosti oziroma funkcije so:
steklenjak dvigne kvaliteto bivalnega okolja in poveča uporabno površino; v prehodnih mesecih je lahko samostojen bivalni prostor ali podaljšek prostora za njim.
sodobne zasteklitve omogočajo uporabo vse leto.
lahko ga uporabimo kot vir za toplotno črpalko, s katero ogrevamo sanitarno vodo ali prostore.
stena med steklenjakom in ogrevanim prostorom je lahko brez toplotne izolacije; stanovanje tako ogrevamo s kondukcijo in sevanjem toplote, ki jo prejme kot direktno sončno sevanje preko zasteklitve steklenjaka (masivni zid temne barve je dejansko Trombejev zid).
zrak iz steklenjaka, ki ga uporabimo za prezračevanje prostorov, se v njem predhodno segreje, kar zmanjša ventilacijske toplotne izgube, ki so v dobro toplotno zaščitenih stavbah glavni vir rabe energije, če seveda ni uporabljena rekuperacija – v tem primeru mora biti zasteklitev med zgradbo in steklenjakom v toplotnem smislu kakovostnejša od zasteklitve samega steklenjaka.
v steklenjaku segreti zrak lahko preko sistema zračnih kanalov s pomočjo ventilatorjev vodimo do akumulacijske mase v stavbi oziroma posebej zasnovanih konstrukcijskih sklopov in ga uporabimo za njihovo segrevanje; lahko je strop, tla ali tudi zidovi med steklenjakom in bivalnimi prostori.
ker je v steklenjaku pozimi višja temperatura kot zunaj, deluje kot tamponska cona in na pasivni način zmanjšuje toplotne izgube objekta v okolico.
zračne kanale lahko uporabimo tudi v poletnem obdobju za pasivno hlajenje konstrukcije in s tem znižanje površinskih temperatur, če skoznje vodimo hladen zrak.
rastline, ki jih v steklenjaku gojimo skozi vse leto, izboljšajo mikroklimo bivalnega prostora.
Načrtovanje zimskega vrta
Pri načrtovanju in postavitvi zimskega vrta moramo biti pozorni na štiri bistvene stvari: izbiro materiala, iz katerega bodo izdelani okvirji stekel in konstrukcija, izbiro samih stekel, na zasenčenje ter na prezračevanje.
Pred postavitvijo je pomembno natančno preučiti možnosti lokacije, ki jih ponuja stavba. Razmisliti je treba, v katerem času dneva (dopoldan, popoldan) bo vrt najpogosteje uporabljen, koliko ljudi se bo v njem zadrževalo in za kaj se bo sploh uporabljal. Bo to rastlinjak, jedilnica, atelje, predprostor savne z jacuzzijem, bralni kotiček, izziv za sosede …?
Okvir z zasteklitvijo naj bo iz materiala, ki slabo prepušča toploto. Primeren je les, pri kovini je nujen toplotni člen, v primeru PVC pa več komor. Velja ista zakonitost kot pri okenskih okvirjih. V nasprotnem lahko na teh toplotnih mostovih pričakujemo kondenzacijo in plesen.
Steklenjak naj bo dvojno zastekljen, okna in vrata med steklenjakom in bivalnimi prostori so lahko enojno zastekljena. Posebno natančno je potrebno obdelati streho. Ta je lahko dobro toplotno izolirana ali pa steklena. Zasteklitev strešnega dela lahko prinaša več tehničnih težav in zimskih izgub energije (tudi toča), če tega ne izvedemo pravilno.
Odprtine predvidimo tako, da bo mogoče steklenjak poleti dobro prezračevati. Nameščene naj bodo diagonalno, koristno je tudi strešno okno, skozi katerega poleti uhaja topel zrak.
Katere materiale uporabimo?
Izbira ustreznih stekel in senčil bo zagotovila, da bo zimski vrt pozimi ustrezno topel, poleti pa primerno hladen. Ostale materiale prilagodimo potrebam. Na tržišču so na voljo aluminijasti, leseni, kombinirani aluminijasto-leseni zimski vrtovi in zimski vrtovi iz raznih umetnih materialov ter materiali za samogradnjo. Aluminij odlikujeta predvsem visoka nosilnost ter nezahtevnost pri vzdrževanju, les nudi edinstvene možnosti oblikovanja (in redno vzdrževanje), PVC pa odlikuje cenovna dostopnost in nezahtevno vzdrževanje.
Ker zimski vrt poleti in pozimi akumulira toploto, moramo poskrbeti za ustrezno varovanje pred sončnimi žarki, da ga lahko uporabljamo tudi poleti. To so senčila, ki jih VEDNO postavimo na zunanjo stran stekel. Zaščita z listopadnim drevjem ali popenjavkami je lahko zanimiva, a običajno ni dovolj. Poskrbeti moramo tudi za prezračevanje, ki skupaj z ustrezno zasteklitvijo in senčenjem najbolj vpliva na prijetno vzdušje v zimskem vrtu. Pogosto se za poletje ena ali več steklenih sten odstrani ali zloži po principu harmonike.
