Avokado je izjemno zdravo živilo, ki lahko obogati vaš jedilnik. Uporabiti ga je mogoče tako v sladkih kot v slanih jedeh. Strogo gledano gre sicer za sadež, vendar vsebuje bistveno več maščob kot večina drugih sadežev. Večina maščob v avokadu je zelo zdrava za nas. Po zaslugi teh maščob lahko avokado pripomore k zaščiti našega zdravja. V sadežu pa lahko obenem najdemo tudi druge zdravju koristne snovi …
1. Manjše tveganje za bolezni srca in ožilja
Avokado je zelo koristen za srčno-žilni sistem. Uživanje avokada pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka, za kar je zaslužen predvsem kalij, ki lahko nevtralizira negativen vpliv presežka natrija v krvi (čezmerna količina natrija v krvnem obtoku je običajno povezana s prepogostim uživanjem soli). Avokado lahko obenem pripomore k zniževanju količine škodljivega holesterola (LDL) in k povečevanju količine koristnega holesterola (HDL) v krvi.
2. Lažje hujšanje
Avokado je sicer precej bolj kaloričen od drugega sadja, vendar pa je obenem tudi bistveno bolj nasiten. Zdrave maščobe poskrbijo za dolgotrajen občutek sitosti po obrokih, ki vključujejo avokado. To seveda ne pomeni, da je avokado čudežno živilo, vendar gre zagotovo za eno od najbolj priporočljivih živil za osebe, ki poskušajo shujšati. Ena od možnosti je, da avokado uporabite za pripravo solatnega preliva. Solata bo tako bistveno bolj nasitna, vendar kljub temu ne pretirano kalorična.
3. Pomoč pri zaščiti vida
Redno uživanje avokada lahko pripomore tudi k zaščiti oči ali celo k izboljšanju vida. Gre namreč za odličen vir dveh izjemno močnih antioksidantov, in sicer luteina ter zeaksantina. Omenjena antioksidanta sta posebno koristna za oči. Lutein in zeaksantin lahko med drugim zmanjšata tveganje za degeneracijo rumene pege (makule) – težave, ki je posebno pogosta pri starostnikih in ki lahko privede celo do slepote.
4. Protivnetno učinkovanje
Živila s protivnetnim delovanjem so ena od najkoristnejših skupin živil. Kronična vnetja v telesu so namreč tesno povezana z najrazličnejšimi boleznimi, vključno z najresnejšimi. Če spadate med ljubitelje avokada, vas bo tako zagotovo razveselilo dejstvo, da je mogoče v tem sadežu najti precej snovi s protivnetnim delovanjem. Posebej pomembna je oleinska kislina – mononasičena maščobna kislina, ki je med drugim zaslužna tudi za protivnetne učinke olivnega olja.
5. Izboljšana absorpcija maščobotopnih vitaminov
Vitamine, ki jih v telo vnašamo s hrano, lahko razdelimo v dve večji skupini. Tako poznamo vodotopne in maščobotopne vitamine. Uživanje avokada je lahko zelo koristno za izboljšanje absorpcije maščobotopnih vitaminov, med katere spadajo vitamin A, vitamin D, vitamin E in vitamin K.
6. Pomoč pri jutranji slabosti
Avokado vam lahko pomaga pri spopadanju z jutranjo slabostjo, ki je pogosta težava med nosečnostjo. Vsebuje namreč precej vitamina B6, ki lahko ublaži jutranjo slabost. Uživanje avokada med nosečnostjo pa je med drugim smiselno tudi zato, ker gre za dober vir folata (vitamin B9 oziroma naravna oblika folne kisline ), ki je pomemben za normalen razvoj ploda v maternici.
7. Močnejše kosti
V avokadu lahko najdemo precej vitamina K. Gre za enega od najpomembnejših vitaminov za zdrave kosti (poleg vitamina D). Redno uživanje avokada lahko tako pripomore k bolj zdravim, močnejšim kostem.
8. Lepša koža
Vitamin E v avokadu bo pripomogel k bolj zdravi in bolj mladostni koži. Gre za močan antioksidant, ki kožo ščiti pred nevarnimi prostimi radikali. Prav prosti radikali, ki povzročajo oksidativni stres, spadajo med glavne krivce za pospešeno staranje kože.
9. Boljše razpoloženje
Folat (vitamin B9) ni koristen samo med nosečnostjo, ampak gre tudi za vitamin, ki lahko pripomore k boljšemu razpoloženju. Avokado pa vsebuje tudi ogromno drugih snovi, ki so zelo koristne za izboljšanje razpoloženja.
Obdobje nosečnosti je povezano s precej miti oziroma vražami. Zagotovo ste že slišali vsaj nekaj tovrstnih mitov. Ali so povsem neupravičeni ali lahko med njimi morda vendarle najdemo tudi takšne, ki se skladajo z znanstvenimi ugotovitvami?
1. Zgaga med nosečnostjo – novorojenček z bujnimi lasmi
Večina novorojenčkov se rodi s precej malo lasmi, medtem ko lahko pri nekaterih novorojenčkih opazujemo zelo bujno pričesko. V skladu z enim od mitov, povezanih z nosečnostjo, naj bi bili gosti lasje pri novorojenčkih povezani z zgago med nosečnostjo. Vendar tovrstna korelacija ni bila znanstveno potrjena. Zgaga je pravzaprav pogost pojav v nosečnosti, in sicer zaradi hormonskih sprememb, ki so značilne za to obdobje. Spremembe, povezane s količino estrogena in progesterona v telesu, lahko namreč vplivajo tudi na želodec. Zgaga med nosečnostjo je tako pogosto povezana s počasnejšim praznjenjem želodca. Če želite zmanjšati tveganje za zgago, se izogibajte pogostemu uživanju čokolade, paradižnikov in podobnih živil. Obenem pa je pametno, da ne jeste v poznih večernih urah.
2. Otrokov srčni utrip lahko razkrije informacijo o spolu
Normalen utrip otroka oziroma ploda v maternici je od približno 120 do 160 udarcev na minuto. Srčni utrip se včasih uporablja za ugibanje o otrokovem biološkem spolu. Utrip naj bi bil namreč pri deklicah v povprečju nekoliko hitrejši (> 140 utripov/minuto). Statistični podatki se sicer praviloma ujemajo s to hipotezo, vendar gre najverjetneje za naključje. Tako nikakor ne gre za zanesljivo metodo za določanje otrokovega biološkega spola.
3. Spanje na hrbtu je prepovedano
Precej razširjeno je tudi prepričanje, da med nosečnostjo ni dovoljeno spati na hrbtu. Med spanjem v tem položaju naj bi se namreč ustvaril prevelik pritisk na žile, ki dovajajo kri do posteljice. Vendar pa praviloma ni potrebno namerno izogibanje temu položaju, posebno ne do tretjega trimesečja. Če se bo resnično pojavila nevarnost za prevelik pritisk, vas bo telo na to opozorilo samo, saj vam bo na hrbtu neudobno. Tako boste najverjetneje samodejno izbrali spanje na boku.
