Ali lahko gensko urejanje odpravi lakoto?

Gensko urejanje se pogosto enači z gensko modifikacijo. Metodo je sicer mogoče razumeti kot eno od oblik modifikacije, vendar pa gensko urejanje ne vključuje vstavljanje tujerodnega genskega materiala. Nekateri strokovnjaki menijo, da je lahko gensko urejanje izjemno pomembno orožje v boju z lakoto, ki še vedno pesti ogromno ljudi po svetu.

Večja odpornost rastlin na bolezni in neugodne vremenske vplive

S pomočjo genskega urejanja je mogoče povečati količino in izboljšati hranilno sestavo pridelka. Metoda omogoča vzgojo rastlin, odpornejših na bolezni, različne škodljive in na podnebne spremembe oziroma neugodne vremenske pogoje. Osnova genskega urejanja je razrez DNK na premišljeno izbranih mestih, čemur sledi odstranjevanje, dodajanje ali spreminjanje genskega materiala, pri čemer metoda, kot omenjeno, ne vključuje dodajanje tujerodnih genov. Z urejanjem je mogoče ustvariti »DNK po meri«, kar zajema odpravo različnih mutacij, spremembo aktivnosti genov ipd. Uporaba metode seveda ni omejena samo na pridelavo hrane. Med drugim se uporablja tudi pri iskanju rešitve za najrazličnejše bolezni, vključno z rakom, aidsom in covidom.

CRISPR/Cas9 – najučinkovitejša metoda genskega urejanja

Znanih je več pristopov. Najbolj znana in, kot se zdi, najbolj uporabna je metoda, imenovana CRISPR/Cas9, ki omogoča hitrejši, cenejši in natančnejši razrez DNK. Regulacija, povezana z genskim urejanjem, se od države do države precej razlikuje. Ponekod za pridelek, ki je bil vzgojen s pomočjo genskega urejanja, ne veljajo tako stroga pravila kot za gensko spremenjene organizme. Spet drugje pa so pravila praktično identična. To velja tudi za Evropo. Leta 2018 je bilo namreč sprejeto določilo, v skladu s katerim se gensko urejeni organizmi obravnavajo enako kot gensko modificirani.

PREBERITE TUDI

Trik naših babic: Tako enostavno lahko razmnožujete monstero doma

Napačne predstave o tem, kaj je »naravno«

Zagovorniki genskega urejanja menijo, da večina ljudi ne ve kaj dosti o tej metodi in da se je je zato po krivem oprijel slab sloves. Težnja po tem, da mora biti naša hrana »čim bolj naravna«, ki je vse pogostejša v zahodnem svetu, naj bi bila posledica nepoznavanja zgodovine poljedelstva. Žita, ki jih razumemo kot »tradicionalna«, se danes večinoma precej razlikujejo od svojih »divjih prednikov«. Brez človeških posegov ne bi bila takšna, kot jih poznamo danes. Pristaši genskega urejanja tako verjamejo, da ni znanstveno utemeljenih razlogov za drugačno obravnavo pridelkov, vzgojenih z omenjeno metodo.  

Več pridelka, daljši rok uporabe in ugodnejša hranilna sestava

Človeštvo se trenutno močno zanaša na tri rastline – riž, koruzo in pšenico. »Optimizacija« teh rastlin naj bi bila tako pomemben korak proti odpravi lakote. Večja odpornost na sušo, vročino, bolezni in druge okoljske vplive bi zmanjšala škodo in poskrbela za več pridelka. Obenem pa bi se zmanjšala potreba po uporabi škropiv. Študija, ki je bila objavljena v reviji Science, je denimo postregla z dokazi o tem, da bi lahko s posebno metodo genskega urejanja koruze in riža poskrbeli za približno 10-odstotno povečanje količine pridelka. Znan je tudi primer genskega urejanja riža basmati, ki je postal s tem imun na bakterijske okužbe. Metoda lahko obenem pripomore k podaljševanju roka trajanja živil in s tem k zmanjševanju količine zavržene hrane. Poleg tega pa je uporabna za spreminjanje hranilne sestave; z njeno pomočjo je na primer mogoče vzgojiti pšenico, ki vsebuje manj glutena.

Zgolj gensko urejanje ne bo dovolj

Tudi najbolj zagrizeni zagovorniki genskega urejanja sicer ne verjamejo, da je lahko zgolj to rešitev za lakoto. Zavedajo se namreč, da so nujne tudi ekonomske in politične spremembe – in da tehnološke rešitve niso dovolj. Vendar pa so po drugi strani prepričani, da je praktično nujno, da strategija za odpravo lakote vključuje tudi gensko urejanje. Pri tem pa je seveda nujna tudi premišljena uporaba metode, utemeljena na strokovnem znanju.