Naloga posteljice se običajno konča s porodom, vendar pa si v zadnjem času novopečene mamice po svetu pogosteje zaželijo, da bi jo odnesle domov. Alja Dimic, certificirana prehranska terapevtka, je ena izmed sicer še redkih porodnic v Sloveniji, ki se je odločila, da bo ob porodu shranila delček svoje posteljice, iz katerega so ji pripravili homeopatske granule. Homeopatski pripravki iz posteljice naj bi učinkovito pomirjali dojenčka in pomagali mamicam pri premagovanju težav po porodu. V znanstveni literaturi sicer trenutno še ni nobenih resnih dokazov o koristnosti uživanja lastne posteljice. V Sloveniji porodnice posteljico teže dobijo, saj uredba o odpadkih določa, da gre za patološki odpadek, katerega uničenje se opravi s sežigom, pri čemer izročanje in posredovanje pomenita prekršek, za katerega je lahko pravni in odgovorni osebi naložena globa.
Sveža, v granulah ali kapsulah
Dimičeva se je s pomenom posteljice v homeopatske namene prvič srečala ob usposabljanju za dulo: »Veliko sem se izobraževala v tujini in mamicam pomagam v času nosečnosti in poroda. Posteljica vsebuje velike količine hormonov, ki so lahko v veliko pomoč tako mamici kot otroku po porodu. Homeopatski pripravki lahko odlično pomagajo pri poporodni depresiji, nemiru, razdražljivosti, težavah z dojenjem, nihanju razpoloženja, utrujenosti, neurejenem menstruacijskem ciklu, vročinskih oblivih. Prav tako so homeopatski pripravki v veliko pomoč otročkom in dojenčkom pri izraščanju zobkov, pri izpadih trme, pri stresnem vstopu v vrtec. Pomagajo pri krepitvi imunskega sistema ter pomagajo hitreje prebroditi bolezni.«
Preizkusila jih je že kmalu po porodu: »Uporabila sem jih že takoj po prihodu iz porodnišnice za uravnovešanje svojih hormonov, pri sinovih krčih, pri izraščanju zobkov, pred vstopom v vrtec in res sem vesela, da imam tako učinkovito in naravno pomoč vedno pri roki,« opiše svojo izkušnjo.
Medtem ko se nekatere mamice odločijo celo za uživanje surove ali pečene placente, ki jo denimo dodajajo smutijem, se pogosteje odločijo za uporabo v obliki homeopatskih granul ali kapsul. »Raziskava o podpornem vplivu homeopatskega pripravka iz placente je bila objavljena leta 2000. Od takrat homeopati pripravljajo takšne pripravke mamicam povsod po svetu,« pojasni dipl. homeopatinja Špela Peternel, ki tudi sama izdeluje takšne granule: »Granule lahko uporabljata tako mama kot otrok. Odlično pomagajo tudi mamicam v času naslednjih nosečnosti, saj pomagajo blažiti učinke stresa. Menim, da je to pravzaprav izjemno dobra podpora za celotno življenje.«
Kapsule iz posteljice pa so, kot je pojasnila Tadeja Korenč, strokovnjakinja za pripravo placente in dula, »namenjene podpori pri okrevanju po porodu, v telo vnesejo pomembna hranila, železo, hormone, ki ženski pomagajo k čim boljšemu počutju v turbulentnih prvih mesecih materinstva. Poleg tega lahko pomagajo uravnavati hormonsko sliko, da ni tako močnega razpoloženjskega in čustvenega nihanja, povečajo količino energije ter pomagajo pri tvorjenju mleka in lažji vzpostavitvi dojenja.« Kapsule in granule se po njenih besedah v svojem delovanju zelo dobro dopolnjujejo: »Medtem ko kapsule podprejo predvsem na fizični ravni, granule delujejo predvsem na energetski. Granule so tudi izjemnega pomena za novorojenčka in mu lahko odlično služijo skozi mnoga leta odraščanja.«
Kako izdelajo takšne pripravke?