4. Uporaba jacuzzija je lahko med nosečnostjo nevarna
Ta nasvet ni povsem neupravičen. Upoštevati morate namreč, da plod, ki se razvija v maternici, nima možnosti za ohlajanje (medtem ko ima vaše telo vzpostavljene mehanizme, ki mu pomagajo pri ohlajanju, predvsem znojenje). Izpostavljenost visokim temperaturam med nosečnostjo je lahko zato nevarna, posebno do 12. tedna nosečnosti. Do poroda se je torej smiselno odpovedati uporabi jacuzzija. Obenem pa morate tudi nasploh paziti, da se ne boste izpostavljali previsokim temperaturam.
5. Med nosečnostjo je treba jesti za dva
Povečanje telesne teže med nosečnostjo je seveda pričakovano, vendar to nikakor ne pomeni, da je smiseln vnos hrane povsem brez omejitev. Če je bila vaša teža pred nosečnostjo normalna, je praviloma priporočljivo pridobiti 11–16 kg. V primeru prenizke teže je smiselno pridobiti še nekaj dodatnih kilogramov, če ste bili pred nosečnostjo pretežki, pa je lahko število pridobljenih kilogramov nižje. Vse je torej odvisno od individualnih okoliščin, kar pomeni, da načelo »jesti za dva« nikakor ne velja v vseh primerih. Čezmeren vnos hrane, posebno enostavnih ogljikovih hidratov, lahko ne nazadnje poveča tveganje za nosečniški diabetes.
6. Kava med nosečnostjo ni priporočljiva
Med nosečnostjo uživanje kave ni povsem prepovedano (razen če vam je vaša ginekologinja svetovala drugače). Glede na trenutne raziskave namreč zmeren vnos kofeina ni nevaren za razvijajoči se plod. Vendar pa pazite, da količina kofeina ne bo presegla 200 miligramov na dan.
7. Med nosečnostjo se ne sme dvigovati rok nad glavo
Dvigovanje rok nad glavo med nosečnostjo (npr. med obešanjem zaves) naj bi v skladu z vražo privedlo do ovitja popkovine okoli otrokovega vratu. Vendar pa znanost tega ni potrdila. Na ovijanje popkovine vpliva predvsem otrokova aktivnost. Kar približno ena četrtina otrok se sicer rodi s popkovino, ovito okoli vratu. V večini primerov to na srečo ne povzroči resnejših težav.
Suhi kašelj je lahko precej nadležna in dolgotrajna težava, če ne najdemo pravega vzroka zanj. Obstaja pa nekaj naravnih pripravkov, ki so nam lahko v pomoč.
Poznamo dva osnovna tipa kašlja. Moker, produktiven kašelj, ki zahteva pogosto izkašljevanje, je praviloma koristen. Telo s pomočjo te oblike kašlja odstranjuje presežek sluzi in čisti dihalne poti. Pri tovrstnem kašlju je praviloma najbolje, da telesu pustite, da opravi svoje. Najverjetneje se boste že kmalu počutili precej bolje.
Suh, piskajoč kašelj je lahko po drugi strani precej bolj neprijeten, včasih pa celo boleč. Kljub kašljanju in napenjanju vam ne uspe izkašljati dražečih snovi. Tudi suh kašelj je lahko povezan z virusnimi okužbami zgornjih dihal. Med možne krivce za ta tip kašlja pa med drugim spadajo še alergije, pogosto zadrževanje v prostorih z zelo suhim zrakom in kajenje. V tovrstnih primerih lahko olajšanje prinese jemanje antihistaminikov, uporaba vlažilnika zraka in/ali opustitev kajenja.
Dobra pomoč pri suhem kašlju je lahko tudi para (vroča prha, inhalacije nad paro ipd.). Obenem poskrbite za to, da boste popili dovolj tekočine. Pomagate pa si lahko tudi s pripravki, ki jih predstavljamo v nadaljevanju …
1. Sirup iz mete in ingverja
Razdraženo grlo in s tem kašelj lahko uspešno pomirite s pomočjo sirupa, pripravljenega iz mete in ingverja, ki ni samo izjemno koristen, ampak tudi zelo okusen. Ingver lahko med drugim pomaga pri odstranitvi morebitnega presežka sluzi, ki se ga telo ne more znebiti samo. Meta pa lahko ohladi in osveži grlo. Sirup iz mete in ingverja je med drugim zelo koristen za odpravo motečega žgečkanja v grlu, ki občasno preseneti večino ljudi.
Za pripravo sirupa potrebujete 1 liter vode, posušene lističe mete, 3 žlice naribanega ingverja in 1 skodelico sladkorja.
Vodo nalijte v lonec ter dodajte metine lističe in nariban ingver. Mešanico zavrite, nato pa znižajte temperaturo in počasi kuhajte še približno 20 minut (oziroma dokler ne povre približno polovica vode). Precedite in tekočino prelijte nazaj v lonec. Ponovno zavrite, dodajte sladkor in znižajte temperaturo. Počasi segrevajte. Ko ste zadovoljni s konsistenco, sirup odstranite s štedilnika in z njim napolnite steklen kozarec. Zaprite s pokrovčkom in kozarec shranite v hladilnik. Za pomiritev suhega kašlja si večkrat dnevno privoščite eno žličko sirupa iz ingverja in mete.
2. Čaj iz sladkega korena
Golostebelni sladki koren lahko pomaga pri najrazličnejših zdravstvenih težavah. Med drugim ga je mogoče uporabiti za mehčanje sluzi, kar spodbudi produktivnejši kašelj, in za blaženje vnetja. Za pozitivne učinke sladkega korena je v največji meri zaslužna snov, imenovana glicirizin, ki poskrbi tudi za zelo sladek okus.
Za pripravo čaja potrebujete 250 mililitrov vode ter 2 žlici posušene in nasekljane korenine golostebelnega sladkega korena. Posušene koščke korenine sladkega korena prelijte z vrelo vodo. Pokrijte in počakajte približno 10–15 minut. Nato tekočino precedite in čaj popijte.
3. Timijanov čaj
Timijan je začimba, ki jo je mogoče najti v večini kuhinj. Običajno se uporablja za izboljšanje okusa jedi, vendar si lahko s timijanom uspešno pomagamo tudi pri različnih zdravstvenih težavah. Timijan je med drugim zelo koristen za blaženje suhega kašlja. Podobno kot golostebelni sladki koren lahko tudi timijan zmehča nakopičeno sluz, ki ovira dihanje, in tako spodbudi izkašljevanje. Poleg tega pa lahko umiri razdraženo grlo in ustavi napade suhega kašlja.
Za optimalen učinek čaja priporočamo uporabo svežega timijana. Potrebujete približno eno pest nasekljanega timijana in 250 mililitrov vode. Najprej zavrite vodo in jo prelijte po timijanu. Pokrijte in počakajte približno 10 minut. Precedite ter po želji dodajte limonin sok in sladilo po izbiri. Popijte, dokler je čaj še topel. Timijanov čaj si lahko pripravite večkrat dnevno. Pitje tega čaja je posebno priporočljivo pred spanjem, saj bo to zmanjšalo verjetnost za zbujanje zaradi zelo suhega kašlja.
Bolečine v sklepih so vse pogostejše, saj se pojavijo pri skoraj tretjini odraslih. Najpogosteje prizadenejo kolena, gležnje, stopala, kolke, ramena in roke. Največkrat je vzrok kronična revmatska bolezen: revmatoidni artritis.
