Restavracija Amon iz Olimja je kot prva v Sloveniji pridobila kar tri ekološke certifikate. Zasluge za to gredo izjemni chefinji in supernutricionistki Greti Amon, ki trdi, da bi vsaka restavracija morala imeti svoj vrt in izvirati iz svojega lokalnega okolja. Z njo smo se pogovarjali o njeni viziji in produktu, ki omogoča v vsak dom prenesti del vrhunske kulinarike in veliko zdravja.
Marsikdo ne ve, da je vaša restavracija prejemnica kar treh ekoloških certifikatov. Kje ste dobili navdih, da orjete ledino v tem segmentu? Kako ste prepoznali ta trend?
Zdi se mi, da je treba biti pri svojem delu vedno iskren in izhajati iz sebe. Sama prisegam na ekološke izdelke, še preden so postali trend, in to ne le pri hrani, ampak tudi pri izbiri materialov, kozmetike, pralnih sredstev in tako naprej. Za našo restavracijo in tudi hotel, kjer so uporabljeni popolnoma naravni materiali, je bil to torej popolnoma logičen korak. Zelenjavo, sadje in zelišča z naših vrtov, ki jih uporabljamo v restavraciji, predelujemo izključno ekološko in zato smo želeli doseganje teh zelo visokih standardov potrditi z ekološkim certifikatom tudi našim gostom.
Restavracija Amon je opremljena v rustikalnem slogu vinske kleti s pristno vinarsko kulturno dediščino, ki je zelo bogata v okolici Virštanja. Gostom želimo ponuditi široko paleto izvirnih kulinaričnih dobrot in vina iz naše lastne proizvodnje.
Restavracija Amon ima certifikat ekološke restavracije in je prva ekološko certificirana restavracija v Sloveniji.
Vaše poslanstvo pa ni samo restavracija. Kot ste omenili, svojim gostom ponujate tudi nastanitev v okolju prijaznem hotelu. Razvijate pa se tudi v smeri nutricionistike in zdrave prehrane. Nenazadnje ste prejeli naziv supernutricionistke. Kako to združujete z restavracijo in s proizvodi, ki jih ponujate?
Našim gostom in kupcem ne pripravimo le okusne hrane iz najboljših sestavin, želimo jim ponuditi tudi zelo zdravo hrano, pripravljeno na način, da ohranjajo največ vitaminov in življenjske energije. Naši zajtrki, ki so nabiti z vitamini lokalnih superživil in naših lastnih proizvodov, so napovednik ostale kulinarične ponudbe v restavraciji Amon. Prav tako pa smo zelo uspešno lansirali ekološko sesekljan česen v ekološkem hladno stiskanem oljčnem olju, ki ga ponujamo tako v restavraciji kot tudi v vseh večjih trgovskih hišah Mercator, Spar, Leclerc, Kalček, Vitacare in v spletni trgovini trgovina.amon.si.
Bio Česen v olivnem olju
Česen ste prepoznali kot superživilo. Zakaj?
Česen bi lahko imenovali tudi domača lekarna. Njegovo delovanje je močno antibakterijsko, antiseptično in protiglivično. Vsebuje veliko mineralov, vitaminov in flavonoidov, ki prodrejo v vse celice našega telesa. Ima pomembno vlogo na vnetne procese, na prebavila, presnovo sladkorja in na krvni obtok. Obstaja kar 2000 študij, ki so se ukvarjale z zdravilnostjo česna. Česen že vrsto let uporabljamo pri različnih jedeh tako pri nas doma kot tudi v naši restavraciji Amon. V sled temu smo pripravili šest različnih česnovih izdelkov v ekstra deviškem olivnem olju: navadni, s sušenim paradižnikom, s čilijem, s sončničnimi in bučnimi semeni, s kurkumo ter z regratom. Vse sestavine so ekološkega izvora.
Bio Česen s semeni
Na kakšen način priporočate uporabo vašega česna?
Sesekljan česen v olivnem olju je izjemno priročen. Maščoba in morska sol varujeta česen, da ohranja svežino in vitamine ter ne potrebuje dodatne toplotne obdelave. Ker ima česen izrazit vonj, smo ga za lažjo uporabo sesekljali vnaprej, prav tako pa smo mu dodali še druga super živila za polnejši okus. Uporablja se lahko popolnoma svež na hladnih prigrizkih ali kot dodatek namazom, največkrat pa ga uporabljamo kot dodatek jedem, kot so obare, omake, salse, enolončnice, ribe ali meso.
Niacinamid se pogosto zamenjuje z niacinom. Snovi sta sicer podobni, vendar ne gre za identično snov, ampak za dve obliki vitamina B3. Če ima telo na voljo dovolj niacina, lahko niacinamid izdela samo. V niacinamid pa se lahko pretvorijo tudi zaloge triptofana v telesu.
Niacinamid je izjemno koristen za kožo. Kozmetični izdelki, ki vsebujejo niacinamid, vam lahko pomagajo pri najrazličnejših težavah s kožo. Snov lahko običajno najdemo v serumih, niacinamid pa vsebujejo tudi nekateri izdelki za čiščenje kože in kreme za kožo, pa tudi maske za obraz. Če boste uporabljali serum z niacinamidom, ga nanesite po uporabi tonika in pred uporabo vlažilne kozmetike.
Za posebno dobre rezultate običajno poskrbijo kozmetični izdelki, v katerih je niacinamid kombiniran s hialuronsko kislino, saj lahko hialuronska kislina izboljša absorpcijo niacinamida. Prvi rezultati se običajno pokažejo po približno 4 tednih redne uporabe kozmetike z niacinamidom.
Pomoč pri hiperpigmentaciji
Temni madeži na koži, v povezavi s katerimi se običajno govori o hiperpigmentaciji, so posledica čezmerne tvorbe melanina. Niacinamid lahko pomaga posvetliti tovrstne madeže, kar je bilo potrjeno tudi z znanstvenimi raziskavami. Če iščete kozmetiko za pomoč pri hiperpigmentaciji, se priporočajo izdelki s 5-odstotno koncentracijo niacinamida. Osebe z občutljivo kožo naj na začetku izberejo nekoliko nižjo koncentracijo, na primer 2-odstotno, nato pa lahko postopoma preidete k malce bolj koncentriranim izdelkom (ko se vaša koža navadi na niacinamid).
Blaženje simptomov rozacee
Zaradi protivnetnega delovanja je lahko niacinamid zelo dragocen zaveznik pri spopadanju z rozaceo, ki spada med kronične vnetne kožne bolezni. Dermatologi ga osebam z omenjeno težavo, ki se običajno kaže v obliki pordele kože in vidnih popokanih žilic na obrazu, predpisujejo že več desetletij. Izdelki z niacinamidom lahko obenem okrepijo kožno bariero, kar je za osebe z rozaceo prav tako zelo koristno.
Zaščita pred čezmerno izgubo vlage
Niacinamid lahko, kot omenjeno, okrepi kožno bariero. Tako gre za snov, ki lahko zelo koristi tudi ljudem z zelo suho kožo, nagnjeno k luščenju. Lipidna zaščitna plast namreč občutno upočasni izgubo vlage. Posledično ostane koža dobro navlažena še dolgo po nanosu vlažilne kozmetike.
