Pomembno je, da imamo v svojem življenju vsaj eno osebo, ki ji lahko resnično zaupamo. Toda preden se nekomu izpoveste, morate dobro razmisliti, ali gre resnično za osebo, ki je vredna vašega zaupanja – predvsem ko gre za pomembnejše skrivnosti. Pri tem si lahko pomagamo tudi z informacijo o tem, v katerem astrološkem znamenju je neka oseba rojena. Pripadniki nekaterih astroloških znamenj namreč zelo težko ohranijo skrivnosti. Pri tem ne gre nujno za škodoželjnost, ampak preprosto za njihove osebnostne lastnosti, zaradi katerih običajno niso najboljši zaupniki.
1. Vodnar
Pripadniki tega astrološkega znamenja pogosto zelo težko ocenijo situacijo. Tako ne zaznajo, da jim nekdo razkriva zelo intimne delčke svojega življenja in da je oseba v precej ranljivem položaju. Izdaja zaupanja torej ni namerna. Vodnarji se v tovrstnih situacijah nemalokrat niti ne zavedajo, da je šlo za skrivnost, ki bi jo morali obdržati zase. Če se nameravate zaupati vodnarju, je torej vsekakor dobro, da eksplicitno poudarite, da gre za zaupne informacije, ki niso namenjene naključnim osebam.
2. Strelec
Strelci so lahko sicer zelo zvesti prijatelji, ki vam stojijo ob strani tudi med najtežjimi preizkušnjami, toda ko gre za ohranjanje skrivnosti, pogosto niso najuspešnejši. Vaših skrivnosti sicer najverjetneje ne bodo delili s popolnimi neznanci, vendar se zlahka zagovorijo, ko se pogovarjajo z drugimi ljudmi, ki so jim blizu.
3. Dvojčka
Eden od glavnih razlogov, zaradi katerih dvojčki skrivnosti, ki so jim zaupane, težko obdržijo zase, je njihova družabnost. Pripadniki tega astrološkega znamenja so namreč nadpovprečno družabne, ekstrovertirane osebe, ki se rade pogovarjajo o vsem mogočem, kar vključuje tudi skrivnosti drugih oseb. Zbrano druščino radi zabavajo z najrazličnejšimi prigodami, saj uživajo, ko se znajdejo v središču pozornosti. Če jim zmanjka drugih zanimivih tem, ne bodo pomišljali, ampak bodo precej hitro razkrili tudi zaupne informacije. Ko jih boste soočili s tem, kar so storili, bodo dogodek najverjetneje zanikali ali ga poskušali prikazati kot precej manj usodnega, kot je v resnici bil.
4. Rak
Raki so zelo čuteče, empatične osebe, ki jim dobrobit drugih pomeni ogromno. Na prvi pogled se zdi paradoksno, da so tudi pripadniki tega znamenja precej slabi pri ohranjanju skrivnosti, vendar so za to krive prav omenjene lastnosti. Zaradi želje, da bi drugim olajšali življenje, pogosto privzamejo vlogo mediatorja. Tako na primer razkrijejo vaše skrivnosti nekomu, s komer ste sprti, misleč, da bo to razrešilo spor. V resnici pa s tem pogosto le še dodatno zapletejo situacijo. Rakom na koncu ni jasno, kaj se je zgodilo, saj so ravnali v dobri veri, da bodo s svojim dejanjem rešili težavo in da boste lahko na koncu vsi skupaj »živeli srečno do konca svojih dni«. Tudi če rakom eksplicitno poveste, da gre za skrivnost, ki je ne smejo deliti z drugimi, bodo v specifičnih okoliščinah težko držali jezik za zobmi, saj verjamejo, da so zmožni oceniti, kaj je najboljše za druge ljudi.
5. Kozorog
Kozorogi veljajo za nadpovprečno ambiciozne osebe. Ko se odločajo, ali določeno skrivnost razkriti ali jo raje obdržati zase, se zato običajno vprašajo, katera od obeh možnosti je zanje koristnejša – tudi ko gre za skrivnosti, ki so jim jih zaupali najbližji prijatelji ali družinski člani. Če si lahko od razkritja skrivnosti obetajo določeno korist, na primer napredovanje v službi ali vzpon po družbeni lestvici, kozorogi najverjetneje ne bodo pomišljali. Prav zato je pametno, da zelo dobro razmislite, katere informacije je smiselno deliti s pripadniki tega astrološkega znamenja.
Ko vam zadiši orientalska kuhinja, je cvetačni kari odlična izbira za kosilo.
SESTAVINE (4 porcije):
1 večja cvetača
1 žlica rastlinskega olja
2 stroka česna
1 žlička mletega suhega ingverja
2 čebuli
2 paradižnika
500 ml zelenjavne juhe
50 g masla
500 ml smetane za kuhanje (lahko veganske)
1 žlica sladkorja v prahu
ščepec mletega kardamoma
1 žlica garam masale
sol
mleti beli poper
ščepec mletega zvezdastega janeža
ščepec mletega cimeta
80 g rozin
1 čili
150 g stročjega fižola
sok 1 limete
vejice koriandra
PRIPRAVA:
Cvetačo očistite, razdelite na cvetove in jo skuhajte do mehkega. Segrejte olje, dodajte drobno sesekljan česen, ingver in čebulo, dobro premešajte in vse skupaj podušite do zlatorjave barve.
Dodajte sesekljan paradižnik in zelenjavno juho ter kuhajte približno 5 minut. Omako zmešajte do gladkega. Zmehčajte z maslom in smetano ter začinite s sladkorjem, kardamomom, garam masalo, soljo, poprom, janežem, cimetom, rozinami in sesekljanim čilijem.
Na koncu v omako vmešajte očiščen fižol in vse skupaj kuhajte še 15 minut.
Cvetačo razdelite na krožnike, prelijte z omako ter začinite z limetinim sokom in koriandrom. Postrezite na primer z indijskim kruhom in kislo smetano.
Spadate med večne zaspance, ki poskušajo zjutraj vedno zavlačevati z vstajanjem iz postelje? Spanec je vsekakor zelo pomemben, vendar pa pretirano zanašanje na funkcijo dremeža na telefonu in zbujanje praktično zadnjo minuto zagotovo ne predstavljata najboljšega temelja za uspešen dan. Zagotovo namreč drži tista stara misel, da se po jutru dan pozna.
Če so vaša jutra pogosto kaotična in polna hitenja, ker vstajate mnogo prepozno, so najverjetneje takšni tudi vaši dnevi. Po drugi strani pa lahko umirjena jutranja rutina pripomore k zbistritvi vaših misli in vas pripravi na resnično uspešen dan. Če nimate prave motivacije za to, da bi začeli vstajati malce bolj zgodaj – kar seveda pomeni tudi to, da se bo treba v posteljo odpraviti nekoliko prej kot običajno –, vam ponujamo kar 15 idej za aktivnosti, ki jih lahko izvajate zjutraj. V mnogih primerih gre za aktivnosti, ki so del jutranje rutine številnih uspešnih ljudi. Seveda je nemogoče, da bi v svojo rutino vključili prav vse, vendar pa lahko med našimi predlogi izberete tiste, ki vas še posebno pritegnejo – in nato iz njih sestavite jutranjo rutino, ki bo zares idealna za vas in ki vam bo zjutraj dala moč za to, da vstanete vsaj malce prej, kot bi bilo nujno.
1. Določite tri najpomembnejše cilje za dan, ki je pred vami
Zjutraj, ko so vaše misli še povsem sveže, je idealen čas za razmislek o tem, kaj pričakujete od dneva, ki je pred vami. Če boste vstali dovolj zgodaj, si boste verjetno brez težav vzeli nekaj minut za to, da določite najpomembnejše cilje (priporočamo, da se omejite na tri). Pri tem ne razmišljajte o tem, kaj od vas pričakujejo drugi, ampak se vprašajte, kaj je tisto, kar je pomembno za vas. Nato zapišite te tri cilje in imejte listek ves dan pri sebi.