Revmatoidni artritis
Pri revmatoidnem artritisu lahko v obliki zeliščnih izvlečkov uporabimo naslednje rastline: vražji krempelj, brestovolistni oslad, kurkumo, koprivo, belo vrbo. Za zunanjo uporabo lahko posežemo po mazilu na osnovi čilija, ki ga namažemo na prizadeti sklep. Eterično olje ingverja (3 kapljice) vmešamo v olivno olje in prav tako vtiramo od 2- do 3-krat na dan na obolelo mesto. Na enak način lahko uporabimo eterično olje brina. Dobro se obnese tudi sivka; 20–100 g cvetov stresemo v 1 liter vrele vode, pokrijemo in čez 15 minut precedimo. Tako pripravljen sivkin čaj dodamo vodi za kopel. Pri revmatoidnem artritisu iz jedilnika izločimo hitro pripravljeno, ocvrto in industrijsko predelano hrano.
Osteoartritis
Osteoartritis prav tako pomeni spremembo v hrustančnem tkivu, ki obdaja oba konca kosti v sklepih. Navadno prizadene ljudi okoli 60. leta, pri katerih postanejo sklepi boleči in otečejo. Pri vnetju in bolečinah pijemo čaj iz črnega ribeza in uporabimo tinkturo vražjega kremplja, breze, koprive in bele vrbe. Za krepitev kosti lahko uživamo lucerno. Poskrbeti moramo za blago razgibavanje, kot je na primer plavanje, ki ublaži togost sklepov.
Osteoporoza
Pri ženskah, zlasti po menopavzi, se lahko pojavi osteoporoza, kar pomeni izgubo kalcija iz kosti, zato hitreje pride do zlomov hrbteničnih vretenc, kolka in zapestja. Največja kostna masa je pri 30. letu, po 45. letu starosti začne upadati. Zato je prav, da v teh letih preventivno uporabljamo naslednja zelišča: angeliko, vratič, njivsko preslico, za krepitev kosti pa priporočamo lucerno. Poskrbimo tudi za redno telesno aktivnost, kot so hoja, delo na vrtu ali plavanje, jemljemo lahko tudi vitamin D, jemo živila, ki so bogata s kalcijem, predvsem pa spremljamo zdravje naših kosti z merjenjem kostne gostote.
Zlomi, zvini, poškodbe
Seveda so pogoste tudi akutne poškodbe, kot so zlomi in zvini. Zlom pomeni razpoko v kosti, ki jo spremlja poškodba okoliških tkiv. Lahko pride do zaprtega ali odprtega zloma kosti, v vsakem primeru se moramo obvezno posvetovati z zdravnikom. Med okrevanjem pa si lahko pomagamo z uživanjem tinkture lucerne ali njivske preslice. Pri vnetju in bolečini priporočamo beli vratič.
Zvin je poškodba vezi, ki povezujejo sosednji kosti sklepa. Učinkovito sredstvo za lajšanje zvinov so pripravki iz arnike. Sočasno pa lahko uživamo tinkture iz vražjega kremplja, brestovolistnega oslada ali bele vrbe. Zunanje uporabimo arnikovo kremo, v olivno olje pa lahko vmešamo eterično olje brina, poprove mete ali rožmarina, ki spodbudi prekrvitev v tkivih in mišicah. Pripravimo si lahko obkladke iz medene detelje: 20 g posušenih cvetov damo v 100 ml vode, zavremo in kuhamo 15 minut. V ohlajen prevretek pomočimo krpo in jo položimo na obolelo mesto. Tudi vsem poznani domači jabolčni kis deluje protivnetno in koristno vpliva na kronične bolečine. V kozarcu tople vode razredčimo žlico jabolčnega kisa, dodamo žlico medu in popijemo zvečer pred spanjem.
Uporabni recepti za kosti in sklepe
Tople riževe obloge
Bombažno nogavico napolnimo z rižem in jo za nekaj minut postavimo v pečico, da se ogreje. Malce ohladimo, da ni prevroča, nato pa jo položimo na razbolelo mesto. Riževa zrna se bodo polegla po obliki sklepa, toplota pa bo ublažila bolečino, ki jo povzroča artritis. Nogavico držimo na mestu 30 minut. Rižu lahko dodamo tudi sivkine cvetove, kar bo delovalo kot aromaterapija.
Mazilo iz eteričnih olj
Recept 1: Zmešamo skodelico kokosovega olja, 35 kapljic eteričnega olja mete, 20 kapljic eteričnega olja limonine trave in 20 kapljic eteričnega olja timijana. Prelijemo v stekleni kozarček in postavimo v hladilnik. Uporabimo od 2- do 3-krat na dan pri masaži bolečih sklepov.
Recept 2: Nad paro segrejemo ¼ skodelice olivnega olja in žlico čebeljega voska. Odstavimo in počakamo, da se malce ohladi, nato dodamo 10 kapljic eteričnega olja mete, sivke in evkaliptusa in 5 kapljic eteričnega olja cimeta in klinčkov. Prelijemo v stekleni kozarček in postavimo v hladilnik. Uporabimo od 2- do 3-krat na dan pri masaži bolečih sklepov.
Kurkumina pasta
Žličko kurkume v prahu zmešamo z malo vode, da dobimo pasto. Nanesemo jo na boleči predel in pustimo delovati 15 minut. Postopek lahko ponovimo 2-krat na dan.
Masažno olje iz arnike
Masažno olje si pripravimo tako, da prelijemo en del suhih cvetov arnike s petimi deli olivnega olja. Olje uporabljamo za masažo pri bolečinah v mišicah in sklepih.
Čajna mešanica pri težavah z revmatičnimi obolenji
30 g cvetov oslada
20 g cvetov ognjiča
20 g korenine jegliča
30 g zeli dišeče vijolice
Dve čajni žlički mešanice zelišč za 6–8 ur namočimo v mrzlo vodo, nato segrejemo do vretja. Trikrat na dan po jedi spijemo po eno skodelico čaja.
Irski mah (Chondrus crispus) je poimenovanje, ki je lahko nekoliko zavajajoče. V resnici namreč ne gre za mah, ampak za posebno različico rdečih alg, ki uspeva predvsem ob skalnatih obalah Atlantskega oceana. Irski mah, ki se običajno prodaja v obliki prahu, podobno kot spirulina, je izjemno zdrav in vsestransko uporaben. Ker nima posebnega okusa, ga je mogoče brez večjih težav vključiti v najrazličnejše jedi in napitke. Dodajate ga lahko smutijem, juham, pudingom itn. Poskrbi za zgostitev jedi oziroma napitka, saj se spremeni v želatinast gel, in za izboljšanje hranilne vrednosti. Ne vsebuje maščob, obenem pa ga odlikuje nizka kalorična vrednost. Tako je primeren tudi za vse, ki se poskušate znebiti odvečnih kilogramov.
Hranilna vrednost se lahko od izdelka do izdelka nekoliko razlikuje. Boljša izbira je praviloma »divji« irski mah oziroma irski mah ki ga je mogoče najti v oceanih (ponekod se ta alga goji tudi načrtno). Večina izdelkov na osnovi irskega mahu sicer vsebuje zelo veliko mineralov. Med drugim gre običajno za odličen vir železa, magnezija in joda, torej treh mineralov, ki so izjemno pomembni za naše zdravje.