Pomoč pri aknah
Protivnetni učinki niacinamida, ki smo jih že omenili v povezavi z rozaceo, so lahko koristni tudi za osebe, ki se spopadajo z aknami oziroma mozoljčki, kar je težava, ki vas lahko preseneti v različnih življenjski obdobjih, ne samo v najstniških letih. S pomočjo ene od študij, povezanih z vplivi niacinamida na akne, je bilo ugotovljeno, da so lahko učinki 4-odstotnega gela z niacinamidom primerljivi z učinki 1-odstotnega antibiotičnega gela, ki se pogosto predpisuje ljudem s hudimi težavami z aknami.
Uravnavanje izločanja olj in zmanjšanje velikosti por
Izdelki z niacinamidom pomagajo pri uravnavanju izločanja maščob. Tako niso koristni samo za osebe z zelo suho kožo, ampak tudi za tiste z diametralno nasprotno težavo, torej z nadpovprečno mastno kožo. Niacinamid zmanjša tveganje za čezmerno izločanje maščob, obenem pa poskrbi za to, da bodo pore manj izrazite.
Zaščita pred oksidativnim stresom in pospešenim staranjem kože
Niacinamid pomaga zaščititi kožo pred različnimi negativnimi dejavniki (močni ultravijolični žarki, onesnažen zrak ipd.), ki povzročajo oksidativni stres ter pospešeno nastajanje gubic in drugih vidnih znakov staranja. Vaša koža je lahko s pomočjo niacinamida tako precej bolj mladostna. Obenem morate upoštevati, da naše telo potrebuje niacinamid za tvorbo koencima, imenovanega NAD+ (nikotinamid adenin dinukleotid), ki je med drugim pomemben za zmanjševanje tveganja za kožnega raka.
»Če pogledam nazaj ter ozavestim proces, skozi katerega sem šla, lahko rečem, da me je korona naučila zaupati. Ko rečem zaupati, imam v mislih tisto globoko zaupanje v življenje in v nekaj Višjega. Zaupanje, skozi katerega kljub kaosu v svetu in okoli sebe ugotoviš, da kljub drugačnim razmeram univerzalni zakoni višje zavesti še naprej delujejo,« je prepričana Asya Širovnik Moškon, licencirana regresoterapevtka Newtonovega inštituta v Sloveniji, ki ji je kvantna fizika spremenila doživljanje sveta. Z njo smo se pogovarjali o zaupanju, duševnem zdravju Slovencev, človeku prihodnosti in receptu za osmišljeno življenje.
Ob izrazitem poslabšanju duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, je več nespečnosti in tesnobe, odvisnosti ter več vedenjskih in čustvenih težav, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Verjetno se še ne zavedamo dovolj, pravi Asya, da se bomo čez leta, ko se bomo zazrli v to obdobje, končno zavedali, da je družba funkcionalna le s funkcionalnim posameznikom. Duševno zdravje navsezadnje ni luksuz, temveč nujna potreba človeka za njegov obstoj in kreativno izražanje. Abraham Maslow je, zanimivo, med drugo svetovno vojno opredelil piramido temeljnih potreb. Morda je ravno kaotično obdobje vojne pomembno vplivalo nanj, da je s piramido temeljnih potreb varnost opredelil kot temeljno potrebo, takoj za fizičnimi potrebami. V skoraj 80 letih od njegovega dela smo se sicer družbeno in tehnološko razvili, a človek je v svojem temelju še vedno enak, zato ni presenetljivo, da tudi današnji izzivi, s katerimi se soočamo, predvsem izhajajo iz pomanjkanja varnosti.
»Ko nas zunanji dejavniki potisnejo v psihološki precep negotovosti, se aktivirajo najgloblji eksistencialni strahovi, ki so idealna podlaga za tesnobnost, depresijo, jezo, strahove, alkoholizem in druge indice slabega duševnega zdravja. Ne glede na to, kako se odzovemo, katere obrambne mehanizme aktiviramo zaradi konstantnega stresa, se lahko v trajnem obdobju negotovosti zgodi, da izgubimo ‘varno’ sidro, da izgubimo občutek varnosti. Lahko zamrznemo, otopimo, lahko se ‘samo’ počutimo slabše, morda trpimo za nespečnostjo in splošnim občutkom nezadovoljstva. A tudi ti, na prvi pogled blažji občutki se prelivajo v odnose v družini in službi in tako se napetost in nestrpnost širita. Posledica tega, da posameznik izgubi sidro, se tako odraža v manjši motivaciji, slabši produktivnosti, človek se težje koncentrira, manj zaupa v procese okoli sebe ali pa se hitro vda najtemnejšim možnim scenarijem.«
Notranji občutek varnosti
Eden izmed načinov, na katerem lahko gradimo tudi druge gradnike psihofizične izboljšave počutja in delovanja, je povezovanje z notranjim občutkom varnosti, svetuje terapevtka. »Kljub ‘nevarnim’ časom vstopamo vase in iščemo notranji vir varnosti, svoj lastni mirni zaliv, tišino, kjer smo mirni in varni pred vetrovi in razburkanimi valovi. Sama vodim več izobraževalnih programov in v vsakem od njih se v uvodih srečujemo s temo varnosti, vajami in drugimi pristopi za doseganje občutka varnosti. Pomembno je namreč, da posameznik najde svoj temelj varnosti, saj nato iz tega stanja zavesti, iz umirjenega stanja uma išče dobre in kvalitetne rešitve, izboljša kvaliteto spanja, ponovno vzpostavi notranje ravnovesje, prevzame nadzor nad svojimi mislimi in tako tudi dejanji ter povrne harmonijo v odnose z najbližjimi ali na delu.«
Asya vodi mednarodno šolo napredne transcendentalne hipnoterapije, raziskuje in prinaša univerzalnost v ta svet. »Nekako spoznavam, da univerzalni zakoni višje zavesti delujejo prav za vsakogar, tudi za tiste, ki se jih ne zavedajo.«
Z odprto komunikacijo in ljubeznijo vlivamo zaupanje
V politiki ali drugod smo lahko vsak dan priča zvračanju odgovornosti na druge. Moralne avtoritete ni. »V angleškem jeziku beseda leadership izhaja iz izraza to lead-er-ship, kar pomeni voditi ladjo. Tako kot otrok potrebuje umirjenega starša, ki ga s svojo prezenco umiri, mu z odprto komunikacijo in ljubeznijo vliva zaupanje ter ga nato s preudarno razlago vključi v dogajanje in aktivira, psihologija vodenja zahteva določene kvalitete, ki jih izžareva tisti, ki vodi. Pomembno je, da ko se otrok znajde v strahu, starši, učitelji in vodje nastopajo umirjeno ter prav tako z mero sočutja do otrokovega strahu.« Prej ali slej pridemo do vprašanja odgovornosti, zato je pomembno, kako tolmačimo odgovornost, pojasnjuje sogovornica. Odgovornost ne pomeni ‘biti kriv’, kot marsikdo misli, temveč pomeni ‘imeti odgovor na’ – (odgovor na določeno stanje). Ko prevzamemo odgovornost, smo v resnici sprejeli notranjo moč, moč odgovoriti na nastalo situacijo, da nismo več nemočne žrtve, temveč da z notranjo močjo poiščemo in najdemo rešitve in tako postanemo odgovorni v pravem pomenu te besede. »Odgovornost bi torej raje tolmačila kot sposobnost delovanja, iskanja rešitev in implementacije le-teh. Odgovornost naj bo namesto krivde raje stanje, ki nas potegne iz vloge nemočne žrtve zunanjih okoliščin.«
V procesu iskanja rešitev pa ni dovolj, da rešitve ponuja le tisti, ki upravlja ladjo, pojasnjuje terapevtka Asya, ampak je pomembno, da so v proces vključeni tudi vsi drugi. »Iz izkušenj lastnega dela lahko trdim, da se večina mladih ne čuti ‘vključene’ v procese odločanja, da bi njihovo mnenje štelo, da se jih sprašuje ali upošteva. Treba se je zavedati, da so mladi ‘odrasli’ in da bodo čez eno ali dve desetletji oni sprejeli krmilo ladje, ki jo trenutno upravljamo predvsem odrasli. Pa vendar prav na njih sloni naša prihodnost, naša pokojnina in naša starost.«
Koga naj si mladi vzamejo za vzgled?
