Sladkorna bolezen je ena najbolj razširjenih kroničnih bolezni, ki predstavlja pomemben zdravstveni problem tako pri nas kot po svetu. Povzroči lahko mnogo različnih zapletov, od možganske kapi in srčnega napada do odpovedi ledvic, slepote in celo amputacije okončin. Velikokrat se pojavi skupaj z raznimi drugimi zdravstvenimi zapleti, kot sta povišan krvni tlak in holesterol, obenem pa predstavlja tudi veliko psihično breme in se pogosto tesno prepleta z depresijo.
Sladkorna bolezen je precej razširjena
Že ob pogledu na statistične podatke postane jasno, da je govora o izjemno razširjeni in kompleksni bolezni. Sladkorno bolezen ima vsak enajsti človek na svetu, kar pomeni, da z njo živi okoli 422 milijonov ljudi. Na globalni ravni povzroči kar 3,7 milijona smrti na leto. Tudi v Sloveniji je izredno razširjena, zdravstvene organizacije namreč ocenjujejo, da je med nami kar 174.700 ljudi s sladkorno boleznijo. Simptomi so velikokrat neizraziti, zlasti pri sladkorni bolezni tipa 2, kar je razlog, da skoraj 44.000 Slovencev niti ne ve, da jo imajo. Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da bi opozorilne znake sladkorne bolezni pri družinskem članu opazila samo ena izmed petih odraslih oseb.
Pogovarjali smo se z zdravnico dr. Karin Kanc, internistko diabetologinjo in mednarodno certificirano integrativno psihoterapevtko iz ordinacije Jazindiabetes, ki poudari, da je sladkorna bolezen – tako kot druge kronične bolezni – sopotnica za vse življenje. Zahteva ogromno vsakodnevnih skrbi in prilagoditev s strani osebe s sladkorno boleznijo, pa tudi celostno in predvsem individualno obravnavo s strani zdravnika. Dr. Kančeva pojasni, da lahko diabetes primerjamo s službo, od katere ni počitka. Sladkorne bolezni namreč nikakor ne bo ozdravilo ali obvladovalo enkratno zdravljenje in pogosto ne niti eno samo zdravilo. Potrebni so nenehna skrb za prehrano in gibanje, redno merjenje in nato uravnavanje sladkorja v krvi z različnimi oblikami zdravil, prisotne pa so tudi razne stiske, kot je npr. strah pred hipoglikemijo, in to vsak dan, 365 dni na leto.
Ali poznate različne tipe sladkorne bolezni?
Sladkorna bolezen tipa 1 se največkrat – vendar to ni pravilo – razvije že v otroštvu ali mladostniški dobi, pojavi pa se lahko praktično čez noč. Je presnovna bolezen, za katero je značilno hitro prenehanje nastajanja hormona insulina, kar pomeni, da sta obvezna takojšnje ukrepanje in vseživljenjsko zdravljenje z insulinom.
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša, saj jo ima kar 90 odstotkov obolelih, tveganje za njen pojav pa z višjo starostjo raste. Značilna je povečana koncentracija glukoze v krvi, ki je posledica pomanjkanja inzulina in zmanjšane odzivnosti celic in tkiv na inzulin. Od začetka se jo večinoma lahko obvladuje z zdravim življenjskim slogom in zdravili, kot so tablete, ki spodbujajo tvorbo inzulina.
Nosečniška sladkorna bolezen se pojavi v nosečnosti in v večini primerov se stanje normalizira v nekaj mesecih po porodu. Vendar pa se je treba zavedati, da je to skupina žensk z večjim tveganjem za poznejši razvoj sladkorne bolezni tipa 2, zato je večja pozornost (zdrava prehrana, redna telesna aktivnost, redni pregledi sladkorja v krvi itd.) izjemno pomembna.
Pojav sladkorne bolezni ne sme biti razlog za občutek krivde
Zagotovo nas je večina vsaj enkrat v otroštvu slišala svarilo, naj se ne bašemo s sladkarijami, da ne bomo dobili sladkorne, kajne? No, stvar je v resnici precej bolj zapletena, saj samo uživanje sladkarij ne vodi neposredno do diabetesa, lahko pa do tega privede dolgotrajna debelost (tudi zaradi sladkarij). Vendar ne smemo spregledati dejstva, da imajo velik vpliv na pojav sladkorne bolezni tudi geni. »Če ima eden od staršev sladkorno bolezen tipa 2, je kar 30 odstotkov možnosti, da bo tudi direktni potomec imel sladkorno. In pomislite, če jo imata oba od staršev, je možnost že 60-odstotna, je že skoraj neizogibno,« pojasni dr. Kančeva, ki pravi, da bi rada ljudem, ki dobijo sladkorno bolezen, nekako odvzela občutek krivde, ki gre pogosto z roko v roki z diagnozo.