Železo za preprečevanje slabokrvnosti
Pomanjkanje železa lahko povzroči kopico težav. Med najpogostejšimi simptomi pomanjkanja tega izjemno pomembnega minerala, brez katerega ni možna optimalna oskrba celic s kisikom, so slaba prekrvavitev, nenehna utrujenost, oslabljena sposobnost koncentracije, pogosta zadihanost (tudi ob manj intenzivni telesni aktivnosti), bleda koža, nadpovprečno hiter srčni utrip, lomljivi nohti in lasje, razpokane ustnice (predvsem v kotičkih), omotičnost ter pogostejše okužbe. Posebno pri otrocih se lahko pomanjkanje železa kaže tudi v obliki pomanjkanja apetita. Redno uživanje irskega mahu zmanjša tveganje za pomanjkanje železa, saj gre za dodatek, bogat z železom. Vitamin C v irskem mahu pa bo poskrbel za učinkovitejšo absorpcijo železa.
Magnezij za podporo živčnemu in mišičnemu sistemu
Irski mah je tudi dober vir magnezija – minerala, ki sodeluje v več kot 300 procesih v našem telesu. Magnezij je posebno pomemben za optimalno delovanje mišičnega in živčnega sistema. Preprečuje mišične krče in bolečine v mišicah, hkrati pa pomaga pri stresu oziroma napetosti. Magnezij je obenem zelo koristen za uravnavanje krvnega tlaka, zdrave kosti, učinkovito prebavo in dober spanec. Med pogoste simptome pomanjkanja magnezija spadajo težave s spanjem (dodajanje magnezija je lahko zato dobra naravna metoda za premagovanje nespečnosti).
Če telesu ne zagotavljate dovolj magnezija, pa so med drugim možne tudi pogoste težave z glavoboli in utrujenostjo. Raziskave kažejo, da odraslim pogosto primanjkuje magnezija, zato je vsekakor pametno, da pogosteje posegate po živilih, ki spadajo med najboljše vire magnezija (sončnična semena, indijski oreščki, divji riž, črni fižol, mandlji, špinača itn.), ter da po potrebi svojo prehrano obogatite z dodatki, kot je irski mah v prahu.
Jod za optimalno delovanje ščitnice
Med najpomembnejše minerale v irskem mahu spada tudi jod. Gre za mineral, ki je posebno pomemben za našo ščitnico. Če ščitnica nima na voljo zadostne količine joda, namreč ni možna učinkovita tvorba ščitničnih hormonov. Pomanjkanje joda lahko tako privede do hipotiroze (zmanjšano delovanje ščitnice), razvije pa se lahko tudi golšavost. Jod je posebno pomemben v obdobju nosečnosti, saj gre za mineral, ki je nujen za normalen razvoj ploda v maternici. Pri tem morate sicer upoštevati, da je lahko problematičen tudi čezmeren vnos joda. Posebno osebe, pri katerih je bila že diagnosticirana bolezen ščitnice, se morajo zato pred uporabo irskega mahu in podobnih dodatkov posvetovati z zdravnikom oziroma s tirologom.
Zdrava in živa zemlja je osnovni temelj za zdravo pridelavo vrtnin, vendar sta kakovostno seme in kakovostna sadika pogoj, da bo rastlina v dobri zemlji uspevala tako, kot si sami želite.
Zakaj sadike in ne neposredna setev na prosto, ki je vendar enostavnejša?
Prvi in osnovni razlog za vzgojo sadik je bil nekoč ta, da nekatere vrtnine, predvsem pa številne cvetlice, izvirajo iz toplih krajev. Že za kaljenje semena je potrebna višja temperatura, ki jo pri nas zemlja doseže šele maja, na primer papriko, jajčevec ali paradižnik pa bi bilo takrat sejati bolj ali manj brez pomena. Torej je potrebno do takrat, ko na prostem mine nevarnost pozeb, rastline vzgojiti nekje na toplem.
Naslednji, zelo pomemben razlog je tudi ta, da se dober, hiter in uravnotežen mladostni razvoj rastline vedno pozna tudi v dobrem pridelku, predvsem pa so te rastline odpornejše tudi na vse tegobe, ki jim jih v času rastne dobe prinaša vreme. O ekološki pridelavi sama ne bi nikoli razmišljala in bi večino vrtnin pridelala preko sadik.
Še en razlog je zelo pomemben, to so pleveli. Ko na prosto presadimo že precej veliko rastlino, je obvladovanje plevelov, tako strojno na njivi kakor ročno na vrtu, lažje, hitrejše in učinkovitejše. Okoli rastline lahko takoj razprostremo naravno zastirko, posadimo jo lahko tudi na folijo. S tem pa poleg obvladovanja plevelov pred slabim vplivom vremena in pred izsuševanjem zavarujemo še zemljo in vse mikroorganizme v njej, hkrati pa ohranjamo temperaturo zemlje enakomernejšo. Vse to vpliva tudi na korenine, zaradi katerih so potem rastline tudi bolj zdrave.
Še en razlog vidim, ki so ga naši predniki že zdavnaj odkrili, to je slaba, predvsem težka zemlja. Nekatere rastline imajo zelo drobno seme, ki je v težki zemlji slabo kalilo. Pred njimi je vzkalil plevel, potem pa je bilo te rastline zelo težko rešiti iz veliko večjega plevela. Ko so odkrili, da lahko nekatere vrtnine brez problema poseješ drugje, jih izpuliš in presadiš, ter da take rastline rastejo brez težav dalje, so pričeli sejati tudi nekatere druge vrtnine na manjše grede, setvenice, kjer so lahko na nekaj metrih zemlje vzgojili dovolj sadik za celo njivo. Zelo hitro so na tak način pričeli vzgajati kapusnice, v Sloveniji je bilo za prehrano najpomembnejše zelje. Ko smo odkrili vzgojo sadik s koreninski grudo, pa omejitev ni bilo več, saj nekatere vrtnine ne prenašajo presajanja.
V rastlinjakih nudimo kalečemu semenu in malim rastlinicam najboljše pogoje za rast in razvoj, vse to pa pomeni, da bodo kasneje rastline dale tudi večje pridelke.
Za manjše število sadik lahko kupimo
tudi take mini ratlsinjake
Sadike lahko vzgojimo na več načinov
Setev semena v setvene plošče in kasnejše pikiranje v primerno velikost multiplošč, šotnih tablet ali šotnih lončkov. Taka sadika bo vzgojena s koreninsko grudo.
Lahko jih pikiramo tudi v tople grede, take sadike izpulimo pred presajanjem, zato jih imenujemo puljene sadike. Ker jih izpulimo, obdržijo na koreninah zelo malo zemlje, običajno tudi nekoliko poškodujemo korenine. Taka rastlina nekaj časa preneha z rastjo, zato so pridelki poznejši. Vendar je čas puljenih sadik bolj ali manj minil. Kupiti jih ne moremo več, čeprav so bile zelo poceni.
Sejemo lahko tudi neposredno v tople grede ali na tla rastlinjakov, poleti pa tudi na manjše gredice, ki jih imenujemo setvenice. Na manjšem prostoru lažje vzdržujemo gredico čisto brez plevela, skrbimo za dovolj vlage, varujemo mlade rastlinice, ki so najobčutljivejše, pred boleznijo in škodljivci, jih po potrebi poleti tudi senčimo, spomladi pa zavarujemo pred mrazom. A naj takoj povem, da je čas setvenic že mimo. Edini izjemi bi mogoče lahko bili por in čebula, a tudi pri teh dveh vrtninah veliko bolj priporočam setev v majhne lončke.