Po Asyinih besedah lahko določene ideale postavijo predani in dobri učitelji, seveda veliko vlogo igrajo tudi straši, ki ostajajo povezani z otrokom in mu dajejo občutek pristnosti, varnosti in brezpogojno ljubezen, odgovarja Asya. »Zgled so lahko tudi vzorni posamezniki, ki živijo v tem času ali pa so živeli v preteklosti, kot tisti, ki so navkljub nemogočim okoliščinam premagali svoje ovire in uspeli. Sama sem v prvem, drugem ter tretjem koronazaprtju velikokrat pomislila na Nelsona Mandelo, ki je v zaporu 27 let vsak dan tekel v krogu po celici in vzdrževal svojo fizično in psihično kondicijo. Ali pa kadar zares želim črpati navdih, pomislim na Viktorja Frankla, psihiatra, ki je preživel holokavst, svoje znanje in smisel pa je črpal tako, da je s psihoterapevtskimi tehnikami pomagal sojetnikom, kar je kasneje tudi opisal v svoji knjigi Človekovo iskanje pomena. Vav, si rečem, recept je v tem, da se koncentriraš na to, da drugim pomagaš. Na kakršen koli način, in ko daješ, je tvoje življenje dejansko osmišljeno. In če se kot družba odločimo ‘vzgajati’ otroke, obstajajo načini, da jih vključimo, navdahnemo in usmerimo tja, kjer bodo odraščali v posameznike, ki bodo ustvarili svet, v katerem si mi želimo živeti, ko bomo ostareli in onemogli. Predvsem pa se je treba zavedati, da nas otroci in mladi ne ‘poslušajo’, temveč nezavedno modelirajo, kako se mi obnašamo, kako reagiramo in kako sprejemamo rešitve. Naš standard bo postavil izhodišče njihovemu in tu spet pridemo do vprašanja odgovornosti.«
Odgovorna učiteljica je dosegljiv ideal
Po Asyinih besedah je pomembno, da odgovornost sprejemamo kot notranjo moč, kot sposobnost odgovoriti na dano situacijo, v kateri smo se znašli. Brez vloge žrtve in hkrati brez težnje po izkoriščanju pozicije moči. To pomeni, da stvari lahko razumemo tudi drugače, se učimo iz preteklosti in opolnomočeni brez obsojanja delujemo tudi v sedanjosti. Ko otrok vidi, da starš prevzame moč odgovornosti v svoje roke, da ni več žrtev zunanjega sveta, da ne ponavlja napak svojih staršev, temveč išče odgovore v sebi, je to zanj najboljša šola. Ko učiteljica v vrtcu namesto kazni za napako skupaj z otrokom kot enakopravnim partnerjem razišče, kako in predvsem zakaj je prišlo do ‘napake’, je odgovorna. Poleg tega da je odgovorna, hkrati tudi vzpostavlja normo – kako se soočati z napakami. In taka učiteljica ni ideal, ki ni dosegljiv, meni Asya. V tem delovanju je moč, ki jo otrok posnema in ponotranji, in tak otrok bo odrasel v posameznika, ki se ne boji svojih napak, se zaveda, da je delati napake človeško, da se iz njih lahko učimo in da na podlagi napak tudi rastemo in napredujemo v svojem življenju. Tak otrok je osvobojen občutka krivde (ki je v pretirani količini lahko zelo hromeč in boleč) ter deluje konstruktivno in produktivno, vedno iščoč odgovore na dano situacijo. Ni skrivnost, da bo tak otrok zaupanja vreden kapitan ladje, je prepričana Asya.
Človek prihodnosti
Delovna mesta v prihodnosti bodo temeljila predvsem na spretnostih, ki ljudi ločijo od strojev, kot so sposobnost sodelovanja, komunikacije, kritične presoje in ustvarjalnega razmišljanja. Torej moramo več pozornosti nameniti razvoju čustvene inteligence? »Človek prihodnosti je človek, ki je sposoben razumeti, uporabiti in usmeriti svoja čustva in čustvena stanja na pozitiven način, človek, ki zna prepoznati in osvoboditi svoj stres, uspešno komunicirati, čutiti empatijo do drugih, premagovati izzive in seveda razrahljati konflikte ter jih spremeniti v mirno ogovorno komunikacijo. Človek z višjim EQ (čustvena inteligenca) se zaveda sebe, lažje obvladuje svoja čustva in čustvene reakcije, je veliko bolj motiviran, sposoben čutiti izjemno empatijo in sočutje ter ima zelo razvite socialne veščine.«
Zahodna znanost je utemeljena na racionalizmu, Mislim, torej sem, vzrok ima posledico, ena akcija ima za posledico reakcijo. Čustev dolgo nismo mogli meriti, hkrati pa ta niso tako predvidljiva, zato smo jim neupravičeno nadeli oznako, da so bolj izraz šibkosti, neukročenosti, nekih nagonov. Ljudje so se na ta način čustev bali, s tem pa niso sprejemali velikega dela sebe. Do druge polovice 20. stoletja so se tako s čustvi bolj ukvarjali pesniki in pisci. V devetdesetih letih 20. stoletja pa so se razvile tehnike možganskega skeniranja, s pomočjo katerih smo lahko končno razumeli, kako na določene dele naših možganov vplivajo čustva. Tako smo razumeli tudi, da naš racionalni um ne deluje neodvisno od našega emocionalnega sistema, pojasnjuje Asya.