2. Razmislite o svojih dolgoročnih ciljih
Seveda pa jutro ni idealno le za razmislek o kratkoročnih oziroma dnevnih ciljih, ampak tudi za evalvacijo napredka, povezanega z dolgoročnejšimi cilji. Razmislite, kaj lahko storite danes, da se še za korak približate določenemu dosežku. Če boste imeli čez dan v mislih večje cilje, bodo tudi tista najbolj mukotrpna ali dolgočasna opravila verjetno precej znosnejša, saj boste vedeli, da vas bodo prej ali slej privedla do nečesa boljšega.
3. Zbudite telo in um s pomočjo hladne prhe
Hladna prha »na tešče«? Zakaj pa ne! Mnogi izjemno uspešni ljudje najraje začnejo dan prav s hladno prho. Še več: marsikdo izmed njih je prepričan, da so njegovi uspehi neločljivo povezani z jutranjim prhanjem s hladno vodo. Ne le da vas lahko ta zbudi in zbistri vaše misli, ampak je to tudi odličen trening za krepitev discipline in volje, kar je seveda nekaj, kar vam lahko pride zelo prav pri številnih izzivih, s katerimi se srečujete vsak dan.
4. Poskrbite za sobne rastline
Kratek sprehod v naravo je zagotovo nekaj najboljšega, kar lahko vključite v svojo jutranjo rutino. A če zjutraj nimate dovolj časa za to, lahko tudi malce pogoljufate, in sicer tako, da nekaj minut namenite skrbi za svoje sobne rastline. Pogled na zelenje je izjemno pomirjajoč, hkrati pa vas bo to napolnilo z optimizmom. Tudi če se niste zbudili najboljše volje, boste tako v dan, ki je pred vami, zakorakali z bolj pozitivno naravnanostjo.
5. Vzemite si čas za rekreacijo
Razlog, zaradi katerega je jutranja telovadba še posebno dobra izbira, se ne skriva samo v tem, da lahko prav zjutraj porabimo največ kalorij. Če boste dan začeli s telovadbo, vam bo to pognalo kri po žilah in vam pomagalo pri tem, da boste bolj budni. Nič hudega, če nimate veliko časa. Že nekaj minut vadbe je bolje kot nič. Namesto zahtevnejše oziroma intenzivnejše vadbe lahko izvedete tudi nekaj razteznih vaj, pri tem pa lahko po želji uporabite še penasti masažni valj. Dober začetek dneva zagotovljen!
6. Izogibajte se telefonu in drugim elektronskim napravam
Popolno jutro ni odvisno samo od tega, kaj počnemo, ampak tudi od tistega, česar ne. Ena največjih napak, ki jih lahko naredite, je brskanje po telefonu, takoj ko se zbudite. Naj bodo jutra čim bolj mirna, elektronske naprave pa prihranite za malce pozneje (če se trenutno zbujate s pomočjo telefona, vam priporočamo, da si priskrbite klasično budilko). Se vam zdi, da ne morete preživeti jutra brez telefona, saj bi tako zamudili preveč? Naj vam zaupamo, da se mnogi zelo uspešni ljudje izogibajo telefonu vsaj prvih 30–60 minut po zbujanju. Brez skrbi torej: svet bo počakal, zato ni razloga, da si uničujete jutra s paničnim preverjanjem telefona.
7. Dodajte nov zapis v svoj dnevnik
Jutranje pisanje dnevnika ima lahko izjemen terapevtski učinek. Že nekaj vrstic lahko pomaga pri tem, da se zazdijo problemi mnogo manjši oziroma lažje obvladljivi. Tako boste dan začeli manj obremenjeni in bolj samozavestni.
8. Ustvarite posnetek za videodnevnik
Kaj pa če tistega, kar doživljate, ne znate najbolje izraziti v pisni obliki? Svetujemo vam, da preizkusite alternativno obliko dnevnika. Zjutraj posnemite kratek video, ki je lahko sestavljen iz povsem naključnih utrinkov. Tudi to bo pripomoglo k temu, da boste manj obremenjeni s tistim, kar vas tare trenutno, hkrati pa boste tako ustvarjali nekakšen dokumentarec o svojem življenju. Zagotovo boste čez leta zagotovo z zanimanjem pogledali te posnetke in obudili spomin na specifična obdobja.
9. Razvajajte se s svojim najljubšim zajtrkom
Zgodnejše vstajanje se splača že zgolj zato, ker imate tako več časa za zajtrk. Namesto da v naglici vase zmečete tisto, kar vam pride najprej pod roke, si vzemite čas za malce bolj poseben zajtrk, ki ga pojejte počasi in v miru. Dan boste tako začeli zadovoljnejši, hkrati pa s tem zmanjšate možnosti za prenajedanje in nezdrave prigrizke zaradi nenadnih napadov lakote, ki so posledica kilavega zajtrka.
10. Zapišite 10 idej, povezanih z različnimi področji
Izkoristite svežino misli, ki je običajno največja prav zjutraj. Poskusite se domisliti desetih idej za napredek pri različnih projektih. Čeprav se zdijo trenutno še povsem neizvedljive, jih zapišite. Zagotovo bo prišel prej ali slej čas, ko vam bo prišel ta zvezek jutranjih idej zelo prav.
11. Rešite miselno uganko
Poleg razgibavanja telesa je zjutraj zelo dobrodošlo tudi razgibavanje možganov. Ko bo prišel čas, da se izkažejo, bodo tako že dobro ogreti. V jutranjo rutino je zato priporočljivo vključiti tudi reševanje miselne uganke ali križanke.
12. Napišite sporočilo ali pismo za nekoga, ki vam veliko pomeni
Vam čez dan pogosto zmanjkuje časa za preverjanje, kaj se dogaja z ljudmi, ki vam veliko pomenijo? Če boste vstajali malce bolj zgodaj, lahko to naredite zjutraj. Izberite osebo, s katero zaradi obveznosti in pomanjkanja časa niste več tako povezani, kot ste bili včasih. To je lahko celo oseba, ki jo morda videvate zelo pogosto, vendar je postal zaradi naglice vajin odnos nekoliko bolj površinski, kot bi želeli. Napišite ji elektronsko sporočilo ali pismo, v katerem poskušajte biti bolj osebni. Če boste svoja jutra večkrat izkoristili za tovrstna obnavljanja stikov, bodo postopoma vaše vezi z drugimi ljudmi precej tesnejše, kar je za večino ena izmed osnov srečnega življenja.
13. Uživajte v dobri knjigi
Strastni bralci – ali tisti, ki bi to želeli postati – lahko jutranji mir seveda izkoristite tudi za branje. Strani se bodo postopoma seštevale in v enem letu boste tako prebrali zajetno število knjig, četudi se vam morda trenutno zdi, da nimate časa za branje.
14. Začnite se učiti nečesa novega
Nikoli nismo prestari za učenje. Če vam čez dan zmanjkuje časa za usvajanje novih znanj in spretnosti, so jutra idealen čas za tovrstne aktivnosti, saj takrat običajno nismo izpostavljeni stalnim dražljajem. Podobno kot pri branju se tudi tu že krajši intervali učenja postopoma sestavijo v nekaj večjega. Pomembno je torej, da se otresete prepričanja, da na primer 10 ali 15 minut učenja na dan ne pomeni nič. Napredek običajno ni povezan s tem, koliko časa lahko učenju posvetimo naenkrat, ampak predvsem s konsistentnostjo – torej s tem, da učenje poteka redno, če je le mogoče, vsak dan.
15. Meditirajte
Morda celo najboljša jutranja aktivnost pa je pravzaprav nekakšna antiaktivnost. Govorimo seveda o meditaciji, ki ima številne pozitivne učinke. Med drugim vam lahko pomaga pri tem, da ste bolj osredotočeni na tukaj in zdaj, hkrati pa se ljudje, ki redno meditirajo, lažje uprejo zelo čustvenemu odzivanju na stvari, ki na dolgi rok v resnici niso pretirano pomembne. Meditacija je lahko tako odlična priprava na dan, ki je pred vami. Četudi so vaši dnevi pogosto precej stresni, bo negativni vpliv stresa precej manj opazen, če boste v svoji jutranji rutini rezervirali vsaj nekaj minut za meditiranje.