Nekatere vrtnine in cvetlice je zelo koristno prepikirati. Številne vrtnine, predvsem cvetlice, pa pikiranja ne prenesejo ali pa to ni potrebno. Take lahko sejemo neposredno v posebne setvene plošče, rečemo jim multiplošče. So pravzaprav plošče, ki so sestavljene iz več lončkov skupaj, tako jih lažje prenašamo in shranjujemo, kot če bi morali prenašati vsak lonček posebej na prosto. Velikost in število lukenj sta različni, odvisni od rastlin, ki jih sejemo. V te multiplošče lahko pikiramo rastlinice iz setvenih plošč, lahko pa neposredno v vsako luknjico posejemo nekaj semenk. Rastlinice vzkalijo, ko pa koreninice prerastejo lonček in zemljo, jih brez problemov presadimo na prosto z vso zemljo in brez poškodbe korenin: to so sadike s koreninsko grudo.
Več semenk posejemo zato, ker čisto vsako seme ne vzkali, mi pa želimo imeti čim več sadik, saj te multiplošče zavzemajo enak prostor, če so v njih sadike ali ne. Če potrebujemo samo eno rastlino, odvečne rastlinice takoj po kaljenju čim prej odščipnemo. To storimo, če želimo vzgojiti sadike kapusnic, solate, endivije ali radiča. Prav tako posejemo več semenk, kadar si bomo kasneje želeli bujnejšo rastlino – na primer zelišča, cvetlice, peteršilj …
Na tak način lahko vzgojimo tudi sadike kumaric, le da lahko tu ostaneta tudi dve rastlini, sadike lubenic in melon (tako bodo rodile tudi v naših krajih), sadike jedilnih in okrasnih bučk, tudi sadike fižola, graha, boba, peteršilja, sladke koruze … Predvsem pa lahko v multiplošče sejemo bolj ali manj vse cvetlice enoletnice, kjer ne potrebujemo redčenja sadik, saj nam več rastlinic kot ena sadika zagotavlja še bujnejše kupe cvetja poleti.
Namesto lončkov lahko uporabite tudi embalažo jajc.
Presajanje sadik z grudo ima veliko prednosti
Rastline ne zmotimo pri presajanju, saj korenine niso poškodovane.
S tem dosežemo zgodnejše in hitrejše pridelke vrtnin, predvsem pa zgodnje cvetenje cvetlic, hitrejši pridelek bučevk (lubenice, melone …), ki jih pred uvedbo take vzgoje sadik nismo mogli presajati, saj puljenja in presajanja niso prenesle.
Sadike lahko nabavimo tudi nekaj dni prej, ni jih potrebno takoj po nabavi posaditi na prosto.
Presajamo lahko tudi večje sadike, to je ugodno predvsem v času slabega vremena ali nenadnega mraza, sadike pa v toplih rastlinjakih nemoteno rastejo naprej. Vendar tega ne priporočam kot redno prakso.
Take sadike imajo veliko bolj izenačene pogoje za rast in razvoj, zato so tudi odpornejše na glivične in druge bolezni.
Tudi fižol ali grah lahko vzgajamo iz sadik,
a samo s koreninsko grudo.
Lastna vzgoja
Sadike s koreninsko grudo si lahko vzgojite tudi sami. Potrebujete setvene plošče za tiste vrtnine in cvetlice, ki jih boste pikirali, multiplošče z različnimi velikostmi lukenj, različno velike šotne lončke ali šotne tablete, zemljo za sejance in seveda seme ter veliko dobre volje, s katero pospremimo setev naših rastlin.
Plodovke, to so paradižnik, paprika in jajčevec, sejemo v setvene plošče, saj jim pikiranje samo vzpodbudi rast večjega števila stranskih koreninic, ki bodo lahko v suši poiskale in črpale več vlage.
Setvene plošče so nizki zabojčki, saj komaj vzkaljene rastlinice nimajo globokih korenin. Temperatura za kaljenje naj bi bila okoli 25 stopinj Celzija. Pomembneje kot sama višina temperature je, da ta do kaljenja čim manj niha. Temperatura je lahko tudi nekoliko nižja, vendar mora biti ves čas vsaj približno enaka, potem je vznik hiter, predvsem pa enakomeren. Zato rastlinjaki niso najprimernejši prostor, saj je podnevi v njih veliko nad 30 stopinj Celzija, ponoči pa zagotovo ne ogrevate tako visoko.
Vzgoja sadik čebule
To je zelo pomembno kasneje pri pikiranju. Temperature nad 30 stopinj Celzija ovirajo oz. zaustavijo kaljenje. Ko rastlinice vzkalijo, jih moramo zelo hitro prepikirati: že tu se pojavljajo napake, saj pogosto pikiramo prepozno. Pravi čas za začetek pikiranja je takrat, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj. Kasneje mlade rastlinice že pričnejo konkurirati za hrano in predvsem svetlobo. Če vznik ni enakomeren, se nam lahko zgodi, da ene rastlinice še kalijo, druge pa so že primerne za pikiranje. Še pomembnejše je pravočasno pikiranje pri nas doma, saj sadike navadno vzgajamo na oknih, kjer je svetloba enostranska, zato se rastlinice hitro podajo v borbo za svetlobo, se pretegnejo, kot rečemo, postanejo pa tudi bolj občutljive za glivice, ki to kar hitro izkoristijo in pričnejo s svojim uničevalnim delom.
Za setev rastlinic, ki jih bomo kasneje pikirali, uporabimo substrate za setev, ti vsebujejo manj hranil, zato so tudi nekoliko cenejši. Za setev rastlin, ki pa jih bomo vzgojili v multiploščah brez vmesnega pikiranja, uporabite boljše substrate, lahko tudi tiste, ki so namenjeni presajanju balkonskih rastlin, saj bodo kar nekaj časa črpale hrano iz te zemlje.
Še ena prednost lastne
vzgoje sadik je, da sejemo lahko terminsko, vsak teden nekaj solate, na primer.
Nakup sadik
Ko kupujete sadike, je potrebno paziti na njihovo kakovost. Kupujemo samo rastline z enakomerno temnozelenim listjem.
Sadike kupujte samo tam, kjer poznate kakovost sadik, kjer vemo, da so dobro vzdrževane in tudi utrjene: kar pomeni, da rastline niso ves čas v toplih in vlažnih pogojih, temveč so jih počasi pripravljali na slabše in manj ugodne pogoje zunaj. Neutrjene sadike lahko namreč hitro požge spomladansko sonce, potrga veter ali poškoduje dež.
Če je možno, preverimo, kako razrasel je koreninski sistem; rastline z dobro razvitim sistemom bodo namreč hitro pognale in začele z rastjo in cvetenjem. Korenine morajo biti svetle in dobro razrasle, črne korenine in vonj po gnitju nas opozorita, da je s takimi rastlinami nekaj narobe.
