Več gibanja zunaj pa prinese tudi več tveganja za razne poškodbe. Ko kužki razposajeno tekajo po gozdu in preskakujejo razne ovire, lahko hitro pride do nezgode. Vendar nesreča tudi doma ne počiva in lahko prizadene kateregakoli hišnega ljubljenčka. Mu bomo takrat znali pomagati in oskrbeti rano?
Znanje prve pomoči je zlata vredno, ko pride do nesreče in je treba takrat znati pravilno ukrepati. Ne samo da s tem zmanjšamo posledice poškodbe, ampak lahko rešimo tudi življenje.
Pri prvi pomoči je dobro že prej vedeti pet ključnih stvari:
- Številko veterinarja oziroma klinike za nujne primere, če se nesreča zgodi za vikend.
- Kako se pride do te klinike, saj bomo ob nesreči močno pretreseni in zato manj sposobni takrat iskati najkrajšo pot.
- Kako izvajati oživljanje.
- Kako ustaviti krvavitev.
- Kako natakniti nagobčnik, saj vsaka žival, ki trpi bolečine (ali ji bomo z nekim dejanjem povzročili bolečino), lahko ugrizne – če ga nimamo pri roki, lahko uporabimo kakršenkoli kos blaga, ki ga ovijemo od zgoraj okrog gobca, da stisnemo obe čeljusti skupaj, spodaj prekrižamo in zavežemo za uhlji.
Pomoč pri krvavitvah
V primeru poškodbe je skoraj vedno prisotna tudi krvavitev. Če gre za večjo krvavitev, je ključnega pomena, da izgubo krvi ustavimo in s tem preprečimo, da bi žival padla v šok. Krvavitve delimo na zunanje, to so tiste, ki jih lahko vidimo, in notranje. Notranjih običajno ne vidimo, so pa določeni znaki, ki nanje nakazujejo, in sicer: krvavitve iz smrčka, gobca, analne odprtine, izkašljevanje krvi, kri v urinu, blede dlesni, izguba zavesti, šibek in pospešen utrip. Ker notranje krvavitve ne vidimo, je ne moremo ustaviti. Čimprejšnji prevoz do veterinarja je zato nujen, mi pa medtem poskrbimo za toplo in mirno okolje. Sploh pri psih je obvezna uporaba nagobčnika, preden se lotimo nudenja prve pomoči.
Pri zunanji krvavitvi najprej poiščemo mesto krvavitve. Vzamemo čisto debelo gazo, ki jo pritisnemo na rano in držimo najmanj tri minute, da nastane strdek in se ustavi krvavitev. Po treh minutah preverimo rano in nadaljujemo pritiskanje, če še vedno krvavi. Ob močni krvavitvi na okončini uporabimo elastičen povoj ali gazo, ki ga močno ovijemo okrog okončine nad rano. Dodatno na rano pritisnemo s povojem. Prevezo popustimo za 20 sekund vsakih 15–20 minut, kar je pomembno, ker sicer lahko zaradi močnega prevezovanja pride do odmrtja okončine. Ob močnih zunanjih krvavitvah je, tako kot pri notranjih, hiter obisk veterinarja nujen, saj sicer lahko žival izkrvavi.
Pomoč pri zlomih
Pri poškodbah so precej pogosti tudi zlomi kosti. Preden se lotimo nudenja prve pomoči, najprej nataknemo nagobčnik. Žival nežno položimo na ravno podlago, ki ji nudi podporo. Na zlomljeni predel lahko namestimo opornico, vendar če nismo prepričani, kako to storiti, se tega raje ne lotimo, ker napačno nameščena opornica naredi več škode kot koristi. Pri zlomu je žival najbolje na improviziranih nosilih čim prej odpeljati k veterinarju. Nosila so v tem primeru ključna, saj s tem omogočimo popolno mirovanje živali in zmanjšamo možnosti za poslabšanje stanja zloma. Za prevoz uporabimo nosila v obliki trdne plošče ali deske, lahko pa tudi preprogo ali odejo in žival povijemo kot culico. Če je mogoče, poskrbimo, da nosila ne pritiskajo na poškodbo ali prsni koš. V ta namen lahko prej okrog poškodbe ovijemo odejo.
Šok
Obsežna poškodba ali krvavitev ali močan strah lahko kaj hitro vodijo v šok. Simptomi šoka so: šibek utrip, plitvo dihanje, nemir in omotičen pogled. Če to opazimo, žival umirimo in poskrbimo za topel in miren prostor. Kot posledica šoka lahko živali izgubijo zavest. V tem primeru žival namestimo v položaj, ko je glava v nivoju trupa. S tem sprostimo dihalne poti in zmanjšamo možnosti zadušitve. Ob šoku žival v čim krajšem času prepeljemo k veterinarju.
Kaj pa če žival ne diha ali ni zaznati bitja srca?
Takrat je treba čim prej začeti oživljanje, saj življenje naše živali visi na nitki. Pravzaprav ob vsaki poškodbi najprej preverimo življenjske znake. Dihanje preverimo tako, da damo roko ali lice k smrčku in smo pozorni, če čutimo izdihani zrak. Poleg tega gledamo dviganje in spuščanje prsnega koša. Srčni utrip preverimo na stegenski arteriji, ki jo najdemo z notranje strani stegna. Nanjo nežno pritisnemo malo pod mestom, kjer se zadnja okončina združi s trupom. Srčni utrip lahko preverimo tudi neposredno na srcu, ki ga najdemo na levi strani prsnega koša, pod levo sprednjo okončino.