»Med pandemijo sem spoznala tudi, kako zelo je pomembno imeti sidro v svojem jedru, da si v sebi in da se zanašaš na lastno intuicijo, notranjo modrost in notranji glas, ki te vodi. V času, ko se svet vrti v kaosu, je zunanji hrup tako glasen, da pogosto ne najdemo svoje tišine, skozi katero bi slišali glas, ki nam daje vodstvo, rešitve in odgovore. Meni je ta glas v preteklosti, ko sem živela in se selila po svetu, mnogokrat pomagal, a zdaj se je ta notranji glas še okrepil in postal jasnejši.«
Usmeritev v dobrobit človeštva
V današnji družbeni kompleksnosti in kaotičnosti pa smo verjetno že vsi spoznali, da družba, razvita družba, ki napreduje na vseh področjih, ne potrebuje produktivnih robotov, ki zanesljivo izpolnjujejo ukaze ali si zapomnijo velike količine podatkov (saj te lahko zamenja umetna inteligenca), temveč čutne inteligentne ljudi, ki znajo podatke optimalno interpretirati, razumeti, povezovati. »Spomnim se, 22 let je tega, profesorja na fakulteti, ki je predaval ekonomijo in matematiko ter nam na izpitu na papirju dovolil imeti matematične formule. Dejal je: ‘Učenje na pamet je nesmiselno. Vsak računalnik vas bo prehitel v tem. Kar računalnik ne zna, vi pa se morate naučiti, je zares dobro interpretirati podatke, razbirati informacije, razumeti, kako jih uporabiti in predvsem usmeriti v dobrobit človeštva.’ Šele danes razumem, kako daleč v prihodnost je videl. Vse bolj bomo potrebovali ljudi, ki umirjeno, srčno in predano skupaj iščejo odgovore na izzive človeštva, ki nas čakajo na naši skupni poti. Aristotel je imel prav – izobraževati um brez vzgoje srca v resnici ni izobraževanje.«
Nezaupanje kot obrambni mehanizem
Epidemija divje raste, medtem pa raziskave kažejo, da je četrtina državljanov tako funkcionalno nepismena, da so nesposobni za samostojno življenje, in »več kot petina Slovencev misli, da smo ljudje živeli v času dinozavrov,« meni Asya. V kakšni družbi živimo?»Sama sicer nisem ekspert za funkcionalno nepismenost, a kolikor razumem, govorimo o ljudeh, ki so nepismeni ali pa čeprav znajo brati in pisati, ne znajo razbrati informacije, ki jih berejo, in jim slediti. Če se pošalim, sem se tudi sama tako počutila vsakič, ko sem izpolnjevala aplikacije za vize v določenih državah po svetu, ali vsakič, ko berem napotke za uporabo določenih gospodinjskih aparatov, toliko bolj, če je prevod slab ali pa če je napisan nelogično. In vendar, ko govorimo o zaupanju, je treba razumeti in definirati, o kakšnem zaupanju govorimo. Zaupanje ni le stvar izobrazbe, temveč tudi stvar izkušnje. Imela sem kliente, izobražene, z doktoratom, a njihovi otroci ne zaupajo njihovemu mnenju. Ne gre za to, da starši nimajo dovolj znanja ali pa da ne bi znali strokovno utemeljiti svojih odločitev, ki jih otrok zavrača. Gre predvsem za to, da je pretrgana tista vez med staršem in otrokom, ki temelji na notranjem spoznanju, da starš otroka čuti, da ga ljubi in da ima v ospredju njegove najboljše interese. Prav v tem primeru, ki ga zdaj opisujem, je starš žal večino otrokovega življenja živel v funkcionalni odsotnosti, kar pomeni, da četudi je bil fizično prisoten, mentalno in čustveno ni bil z otrokom. To je konkretno pomenilo, da kadar je bilo otroku hudo, ta starš ni prepoznal otrokove stiske, vsem doktoratom navkljub. Ni premogel empatije in otrok se je naučil, da je sam, kadar mu je najhuje. V tej samoti in izoliranosti se je naučil zanesti samo nase. Naučil se je, da ne more ‘zaupati avtoriteti’, saj ga je ta v preteklosti že izdala. Nezaupanje je postalo njegov obrambni mehanizem, ki mu pomaga preživeti.«
Zunaj matrice našega zahodnega sveta obstaja večja slika
Univerzalna zavest je ena in vse je energija, so zapisali indijski modreci daleč pred našim štetjem in danes jim prikimavajo ugledni znanstveniki. Kaj pomenijo najnovejši izsledki s področij nevroznanosti in kvantne fizike pri zdravljenju bolezni in za srečnejše in bolj izpolnjeno življenje? »Pred več kot 20 leti sem v Rimu na fakulteti imela čast spoznati profesorja, ki je bil kvantni fizik, zaposlen v CERN-u. V Rim je prišel predavat samo zato, ker je žena Rimljanka odšla domov, da bi tam rodila. In tako sem ta semester imela priložnost poslušati izjemnega predavatelja za predmet Zgodovina znanstvenega raziskovanja. Lahko si predstavljate, kako fascinantno je bilo poslušati njegova predavanja o kvantni fiziki. Danes so nam izrazi kvantno polje, kvantna fizika ali kvantni delec znani, takrat pa sem o njih sploh prvič slišala. Moram priznati, da so mi predavanja o kvantni fiziki popolnoma spremenila moje doživljanje sveta, kot da bi odkrila Ameriko. Naenkrat sem razumela, da trdna realnost naših življenj ni več tako konkretna, da zunaj matrice našega zahodnega sveta obstaja večja slika. V prenesenem pomenu besede bi lahko rekla, da sem vstopila v kvantno polje neskončnih možnosti, saj pri tem znanju ne gre le za znanje fizike in njenih zakonov, temveč tudi za vprašanje človekovega namena, možnosti, sposobnosti, konec koncev smisla.«
Novi modus operandi – več kot dam, več prejmem
Na tej poti, ki jo je nadaljevala, se je Asya dokaj hitro srečala s pojmom univerzalne zavesti, kjer je vse eno. »Praktično to pomeni, da kar naredim (ali želim) drugemu, delam sebi. Da moj odnos do drugih odslikava moj odnos do sebe. Da noben človek ni samotni otok in da smo vsi soodvisni. Tako na primer ne moremo pri globalnem segrevanju govoriti o tem, da nam ne bo nič, če se pri dvigu morske gladine potopijo Barbados in Bangladeš, češ, saj so daleč, kajti vse, kar se dogaja, vpliva na vse nas, in to zdaj, morda malce pozno, spoznavamo. Tudi rešitve ne moremo pričakovati, da nam bo ponudilo nekaj ‘razsvetljenih’ posameznikov, temveč bodo soustvarjene od vsakega, ki tvori celoto. Menim, da se nahajamo v obdobju prebujanja, streznitve, ko zahodni model, kjer je treba poskrbeti ‘samo zase’, očitno vodi v pogubo in uničenje. V tem procesu ozaveščamo, da če želim, da je nam dobro, moramo poskrbeti za to, da je dobro drugim, saj drugi tvorijo svet, v katerem živimo tudi mi. Uspešna skupnost bo tista, ki bo razumela, da je njen obstoj odvisen tudi od njenih najšibkejših članov, zato je pomembno, da slišimo, čutimo in upoštevamo strahove in nemoč šibkejših, ne da smo do njih zasmehovalni ali odklonilni. Tudi aroganca do šibkih je navsezadnje senca ega, ki v resnici zavrača samega sebe.«
Vsa ločenost je pravzaprav iluzija
Ko vstopimo v ta višji nazor o sebi in svetu, nadaljuje Asya, se nam odpre dimenzija višje zavesti, kjer spoznamo, da je vsa ločenost pravzaprav iluzija, da pod površino telesne ločenosti v neskončnosti energije ‘plavamo’ v oceanu zavesti, kjer smo del nečesa večjega. V tem spoznanju se odpre tako naš um kot naše srce, odprejo se naša čutila, postanemo opazovalec in opazovano, postanemo del življenja, ki se izraža skozi nas. Ker smo vsi del življenja, povezani z mogočno nevidno, a kot pravi Asya, zelo mogočno silo ljubezni, je takrat, ko je drugemu dobro, dobro vsem nam. »V tem spoznanju je novi modus operandi več kot dam, več prejmem, saj je količina dobrega neomejena in z dajanjem samo odpiram vrata dobremu.«
Asya si želi upati in imeti vizijo, da je to človek, ki se kljub mučnim porodnim mukam prebuja v tem času. Kajti kljub veliko omenjenim stiskam je vzporedno nastalo veliko kakovostnih pobud, povezovanj in ozaveščanja o tem, kaj vse lahko skupaj storimo, da bo jutrišnji dan lepši, boljši, svetlejši in radostnejši. »Konec koncev, velike stvari, tudi velika prebujenja, se po navadi zgodijo prav sredi temne noči duše,« optimistično sklene Asya.