Pomivanje posode se zdi na prvi pogled zelo preprosto opravilo. Toda pri tem lahko nehote naredite ogromno napak. Posledično je posoda precej manj čista, kot bi bila sicer, kar poveča nevarnost za okužbe. Obenem pa v pomivanje posode vložite več napora in časa. S pomočjo spodnjih nasvetov bo pomivanje posode precej učinkovitejše in hitrejše, posoda pa bo bistveno bolj higienična.
1. Gobice redno razkužujte in menjajte
Gobice za pomivanje posode so idealno mesto za razmnoževanje bakterij, vključno s salmonelo. To so potrdile številne raziskave. Tako je pomembno, da gobice redno razkužujete (npr. tako, da jih prekuhate v vreli vodi, ki ji lahko dodate še malce kisa), obenem pa so kljub razkuževanju potrebne tudi redne menjave. Priporočamo vam tudi, da za različne vrste posode uporabljate različne gobice. Nenavaden vonj kozarcev in s tem tudi pijače je na primer pogosto povezan prav z uporabo ene gobice za vso posodo.
2. Če je mogoče, namesto gobic uporabite ščetko na držalu
Korak dlje lahko naredite tako, da gobice zamenjate s posebnimi ščetkami, namenjenimi pomivanju posode. Možnost za pospešeno razmnoževanje bakterij je tu precej manjša. Hkrati pa gre praviloma za okolju prijaznejšo izbiro – če na primer izberete ščetko iz naravnih vlaken z bambusovim držalom.
3. Za pomivanje kuhinjskih desk uporabite zelo vročo vodo
Varčevanje z energijo je nedvomno zelo pomembno, toda ne ko gre za vprašanje varnosti hrane. Pri določeni posodi je nujna uporaba čim bolj vroče vode. To velja na primer za kuhinjske deske. Pazite torej, da voda ne bo prehladna, pri tem pa seveda poskrbite za zaščito svoje kože.
4. V lonce in ponve nalijte vodo neposredno po uporabi
Idealno je, da posodo pomijete neposredno po uporabi. Ker pa to ni vedno mogoče, vam svetujemo, da v lonce in ponve vedno nalijete vročo vodo. To bo preprečilo zasušene ostanke hrane, posledično pa boste imeli precej manj dela z drgnjenjem. Če so se ostanki že zasušili, je lahko koristna kombinacija sode bikarbone in limoninega soka.
5. Upoštevajte pravilno zaporedje
Najprej pomijte kozarce in steklene posode. Sledijo naj krožniki in pribor. Priporočljivo je, da si za pribor vzamete malce več časa, še posebej za srebrnino. Posamezne kose pomivajte ločeno, saj sicer ne bodo najbolj čisti. Na koncu pomijte še ponve in lonce – oziroma vso posodo, v kateri ste uporabljali maščobo.
6. Ne pozabite na rokavice
Pogosto pomivanje posode brez ustrezne zaščite rok bo izsušilo vašo kožo in oslabilo nohte. Tako vam priporočamo dosledno uporabo rokavic. Sprva vam bo morda malce neudobno, vendar se boste na rokavice zagotovo že kmalu navadili.
7. Pri odstranjevanju neprijetnih vonjav si pomagajte s soljo in limono
Ali ima vaša posoda pogosto neprijeten vonj? Priporočamo vam, da problematične kose pred pomivanjem namočite v vročo vodo s soljo. Pomagate pa si lahko tudi z limoninim sokom. Vonj posode bo na koncu precej prijetnejši.
8. Poskrbite za redno pranje kuhinjskih krp
Kuhinjske krpe, ki jih uporabljate za brisanje posode, zahtevajo pogosto pranje – najbolje po vsaki uporabi. Podobno kot na gobicah se lahko namreč tudi na mokrih krpah hitro razmnožijo bakterije, obenem pa se lahko razvije neprijeten vonj.
9. Ne zanemarite odcejalnika
Odcejalnik je še eno od mest, ki so zelo ugodna za razmnoževanje bakterij. Na kuhinjskih odcejalnikih za posodo pa se pogosto razvije tudi plesen. Tako je zelo pomembno, da skrbite tudi za redno čiščenje odcejalnika. Ko pospravite posodo, ga operite in zbrišite. Občasno pa lahko uporabite tudi belilo za razkuževanje.
10. Zaščitite vodovodne cevi
Pred pomivanjem posode vedno namestite zaščito za odtok. Drobni delci hrane, ki se postopoma kopičijo v odtoku, lahko namreč privedejo do resnih težav s cevmi.
Gensko urejanje se pogosto enači z gensko modifikacijo. Metodo je sicer mogoče razumeti kot eno od oblik modifikacije, vendar pa gensko urejanje ne vključuje vstavljanje tujerodnega genskega materiala. Nekateri strokovnjaki menijo, da je lahko gensko urejanje izjemno pomembno orožje v boju z lakoto, ki še vedno pesti ogromno ljudi po svetu.
Večja odpornost rastlin na bolezni in neugodne vremenske vplive
S pomočjo genskega urejanja je mogoče povečati količino in izboljšati hranilno sestavo pridelka. Metoda omogoča vzgojo rastlin, odpornejših na bolezni, različne škodljive in na podnebne spremembe oziroma neugodne vremenske pogoje. Osnova genskega urejanja je razrez DNK na premišljeno izbranih mestih, čemur sledi odstranjevanje, dodajanje ali spreminjanje genskega materiala, pri čemer metoda, kot omenjeno, ne vključuje dodajanje tujerodnih genov. Z urejanjem je mogoče ustvariti »DNK po meri«, kar zajema odpravo različnih mutacij, spremembo aktivnosti genov ipd. Uporaba metode seveda ni omejena samo na pridelavo hrane. Med drugim se uporablja tudi pri iskanju rešitve za najrazličnejše bolezni, vključno z rakom, aidsom in covidom.
CRISPR/Cas9 – najučinkovitejša metoda genskega urejanja
Znanih je več pristopov. Najbolj znana in, kot se zdi, najbolj uporabna je metoda, imenovana CRISPR/Cas9, ki omogoča hitrejši, cenejši in natančnejši razrez DNK. Regulacija, povezana z genskim urejanjem, se od države do države precej razlikuje. Ponekod za pridelek, ki je bil vzgojen s pomočjo genskega urejanja, ne veljajo tako stroga pravila kot za gensko spremenjene organizme. Spet drugje pa so pravila praktično identična. To velja tudi za Evropo. Leta 2018 je bilo namreč sprejeto določilo, v skladu s katerim se gensko urejeni organizmi obravnavajo enako kot gensko modificirani.
Napačne predstave o tem, kaj je »naravno«
Zagovorniki genskega urejanja menijo, da večina ljudi ne ve kaj dosti o tej metodi in da se je je zato po krivem oprijel slab sloves. Težnja po tem, da mora biti naša hrana »čim bolj naravna«, ki je vse pogostejša v zahodnem svetu, naj bi bila posledica nepoznavanja zgodovine poljedelstva. Žita, ki jih razumemo kot »tradicionalna«, se danes večinoma precej razlikujejo od svojih »divjih prednikov«. Brez človeških posegov ne bi bila takšna, kot jih poznamo danes. Pristaši genskega urejanja tako verjamejo, da ni znanstveno utemeljenih razlogov za drugačno obravnavo pridelkov, vzgojenih z omenjeno metodo.
Več pridelka, daljši rok uporabe in ugodnejša hranilna sestava
Človeštvo se trenutno močno zanaša na tri rastline – riž, koruzo in pšenico. »Optimizacija« teh rastlin naj bi bila tako pomemben korak proti odpravi lakote. Večja odpornost na sušo, vročino, bolezni in druge okoljske vplive bi zmanjšala škodo in poskrbela za več pridelka. Obenem pa bi se zmanjšala potreba po uporabi škropiv. Študija, ki je bila objavljena v reviji Science, je denimo postregla z dokazi o tem, da bi lahko s posebno metodo genskega urejanja koruze in riža poskrbeli za približno 10-odstotno povečanje količine pridelka. Znan je tudi primer genskega urejanja riža basmati, ki je postal s tem imun na bakterijske okužbe. Metoda lahko obenem pripomore k podaljševanju roka trajanja živil in s tem k zmanjševanju količine zavržene hrane. Poleg tega pa je uporabna za spreminjanje hranilne sestave; z njeno pomočjo je na primer mogoče vzgojiti pšenico, ki vsebuje manj glutena.