Bolje je, da so rastline nekoliko manjše, imajo pa dobro razvit koreninski sistem, kot da so velike, korenine pa so slabo razvite. Takšne rastline so namreč znak, da je vrtnar v želji po zaslužku rast rastlin pospeševal predvsem z dušičnimi gnojili. Te rastline imajo sicer temnozelene liste, vendar šibka stebla. Ker imajo premalo korenin za črpanje hrane, bodo potrebovale več časa za nastavek prvih plodov; ker imajo slabši koreninski sistem, pa bodo tudi bolj občutljive na sušo.
Rastlin, ki jih kupimo zgodaj, ne postavimo več v zaprti prostor, ne glede na to, kakšno vreme je zunaj. V zaprtih prostorih, pa tudi če so to svetle okenske police, svetle garaže …, so v veliki nevarnosti, da bodo pričele gniti, da bodo oslabele … Zanje najdemo zaveten prostor pod balkonom, ob steni, kjer jih ne bodo takoj dosegli veter, dež in močno sonce. Tam naj se nekaj dni privajajo na zunanje razmere.
Še nekaj opozoril glede barve listov sadik: paprike s temnimi plodovi imajo temnejše zeleno listje, zato naj vas rumeno zeleno listje rumenoplodnih paprik ne ustraši. Paradižnik paprike z rumenimi plodovi imajo še bolj rumenkasto listje. Nekatere sorte solate, kot je npr. leda ali ljubljanska ledenka, imajo rozeto sadike takega izgleda, kot da bi bila rahlo pretegnjena. To naj vas ne zapelje, saj naredi izredno lepe in čvrste glave. Tudi listje nekaterih sort zelja je lahko svetlejše. Mora pa biti vse listje ene sorte enake barve, potem se lahko zanesemo, da smo kupili to, kar smo želeli. Nekje na embalaži mora pisati tudi ime sorte, ki smo jo kupili, ne samo paprika, zgodnji paradižnik …, potem se lahko zanesemo tudi na kakovost tistega, ki je pridelal sadike, saj mu ni vseeno, kaj in kako prodaja.
Zaključek
Pridelava vrtnin preko sadik ima številne prednosti, čeprav se številni kar ne morejo navaditi na to. Pridelek ni samo višji, predvsem je pomembno, da so rastline bolj zdrave. Zato vsem, ki želite pridelati zdravo hrano, toplo svetujem čim več sadik in manj neposrednih setev.
Kimči je korejska jed, ki postaja vse bolj priljubljena tudi na zahodu. Gre za hrustljavo, sočno, rahlo pikantno prilogo različnim jedem, ki se tradicionalno pripravlja iz zelja, vključijo pa se lahko tudi različni dodatki (korenje, mlada čebula, korejski radič itn.). Zelenjava se dobro posoli (običajno se dodata še ingver in česen) ter fermentira. Tako nastane jed, ki ni samo zelo okusna, ampak tudi izjemno zdrava, kar je bilo potrjeno tudi z znanstvenimi študijami. Kimči spada celo med najbolj zdrave probiotične jedi …
Preprost recept za kimči
Zelenjavo očistite in jo narežite na malce večje kose. Kose zelja in druge zelenjave nalagajte po plasteh ter po vsaki plasti posujte malce soli (za kilogram zelja potrebujete približno 20 gramov soli). Počakajte približno 3 ure. Občasno (vsakih 30 minut) liste obrnite, da se sol enakomerno razporedi. Nato odstranite presežek soli ter zmešajte riževo moko, sladkor, ingver, česen, čili v olju in sojino omako, da dobite gosto pasto. Mešanico nato predenite v velik kozarec in ga zaprite. Kozarec pustite pri sobni temperaturi in počakajte, da zelenjava fermentira (približno 3 dni).
Odličen vir koristnih bakterij
Laktofermentacija – oblika fermentacije, pri kateri se za razgradnjo sladkorjev v mlečno kislino uporabljajo laktobacili – poskrbi za specifičen, rahlo kiselkast okus kimčija. Fermentacija obenem poskrbi za podaljšanje roka uporabnosti. V korejskih gospodinjstvih se kimči tako pogosto pripravlja kot osnova ozimnice. Poleg tega pa se med procesom fermentacije ustvari idealno okolje za razmnoževanje drugih koristnih bakterij. Redno uživanje kimčija lahko tako obogati vaš črevesni mikrobiom in prepreči prevlado škodljivih bakterij.
Kimči za močnejši imunski sistem
Laktobacili v kimčiju lahko pripomorejo k močnejšemu imunskemu sistemu oziroma k učinkovitejšemu imunskemu odzivu. Pozitiven vpliv na imunski sistem pa lahko imajo tudi druge koristne bakterije v kimčiju. Učinkovitost imunskega sistema je namreč močno odvisna od sestave našega črevesnega mikrobioma, saj lahko v črevesju najdemo kar približno 70 odstotkov vseh imunskih celic.
S kimčijem do večne mladosti?
O kimčiju se pogosto govori kot o živilu, s pomočjo katerega lahko upočasnimo proces staranja. Kimči vam sicer na žalost ne more zagotoviti večne mladosti, toda po drugi strani lahko poskrbi za protivnetne učinke, po zaslugi katerih se močno zmanjša tveganje za kronične bolezni, povezane s staranjem. Redno uživanje kimčija je zato navada, ki lahko pripomore k vitalnejši starosti.
Zmanjševanje tveganja za glivične okužbe
Uživanje kimčija ter drugih probiotičnih živil in napitkov je lahko posebno koristno po uporabi antibiotikov. Gre namreč za zdravila, ki pogosto uničijo tudi precej koristnih bakterij. S tem se ustvari idealno okolje za čezmerno razmnožitev glivic. Ponavljajoče se glivične okužbe (na primer glivične okužbe nožnice) so zato nadpovprečno pogoste pri ljudeh, ki morajo pogosto uporabljati antibiotike. Če se tudi sami spopadate s ponavljajočimi se glivičnimi okužbami, je torej zelo priporočljivo, da se na vašem krožniku pogosteje znajdejo probiotična živila. Če so težave zelo hude, pa je smiselna tudi uporaba probiotičnega prehranskega dopolnila.
Pomoč pri uravnavanju sladkorja in hujšanju
Kimči spada med jedi, ki vsebujejo zelo malo kalorij. Tako gre za jed, ki je primerna tudi za vse, ki ste na dieti. Nizka kalorična vrednost sicer ni edini razlog, zaradi katerega je kimči med drugim odlična jed za vse, ki se poskušate znebiti odvečnih kilogramov oziroma zalog maščobe. Ta tradicionalna korejska jed lahko namreč pripomore tudi k uravnavanju sladkorja. Kot je znano, so lahko ekstremna nihanja krvnega sladkorja kriva za nenadne napade lakote, ki jih je zelo težko preprosto ignorirati. Stabilnejši krvni sladkor tako pomeni tudi stabilnejši apetit.
Preprečevanje Alzheimerje bolezni zagotovo ni prvo, na kar pomislite ob besedi viagra. Toda nedavne študije pričajo o tem, da je lahko omenjeno zdravilo, ki se običajno uporablja kot pomoč pri erektilni disfunkciji, zelo koristno tudi pri zmanjševanju tveganja za Alzheimerjevo boleznijo, s katero se spopada vedno večji delež starejše populacije. Ena od zadnjih študij, ki pričajo o skritem potencialu viagre, je bila decembra objavljena v reviji Nature Aging.