Okvir:
Nismo ustvarjeni, da bi preživeli, ustvarjeni smo, da bi živeli! V Sloveniji v prometnih nesrečah letno v povprečju umre sto ljudi, skoraj štirikrat več si jih vzame življenje. Zakaj je pri nas še vedno tako velik delež samomorov?»V zgodbah ljudi, ki so sami končali svoje življenje, je samomor neke vrste zadnji izhod v sili. Predhodijo mu boleči občutki nepovezanosti, izoliranosti, osamljenosti, brezizhodnosti in čista izguba smisla. Nekoč je bil človek del skupnosti, pripadal je skupini in v primerih, ko mu ni bilo dobro, ko se je soočal z velikimi izzivi, je skupnost njegove izzive prevzela kot svoje. Še danes obstajajo skupnosti, v katerih posamezniku, ki je izgubil tla pod nogami, skupnost pomaga, saj njegovo neuspeh doživljajo kot njihov problem. Sodobni človek je od industrijske revolucije sam, odtrgan od širše družine in skupnosti (plemena in zemlje), predvsem pa odtrgan od občutka, da pripada, da je njegovo življenje smiselno že samo s tem, ker obstaja, in da bo zanj poskrbela skupnost tako, kot bi on sam skupaj s skupnostjo poskrbel za posameznika. V tej odtrganosti je človek sam in osamljen, v borbi za preživetje in pod sloganom vsak zase, zašel v slepo ulico. Živeti je izgubilo pomen, saj ga je zamenjal koncept preživeti. Preživeti v sebi nosi borbo za preživetje, krutost, brutalnost, neobčutljivost in odsotnost empatije. A tak obstoj ni naraven in človek v takem stanju ne more obstati niti preživeti. Vsak posameznik, ki na ta način zapusti ta svet, je kazalnik tega, da smo kot družba zapustili sebe – svojo človeškost, empatijo, ljubezen in srčnost. Nismo bili ustvarjeni za to, da bi preživeli, temveč da bi živeli! Življenje je ljubezen, ne boj za preživetje.«
Sjögrenov sindrom se uvršča med revmatološka avtoimunska obolenja. Med najpogostejše simptome spadajo težave s suhimi usti in suhimi očmi, saj gre za težavo, ki prizadene predvsem žleze slinavke in solzne žleze. Sindrom lahko sicer preseneti ljudi vseh starosti, vendar je posebno pogost pri starejših ženskah. Bolezni vsaj za zdaj žal še ni mogoče pozdraviti; bolnikom se tako pomaga z metodami za lajšanje simptomov in z ukrepi za preprečevanje resnejših težav. Pri tem se uporabljajo tako farmakološki kot nefarmakološki pristopi. Za lajšanje bolečin v sklepih in mišicah, ki se pogosto pojavljajo pri bolnikih s Sjögrenovim sindromom, se običajno uporabljajo nesteroidni antirevmatiki ali protibolečinska sredstva. Nato pa so smiselni še ukrepi, vezani na posamezne dele telesa, ki so prizadeti.
Ključni poudarki:
Sjögrenov sindrom najpogosteje povzroča suhe oči, suha usta in kronično utrujenost.
Simptomi se lahko okrepijo v suhem zraku, ob stresu ali pomanjkanju počitka.
Z ustreznimi navadami je mogoče vsakodnevno nelagodje občutno ublažiti.
Kaj je Sjögrenov sindrom in zakaj povzroča suhost
Pri Sjögrenovem sindromu imunski sistem napade lastne žleze, predvsem tiste, ki proizvajajo solze in slino. Posledica je zmanjšano izločanje tekočin, kar se najprej pokaže kot suhost oči in ust. Sčasoma se lahko pojavijo tudi bolečine v sklepih, suha koža, občutek peska v očeh, težave s koncentracijo in izrazita utrujenost.
Pomembno je razumeti, da simptomi pogosto nihajo. Nekateri dnevi so skoraj brez težav, spet drugi bistveno bolj naporni, kar je za mnoge psihično obremenjujoče.
Kako ti simptomi vplivajo na vsakdanje življenje
Suhe oči niso le neprijeten občutek. Dolgotrajna suhost lahko povzroča pekoč občutek, zamegljen vid in občutljivost na svetlobo. Suha usta pa ne pomenijo le žeje – lahko vplivajo na govor, požiranje, okus hrane in zdravje zob.
Pogoste težave, ki jih ljudje omenjajo, so:
občutek peska ali draženja v očeh
potreba po stalnem pitju tekočine
pogostejši karies in težave z dlesnimi
hripav glas ali suh kašelj
utrujenost, ki je ne odpravi niti počitek
Zato je celosten pristop ključnega pomena.
Sjögrenov sindrom: kako ublažiti težave s suhimi usti?
Posebno pomembni so zagotovo ukrepi, namenjeni blaženju težav s suhimi usti. Občutek zelo suhih ust je lahko zelo neprijeten, še huje pa je, da težava presega nelagodje. Če žleze slinavke ne izločajo dovolj sline, se namreč poveča tveganje za najrazličnejše dentalne težave, od kariesa do parodontalne bolezni in izgube zob. Obravnava oseb s Sjögrenovim sindromom zato zahteva sodelovanje različnih specialistov. Poleg revmatologa in oftalmologa je običajno vključen tudi zobozdravnik.
Za preprečevanje dentalnih težav je pomembna uporaba zobne paste s fluorom. Pomaga lahko tudi žvečenje žvečilnega gumija ali lizanje bombonov brez sladkorja, saj lahko s tem spodbudite izločanje sline. Osebe s Sjögrenovim sindromom morajo biti obenem seveda posebno pozorne na to, da popijejo dovolj vode. Priporočamo, da vodi dodate še malce limoninega soka, saj kisli okusi spodbujajo izločanje sline. Po drugi strani pa se je pametno izogibati kavi in drugih kofeinskim napitkom ter alkoholnim pijačam. Tako kofein kot alkohol namreč povzročata dehidracijo. Običajno se je smiselno odpovedati tudi zelo pikantnim jedem, saj lahko pikantna hrana dodatno razdraži vašo ustno sluznico. Priporočljiva pa je tudi uporaba fiziološke raztopine, s katero si pomagajte pri čiščenju nosu. Tako boste lažje dihali skozi nos, ne skozi usta (dihanje skozi usta prispeva k izsuševanju ustne votline).