Zgolj gensko urejanje ne bo dovolj
Tudi najbolj zagrizeni zagovorniki genskega urejanja sicer ne verjamejo, da je lahko zgolj to rešitev za lakoto. Zavedajo se namreč, da so nujne tudi ekonomske in politične spremembe – in da tehnološke rešitve niso dovolj. Vendar pa so po drugi strani prepričani, da je praktično nujno, da strategija za odpravo lakote vključuje tudi gensko urejanje. Pri tem pa je seveda nujna tudi premišljena uporaba metode, utemeljena na strokovnem znanju.
Sladkorna bolezen je ena najbolj razširjenih kroničnih bolezni, ki predstavlja pomemben zdravstveni problem tako pri nas kot po svetu. Povzroči lahko mnogo različnih zapletov, od možganske kapi in srčnega napada do odpovedi ledvic, slepote in celo amputacije okončin. Velikokrat se pojavi skupaj z raznimi drugimi zdravstvenimi zapleti, kot sta povišan krvni tlak in holesterol, obenem pa predstavlja tudi veliko psihično breme in se pogosto tesno prepleta z depresijo.
Sladkorna bolezen je precej razširjena
Že ob pogledu na statistične podatke postane jasno, da je govora o izjemno razširjeni in kompleksni bolezni. Sladkorno bolezen ima vsak enajsti človek na svetu, kar pomeni, da z njo živi okoli 422 milijonov ljudi. Na globalni ravni povzroči kar 3,7 milijona smrti na leto. Tudi v Sloveniji je izredno razširjena, zdravstvene organizacije namreč ocenjujejo, da je med nami kar 174.700 ljudi s sladkorno boleznijo. Simptomi so velikokrat neizraziti, zlasti pri sladkorni bolezni tipa 2, kar je razlog, da skoraj 44.000 Slovencev niti ne ve, da jo imajo. Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da bi opozorilne znake sladkorne bolezni pri družinskem članu opazila samo ena izmed petih odraslih oseb.
Pogovarjali smo se z zdravnico dr. Karin Kanc, internistko diabetologinjo in mednarodno certificirano integrativno psihoterapevtko iz ordinacije Jazindiabetes, ki poudari, da je sladkorna bolezen – tako kot druge kronične bolezni – sopotnica za vse življenje. Zahteva ogromno vsakodnevnih skrbi in prilagoditev s strani osebe s sladkorno boleznijo, pa tudi celostno in predvsem individualno obravnavo s strani zdravnika. Dr. Kančeva pojasni, da lahko diabetes primerjamo s službo, od katere ni počitka. Sladkorne bolezni namreč nikakor ne bo ozdravilo ali obvladovalo enkratno zdravljenje in pogosto ne niti eno samo zdravilo. Potrebni so nenehna skrb za prehrano in gibanje, redno merjenje in nato uravnavanje sladkorja v krvi z različnimi oblikami zdravil, prisotne pa so tudi razne stiske, kot je npr. strah pred hipoglikemijo, in to vsak dan, 365 dni na leto.
Dr. Kančeva se intenzivno ukvarja tudi s čuječnostjo in t. i. čuječnostnim prehranjevanjem (mindful eating). V obliki delavnic svoje izkušnje deli z vsemi, ki si želijo podrobneje raziskati svoj odnos do hrane. Vsako leto od 2012 prireja tudi delavnice za zdravstvene delavce DiaMind (Diabetes & Mind) o psiholoških vidikih sladkorne bolezni.
Ali poznate različne tipe sladkorne bolezni?
Sladkorna bolezen tipa 1se največkrat – vendar to ni pravilo – razvije že v otroštvu ali mladostniški dobi, pojavi pa se lahko praktično čez noč. Je presnovna bolezen, za katero je značilno hitro prenehanje nastajanja hormona insulina, kar pomeni, da sta obvezna takojšnje ukrepanje in vseživljenjsko zdravljenje z insulinom.
Sladkorna bolezen tipa 2je najpogostejša, saj jo ima kar 90 odstotkov obolelih, tveganje za njen pojav pa z višjo starostjo raste. Značilna je povečana koncentracija glukoze v krvi, ki je posledica pomanjkanja inzulina in zmanjšane odzivnosti celic in tkiv na inzulin. Od začetka se jo večinoma lahko obvladuje z zdravim življenjskim slogom in zdravili, kot so tablete, ki spodbujajo tvorbo inzulina.
Nosečniška sladkorna bolezense pojavi v nosečnosti in v večini primerov se stanje normalizira v nekaj mesecih po porodu. Vendar pa se je treba zavedati, da je to skupina žensk z večjim tveganjem za poznejši razvoj sladkorne bolezni tipa 2, zato je večja pozornost (zdrava prehrana, redna telesna aktivnost, redni pregledi sladkorja v krvi itd.) izjemno pomembna.
Pojav sladkorne bolezni ne sme biti razlog za občutek krivde
Zagotovo nas je večina vsaj enkrat v otroštvu slišala svarilo, naj se ne bašemo s sladkarijami, da ne bomo dobili sladkorne, kajne? No, stvar je v resnici precej bolj zapletena, saj samo uživanje sladkarij ne vodi neposredno do diabetesa, lahko pa do tega privede dolgotrajna debelost (tudi zaradi sladkarij). Vendar ne smemo spregledati dejstva, da imajo velik vpliv na pojav sladkorne bolezni tudi geni. »Če ima eden od staršev sladkorno bolezen tipa 2, je kar 30 odstotkov možnosti, da bo tudi direktni potomec imel sladkorno. In pomislite, če jo imata oba od staršev, je možnost že 60-odstotna, je že skoraj neizogibno,« pojasni dr. Kančeva, ki pravi, da bi rada ljudem, ki dobijo sladkorno bolezen, nekako odvzela občutek krivde, ki gre pogosto z roko v roki z diagnozo.
Do sladkorne bolezni sicer pride zaradi okvare trebušne slinavke, ki izdela premajhno količino insulina. Obenem se preostala telesna tkiva, predvsem jetra, mišice in maščevje, slabše odzivajo na delovanje insulina. »Ko nekaj pojemo, gre sladkor v kri, insulin pa je edini hormon, ki zna ta sladkor razporediti po telesu – vsako molekulo sladkorja razporedi po telesu. Če insulina ni dovolj, sladkor zastaja v krvi, enostavno nima kam iti,« razloži sogovornica. Nerazporejen oz. neurejen sladkor lahko telo zapusti le v raztopljen v tekočini in od tu izvira eden izmed najbolj očitnih simptomov diabetesa – nenehna huda žeja in posledično pogosto uriniranje.
Sladkorna bolezen zahteva individualno obravnavo in dvosmerno komunikacijo
Ljudje smo si med seboj različni, različnih potekov in načinov spopadanja z boleznijo pa je ravno toliko kot samih ljudi s sladkorno boleznijo. Ravno zaradi tega je glavna naloga zdravnika in medicinskega tima, da se posveti vsakemu posamezniku posebej. »Zelo pomembno je, da si zelo radoveden, kako ta človek živi – da izveš čim več o njegovem okolju, o poteku njegovega dne in navadah,« pove dr. Kančeva. Tako imenovani nasveti iz knjige, čeprav dobronamerni, velikokrat ne pridejo v poštev, saj npr. starejši osebi, ki zaradi slabih zob lahko jé le spasirano hrano, nikakor ne moreš postreči z nasvetom, naj vsak dan zaužije veliko surove in nepredelane zelenjave.
Velja poudariti, da je seveda izjemnega pomena tudi sodelovanje posameznika s sladkorno boleznijo. Komunikacija mora potekati v obe smeri, saj zdravnik ne more podati optimalnih priporočil in nasvetov, ne da bi pred tem dobil pomembne informacije o posameznikovih navadah. Sogovornica poudari, da je vsak človek absolutni specialist za svoje telo, zdravstveni delavci pa so specialisti za diabetes – brez človekove pomoči ne morejo vedeti, kaj je zanj oziroma zanjo najbolje. Sama se trudi uporabljati veliko humorja, v obravnavo bolezni vnesti smeh in skozi različne sproščene pristope ljudi privesti tudi do tega, da sami ugotovijo, kateri nasveti so zanje najbolj primerni.