Z zelišči si je mogoča pomagati pri najrazličnejših vrstah poškodb – od odrgnin in modric do ureznin, zvinov, bolečin v mišicah in pikov žuželk. Če gre za resnejšo poškodbo oziroma večjo rano, je seveda nujno, da čim hitreje poiščete zdravniško pomoč, saj so pri tovrstnih poškodbah možni resnejši zapleti. Če nimate ustreznega znanja za pravilno oskrbo po tovrstnih poškodbah, lahko povzročite več škode kot koristi. Spodnji nasveti pridejo tako v poštev samo pri blažjih oblikah poškodb.
Odrgnine
Odrgnine praviloma spadajo med manj resne oblike poškodb. Pojavi se lahko sicer blaga krvavitev, vendar je koža poškodovana samo na površini, zato si lahko običajno pomagate sami, pri čemer so vam lahko v veliko pomoč različna zelišča. Najprej morate seveda mesto poškodbe očistiti. To boste najlažje storili pod tekočo vodo (pazite, da temperatura vode ne bo previsoka), s pomočjo katere lahko odstranite morebitno kri in umazanijo.
Območje nežno osušite, nato pa lahko uporabite zeliščno mazilo. Odlična izbira je ognjičevo mazilo, hitrejšo obnovo odrgnjene kože pa lahko uspešno spodbudite tudi s pomočjo sivkinega mazila. Preprosto mazilo iz ognjiča ali sivke lahko izdelate kar sami (namesto mazila lahko uporabite tudi olje, v katerem ste namakali ognjičeve/sivkine cvetove). Tako ognjič kot sivka učinkujeta antiseptično, zato lahko mazili zmanjšata tveganje za okužbe. Po potrebi poškodovani predel zaščitite s povojem, vendar pri tem pazite, da ne bo ovit pretesno.
Ureznine
Če ureznina ni pregloboka, si lahko pomagate s čajevcem oziroma z eteričnim oljem čajevca. Priporočamo, da eterično olje pred uporabo razredčite z mandljevim oljem ali oljem grozdnih pečk. Nerazredčeno olje lahko namreč pretirano razdraži poškodovano območje. Tudi pri urezninah je seveda pomembno, da območje najprej očistite. Pomagate si lahko z vodikovim peroksidom, ki bo uničil bakterije in preprečil okužbe.
Modrice in zvini
Po manjših poškodbah se na koži pogosto pojavijo modrice, ki postopoma spreminjajo barvo. Na začetku so običajno vijolične, nato postanejo zelenkasto rumene in nazadnje rjavkaste, dokler na koncu ne izginejo. Kako hitro odpraviti modrice? Če želite nekoliko pospešiti ta proces, priporočamo uporabo zeliščnih oblog. Posebno dobra izbira so gabezove obloge. Potrebujete nekaj gabezovih listov, ki jih na drobno nasekljajte (uporabite lahko tudi kuhinjski mešalnik). Nasekljane liste oziroma pasto nato položite na modrico in območje ovijte s toplim, rahlo vlažnim povojem. Počakajte, da se povoj ohladi, nato ga odstranite. Postopek ponavljajte po potrebi. Pri spopadanju z modricami pa si lahko pomagate tudi z mazilom iz arnike.
Medtem ko zlomi kosti zahtevajo zdravniško oskrbo, si lahko pri blažjih oblikah zvinov in pri oteklinah pomagate z naravnimi metodami. Zeliščne obloge iz gabezovih listov so ena od najboljših izbir tudi pri tovrstnih poškodbah. Preprosto sledite navodilom, opisanim zgoraj. Gabezove obloge bodo ublažile otekanje in morebitno bolečino.
Piki žuželk
Pri pikih žuželk morate upoštevati podoben napotek kot pri drugih tipih poškodb: če ste prepričani, da ne gre za resnejšo težavo (na primer za strupen pik), lahko poškodovano območje oskrbite sami, sicer pa je pametno, da se čim prej odpravite do zdravnika.
Za oskrbo kože po nenevarnih pikih žuželk priporočamo pripravke iz drobnocvetne nedotike (Impatiens capensis), ki uspešno pomirijo razdraženo kožo. Dobra izbira so tudi pripravki iz sirskega osleza (Hibiscus syriacus).
Območje pika lahko uspešno pomirite tudi s pomočjo ohlajenega kamiličnega čaja. Seveda pa je lahko zelo koristna tudi aloe vera, ki je znana po hladilnem učinku. Tako hitro pomiri in ohladi prizadeto območje ter ublaži srbečico. Posledično bo želja po praskanju, s katerim bi lahko dodatno razdražili območje pika, precej manjša.