Kapsule pripravljajo tako, da posteljico posušijo in zmeljejo. Tako snovi, ki so v posteljici, skoncentrirajo v kapsulah. Homeopatske granule pa pripravljajo ravno nasprotno, z redčitvami, pojasnjuje Peternelova in dodaja, da zato v granulah ni fizično prisotnih snovi. Le njihova energijska informacija se prenese na granule: »Klasičen postopek priprave homeopatskih pripravkov je zelo natančno opisal ustanovitelj homeopatije, Hahnemann, postopek naj se ne bi spreminjal in naj bi bil vedno in povsod enak. Osnovno raztopino vedno pripravljajo v razredčenem alkoholu. Nato pa jo redčijo. Za pripravo vsake potence tako prejšnjo potenco 100-krat razredčijo in stresajo, da dobijo naslednjo potenco. To ponovijo za vsako posebej.« Postopek priprave granul traja približno en teden. Mamica nato dobi raztopino, iz katere se lahko pozneje ponovno izdelajo granule, ter petkrat po deset gramov granul različnih potenc.
Tadeja Korenč pojasnjuje, da je število kapsul odvisno predvsem od velikosti posteljice – praviloma je tako, da večji ko je otrok, večja je placenta: »Število kapsul pa je odvisno tudi od načina priprave. Pri presnem načinu priprave jih je več kot pri pripravi po metodi, ki temelji na postopkih tradicionalne kitajske medicine. Edina razlika v postopkih je, da se pri slednjem posteljica skuha na sopari. V vodo se dodajo ingver, čili in limona, ki okrepijo delovanje posteljice in so namenjeni prizemljitvi, krepitvi krvnega obtoka ter absorpciji.«
Kot pojasnjuje, so razlike med kapsulami, pripravljenimi po teh dveh metodah, precej subtilne: »Medtem ko presne dajo več energije in jih ni priporočljivo jemati po tretji uri popoldne, da bi lahko mirno spali ponoči, delujejo kapsule, pripravljene po metodi TKM, bolj pomirjevalno in nežnejše uravnavajo hormonska nihanja. Zelo pomembna razlika pa je, da kapsule, pripravljene po metodi TKM, telo grejejo in jih ne smemo jemati v času kakršnegakoli vnetja, npr. pri mastitisu, vročini ipd., saj še okrepijo simptome. V tem času lahko ženska nadomesti kapsule s homeopatskimi granulami, smutiji ali presnimi kapsulami, če se je odločila za kombinacijo obojih.«
Kako se nosečnica pripravi na izdelavo pripravka?
Peternelova izpostavlja, da se mora mamica na to prej pripraviti, saj če posteljica po porodu ni pravilno hranjena, homeopatskih pripravkov in kapsul iz nje ni varno pripravljati: »Posteljica je namreč živo tkivo, ki se na sobni temperaturi začne razkrajati. Za pripravo granul potrebujemo le majhen košček, ki ga shranimo in hkrati raztopimo v alkoholu, zato je treba imeti s seboj alkohol in posodico. Mamice ob tem dobijo tudi navodila, kako odvzeti košček. Na željo mamic to pogosto opravijo kar babice v porodnišnici.«
»Za izdelavo granul je posodica, ki naj jo ima porodnica, velika dva kubična centimetra, je lahka in košček posteljice je v njej shranjen v konzervansu, zato jo lahko pošiljamo tudi po pošti. Tako deluje transport posteljice do vseh proizvajalcev granul v Evropi. Prednost bližine je v tem, da lahko posteljico predamo tudi osebno in se tako izognemo množici energij, ki na tkivo vplivajo med potjo,« razloži Peternelova.