V času t. i. koronakrize velja omeniti, da je imunski sistem zaradi sladkorne bolezni lahko oslabljen. To sicer ne pomeni, da je oseba s sladkorno boleznijo bolj dovzetna za okužbo s koronavirusom, vendar pa lahko v primeru okužbe nastopi več zapletov, posledično pa je sam potek bolezni v veliko primerih težji.
Obvladovanje sladkorne bolezni je včasih izjemno težko, vendar nujno za kakovostno življenje
Normalna koncentracija sladkorja v krvi pri zdravem človeku znaša med 4 in 8 mmol/l. Telo zdravega človeka natanko ve, kako hitro in kam po telesu mora insulin razporediti zaužiti sladkor, da ga v krvi ni preveč. Tudi takrat, ko je te energije npr. zaradi naporne fizične aktivnosti premalo, telo samo uravnava količino sladkorja v krvi, saj na pomoč priskočijo jetra, v katerih je shranjena zaloga sladkorja.
Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je treba sladkor obdržati med 4 in 8 mmol/l. Vse, kar je višje, predstavlja hiperglikemijo, ki povzroči slabo počutje, na dolgi rok pa tudi uničuje notranje organe. Dr. Kančeva pove, da lahko povišan krvni sladkor dobesedno nažre krvožilni oz. srčno-žilni sistem: »Skupaj z visokim krvnim tlakom ali visokim holesterolom povzroča strašen udar na žile, ki postanejo toge, se zožijo. Lahko pride do srčne, možganske kapi, okvare žilic v ledvicah in posledično odpovedi, slepote in tudi amputacije okončin.« Če krvni sladkor pade pod vrednost 4, pride do hipoglikemije, ki je najpogostejša pri sladkorni bolezni tipa 1, zaradi nesorazmerno velikega vnosa insulina.
Dr. Kančeva to pojasni s primerom: »Lahko se zgodi, da oseba želi nekaj pojesti, si vbrizga insulin, potem pa ji tista hrana ne prija, in ker si je dala preveč insulina, to povzroči, da gre sladkor prehitro iz krvi.« Hipoglikemija je lahko zelo nevarno stanje in se običajno kaže z izjemno slabim počutjem – v tem primeru je treba zaužiti ali spiti nekaj sladkega. Se pa lahko pojavi tudi nenadno in brez predhodnih opozoril, večinoma pri ljudeh, ki se že dlje časa zdravijo z insulinom. Nenaden upad sladkorja v krvi lahko povzroči padec v nezavest, v tem primeru pa je nujna pomoč druge osebe. Ravno takšni primeri lahko pri osebah s sladkorno boleznijo povzročijo hud strah pred hipoglikemijami, kar je velik problem – posledično se te osebe namreč velikokrat zavestno odločijo, da bodo raje imele povišan krvni sladkor, ki pa prinaša prej naštete in prav tako izjemno nevarne posledice.
Preplet sladkorne bolezni in depresije
Ti dve težki bolezni se pogosto tesno prepletata. Po eni strani lahko depresija nastopi po postavljeni diagnozi sladkorne bolezni zaradi različnih razlogov. Najočitnejši je zagotovo ta, da se je težko sprijazniti z diagnozo katere koli kronične bolezni, ki zahteva večje in nenadne spremembe življenjskega sloga. Potem so tu še prej omenjeni občutek krivde, strah pred hipoglikemijo in težke posledice hiperglikemije, seveda pa ne smemo pozabiti na stres, ki je pogost spremljevalec nenehne skrbi ob vsakodnevnem izzivu uravnavanja vrednosti sladkorja v krvi. Po drugi strani se lahko sladkorna bolezen pojavi kot posledica depresije. Pri osebi, ki se drži doma, se ne giba in žalost velikokrat poteši s hrano, lahko pride do debelosti, iz te pa se sčasoma – ter večinoma brez opozorilnih znakov – razvije diabetes.
Znano je, da lahko sladka hrana pomiri in potolaži. Dr. Kančeva pojasni, da nas ta spominja na materino mleko, saj je sladka in mastna. Vendar tolažba s hrano predstavlja velik problem, saj lahko vodi v mnoga resna zdravstvena stanja. Pomembno je, da se med prehranjevanjem posvetimo le hrani, da jemo le takrat, ko smo lačni, in predvsem, da poslušamo svoje telo, pa če imamo sladkorno bolezen ali ne.
Čeprav sta lahko uravnavanje sladkorja v krvi in obvladovanje sladkorne bolezni velik izziv, naloga ni nemogoča. Resda bolezen zahteva ogromno prilagajanja, odrekanja in samonadzora, vendar to ne pomeni, da je vse črno-belo. Pomembno je, da se vsaka oseba s sladkorno boleznijo nauči poslušati in razumeti svoje telo. »Tudi če ti telo reče, da pač potrebuješ neko sladkarijo, si jo lahko privoščiš – ne v enormnih količinah, ampak ravno toliko, da potešiš potrebo. Zelo pozorno poješ nekaj sladkega, nato pa greš lahko tudi na en daljši sprehod in ta sladkor se bo presnovil,« poudari dr. Kančeva. Sladkorna bolezen sama bolnikom ne preprečuje, da bi uživali življenje.
Velike spremembe se pogosto začnejo z majhnimi koraki
Dr. Kančeva poudari, da je v prvi vrsti vsak posameznik sam odgovoren za svoje zdravje. Zdravnik lahko poda ogromno dobronamernih nasvetov, vendar je odločitev, ali jih bo oseba s sladkorno boleznijo upoštevala ali ne, posameznikova. Resda sladkorna bolezen pogosto kliče po velikih spremembah življenjskega sloga, vendar pa dr. Kančeva svojim pacientom svetuje, naj takrat, ko se sprememba zdi težka in nedosegljiva, začnejo s preprostejšimi majhnimi koraki. To je lahko že menjava bele moke za polnozrnato pirino in/ali ekološko, pregled in temeljito očiščenje shrambe, kakšen sprehod več, več zelenjave na jedilniku … Priporočljiva sta tudi gojenje lastne zelenjave in obdelovanje vrta, saj tako združimo zdravo prehrano s telesno aktivnostjo. Ne pozabimo, da ti nasveti nikakor niso omejeni le na osebe s sladkorno boleznijo. Vsak človek, zdrav, s kronično boleznijo, kot je diabetes, ali pa z večjim tveganjem za pojav bolezni, bo največ naredil zase, če se bo trudil živeti kar se da zdravo. Dejstvo je namreč, da so zdrava in urejena prehrana, redno gibanje in pozitiven odnos ključ do kakovostnega življenja.
Bolečine v križu so zelo pogosta težava, s katero se vsaj enkrat v življenju spopade kar do 80 odstotkov ljudi. Nacionalni inštitut za javno zdravje navaja, da naj bi bile ravno tovrstne tegobe oziroma bolečine v hrbtu nasploh najpogostejši razlog za bolniško odsotnost z dela pa tudi za prezgodnje invalidsko upokojevanje. Toda zakaj se pojavljajo? Kako jih ublažiti ali celo preprečiti? Kdaj je treba resneje ukrepati in poiskati zdravniško pomoč?
Koga prizadenejo bolečine v križu?
Glede na statistiko je zelo verjetno, da se bomo vsaj enkrat v življenju srečali z bolečino v križu, poudari Robert Drobne, diplomirani fizioterapevt in OMMT terapevt. V sodobnem razvitem svetu so bolečine v križu zelo razširjen problem, saj se ljudje na splošno manj gibamo in več dneva presedimo. Najpogosteje se pojavljajo med 35. in 55. letom starosti, vendar pa to nikakor ni pravilo. Pri nekaterih se pojavijo že v mladosti, pestijo seveda tudi starejše prebivalstvo, še posebno pogoste pa so pri osebah s čezmerno telesno težo in pri nosečnicah. Velja poudariti, da je tveganje za pojav bolečin v križu letos povečano tudi pri otrocih oziroma vseh, ki se šolajo ali delajo na daljavo ter posledično večji del dneva presedijo pred računalniškimi zasloni.
Zakaj nas pravzaprav sploh uščipne v križu?