Ključno pri postopku oživljanja je, da ostanemo kar se da mirni in zato bolj osredotočeni na dajanje pomoči. Če je mogoče, naj nekdo drug pokliče veterinarja, medtem ko se mi takoj lotimo oživljanja. Ponavljamo ga do pojava življenjskih znakov (bitja srca in dihanja) oziroma do prihoda k veterinarju.
Ko ugotovimo, da žival ne diha, najprej sprostimo dihalne poti. Odpremo ji gobec, jo nežno primemo za jezik in ga izvlečemo. Pogledamo v žrelo in preverimo, če slučajno kak tujek blokira pot. Če je dihalna pot prosta, žival z obema rokama primemo za gobček, ki ga zapremo. Hkrati iztegnemo vrat, da je konica smrčka v ravni liniji s hrbtenico. Z odprtimi usti pokrijemo smrček in pihnemo, da vidimo dvig prsnega koša. Tako nadaljujemo z enim vpihom na 4–5 sekund. Če (poleg izostanka dihanja) ne čutimo srčnega utripa, umetno dihanje izvajamo vzporedno z masažo srca, ki je nikoli ne začnemo, če prej nismo sprostili dihalne poti in začeli dajati umetnega dihanja. Kot smo že rekli, srce leži na spodnji polovici prsnega koša na levi strani, in sicer takoj za komolcem sprednje leve okončine.
Žival položimo na desni bok, na ravno podlago, mi pa se kleče namestimo za njen hrbet. Roki položimo na prsnico, eno na drugo. Dlani so iztegnjene, roke ravne in pravokotno na srce. Prepogib naj bo v pasu, tako da ohranimo ravno hrbtenico. Pritisk navzdol naj zajema tretjino do polovice širine prsnega koša. Pri večjih psih uporabimo večjo silo, pri manjših pa sorazmerno manjšo. Pri mačkah in drugih manjših živalih z roko objamemo spodnji del prsnega koša na mestu srca, tako da imamo palec na eni strani in preostale prste na drugi strani, ter nežno stiskamo. Pritiske izvajamo v ritmu pesmi »Stayin’ Alive«. Na vsakih trideset pritiskov sledita dva vpiha. Če žival ne diha, prisoten pa je utrip srca, dajemo samo umetno dihanje, brez masaže srca.
Pomoč v primeru davljenja
Poleg poškodb so (sploh pri psih) pogoste zadušitve. Ti namreč neizmerno radi žvečijo stvari, kakšna kost ali igračka pa se kaj hitro lahko kam zatakneta. Simptomi davljenja so: težko dihanje, ki se pojavi nenadoma, pretirano opletanje s tačko okrog gobca, zvoki davljenja med dihanjem ali kašljanjem, lahko tudi modro obarvana sluznica gobčka in jezik. Žival je panična, zato velja posebna previdnost, saj je tveganje za ugriz veliko. Če žival lahko diha, je najbolje, da jo umirimo in čim prej odpeljemo do veterinarja. Sicer pa previdno odpremo gobec in preverimo, če je tujek viden. Če je, izvlečemo jezik in tujek poskusimo odstraniti z rokami ali ga vsaj premakniti, da sam izpade. Obstaja nevarnost, da tujek potisnemo navzdol po grlu, zato imejmo to v mislih.
V primeru tujka, ki je teže odstranljiv, ne izgubljajmo časa, ampak raje čim prej pojdimo do veterinarja. Lahko pa poskusimo s Heimlichovim prijemom. Tega izvedemo tako, da hrbet živali naslonimo na svoj prsni koš. Z rokami oblikujemo pest in jo namestimo za zadnjimi rebri, na sredino trebuha živali. S tako postavljeno pestjo petkrat močno pritisnemo navzgor pod rebra živali. S tem prijemom poskušamo iztisniti zrak iz pljuč in posledično tujek. To lahko ponavljamo vse do prihoda k veterinarju. Če Heimlichov prijem ne zaleže, žival namestimo v sedeči ali stoječi položaj in z dlanjo s kratkim, a močnim sunkom udarimo po hrbtu med lopaticami. Če je pes nezavesten ali pretežak za nas, ga poležemo na desni bok. Pokleknemo med njegove okončine, damo eno roko na drugo in ju namestimo na trebuh takoj za prsnim košem oziroma zadnjimi rebri. Izvedemo pet pritiskov pod rebra. Lahko tudi trikrat ali štirikrat z dlanjo udarimo po prsnem košu. Če je tujek še vedno zagozden, primemo žival za trebuh, pred boki, jo dvignemo in spustimo, z glavo, obrnjeno navzdol. Če je to pretežko, jo dvignemo za zadnji dve okončini in dvigujemo, vse dokler niso boki više od glave živali. Pri živalih, ki izgubijo zavest, smo pozorni na življenjske znake, in če jih ni, se takoj lotimo oživljanja. Umetno dihanje in sunke za iztisk tujka lahko kombiniramo, in sicer na vsakih pet vpihov izvedemo pet sunkov.
Prva pomoč je vsekakor obsežno poglavje in to so samo osnove. Je pa to zagotovo najpomembnejši del, in če ga boste usvojili, boste v primeru nesreče dobro pripravljeni.
Preberite tudi: Alergije pri psih: Kje iskati vzroke, da je toliko psov alergičnih?