Ali ste sredi zelo napornega obdobja, posledično pa ste praktično ves čas utrujeni? Pomembno je, da tudi v tovrstnih obdobjih ne podcenjujete pomena kakovostnega spanja. Čeprav imate morda občutek, da s spanjem izgubljate dragocen čas, ga s tem v resnici kupujete. Če boste dobro naspani, boste naloge opravljali bolje in hitreje. Obenem upoštevajte, da lahko prepogosto poseganje po kofeinu povzroči več škode kot koristi. Postopoma telo zahteva vedno večje odmerke, učinek pa zelo hitro popusti. Če občasno potrebujete malce pomoči pri premagovanju utrujenosti, so precej boljša izbira naravne metode …
1. Dodajanje železa
Utrujenost ni nujno samo posledica nenaspanosti. Včasih gre lahko tudi za znak specifičnih zdravstvenih težav, na primer nepravilnega delovanja ščitnice ali pomanjkanja železa. Če se spopadate tudi s simptomi, kot so nenehno hladne dlani in stopala oziroma slaba prekrvavitev, zelo bleda koža, pospešen srčni utrip, huda zadihanost po relativno blagem naporu, omotičnost ter težave z zbranostjo, je verjetnost za to, da ste slabokrvni, precej visoka. Dobro je, da se najprej izvede analiza krvi, nato pa lahko začnete po potrebi dodajati železo in/ali uživati več hrane, bogate z železom. Pri tem upoštevajte, da je za učinkovito absorpcijo železa nujen vitamin C. Če bo imelo vaše telo na voljo dovolj železa, bo možna optimalna oskrba celic s kisikom, posledično pa boste imeli precej več energije.
2. Pitje pesinega soka
Pesin sok je eden od najboljših napitkov za spopadanje z utrujenostjo. Po pesinem soku pogosto posegajo tudi športniki, ki si ta napitek običajno privoščijo pred večjimi napori. Pesin sok namreč poveča količino nitratov v plazmi, kar prispeva k vzdržljivosti. Poleg tega gre za napitek, ki vsebuje veliko kalija – minerala, ki je med drugim zelo koristen za premagovanje utrujenosti.
3. Izogibanje enostavnim ogljikovim hidratom
Ko smo utrujeni, naše telo pogosto hlepi po enostavnih ogljikovih hidratih, saj jih vidi kot hiter vir energije. Če se vdamo, imamo nekaj trenutkov občutek, da se nam je povrnila moč, vendar nato sledi zelo izrazit upad energije, posledično pa se želja po enostavnih ogljikovih hidratih še okrepi. Tako se lahko hitro ujamemo v začaran krog. Ni naključje, da so težave s čezmerno telesno težo nadpovprečno pogoste pri ljudeh, ki so praktično nenehno nenaspani. Če vam primanjkuje energije, raje izberite polnovreden obrok, katerega osnova naj bodo beljakovine in vlaknine. To bo poskrbelo za precej enakomernejšo raven energije brez nenehnih nihanj.
4. Redno uživanje zelenolistne zelenjave
Ena od najboljših skupin živil za premagovanje utrujenosti je zelenolistna zelenjava. Živila, ki spadajo v to skupino, namreč običajno vsebujejo veliko železa, folata in drugih snovi, ki so zelo koristne za preprečevanje nenehne utrujenosti. Tako je pametno, da poskrbite za to, da bo vsaj en obrok na dan vključeval zelenolistno zelenjavo. Privoščite pa si jo lahko tudi v obliki smutija.
5. Zamenjava sladkorja z melaso
Melasa je stranski produkt, ki nastaja pri proizvodnji sladkorja. Tako bi bilo mogoče sklepati, da gre za odpadek, vendar je melasa v resnici precej bolj zdrava od sladkorja, obenem pa precej bolj pozitivno vpliva na našo raven energije – predvsem zato, ker gre za odličen vir železa.
6. Uporaba spiruline
Tudi v spirulini – modrozeleni algi, ki je običajno na voljo v obliki prahu – je mogoče najti veliko železa. Poleg tega pa spirulina vsebuje veliko klorofila. Zaradi te kombinacije gre za odličen dodatek za vse, ki se pogosto spopadate z utrujenostjo.
7. Gibanje na svežem zraku
Možgani nas včasih zavajajo. Če smo utrujeni, se nam zdi gibanje vse prej kot dobra ideja, vendar je lahko utrujenost prav posledica pomanjkanja gibanja. Sprehod na svežem zraku lahko tako poskrbi za dozo energije, zato je zelo pomembno, da je gibanje del vašega vsakdana. Princip je podoben kot pri spanju: z gibanjem časa ne zapravljate, ampak ga kupujete.