Robert Drobne, dipl. fizioterapevt, OMMT terapevt iz zasebne fizioterapija Sportfizio
Fizioterapevt Robert Drobne poudari, da je vzrokov za nastanek bolečine v hrbtenici več. »Ko se bolečina pojavi, je to zelo resen alarm, da se nekaj dogaja.« Največkrat se pojavi kot posledica nekega nepravilnega in nenadnega giba ali poškodbe ob dvigu pretežkega bremena. Krivca sta lahko slaba drža in dolgotrajno nepravilno sedenje, npr. na delovnem mestu. Do poškodbe in posledično bolečine lahko pride tudi med športno aktivnostjo, če pretiravamo z vadbo ali pa ne namenjamo dovolj pozornosti pravilni izvedbi vaj.
Bolečina lahko izvira iz različnih struktur, ki sestavljajo našo hrbtenico.»Lahko je pekoča, topa, ostra, globoka, točkovna, trgajoča … Sama bolečina nam lahko pove, katera struktura jo povzroča, vendar pa je za točno določitev samega vzroka potreben natančen pregled pri specialistu in dodatna diagnostika,« razloži Robert Drobne. »Vzrok za bolečino je lahko degeneracija diskov, zdrs medvretenčne ploščice, obraba malih sklepov, poškodba ali preobremenitev,« našteje sogovornik in poudari, da je možnih vzrokov še več. Lahko pride do natega obhrbteničnih mišic in vezi, predvsem pri starejših – čeprav vse pogosteje tudi pri mlajšem prebivalstvu – pa so največkrat krive neutrjene trebušne in hrbtne mišice, ki onemogočajo pravilno držo. Seveda ne smemo pozabiti na dedno komponento – bolečino lahko povzročijo tudi nepravilna oblika hrbtenice oziroma neke prirojene nepravilnosti, pa tudi pridružene bolezni, kot sta na primer artritis in osteoporoza.
Kakšna je razlika med akutnimi in kroničnimi bolečinami v križu?
Akutne bolečine so tiste, ki so najbolj pogoste. Največkrat se pojavijo nenadoma in so razmeroma kratkotrajne, trajajo lahko od več dni do nekaj tednov. Takšne bolečine običajno povzroči nenadna preobremenjenost ali nepravilni gib. Obvezen je počitek, v primeru hujše bolečine pa lahko posežemo po zdravilih proti bolečinam. Ko najhuje mine, je gibanje priporočljivo, vendar do te mere, da z njim ne poslabšujemo stanja.
»Vzrok za pojav bolečine in nadaljnji potek zdravljenja pomembno vplivata na to, ali bo bolečina ostala akutna ali pa bo prešla v kronično pojavnost. V vsakem primeru je smotrno čim hitrejše ukrepanje že pri pojavu prvih znakov zategnjenosti in bolečine,« poudari Robert Drobne. Kronične bolečine običajno trajajo več mesecev, lahko se tudi ponavljajo in dodobra zagrenijo življenje. Povzroči jih lahko več različnih, prej naštetih vzrokov, nemalokrat pa se ti med seboj tudi prepletajo. Bolečino lahko dodatno še poslabšamo s stresom in psihičnimi obremenitvami, na dolgi rok pa jih zagotovo ne bomo rešili s počitkom niti z jemanjem protibolečinskih zdravil, temveč s čim več gibanja, z rednim izvajanjem vaj za okrepitev in razteg mišic, v nekaterih primerih je potrebnih tudi več obiskov fizioterapevta.
Obisk zdravnika oziroma specialista je nujen, kadar bolečina močno omejuje naše vsakdanje aktivnosti in po enem tednu ne mine,« poudari Robert Drobne, dipl. fizioterapevt, OMMT terapevt.
Kdaj poiskati zdravniško pomoč za bolečine v križu??
Nekateri znaki nakazujejo, da so v ozadju morda kakšni drugi vzroki za bolečino, največkrat prizadetost živčevja in hrbtenjače, kar zahteva takojšnjo zdravniško obravnavo in pomoč. Na kaj moramo biti pozorni?
Če je bolečina tako huda, da je prisotna tudi v mirovanju, nas zbuja iz spanja, več dni onemogoča opravljanje vsakodnevnih aktivnosti in nikakor ne izgine, je obisk zdravnika obvezen. Prav tako so znaki, ki lahko kažejo na resnejše težave, občutek omrtvelosti v predelu dimelj, presredka in spolovila pa tudi težave z nadzorovanjem mehurja in črevesja oziroma težave z odvajanjem vode in blata. Pozorni bodimo tudi takrat, ko bolečine v križu spremljajo šibkost nog, težave pri premikanju nog in mravljinčenje v njih.
V večini primerov se lahko lajšanja bolečin lotimo sami
Na prvem mestu je seveda, da poskušamo bolečino omiliti, pri čemer si lahko pomagamo s hlajenjem ali segrevanjem bolečega mesta. »V praksi opažamo, da ljudem pri pojavu bolečin v hrbtenici pogosteje odgovarja toplota. Močno bolečino običajno spremlja močan mišični krč, ki dodatno poveča pritisk na razbolena področja, zato ljudem svetujemo, naj najprej poskusijo s pregrevanjem,« pove Robert Drobne. Pripravimo si obkladek (termofor, steklenička z vročo vodo ipd.), posežemo po raznih ogrevalnih gelih ali pa si privoščimo toplo prho. »V kolikor ne dobimo želenega učinka, lahko poskusimo še s hlajenjem, ki sicer pogosteje prija pri vnetnih procesih ali poškodbah.« Sogovornik poudari, da se odsvetuje uporaba zelo vročih ali zelo mrzlih obkladkov. Posežemo lahko tudi po protibolečinskih in protivnetnih zdravilih, ki jih lahko brez recepta dobimo v lekarni. Pred nakupom se s farmacevtom pogovorimo, katero zdravilo je najbolj primerno.
Počitek
Kot že omenjeno, je potreben počitek, vendar nikakor ne smemo mirovati dalj časa, saj lahko bolečine ob dolgotrajnem počitku postanejo še hujše. Naša hrbtenica je bila namreč ustvarjena za gibanje! Počasi in previdno se lahko lotimo enostavnejših vaj za razgibavanje in raztezanje (joga, pilates ipd.) ali pa se odpravimo na krajši sprehod. Dolgotrajno mirovanje lahko namreč oslabi naše mišice in tudi kosti oziroma sklepe, zato postanemo okorni, samo zdravljenje pa bo trajalo veliko dlje, kot če se lotimo telovadbe. Seveda pa moramo pri aktivnosti paziti na pravilno izvedbo, gibi morajo biti počasni in ves čas nadzorovani.
Masaža
Bolečino lahko pomaga omiliti tudi masaža, za katero sogovornik pove, da je ena starejših metod zdravljenja, ki je učinkovita in prijetna. »Telesu že sami povsem spontano ob pojavu bolečine poskušamo pomagati z glajenjem ali gnetenjem bolečega predela.« Vendar pa moramo biti previdni – nepravilna in pregroba masaža lahko namreč povzroči več škode kot koristi. Robert Drobne poudari, da moramo poslušati svoje telo in sami oceniti, kako močna in koliko masaže nam prija. Nekateri svetujejo celo meditacijo, ki nas bo predvsem pomirila in sprostila, posledično pa se bodo lažje sprostile tudi mišice okoli mesta bolečine.
Sedenje in spanje
Pozorni moramo biti tudi na nekatere okoliščine, ki lahko poslabšajo bolečino. Mednje sodi uporaba zelo nizkih in mehkih sedežev in ležišč, ki se jim raje izogibamo. Potrudimo se, da se izogibamo tudi dolgotrajnemu sedenju, ležanju, vožnji in vztrajanju v enakem položaju. Če veliko delamo za računalnikom, si večkrat na dan vzemimo čas za krajše raztegovalne vaje in naredimo vsaj nekaj korakov, četudi gor in dol po pisarni. V času, ko nas mučijo bolečine v križu, seveda ne dvigujemo nobenih težkih bremen in se ne sklanjamo.
Kako je s preventivo?
Seveda se lahko bolečina v križu pojavi povsem po nesrečnem naključju, ko moramo hitro reagirati in v tistem trenutku naredimo napačen gib. En trenutek nepazljivosti nam lahko prinese več dni zoprnih bolečin. Vendar pa se jih lahko odkrižamo ali vsaj zelo omilimo, če upoštevamo nekaj ključnih napotkov.