Uporaba sildenafila pomenila za skoraj 70 % manjšo verjetnost za Alzheimerjevo bolezen
Osrednji del obsežne raziskave je bila analiza odškodninskih zahtevkov, vloženih pri zavarovalnicah. Šlo je za zahtevke dobrih 7 milijonov Američanov. Analiza je razkrila zanimivo povezavo med uporabo sildenafila, ki je glavna aktivna učinkovina v viagri, in zmanjšano verjetnostjo za Alzheimerjevo bolezen. Tveganje za omenjeno bolezen pri tistih, ki so uporabljali viagro oziroma sildenafil, je bilo namreč za skoraj 70 odstotkov manjše kot pri osebah, ki niso nikoli zaužile te učinkovine.
Iskanje učinkovine, ki lahko prekine interakcije med problematičnimi beljakovinami
Viagro uvrščamo v skupino zdravil, imenovanih zaviralci fosfodiesteraze. Eden od glavnih učinkov teh zdravil je razširitev krvnih žil, obenem pa gre za zdravila, ki lahko pripomorejo k sprostitvi mišic okoli srca, pljuč in genitalij. Čeprav se lahko viagra oziroma sildenafil predpiše tudi pri drugih zdravstvenih težavah, na primer pri pljučni hipertenziji, se najpogosteje uporablja prav pri zdravljenju/blaženju erektilne disfunkcije. Že v preteklosti so se sicer pojavile raziskave, ki so namigovale na to, da bi bili lahko zaviralci fosfodiesteraze uporabni tudi pri zdravljenju oziroma preprečevanju demence, vendar je običajno ostalo le pri domnevah. Raziskovalci, ki so pripravili študijo, objavljeno v reviji Nature Aging, so se preučevanja morebitne povezave med zaviralci fosfodiesteraze in Alzheimerjevo boleznijo lotili bolj poglobljeno. Najprej so analizirali biološko ozadje Alzheimerjeve bolezni in identificirali 13 t. i. endofenotipov oziroma fizioloških mehanizmov, odvisnih od genetskih dejavnikov. Ti endofenotipi pa naj bi bili odvisni od več kot 350.000 različnih interakcij med beljakovinami. Najpomembnejša med njimi je interakcija med amiloidi in beljakovinami tau. Kot je znano, sta obe beljakovini povezani s povečanim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen. Najnovejši znanstveni izsledki pričajo o tem, da je učinek interakcije med omenjenima vrstama beljakovin še precej nevarnejši od negativnega učinka, povezanega s kopičenjem posamezne beljakovine. Osnovna hipoteza raziskovalcev je bila, da lahko zdravila, ki preprečujejo interakcije med amiloidi in beljakovinami tau, zmanjšajo nevarnost za Alzheimerjevo bolezen.
Dodajanje sildenafila matičnim celicam poskrbelo za zelo obetavne rezultate
Raziskovalci so nato analizirali več kot 1600 zdravil, pri čemer jih je zanimal vpliv teh zdravil na beljakovine, ki so povezane z razvojem Alzheimerjeve bolezni. Pri blokiranju interakcij med amiloidi in beljakovinami tau je bil najuspešnejši prav sildenafil. Te ugotovitve pa so bile nato »preizkušene« še v praksi. Kot omenjeno, je bila pri analizi podatkov, ki so bili posredovani skupaj z odškodninskim zahtevkom, resnično odkrita izrazita korelacija med uporabo sildenafila in zmanjšano verjetnostjo za Alzheimerjevo bolezen. Raziskovalci so te ugotovitve dopolnili z eksperimentom: matičnim celicam, ki so bile odvzete osebam z Alzheimerjevo boleznijo, so dodali sildenafil, kar je spodbudilo rast nevronov, dodatek sildenafila pa je obenem zavrl kopičenje beljakovin tau. Ekipa znanstvenikov, ki je pripravila študijo, sicer poudarja, da študija ne dokazuje vzročno-posledičnih povezav in da bodo potrebne dodatne raziskave, preden se lahko začne resneje razmišljati o morebitni uporabi viagre za preprečevanje Alzheimerjeve bolezni. Na srečo pa ekipa že načrtuje nove raziskave, ki naj bi ponudile zanesljivejše odgovore.
Ko spomladi poženejo mlade koprive je čas za krompirjevo juho s koprivami. Okusna in zdrava jed na žlico.
SESTAVINE (4 porcije)
300 g krompirja
1 čebula
2 korenčka
šop peteršilja
2 žlici olja
1 žlička mlete kumine
2 šopa koprivnih listov
2 stroka česna
sol
50 g margarine
mleti poper
PRIPRAVA
Krompir, korenje in peteršilj operite. Čebulo in krompir olupite, korenje pa ostrgajte. Nato sestavine narežite na majhne koščke oziroma nasekljajte (del peteršilja prihranite za dekoracijo). Olje nalijte v lonec in na njem na hitro popražite korenje, čebulo, peteršilj in krompir. Prilijte 1,5 litra vode in dodajte kumino. Zavrite, nato pa kuhajte, da se vse sestavine zmehčajo.
Koprive operite in jih nasekljajte na drobne koščke, ki jih stresite v juho. Na hitro pokuhajte.
Česen olupite in ga strite skupaj s soljo. Koščke česna in sol stresite v juho. Na koncu dodajte še margarino in poper. Preden juho postrežete, jo posujte s preostankom nasekljanega peteršilja.
Kronični stres lahko privede do resnih težav z zdravjem. Med drugim pogosto prispeva k povišanemu krvnemu tlaku ozirom k hipertenziji, ki velja za enega glavnih dejavnikov tveganja za kronična srčno-žilna obolenja. V zadnjem času pa znanstveniki odkrivajo, da lahko stres tudi močno preoblikuje naše možgane …
Negativen vpliv stresa na prefrontalni korteks
Del možganov, ki nadzoruje naše vedenje, čustvovanje, številne kognitivne funkcije in našo sposobnost samonadzora, se imenuje prefrontalni korteks. Gre seveda za zelo pomemben del možganov. Dejstvo, da je kronični stres najbolj škodljiv prav za naš prefrontalni korteks, je tako izjemno zaskrbljujoče. Številni raziskovalci z uglednih severnoameriških univerz se strinjajo, da je pogosta posledica stresa krčenje prefrontalnega korteksa. Znanstveniki, ki delujejo na univerzi Yale – eni najuglednejših univerz na svetu –, so denimo ugotovili, da lahko stres vpliva na prekinjanje sinaptičnih povezav v možganskih celicah, s tem pa na redukcijo t. i. sive možganovine, ki je pomembna sestavina prefrontalnega korteksa.
Izjemni učinki redne meditacije
Nevroznanstvenica Sara Lazar je pred nekaj leti izvedla zanimiv eksperiment. Lotila se je področja, ki ga znanost pogosto spregleda oziroma podcenjuje. Preučevala je namreč koristi meditacije oziroma povezavo med meditacijo in možganskimi spremembami, za katere je kriv stres. V sklopu raziskave, ki je trajala 8 tednov, so morali sodelujoči vsak dan nameniti 27 minut meditaciji. Na koncu eksperimenta so bile zaznane merljive strukturne spremembe v možganih. Slikanje možganov je razkrilo povečanje količine sive možganovine v hipokampusu in prefrontalnem korteksu.