Do sladkorne bolezni sicer pride zaradi okvare trebušne slinavke, ki izdela premajhno količino insulina. Obenem se preostala telesna tkiva, predvsem jetra, mišice in maščevje, slabše odzivajo na delovanje insulina. »Ko nekaj pojemo, gre sladkor v kri, insulin pa je edini hormon, ki zna ta sladkor razporediti po telesu – vsako molekulo sladkorja razporedi po telesu. Če insulina ni dovolj, sladkor zastaja v krvi, enostavno nima kam iti,« razloži sogovornica. Nerazporejen oz. neurejen sladkor lahko telo zapusti le v raztopljen v tekočini in od tu izvira eden izmed najbolj očitnih simptomov diabetesa – nenehna huda žeja in posledično pogosto uriniranje.
Ljudje smo si med seboj različni, različnih potekov in načinov spopadanja z boleznijo pa je ravno toliko kot samih ljudi s sladkorno boleznijo. Ravno zaradi tega je glavna naloga zdravnika in medicinskega tima, da se posveti vsakemu posamezniku posebej. »Zelo pomembno je, da si zelo radoveden, kako ta človek živi – da izveš čim več o njegovem okolju, o poteku njegovega dne in navadah,« pove dr. Kančeva. Tako imenovani nasveti iz knjige, čeprav dobronamerni, velikokrat ne pridejo v poštev, saj npr. starejši osebi, ki zaradi slabih zob lahko jé le spasirano hrano, nikakor ne moreš postreči z nasvetom, naj vsak dan zaužije veliko surove in nepredelane zelenjave.
Velja poudariti, da je seveda izjemnega pomena tudi sodelovanje posameznika s sladkorno boleznijo. Komunikacija mora potekati v obe smeri, saj zdravnik ne more podati optimalnih priporočil in nasvetov, ne da bi pred tem dobil pomembne informacije o posameznikovih navadah. Sogovornica poudari, da je vsak človek absolutni specialist za svoje telo, zdravstveni delavci pa so specialisti za diabetes – brez človekove pomoči ne morejo vedeti, kaj je zanj oziroma zanjo najbolje. Sama se trudi uporabljati veliko humorja, v obravnavo bolezni vnesti smeh in skozi različne sproščene pristope ljudi privesti tudi do tega, da sami ugotovijo, kateri nasveti so zanje najbolj primerni.
Obvladovanje sladkorne bolezni je včasih izjemno težko, vendar nujno za kakovostno življenje
Normalna koncentracija sladkorja v krvi pri zdravem človeku znaša med 4 in 8 mmol/l. Telo zdravega človeka natanko ve, kako hitro in kam po telesu mora insulin razporediti zaužiti sladkor, da ga v krvi ni preveč. Tudi takrat, ko je te energije npr. zaradi naporne fizične aktivnosti premalo, telo samo uravnava količino sladkorja v krvi, saj na pomoč priskočijo jetra, v katerih je shranjena zaloga sladkorja.
Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je treba sladkor obdržati med 4 in 8 mmol/l. Vse, kar je višje, predstavlja hiperglikemijo, ki povzroči slabo počutje, na dolgi rok pa tudi uničuje notranje organe. Dr. Kančeva pove, da lahko povišan krvni sladkor dobesedno nažre krvožilni oz. srčno-žilni sistem: »Skupaj z visokim krvnim tlakom ali visokim holesterolom povzroča strašen udar na žile, ki postanejo toge, se zožijo. Lahko pride do srčne, možganske kapi, okvare žilic v ledvicah in posledično odpovedi, slepote in tudi amputacije okončin.« Če krvni sladkor pade pod vrednost 4, pride do hipoglikemije, ki je najpogostejša pri sladkorni bolezni tipa 1, zaradi nesorazmerno velikega vnosa insulina.