Pomembno je, da smo pozorni na pravilno držo skozi celoten dan, med stojo in hojo, sedenjem in vsakodnevnimi opravili – še posebno pazimo, da imamo poravnan hrbet pri sklanjanju, dvigovanju bremen, vstajanju iz avtomobila, kuhanju, med umivanjem zob, obuvanjem čevljev, čiščenjem itd. Našemu križu bodo dobro deli tudi udobni in kakovostni čevlji, najbolje brez visokih pet. Neprimerna obutev namreč povzroča bolečine v stopalu, to pa vpliva na našo hojo in posledično tudi na gibanje in delovanje vseh preostalih kosti in sklepov v našem telesu, tudi v hrbtenici oziroma križu.
Najpomembnejša je, kot že poudarjeno, telesna aktivnost. »Naše telo je narejeno za gibanje. Pomembno je, da se dovolj in redno gibamo, vsaj dva do tri krat tedensko,« pove Robert Drobne. Poudari, da sam načrtovanje vadbe in postavitev ciljev prilagaja naravi dela in navadam posameznikov, ki se nato načrtovanega poskušajo držati. Ne le da lahko z gibanjem omilimo bolečino, lahko jo tudi preprečimo. Z redno telesno aktivnostjo bomo lažje vzdrževali primerno telesno težo in obenem okrepili mišice, ki bodo poskrbele za boljšo držo. Še posebno se moramo posvetiti mišicam trupa, tudi tistim globljim, ki obkrožajo medenico in hrbtenico ter nekako povezujejo zgornji in spodnji del telesa.
Močan trup oziroma t. i. jedro telesa ima pomembno vlogo pri stabilizaciji celotnega telesa, izboljša stabilnost hrbtenice, telesno držo in poskrbi za boljše ravnotežje, hrbtenico pa tudi varuje pred poškodbami. Med telovadbo torej nikar ne pozabimo na vaje za trup. Tudi če nismo športniki, niti rekreativni, si vzemimo čas vsaj za nekaj kratkih vaj za razteg mišic. »Z raztezanjem bomo za našo hrbtenico naredili zelo veliko,« pove sogovornik. »Z njim bomo obudili zakrčene mišice, ki žal postajajo vsakodnevna stalnica. Učinkovitih vaj za raztezanje je veliko, če bi se odločal za skupek le-teh, pa bi svetoval pozdrav soncu – z njim namreč zajamemo vse pomembnejše mišične skupine.« Vaje nam bodo vzele resnično malo časa, naredimo pa jih lahko vsak dan in z njimi preprečimo neprijetne bolečine, tudi v križu.
Za konec velja opomniti, da bolečina v križu v večini primerov ni znak bolezni in ne ogroža našega zdravja. Čeprav je neprijetna, jo lahko običajno obvladamo sami in zdravniška pomoč ni obvezna. Ne pozabimo, da imamo sami največjo odgovornost do sebe. Poskrbimo za dovolj gibanja, za razvite mišice, za pravilno držo in posledično za kakovostnejše življenje brez bolečin, ki bi nas ovirale.
Ali lahko izpostavljenost relevantnim informacijam, ki so rezultat znanstvenih raziskav, spremeni mnenje »zanikovalcev podnebnih spremembe«? Prav to je bilo vprašanje, ki so si ga zastavili raziskovalci z državne univerze v Ohiu. Študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, prinaša zanimive ugotovitve …
Pozitiven vpliv, vendar je učinek pogosto samo začasen
Raziskovalci so ugotovili, da zanikovalci podnebnih sprememb oziroma tisti, ki dvomijo o resnosti situacije, niso povsem imuni na znanstvene izsledke. Prebiranje novic o znanstvenih dognanjih lahko spremeni njihov pogled na problematiko. Njihovo stališče je tako bolj usklajeno z znanostjo, vendar je pozitivna sprememba pogosto samo začasna. Ponovna izpostavitev virom, ki izražajo dvom o podnebnih spremembah, lahko izniči napredek. Kot so zapisali raziskovalci, osnovna težava ni nedovzetnost ameriške javnosti (v raziskavi so sodelovali izključno Američani). Medijsko poročanje, osnovano na znanstveno preverljivih dejstvih, lahko spodbudi odmik od siceršnjega zanikanja podnebnih sprememb oziroma njihove resnosti in od zanikanja tega, da gre za rezultat človeške dejavnosti. Toda na novo pridobljene informacije se lahko precej hitro izgubijo.
V raziskavi je sodelovalo skoraj 3000 Američanov
Raziskava, ki je bila uporabljena kot podlaga za novo študijo, je bila izvedena jeseni leta 2020, in sicer na daljavo oziroma v obliki spletnih vprašalnikov. Vključevala je štiri dele. Skupno je sodelovalo skoraj 3000 oseb. Med prvim delom raziskave so morali sodelujoči brati novinarske članke, ki so vključevali zanesljive znanstvene podatke o podnebnih spremembah. V člankih je bil na poljuden način predstavljen trenutni znanstveni konsenz. Drugi in tretji del raziskave sta zajemala: a) mnenjski članek, v katerem je bil izražen dvom o podnebnih spremembah, b) dodaten članek, utemeljen na znanstvenem konsenzu, c) članek, katerega tema je bila razklanost prebivalstva, ko gre na odnos do podnebnih sprememb in d) članek ki ni bil povezan s podnebnimi spremembami. Po vsakem delu raziskave so bili sodelujoči vprašani, ali verjamejo v podnebne spremembe in v to, da je zanje kriv človek.
Začasna naklonjenost vladnim ukrepom za zajezitev globalnega segrevanja
Sledil je četrti, sklepni del raziskave. Sodelujoči so morali ponovno izpolniti vprašalnik, s katerim se je preverjal njihov pogled na podnebne spremembe. Vprašalnik pa je obenem vključeval tudi vprašanja o tem, ali menijo, da so oblasti dolžne ukrepati. Rezultati pričajo o tem, da lahko medijsko poročanje o podnebnih spremembah, utemeljeno na znanosti, prispeva tako k spremembi stališča glede samih podnebnih sprememb kot na povečanje podpore vladnim ukrepom za zajezitev globalnega segrevanja. Tovrstne spremembe je bilo mogoče zaznati tudi pri osebah, ki so se opredelile kot podporniki republikanske stranke, torej pri skupini, med katero je zanikanje podnebnih sprememb v ZDA še posebej pogosto. Toda kot omenjeno, gre pogosto samo za kratkoročen učinek, ki ga je mogoče »nevtralizirati« z mnenjskimi članki brez prave znanstvene podlage.
Moč medijev ostane pogosto neizkoriščena
Raziskovalci menijo, da medijsko poročanje, utemeljeno na znanstveno preverljivih dejstvih, kljub temu ni nesmiselno. Če smo določenim informacijam izpostavljeni zelo pogosto, so vendarle možne trajnejše spremembe. Vendar pa se pri tem pojavi tudi zanka: glavni cilj medijev je običajno poročanje o najnovejših izsledkih, torej osredotočanje na nove informacije. Znanstveniki so prepričani, da bi bilo za splošno javnost precej bolje, če bi bile določene osnovne informacije ponovljene čim večkrat. Obenem pa menijo, da je lahko koristno opozarjanje na družbeni vidik podnebnih sprememb. Predstavitev konkretnih vplivov podnebnih sprememb na življenja številnih ljudi po svetu je lahko pogosto precej zgovornejše od abstraktnih dejstev, ne glede na njihovo znanstveno natančnost. Posledično pa se poveča verjetnost za odmik od zanikanja podnebnih sprememb.
Zdi se, da večina ljudi išče svojo dušo dvojčico in sanja o ljubeči partnerski zvezi. Življenje v dvoje je predstavljeno kot ideal oziroma kot nekaj, česar si želijo praktično vsi. Toda astrologi so prepričani, da moramo biti pri tovrstnih sklepih previdni. Med pripadniki določenih astroloških znamenj naj bi bilo namreč zelo veliko oseb, ki jim precej bolj kot partnerski odnos ustreza samsko življenje. Preverite, ali je morda med temi astrološkimi znamenji tudi vaše – in kaj je tisto, zaradi česar se zdi samsko življenje pripadnikom teh astroloških znamenj pogosto najboljša možnost ….