Za pripravo kapsul je, pravi Korenčeva, »pomembno, da je bila posteljica pred pripravo ustrezno hranjena, dovolj hitro ohlajena in čim bolj sveža. Če priprava ne bi bila mogoča v 72 urah po porodu, jo je treba zamrzniti. Iz manj kot polovice posteljice kapsul še nisem pripravljala.«
Ali sploh imate pravico do svoje posteljice? Trenutno ne.
Alja Dimic je bila s svojo izkušnjo v porodnišnici izjemno zadovoljna, prav tako ni imela nobenih težav s spoštovanjem oziroma z morebitno zavrnitvijo želje, povsem preprosto pa sta potekala tudi postopek odvzema in prenos koščka posteljice do izdelovalca granul: »Z babico sem se že pred porodom dogovorila, da bom potrebovala delček posteljice, ki mi ga je takoj po porodu odščipnila od posteljice in shranila v steklen kozarček. Nato ga je moj partner predal naprej v pripravo homeopatskih granul. Povsem preprosto in hitro.«
Če želite domov odnesti svojo posteljico, pa to ne bo mogoče v vseh porodnišnicah. Sodeč po izkušnjah Peternelove in Korenčeve, je od porodnišnice do porodnišnice odvisno, ali materam dovolijo, da svoje posteljice odnesejo domov.
Iz mariborske porodnišnice so odgovorili, da »v njihovi porodnišnici ni dovoljeno odnašanje posteljice domov in da takšni želji ne ustrežejo. Do zdaj s strani porodnic tudi ni bilo takšnih zahtev. Posteljica gre po porodu na biološko uničevanje.« Dodali so, da so človekovo telo, truplo in deli telesa po stvarnopravnem zakoniku izločeni iz definicije stvari in se v skladu s stvarnopravnim zakonikom ne štejejo za stvar in s stališča morale, javnega reda ali drugih bistvenih javnih interesov ne morejo oziroma ne smejo biti predmet lastninske pravice. »Po našem pravu so dopustna razpolaganja s telesom ali njegovimi deli, in sicer se lahko prepustijo za učne namene, se darujejo, uporabijo za nadaljnje zdravljenje. V tem primeru gre za izvrševanje osebnostne pravice posameznika, da znotraj pravno in moralno-etično dopustnih okvirov odloča o usodi svojih organov ali trupla. Gotovo pa je po našem mnenju nedopustno razpolaganje v tem smislu, da bi organe in dele telesa odnašali domov, saj nas na drugi strani zavezujejo predpisi v zvezi z infekcijami in njihovim obvladovanjem in v povezavi s tem s predpisi, ki določajo ravnanje z odpadki. Tudi mnenje Komisije za medicinsko etiko je, da ni dopustno posteljice izročiti porodnici, pač pa jo je treba odstraniti s sežigom.«
Predstojnik Ginekološko-porodniškega oddelka, asist. mag. Jakob Koren, dr. med., iz celjske porodnišnice, prav tako razloži, »da porodnicam posteljice ne smejo izročiti in da izročanje posteljice ni dopustno niti na prošnjo porodnice.«
Mag. Gorazd Kavšek, dr. med., vodja porodnega bloka na Kliničnem oddelku za perinatologijo GK Ljubljana, je odgovoril, da tudi v njihovi bolnišnici odnašanje posteljice ni dovoljeno: »Zavezujeta nas zakonodaja in pravilnik o ravnanju z biomedicinskimi odpadki, ki prepoveduje prosto razpolaganje z biološkimi in potencialno nevarnimi odpadki, in nespoštovanje le-tega se tudi preganja in kaznuje po uradni dolžnosti. Strinjamo se, da je tematika specifična in bi morda veljalo imeti drugačno ureditev glede posteljice, vendar trenutno veljajo taka pravila.«
Nezanemarljiva tveganja za zdravje pri uživanju nepravilno obdelane posteljice
Eden izmed glavnih pomislekov pri nadaljnji uporabi posteljice je, da so lahko v njej tudi ostanki težkih kovin. Kot pojasni asist. mag. Jakob Koren, dr. med,. presnova v posteljici na celični ravni poteka enako kot v vseh človeških tkivih, zato lahko enako kopiči vse škodljive snovi, tudi težke kovine. Mag. Gorazd Kavšek, dr. med., razloži, da je posteljica prehranjevalni in deloma tudi zaščitni organ ploda. V zaščitne namene tako placento-fetalna bariera (med drugim) preprečuje (zmanjšuje) nenadzorovan prenos snovi (nekatere se lahko tudi kopičijo v posteljici, npr. selen, kadmij, svinec ipd.), vendar s stališča placentofagije to niso takšne količine, ki bi bile nevarne (če zaužijemo eno posteljico).