Dr. Kančeva to pojasni s primerom: »Lahko se zgodi, da oseba želi nekaj pojesti, si vbrizga insulin, potem pa ji tista hrana ne prija, in ker si je dala preveč insulina, to povzroči, da gre sladkor prehitro iz krvi.« Hipoglikemija je lahko zelo nevarno stanje in se običajno kaže z izjemno slabim počutjem – v tem primeru je treba zaužiti ali spiti nekaj sladkega. Se pa lahko pojavi tudi nenadno in brez predhodnih opozoril, večinoma pri ljudeh, ki se že dlje časa zdravijo z insulinom. Nenaden upad sladkorja v krvi lahko povzroči padec v nezavest, v tem primeru pa je nujna pomoč druge osebe. Ravno takšni primeri lahko pri osebah s sladkorno boleznijo povzročijo hud strah pred hipoglikemijami, kar je velik problem – posledično se te osebe namreč velikokrat zavestno odločijo, da bodo raje imele povišan krvni sladkor, ki pa prinaša prej naštete in prav tako izjemno nevarne posledice.
Preplet sladkorne bolezni in depresije
Ti dve težki bolezni se pogosto tesno prepletata. Po eni strani lahko depresija nastopi po postavljeni diagnozi sladkorne bolezni zaradi različnih razlogov. Najočitnejši je zagotovo ta, da se je težko sprijazniti z diagnozo katere koli kronične bolezni, ki zahteva večje in nenadne spremembe življenjskega sloga. Potem so tu še prej omenjeni občutek krivde, strah pred hipoglikemijo in težke posledice hiperglikemije, seveda pa ne smemo pozabiti na stres, ki je pogost spremljevalec nenehne skrbi ob vsakodnevnem izzivu uravnavanja vrednosti sladkorja v krvi. Po drugi strani se lahko sladkorna bolezen pojavi kot posledica depresije. Pri osebi, ki se drži doma, se ne giba in žalost velikokrat poteši s hrano, lahko pride do debelosti, iz te pa se sčasoma – ter večinoma brez opozorilnih znakov – razvije diabetes.
Znano je, da lahko sladka hrana pomiri in potolaži. Dr. Kančeva pojasni, da nas ta spominja na materino mleko, saj je sladka in mastna. Vendar tolažba s hrano predstavlja velik problem, saj lahko vodi v mnoga resna zdravstvena stanja. Pomembno je, da se med prehranjevanjem posvetimo le hrani, da jemo le takrat, ko smo lačni, in predvsem, da poslušamo svoje telo, pa če imamo sladkorno bolezen ali ne.
Čeprav sta lahko uravnavanje sladkorja v krvi in obvladovanje sladkorne bolezni velik izziv, naloga ni nemogoča. Resda bolezen zahteva ogromno prilagajanja, odrekanja in samonadzora, vendar to ne pomeni, da je vse črno-belo. Pomembno je, da se vsaka oseba s sladkorno boleznijo nauči poslušati in razumeti svoje telo. »Tudi če ti telo reče, da pač potrebuješ neko sladkarijo, si jo lahko privoščiš – ne v enormnih količinah, ampak ravno toliko, da potešiš potrebo. Zelo pozorno poješ nekaj sladkega, nato pa greš lahko tudi na en daljši sprehod in ta sladkor se bo presnovil,« poudari dr. Kančeva. Sladkorna bolezen sama bolnikom ne preprečuje, da bi uživali življenje.
Velike spremembe se pogosto začnejo z majhnimi koraki
Dr. Kančeva poudari, da je v prvi vrsti vsak posameznik sam odgovoren za svoje zdravje. Zdravnik lahko poda ogromno dobronamernih nasvetov, vendar je odločitev, ali jih bo oseba s sladkorno boleznijo upoštevala ali ne, posameznikova. Resda sladkorna bolezen pogosto kliče po velikih spremembah življenjskega sloga, vendar pa dr. Kančeva svojim pacientom svetuje, naj takrat, ko se sprememba zdi težka in nedosegljiva, začnejo s preprostejšimi majhnimi koraki. To je lahko že menjava bele moke za polnozrnato pirino in/ali ekološko, pregled in temeljito očiščenje shrambe, kakšen sprehod več, več zelenjave na jedilniku … Priporočljiva sta tudi gojenje lastne zelenjave in obdelovanje vrta, saj tako združimo zdravo prehrano s telesno aktivnostjo. Ne pozabimo, da ti nasveti nikakor niso omejeni le na osebe s sladkorno boleznijo. Vsak človek, zdrav, s kronično boleznijo, kot je diabetes, ali pa z večjim tveganjem za pojav bolezni, bo največ naredil zase, če se bo trudil živeti kar se da zdravo. Dejstvo je namreč, da so zdrava in urejena prehrana, redno gibanje in pozitiven odnos ključ do kakovostnega življenja.