Sjögrenov sindrom: kako ublažiti težave s suhimi očmi?
Posebni ukrepi so potrebni tudi za blaženje težav s suhimi očmi. Pri najresnejših oblikah Sjögrenovega sindroma se običajno priporoča uporaba posebnih protivnetnih kapljic za oči. Če se odločite za uporabo umetnih solz, morate paziti, da boste izbrali takšne, ki jih vaše oči dobro prenašajo. Nekatere umetne solze namreč vsebujejo konzervanse, ki lahko dodatno razdražijo oči.
Včasih je smiselna tudi uporaba tesno prilegajočih se očal. S tovrstnimi očali lahko namreč upočasnite izhlapevanje solz, posledično pa so oči manj izsušene. Očala obenem ščitijo oči pred patogenimi mikroorganizmi, s čimer se zmanjša tveganje za očesne okužbe, ki so pri osebah s Sjögrenovim sindromom zelo pogoste. Priporoča se tudi nežna masaža oči oziroma vek in uporaba toplih obkladkov. Obenem pa si je pametno priskrbeti kakovosten vlažilnik zraka, ki vam bo prišel med sezono ogrevanja zagotovo zelo prav.
Dodatni nasveti za lažje življenje s Sjögrenovim sindromom
Sjögrenov sindrom sicer najbolj izrazito prizadene oči in ustno votlino, vendar se lahko pojavljajo tudi spremljevalni sindromi. Poleg ustne votline so pogosto izsušene tudi ustnice, zato je pametno, da imate vedno pri roki vazelin oziroma kakovosten vlažilni balzam za ustnice.
Poskrbite tudi za redno vlaženje kože. Priporočljivo je, da po vsakem prhanju nanesete kakovosten vlažilni losjon. Če se spopadate tudi z zelo suho nožnico, pa si lahko pomagate s posebnim vaginalnim vlažilnim gelom, ki ga lahko v lekarnah kupite tudi brez recepta.
Začeti znova je vse prej kot preprosto, posebno če je zveza trajala zelo dolgo. Prebolevanje ločitve oziroma razhoda je pogosto dolgotrajen proces, ki je zelo podoben žalovanju. Za to, da predelate, kar se je zgodilo, in v sebi najdete moč za nadaljevanje, boste najverjetneje potrebovali čas. Preprosta osvežitev stanovanja seveda ne more odpraviti žalosti, jeze in drugih čustev, ki vas morda preplavljajo, toda ta navidezno precej banalna sprememba je lahko kljub temu zelo blagodejna. Osvežitev doma lahko vsaj nekoliko olajša prebolevanje razmerja, zato si je vsekakor smiselno vzeti čas in zbrati moč zanjo …
Znebite se predmetov, ki vas spominjajo na bivšega partnerja
Prvi korak je očiten: znebite se vsega, kar je povezano z vašim bivšim partnerjem, predvsem pa tistih predmetov, ki v vas vzbujajo zelo intenzivna negativna čustva. Klišeji so včasih klišeji z razlogom. Ta nasvet ste zagotovo že slišali, vendar je to zato, ker gre za metodo, ki je resnično učinkovita. Če boste vseskozi obdani s predmeti, ki vas spominjajo na propadlo razmerje, bodo tudi vaše misli večino časa usmerjene v preteklost, posledično pa bo proces prebolevanja precej dolgotrajnejši, predvsem pa bistveno bolj boleč. Če (še) niste pripravljeni na to, da zavržete določene predmete, jih umaknite nekam, kjer jih ne boste mogli videti.
Zapolnite prostor, ki se je sprostil
Po razhodu se je v vašem stanovanju najverjetneje sprostilo precej prostora – tako zaradi stvari, ki jih je s sabo odnesel vaš nekdanji partner, kot zaradi predmetov, ki ste se jih znebili sami. Tudi prazne police in predali so lahko seveda zelo neprijeten opomnik na razhod, zato je smiselno, da zapolnite izpraznjen prostor. To vam bo pomagalo, da na razhod pogledate malce bolj pozitivno: zdaj boste imeli končno dovolj prostora za pregledno shranjevanje oblačil in za predmete, povezane z vašimi hobiji!
Privoščite si novo posteljnino
Spalnica je prostor, ki lahko po razhodu sproža posebno neprijetne občutke. Če večja prenova spalnice trenutno ni izvedljiva, vam svetujemo, da se znebite vsaj posteljnine, ki ste jo delili z bivšim partnerjem, in investirate v novo, kakovostno posteljno, zaradi katere boste zvečer z veseljem zlezli v posteljo. Ta navidezno preprosta sprememba lahko zelo pozitivno vpliva na vaše duševno zdravje.
Poskrbite za energetsko čiščenje prostorov s pomočjo žajbljevega kadila
Tudi če ne spadate med tiste, ki verjamejo v energetsko čiščenje prostorov, je prižiganje žajbljevega kadila zelo koristno za lažje prebolevanje razhoda. Sam ritual je lahko namreč izjemno pomirjajoč. To poskrbi za občutek, da obračate nov list, ki ga lahko popišete z nečim bistveno lepšim. Ne podcenjujte torej moči tovrstnih ritualov.
Obdarite se s svežim cvetjem
Naj vaše stanovanje odseva zavest, da vaša sreča ni odvisna od drugih. Zakaj bi čakali, da vam kdo drug prinese cvetje, če lahko z njim obdarite sami sebe! Naj vaš tedenski nakup hrane odslej vključuje tudi nakup svežega šopka cvetlic, s katerim polepšajte kuhinjo ali dnevno sobo. Ob pogledu na pisan šopek vas bo zagotovo preplavila pozitivna energija, pa čeprav »samo« za trenutek.
Obdajte se s knjigami
V stanovanju, polnem knjig, ste težko osamljeni. V knjigah lahko najdete tolažbo in motivacijo za nove začetke. Tako gre za zelo dragocene spremljevalke v obdobju prebolevanja ločitve ali razhoda. Privoščite si nov knjižni regal oziroma police in uredite svojo zbirko. Police polepšajte z zelenimi rastlinami, lučkami in drugimi dekorativnimi dodatki ter poskrbite, da boste imeli v kriznih trenutkih vedno pri roki primerne knjige za preusmeritev pozornosti.
Škrob je polisaharid, torej snov, sestavljena iz glukoznih enot. Gre za snov, ki je naravno prisotna v najrazličnejših živilih (žita, krompir itn.). Ena od podvrst škroba je t. i. odporni škrob. Specifika odpornega škroba je, da ga naše telo ne more prebaviti. Tako se obnaša podobno kot prehranske vlaknine oziroma kot topne fermentabilne vlaknine …
Odporni škrob – hrana za koristne bakterije v črevesju
Znano je, da so prehranske vlaknine najpomembnejša vrsta hrane za koristne bakterije (probiotike), ki živijo v našem črevesju. Eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je izredno pomembno, da svojemu telesu zagotovimo dovolj vlaknin, je prav ohranjanje zdravega črevesnega mikrobioma. Kot omenjeno, je lahko vpliv odpornega škroba zelo podoben vplivu prehranskih vlaknin. Podobno kot »klasične« vlaknine tudi odporni škrob potuje skozi želodec in tanko črevo neprebavljen. Tako na koncu doseže debelo črevo v neprebavljeni obliki in tam nahrani koristne bakterije.