Kot izpostavlja, nevarnost obstaja predvsem z mikrobiološkega stališča: »Posteljica ni sterilen material in v odvisnosti od ravnanja z njo in priprave je mogoče, da pride pri zaužitju posteljice do okužbe matere in posledično tudi novorojenca.« Trenutno, kot opozarja, »v znanstveni literaturi ni nobenih resnih dokazov o morebitni koristnosti uživanja lastne placente, obstaja pa kar nekaj nezanemarljivih tveganj za zdravje pri uživanju nepravilno obdelane posteljice.«
Možne škodljive posledice, ki bi lahko nastopile po zaužitju posteljice, so enake kot pri uživanju kateregakoli oporečnega živila. Da je treba biti pri tem res izjemno previden, kaže tudi primer matere iz Oregona, ki je septembra 2016 rodila zdravega fantka. Po nekaj dneh pa je prestrašena mama novorojenčka pripeljala v bolnišnico, kjer je potreboval intenzivno nego, saj je imel življenjsko ogrožajočo zastrupitev krvi, ki je bila posledica okužbe novorojenčka s streptokoki skupine B. Po zdravljenju z antibiotiki se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, a mama se je z njim kmalu ponovno vrnila v bolnišnico, kjer so ugotovili, da je razlog za zdravstvene težave novorojenca to, da je mama jemala kapsule iz placente, v katerih so s testiranji odkrili tudi visoko koncentracijo omenjenih streptokokov skupine B.
»Ne vem, zakaj bi bila zadržana do nečesa tako naravnega, kot je moja posteljica.«
Korenčeva v zadnjem letu sicer opaža skokovit porast zanimanja za posteljico, vse več žensk se odloči za tovrstno podporo po porodu. Tudi v ljubljanski porodnišnici se s to željo srečujejo vsak mesec. Mag. Kavšek pravi, da »zanimanje za posteljico je, čeprav v resnici ne prav pogosto. S tako prošnjo se srečamo približno nekajkrat na mesec, na mesec pa imamo približno 400–500 porodov. Se pa ta želja pojavlja predvsem zadnja leta.« V celjski porodnišnici so takšne želje po besedah njihovega predstojnika izjemno redke, mogoče v enem do dveh primerih letno.
Misel na pripravo pripravkov iz posteljice pa pri marsikom sproža tudi odpor in pomisleke, kot celo opozarja asist. mag. Jakob Koren, dr. med., »bi uživanje posteljice lahko šteli za obliko kanibalizma, ki v našem kulturnem okolju ni običajen«. Alja Dimic, ki bi izkušnjo z veseljem ponovila, ne vidi razloga za zadržke: »Že več kot 13 let se izobražujem in delam na holističen, celosten način, v skladu z naravnimi zakonitostmi, in posteljica je del mene in del mojega otročka, zato res ne vem, zakaj bi imela do tega zadržek. Če ljudje nimajo zadržkov do zdravil, ki npr. vsebujejo živalske dele in vse mogoče strupene dodatke, do kozmetike, ki vsebuje urin in nevarne kemikalije, do hrane, ki vsebuje gensko spremenjene snovi, dejanske strupe, hormone in antibiotike, potem res ne vem, zakaj bi bila zadržana do nečesa tako naravnega, kot je moja lastna posteljica.«