Pomembno tudi gibanje in ohranjanje pristnih medčloveških odnosov
Meditacija je lahko torej izvrsten način za zaščito možganov pred negativnimi učinki stresa. Seveda pa to ne pomeni, da je meditacija edino, kar šteje. Zelo koristna je lahko na primer tudi redna telesna aktivnost. Raziskave namreč kažejo, da lahko tudi gibanje pomaga pri preprečevanju krčenja možganov zaradi stresa. Vsakodnevna telesna aktivnost okrepi belo možganovino oziroma nevrone, ki so odgovorni za vzpostavljanje komunikacije med celicami. Hkrati pa upoštevajte, da so za zmanjšanje negativnih učinkov stresa zelo pomembni medčloveški odnosi; če imate ob sebi osebe, s katerimi lahko odkrito spregovorite o svojih težavah, je to vsekakor zelo dragoceno. Ko tisto, kar nas teži, ubesedimo, tesnoba v hipu vsaj malce popusti.
Krajša obdobja hudega stresa manj problematična od kroničnega stresa
Zanimivo je, da intenzivnost stresa ni tisto, kar je najbolj pogubno za naše možgane. Precej večji vpliv ima lahko namreč trajanje stresnih obdobij. To so ugotovili tudi raziskovalci, zaposleni na centru v sklopu univerze Yale, posvečenem prav preučevanju stresa. Kaj natančno to pomeni v praksi? Zelo stresni dogodki, ki so časovno zamejeni, ne bodo nujno vplivali na krčenje vaših možganov. Po drugi strani pa kronični stres počasi, toda vztrajno »razžira« možgane. Hkrati pa so ljudje, ki so pod kroničnim stresom, bolj nagnjeni k različnim oblikam zasvojenosti. Pogosto se namreč težko osredotočijo na dolgotrajnejše cilje, ki zahtevajo nekaj odpovedovanja, saj potrebujejo hiter odmerek užitka, ki vsaj začasno ublaži neprijetne občutke, povezane z nenehnim stresom.
Odpovejte se prepričanju, da je stres nekaj »normalnega«
Žal se ogromno ljudi preprosto sprijazni s stresom kot z neizogibnim delom vsakdana. Svetujemo vam, da poskušate čim objektivneje razmisliti o tem, kaj vam povzroča največ stresa. Kateri so tisti dejavniki, na katere težko vplivate, in pri katerih imate več svobode? Iz svojega življenja poskušajte odstraniti čim več tistega, zaradi česar ste pogosto pod stresom. Pri stresorjih, ki se jim vsaj trenutno ne morete popolnoma izogniti, pa se poskušajte osredotočiti na svoj odziv. Kaj je tisto, kar lahko storite, da bodo negativni učinki čim manjši? Kot omenjeno, vam je lahko pri tem v precejšnjo pomoč redna meditacija.
Kako se otresti morebitnega strahu pred meditacijo?
Imate občutek, da bi lahko poskusi meditiranja pomenili dodaten stres? Tovrstni strahovi so pogosto povezani s prepričanjem, da pri meditaciji niso dovoljene »napake«, da mora biti torej vse popolno. Če ste na primer v preteklosti poskusili meditirati, pri tem pa so vam misli stalno uhajale drugam, na koncu pa ste bili še bolj nemirni kot na začetku, ste se morda prepričali, da meditacija preprosto ni za vas. Toda meditacija ni nujno zgolj pot za »doseganje višjega stanja zavesti«. To, da vaše misli na začetku pogosto odtavajo po svoje, je popolnoma razumljivo. Čeprav po posamezni meditaciji morda nimate občutka, da vam je meditiranje kakor koli koristilo, boste začeli postopoma zagotovo opažati blagodejne učinke. Hkrati pa boste začeli ugotavljati, da med meditacijo vedno lažje odmislite svoje siceršnje težave, obveznosti itn. Gre torej za podoben princip kot pri mišicah, ki jih je treba »natrenirati«, zato ne obupajte prehitro.
5 idej za meditacijo
Preprosta meditacija za hitro umiritev
Za začetnike je lahko koristna meditacija, usmerjena k dihanju. Osredotočanje na dihanje namreč zmanjša možnost za nenadzorovano divjanje misli. Sedite ali lezite, poskrbite, da vam bo udobno, in zaprite oči. Dihajte povsem naravno, ne da bi poskušali kakor koli nadzorovati oziroma usmerjati svoj dih. Pozornost usmerite k odzivanju telesa na dihanje – k premikanju prsnega koša, k občutku v pljučih itn. Za začetek bo dovolj že nekaj minut tovrstne meditacije, nato pa lahko poskušate trajanje postopoma podaljševati.
Budistična meditativna tehnika »tonglen«
Tehnika »tonglen« je budistična meditativna praksa, osnovana na vizualizaciji. Tudi če se odločite za preizkušanje te tehnike, se najprej namestite v udoben sedeč ali ležeč položaj in zaprite oči. Nekajkrat globoko vdihnite in izdihnite. Ob naslednjem vdihu si predstavljajte, da ste nekakšen sesalnik, ki z vdihom posrka oziroma odstrani vso negativno energijo in bolečino ter jo prečisti, zato lahko izdihnete mir, svetlobo in ljubezen. Tako se začne okoli vas postopoma širiti pomirjajoča bela svetloba, ki poskrbi za občutek varnosti. Ponavljajte približno 5–10 minut (če vam ustreza, pa lahko seveda tudi dlje).
Aktivna meditacija
Meditacija ne pomeni nujno, da morate sedeti na mestu in biti skorajda povsem negibni. Če vam tovrstna meditacija resnično ne ustreza, lahko preizkusite tudi t. i. aktivno meditacijo. Bistvo slednje je čuječnost, povezana s telesnimi občutki. Ne glede na to, kaj počnete, poskušajte biti pozorni na svoje gibe, tudi najmanjše. Občutite, kako se na primer med pobiranjem predmeta vaša noga počasi upogne v kolenu, težo predmeta, ki ga držite v rokah, spremembo položaja glave itn. Namesto da usmerjate pozornost izključno k cilju dejanja, naj ima torej prednost dejanje samo, premiki telesa, ki so potrebni za to, da dosežete ta cilj. Podoben princip pride na primer v poštev tudi med sprehodi, kot aktivno meditacijo pa je mogoče razumeti tudi vadbo, kot je taj či.
Meditacija, ki temelji na ponavljanju mantre
Številnim ljudem je še posebej pri srcu meditacija, osredinjena na ponavljanje izbrane mantre, saj se precej lažje kot na dihanje osredotočijo na mantro. Najpogosteje uporabljena je seveda mantra »om«, vendar lahko izberete praktično katero koli besedo ali zvok. Prav tako pa se lahko odločite, ali boste izbrano mantro ponavljali samo v svojih mislih ali naglas.
Progresivna mišična relaksacija
Zanimiva možnost za tiste, ki ne spadate med največje privržence klasičnih oblik meditacije, je lahko tudi t. i. progresivna mišična relaksacija. Metoda temelji na postopnem krčenju posameznih mišic, ki se nato sprostijo skorajda samodejno. Napetost tako postopoma popušča, sočasno z umirjanjem telesa pa se umirjajo tudi vaše misli.