Črevesni mikrobiom je zadnja leta deležen pozornosti številnih znanstvenikov. Vse očitnejše namreč postaja, da sta naše zdravje in počutje močno odvisna od mikroorganizmov, ki živijo v našem črevesju. Ena od najpomembnejših koristi odpornega škroba je tako povezana prav z njegovim vplivom na črevesni mikrobiom. Dokazano je namreč bilo, da odporni škrob pozitivno vpliva tako na raznolikost kot na število koristnih bakterij v črevesju.
Zmanjšanje tveganje za raka debelega črevesa
Ko bakterije v našem črevesju prebavljajo odporni škrob, nastajajo različne spojine, vključno s kratkoverižnimi kislinami, med katerimi je posebno pomemben butirat. Gre namreč za snov, ki je izjemno koristna za celice, iz katerih je sestavljena stena našega debelega črevesa. S pomočjo odpornega škroba lahko tako zmanjšamo tveganje za raka debelega črevesa, ki velja za eno od najbolj nevarnih vrst raka. Poleg tega lahko odporni škrob pomaga pri kroničnih vnetnih črevesnih boleznih (najbolj znani obliki sta Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis) ter pri drugih težavah, povezanih s prebavili. Za povrh pa naj bi prispeval k učinkovitejši absorpciji mineralov.
Pomoč pri preprečevanju inzulinske rezistence
Izredno pomemben je tudi vpliv odpornega škroba na inzulin oziroma na občutljivost celic na inzulin. Tudi v tem pogledu so učinki odpornega škroba zelo podobni učinkom »običajnih prehranskih vlaknin«. Odporni škrob lahko namreč poveča občutljivost celic na inzulin oziroma zmanjša tveganje za inzulinsko rezistenco. Tako je lahko zelo koristen za uravnavanje krvnega sladkorja. Pozitiven učinek ni samo neposreden, ampak ga je mogoče zaznati tudi pri naslednjem obroku. Redno uživanje odpornega škroba lahko občutno izboljša občutljivost celic na inzulin, s čimer se zmanjša tveganje za sladkorno bolezen tipa 2.
Odporni škrob za lažje hujšanje
S škrobom je povezanih precej strahov; prepričanje, da je uspešno hujšanje nezdružljivo z uživanjem škrobnatih živil, je močno razširjeno, toda vsaj ko gre za odporni škrob, so tovrstni strahovi odveč. Odporni škrob lahko namreč pospeši proces hujšanja, saj poskrbi za to, da se hitreje nasitimo, obenem pa za dolgotrajnejši občutek sitosti.
Kje lahko najdemo odporni škrob?
Poznamo več tipov odpornega škroba. V prvo skupino spada odporni škrob, ki ga je mogoče najti v žitih, semenih in stročnicah. Ta tip škroba je neprebavljiv zaradi vlaknastih celičnih sten, s katerimi je zaščiten. Drugi tip odpornega škroba se skriva v surovem krompirju, nezrelih bananah ipd. Tretji tip nastane, če škrobna živila, kot sta krompir in riž, skuhamo, nato pa ohladimo. Pri tem se namreč del »običajnega« škroba, torej škroba, ki ga naše telo lahko prebavi, spremeni v odporni škrob. Nato pa je tu še četrti tip, in sicer umetni odporni škrob, sintetiziran v laboratoriju.
Podatek, da so Združene države Amerike država, ki ustvari največ plastičnih odpadkov, za večino najverjetneje ni posebej presenetljiv. Izrazito potrošniški način življenja v kombinaciji z željo po nenehni rasti skorajda neizogibno ustvari ogromno odpadkov. Toda podatek o tem, s kako velikim naskokom si Združene države Amerike lastijo neslavno prvo mesto na lestvici največjih onesnaževalcev, je vendarle precej šokanten. Decembra objavljeno poročilo, ki so ga pripravili pri Nacionalni akademiji znanosti, inženirstva in medicine, je razkrilo, da Združene države Amerike ustvarijo kar približno eno šestino vseh plastičnih odpadkov – več kot vse članice Evropske unije skupaj.
Leta 2016 v ZDA ustvarili kar 42 milijonov ton plastičnih odpadov
Poročilo, ki ga je naročil ameriški kongres, se je sicer nanašalo na leto 2016, vendar se razmerja moči od tedaj niso bistveno spremenila. Po ocenah strokovnjakov so predstavljeni podatki relevantni tudi danes. Skupna količina oziroma teža plastičnih odpadkov, ki so jih v Združenih državah Amerike ustvarili leta 2016, naj bi bila kar 42 milijonov ton. Količina je skoraj dvakrat večja od količine odpadkov, ki jih ustvari drugouvrščena država na seznamu največjih onesnaževalcev. Kot omenjeno, pa je to tudi količina, ki presega seštevek vseh odpadkov, ustvarjenih v državah Evropske unije.
Tolikšna količina odpadkov ima seveda izjemno negativen vpliv na okolje, pa tudi neposredno na prebivalstvo. V poročilu je med drugim navedeno, da je neobvladano kopičenje plastičnih odpadkov krivo za pospešeno onesnaževanje rek, jezer, plaž in zalivov, pri čemer morajo največji del bremena nositi najranljivejše skupnosti. Strokovnjaki, ki so pripravili poročilo, obenem opozarjajo, da plastični odpadki ogrožajo habitate številnih drugih bitij – tako tistih, ki živijo v vodi, kot kopenskih živali.
V naravi končajo tudi odpadki, za katere je bilo poskrbljeno v skladu z veljavnimi standardi
Povprečna količina plastičnih odpadkov, ustvarjenih v enem letu, znaša približno 130 kilogramov na Američana. Večji del sicer konča na odlagališčih odpadkov, vendar je delež plastičnih odpadkov, ki najdejo pot v naravo, kljub temu izjemno velik. Pri tem ne gre samo za neodgovorno ravnanje posameznikov v obliki namernega onesnaževanja oziroma malomarnega odlaganja plastičnih odpadkov. Kot je navedeno v poročilu, v naravi pogosto končajo tudi odpadki, za katere je bilo poskrbljeno v skladu z veljavnimi smernicami. Poleg tega pa je tu še prelaganje bremena na šibkejše države, na primer v obliki pošiljanja skorajda nepreštevnih kontejnerjev z odpadki v države v razvoju.
Strokovnjaki pripravili načrt za zajezitev težave
Znanstveni odbor, ki je pripravil poročilo, je izpostavil tudi šest najpomembnejših ukrepov za zmanjševanje količine plastičnih odpadkov. Prvi ukrep je omejevanje proizvodnje plastičnih izdelkov, še posebej tistih, ki niso primerni za večkratno uporabo in ki jih je praktično nemogoče reciklirati. Druga pomembna intervencija bi moralo biti pospešeno razvijanje okolju prijaznejših materialov, ki lahko nadomestijo plastiko tam, kjer se zdi danes skorajda neizogibna. Kot tretji nujni ukrep je bilo izpostavljeno izogibanje plastičnim izdelkom za enkratno uporabo, četrta sprememba, ki so jo predlagali strokovnjaki, pa je nadgradnja oziroma izboljšava različnih elementov trenutnega ameriškega sistema za ravnanje z odpadki (infrastruktura, zbiranje odpadkov, predelava odpadkov, nadzor postopkov itn.).
