Ko kupiš staro hišo na odmaknjenem kraju, pričakuješ kup dela. Malo plesni. Malo dotrajanih tal. Morda streho, ki jo bo treba popraviti prej, kot si upal. Joshua Howell in njegova partnerka Faye sta pričakovala nekaj takega. Nista pa pričakovala, da se bosta vselila v hišo, ki je že imela svoje stanovalce. In to ne enega ali dveh. V novi hiši ju je čakalo 43 mačk.
Par iz Ozonea v Arkansasu je hišo kupil za približno 52.000 funtov oziroma okoli 65.000 do 70.000 dolarjev, ker sta v njej videla priložnost za nov začetek. Želela sta si mirnejše življenje, majhne kmetije in prostora, kjer bi nekoč lahko pomagala živalim. A trenutek, ki sta si ga predstavljala kot začetek počasne prenove in novega poglavja, se je spremenil v nekaj povsem drugega.
Ko sta stopila v hišo, je postalo hitro jasno, da ne bosta najprej razmišljala o stenah, pohištvu ali vrtu. Mačke so bile v sobah, okoli hiše, na verandi. Večina je bila slabega zdravja, nekatere so bile podhranjene, kolonija pa je očitno obstajala že prej. Joshua je pozneje opisal, da je bil prvi občutek popoln šok. A skoraj takoj za tem je prišla še druga misel: teh živali preprosto ne moreta pustiti tam, kot da niso njuna stvar.
V tej zgodbi je nekaj skoraj filmskega. Ne zato, ker bi bila lahka, ampak zato, ker je nenavadno usklajena z njunimi starimi željami. Joshua in Faye sta namreč že od prvih let skupnega življenja govorila o tem, da bi nekoč odprla mačje zavetišče oziroma reševalni center za živali. Sanje so bile, le čas ni bil pravi. Potem pa sta kupila hišo, v kateri ju je ta prihodnost dobesedno že čakala.
Toda ta zgodba ni samo ganljiva. Je tudi težka. Na eni od njunih kampanj za pomoč je zapisano, da sta bila oba že pred tem v zelo zahtevnem življenjskem obdobju. Faye opisuje, da je Joshua po hudi poškodbi glave preživel komo, več operacij, epileptične napade in možgansko kap, sama pa prav tako živi z resnimi zdravstvenimi omejitvami. Kljub temu sta se odločila, da ne bosta pogledala stran.
Namesto da bi iskala način, kako težavo predati naprej, sta začela delati to, o čemer sta prej le govorila. Ustanovila sta Sunshine Pines Rescue in začela skrbeti za mačke tam, kjer sta jih našla. Najprej je šlo za najosnovnejše stvari: hrano, zavetje, zdravljenje, sterilizacije in kastracije, urejanje prostora in vsakodnevno oskrbo. Nato je zgodba začela rasti.
Po podatkih z njunih zbiralnih strani jima je s pomočjo donatorjev uspelo sterilizirati oziroma kastrirati vseh 39 mačk, ki so to še potrebovale, in s tem preprečiti nadaljnje nenadzorovano razmnoževanje. Ob tem sta rešila tudi 13 mladičev in prevzela skrb za skupno 44 mačk, ki so bile prej zapuščene ali rojene v tej koloniji. To je bil trenutek, ko je postalo jasno, da ne gre več samo za improvizirano pomoč, ampak za pravo reševalno zgodbo, ki je prerasla začetni šok.
A težav s tem ni bilo konec. V eni od poznejših kampanj sta razkrila, da so bile številne mačke bolne, nekatere pa so imele tudi hude težave v ustni votlini. Pri petih mačkah so zbirali sredstva za zahtevno zdravljenje stomatitisa, boleče vnetne bolezni, zaradi katere živali težko jedo in močno trpijo. To je pokazalo, da kolonija ni potrebovala le hrane in strehe, ampak dolgotrajno veterinarsko oskrbo in veliko denarja.
Prav zato je njuna zgodba tako močno odjeknila na spletu. Ljudje niso spremljali le nenavadnega “nakupa hiše z 43 mačkami”, ampak dva človeka, ki sta se odločila ostati in vztrajati, čeprav bi bila že sama skrb zase dovolj velik izziv. Njuna organizacija se še danes zanaša na pomoč spletne skupnosti, saj donacije pokrivajo hrano, zavetje, veterinarske posege in širitev prostora za živali. Na uradni strani Sunshine Pines Rescue navajajo, da sredstva namenjajo neposredno negi mačk, prehrani, zavetju in drugim osnovnim potrebam.
Njuni načrti so medtem postali precej večji od ene hiše. Joshua je že zgodaj govoril o želji, da bi verando preuredila v velik zaprt mačji prostor, pozneje pa sta začela razvijati še idejo o mobilni reševalni enoti za pomoč drugim kolonijam mačk v Arkansasu. Na zadnji kampanji sta zbirala denar za tako imenovani “Cat Mobile” — zanesljivo vozilo, s katerim bi lažje vozila mačke k veterinarju, pobirala zaloge in hitreje pomagala tudi drugim kolonijam na terenu.
Ravno tukaj zgodba dobi širši pomen. Ne gre več samo za hišo, v kateri je živelo 43 mačk. Gre za to, kako hitro se lahko eno nepričakovano odkritje spremeni v poslanstvo. Hiša, ki naj bi bila nov začetek za dva človeka, je postala tudi priložnost za živali, ki brez njiju verjetno ne bi dobile skoraj ničesar. Po njunih besedah v njunem odmaknjenem delu države pomoči za takšne živali primanjkuje, možnosti pa so pogosto skrčene na zavetišče ali popolno ignoriranje težave. Onadva sta izbrala tretjo možnost: ostati, pomagati in zgraditi nekaj sproti.
V zgodbi Joshuaja in Faye je nekaj, kar ljudi res ustavi. Morda zato, ker ni popolna. Ni lepo zapakirana. Ni hitre zmage. Je utrudljiva, draga, nepredvidljiva in pogosto verjetno tudi boleča. Ampak ravno zato deluje resnično. Dva človeka sta kupila hišo. Za vrati sta našla 43 mačk. In namesto da bi se obrnila proč, sta odprla reševalno organizacijo. Včasih se največje življenjske naloge res ne začnejo po načrtu. Včasih te samo čakajo v predsobi.
Preberite tudi:
- Kako pregnati mačke z vrta na (čim bolj) neškodljiv način
- Po mamini smrti je odprla staro omaro – To, kar je našla, ji je za vedno spremenilo življenje
- Spomladanska nevarnost za pse: Gosenice sprevodnega prelca