1. Devica
Pripadniki tega astrološkega znamenja so pogosto nagnjeni k perfekcionizmu. Tako so zelo strogi do sebe. Vse, česar se lotijo, morajo narediti popolno, sicer imajo občutek, da jim je spodletelo – tudi če je bil rezultat nadpovprečno dober. Perfekcionizem se zažira v praktično vse pore njihovega življenja, od pomembnih področij, kot je kariera, do navideznih banalnosti. To je lahko pogosto precej naporno. Device so zato nemalokrat pretirano izčrpane za to, da bi se ukvarjale z iskanjem partnerja oziroma da bi v svoje življenje dodale novo osebo. Partnerstvo pogosto dojemajo kot vir stresa. Poleg tega pa perfekcionizem vpliva tudi na njihov pogled na partnerske odnose. Drži sicer, da so device najbolj stroge do sebe in da so pogosto pretirano samokritične, vendar so nemalokrat zelo kritične tudi do drugih. Zaradi perfekcionizma je njihov pogled na življenje in druge ljudi pogosto zelo črno-bel. Od potencialnih partnerjev pričakujejo popolnost, kar je seveda nerealistično. Že najmanjša napaka jih lahko odvrne od osebe, ki jim je bila sprva zelo všeč. Tudi če se odločijo za zvezo, običajno zelo težko sklepajo kompromise, ki pa so seveda nujni za uspešen, dolgotrajen odnos.
2. Strelec
Strelci so veliki avanturisti, nagnjeni k hedonizmu. V življenju se želijo predvsem zabavati. Rutina jih začne hitro dolgočasiti, zato ni presenetljivo, da je tudi med pripadniki tega astrološkega znamenja veliko takšnih, ki jim precej bolj kot partnerska zveza ustreza samsko življenje. Partnerstvo dojemajo kot potencialno oviro – kot nekaj, zaradi česar bi se morali nenehno odpovedovati zanimivim priložnostim. Tako se otepajo natančnega definiranja odnosov. Tudi če jim neka oseba priraste k srcu, je strah, da jim bo partnerski odnos pristrigel krila in jih ujel kletko, običajno prevelik. Tako se raje odpovedo tej osebi.
3. Vodnar
Vodnarji cenijo samostojnost. Misel na to, da bi bili na kakršen koli način odvisni od druge osebe, posebej čustveno, jih straši. Bojijo se namreč, da bi bili prizadeti ali da bi v odnosu izgubili svoj jaz, posledično pa bi lahko to negativno vplivalo na druga področja v njihovem življenju. Vodnarji si sicer po eni strani pogosto močno želijo ljubečega odnosa, toda njihova dejanja ne odsevajo nujno te želje. Zaradi opisanih strahov se nemalokrat umaknejo, preden bi se pretirano navezali. Strah pred izgubo samozadostnosti in/ali jaza učinkuje kot nekakšen ščit, ki odbija praktično vse, ki se jim poskušajo približati. Če želite, da vas vodnar spusti v svoje življenje, boste torej potrebovali ogromno vztrajnosti. Vodnarji so se samskemu življenju običajno pripravljeni odpovedati samo v primeru, da srečajo osebo, ki jim je precej podobna – torej nekoga, ki je zelo samostojen in ki partnerskega odnosa ne dojema kot nečesa, kar je v življenju najpomembnejše. Za uspešno zvezo potrebujejo partnerja, ki ima lastne interese in svoj krog prijateljev, partnerski odnos pa razume kot začimbo, ne kot nekaj, brez česar ni mogoče živeti.
Ali verjamete, da je perfekcionizem nujni pogoj za uspeh? Potem vas bo presenetilo, da je resnica pogosto diametralno nasprotna. Ena od največjih ovir na poti do želenega cilja je lahko – paradoksno – prav perfekcionizem. Nič ni seveda narobe z željo po tem, da bi bili čim boljši, vendar morate paziti, da vas ne zanese predaleč. Poskusi, da bi dosegli popolnost, vas lahko povsem izčrpajo in demotivirajo, saj gre za ideal, ki je nedosegljiv. Kako se torej izogniti perfekcionizmu in doseči tisto, za kar si prizadevate?
1. Pozornost usmerite k napredku, ne h končnemu cilju
Dobro je seveda, da vsaj okvirno veste, kakšni so vaši cilji, in da občasno preverite, ali pot, na kateri ste trenutno, zares vodi do teh ciljev. Vendar pa lahko pretirano osredotočanje na končni cilj blokira vaš napredek in povzroči, da se ujamete v past perfekcionizma. Ker ste morda še precej daleč od znanj in veščin, ki jih želite usvojiti, se vam lahko začne vse zdeti brezupno. Namesto da bi se primerjali sami s sabo in bili pozorni na lastni napredek, se začnete primerjati z drugimi, ki jih vidite skorajda kot brez napak. Priporočamo vam, da pozabite na absolutna merila in se osredotočite nase. Ali ste danes boljši, kot ste bili pred enim tednom, mesecem, letom? Če je odgovor pritrdilen, se premikate v pravo smer. Morda sicer hitrost ni takšna, kot bi želeli, da bi bila, toda ali je to resnično pomembno? Ste prepričani, da niso tudi ljudje, ki jim zavidate, za doseganje določenih ciljev potrebovali precej več časa, kot si predstavljate?
2. Razmislite, kaj je v resnici tisto, kar je v ozadju vaših prizadevanj
Perfekcionizem je lahko tudi posledica dejstva, da motivi, zaradi katerih zasledujete določen cilj, niso najbolj »zdravi«. Morda imate sicer občutek, da si nečesa resnično želite in da gre za t. i. notranjo motivacijo, toda če si boste dovolili popolno odkritost do sebe, boste najverjetneje ugotovili, da to ne drži povsem. Ali je glavni razlog, zaradi katerega poskušate shujšati, resnično želja, da bi bili bolj zdravi in vitalni? Ali pa je morda v ozadju primerjanje s sodelavkami, prijateljicami, zvezdnicami? Imate morda občutek, da si ne zaslužite ljubezni, uspeha, sreče, dokler ne boste »popolni«? Ko razmišljate o svojih ciljih, se vedno vprašajte, kateri so glavni razlogi, zaradi katerih je doseganje teh ciljev za vas tako pomembno. Trdni temelji oziroma premišljeno izbrani cilji zmanjšajo nevarnost za nezdrav perfekcionizem, saj ste precej manj podrejeni zunanjim pritiskom.
3. Naučite se ločevati med samodisciplino in samoponiževanjem
Osebe, ki so nagnjene k perfekcionizmu, pogosto zamenjujejo samodisciplino in samoponiževanje. Samodisciplina je seveda lahko koristna, saj nam pomaga pri tem, da postajamo boljši. Po drugi strani pa je lahko samoponiževanje, zamaskirano v samodisciplino, zelo problematično. Namesto da bi iskali načine za izboljšave, se ujamete v začaran krog pretirane samokritičnosti. Tako ste povsem osredotočeni na svoje napake, zato ne vidite vsega tistega, kar je dobro. Ko stvari ne gredo po načrtih, se vprašajte, kaj lahko naredite, da bo šlo prihodnjič oziroma v prihodnje bolje. Osredotočanje na napake, še posebej če gre pravzaprav za zelo majhne in precej nepomembne napake, bo povzročilo, da boste obstali na mestu. Nenehno razmišljanje o »nepopolnostih« vas lahko povsem blokira, zato se potrudite svojo pozornost zavestno usmeriti k pozitivnejšim vidikom in iskanju rešitev. To seveda še ne pomeni, da se morate slepiti: zastranitve na poti do želenega cilja naj bodo priložnost za analize in učenje. To, da stvari včasih preprosto ne gredo po načrtih in da ni nikoli vse popolno oziroma tašno, kot ste si zamislili, je lahko pravzaprav blagoslov. Tako se lahko naučite preseči težnjo po popolnosti in v obstoječih okoliščinah izcimiti čim več. Tudi tisto, kar morda sami dojemate kot povprečno, je lahko včasih povsem dovolj …