Predlogi niso koristni samo za Združene države Amerike
Peti ukrep, ki so ga predlagali strokovnjaki, je »ujem odpadkov«, torej redne čistilne akcije, s katerimi se zmanjša nevarnost za to, da plastični odpadki dosežejo oceane, kjer so lahko seveda še posebej problematični, poleg tega pa je čiščenje oceanov precej dražje in bistveno bolj neučinkovito. Napotki so bili sklenjeni s predlogom, ki se zdi še posebej logičen: popolna prepoved neposrednega odlaganja odpadkov v oceane. Ti predlogi se sicer nanašajo na Združene države Amerike, toda zagotovo so lahko koristni v večini drugih držav. Čeprav so Združene države Amerike trenutno trdno zasidrane na prvem mestu lestvice največjih onesnaževalcev – vsaj ko gre za plastične odpadke – je pospešeno povečevanje količine ustvarjenih odpadkov nekaj, kar je mogoče opazovati praktično po vsem svetu.
Verjetno se strinjate, da večina ljudi dandanes preživi bistveno preveč časa na telefonu. Telefoni so z nami, kamor koli gremo. Po eni strani so seveda lahko zelo koristni, saj lahko z njihovo pomočjo hitro najdemo potrebne informacije, lokacije ipd., vendar po drugi strani tako porabimo tudi ogromno časa za brezciljno brskanje in pregledovanje objav na družbenih omrežjih. Posledično nam zmanjkuje časa za druge, pomembnejše stvari. Poleg tega pa opisane navade običajno niso najboljše za duševno zdravje.
Če bi radi omejili čas, ki ga trenutno preživljate na telefonu, imamo za vas nekaj koristnih nasvetov, s pomočjo katerih boste precej lažje dosegli svoj cilj …
1. Blokirajte obvestila
Ena od najosnovnejših stvari, ki jih lahko naredite, je blokiranje obvestil, ki jih pošiljajo različne aplikacije. Čeprav se vam zdi, da ste dovolj močni za to, da lahko na hitro preverite elektronsko sporočilo, nato pa se praktično v hipu vrnete k tistemu, kar ste počeli pred tem, je v praksi to pogosto zelo težko. Hitro preverjanje tovrstnih obvestil se nemalokrat sprevrže v najmanj pol ure brskanja po telefonu. Stalne motnje so vse prej kot koristne za vašo zbranost. Nova sporočila pregledujte v vnaprej določenih terminih, namesto da neprekinjeno »dežurate«. Tako boste precej bolj produktivni.
2. Telefona ne prinašajte v spalnico
Po jutru se dan pozna. Če je prvi predmet, ki ga zjutraj primete v roke, vaš telefon, kar naj bi veljalo za kar približno 80 odstotkov vseh uporabnikov pametnih telefonov, bo to najverjetneje vplivalo na preostanek vašega dneva. Priporočamo vam, da telefona ne polnite v spalnici in da si priskrbite klasično budilko. Zjutraj poskušajte nato počakati vsaj 30 minut, preden vzamete v roke telefon. Začetek dneva bo tako najverjetneje precej manj stresen, obenem pa se boste tudi čez dan lažje uprli brezplodnemu brskanju po telefonu.
3. Soočite se s tem, koliko časa v resnici zapravite na telefonu
Ali ste vedeli, da ljudje telefonu v povprečju namenijo približno dvakrat več časa, kot mislijo, da ga? Zelo pomemben korak za uspešno premagovanje slabih navad je to, da se z njimi soočite. Priporočamo, da spremljate, koliko ur na dan v povprečju preživite na telefonu in čemu namenjate največ časa.
4. Redno spreminjajte namizje svojega telefona
Brskanje po telefonu je pogosto skorajda refleksno – kot bi vaši prsti sami poiskali določeno aplikacijo, ne da bi pri tem sodelovali tudi možgani. Uporaben trik za preprečevanje tovrstnega impulzivnega brskanja je redno spreminjanje namizja telefona, pri čemer imamo v mislih predvsem spreminjanje lokacije priljubljenih aplikacij. S tem boste pridobili vsaj nekaj sekund med impulzom in zadovoljitvijo tega impulza, posledično pa se boste lažje uprli skušnjavi. Če je mogoče, pa je seveda smiselno, da vsaj za krajše obdobje izbrišete aplikacije, ki vam kradejo največ časa.
5. Pomagajte si z aplikacijami
Zdi se paradoksno, toda nekatere aplikacije vam lahko pomagajo pri tem, da boste na telefonu preživeli manj časa. Na voljo so namreč aplikacije, s pomočjo katerih lahko za določen čas blokirate vse aktivnosti. Ena od njih je na primer aplikacija Forest (na začetku posadite virtualno drevo; če začnete po telefonu brskati prej, preden se čas izteče, drevo odmre).
6. Resetirajte svoje možgane z dopaminskim postom
Za 24 ur se popolnoma odpovejte uporabi pametnega telefona, pa tudi drugim razvadam, ki so krive za to, da nenehno hlepite po novih dozah dopamina (kava, tobak, alkohol, televizija itn.). Gre za t. i. dopaminski post, ki lahko vključuje tudi pravi post, torej 24 ur brez hrane. Dopaminski post naj bi resetiral naše možgane. Ko je post končan, se posledično precej lažje upremo slabim navadam.
7. Določite termine za uporabo telefona brez omejitev
Določite termine v tednu ali dnevu, ko je dovoljena neomejena uporaba telefona – termine, ko lahko počnete vse, kar vam srce poželi. Tako se boste precej lažje uprli nenehnemu brskanju, saj boste vedeli, da boste imeli že kmalu priložnost za to, da si daste duška.
Bruhanje je naraven odziv na zaužitje snovi, ki ni najboljša za nas ali ki je lahko celo zelo nevarna. Obenem gre za težavo, ki je zelo pogosta v prvem trimesečju nosečnosti (praviloma gre za odziv na povečano količino hormona, imenovanega humani horionski gonadotropin (hCG)).
Ne glede na to, kaj je krivo za slabost in bruhanje, lahko poskušate težave vsaj nekoliko omiliti s pomočjo naravnih pripravkov in tehnik za zajezitev slabosti. Pri tem upoštevajte, da je lahko dolgotrajno bruhanje zelo nevarno, podobno kot driska, saj močno poveča nevarnost za dehidracijo. Če je bruhanje zelo intenzivno in če se ne ustavi, je torej smiselno čim prej poiskati zdravniško pomoč.
1. Ingverjevi pripravki
Med najučinkovitejše naravne možnosti za obvladovanje slabosti in bruhanja spadajo ingverjevi pripravki. Njihova učinkovitost je bila potrjena tudi z znanstvenimi študijami. Če vas muči slabost, si lahko pripravite skodelico ingverjevega čaja ali poližete ingverjev bombon. Ena od možnosti je tudi tonik, pripravljen iz ingverjevega in limoninega soka (sestavini mešajte v razmerju 1 : 1). Pomagate si lahko tudi s kandiranim ingverjem ali pa tako, da manjši košček ingverjeve korenine olupite in narežete na tanke rezine, ki jih nato počasi grizljajte. Z ingverjem si lahko med drugim pomagate tudi pri slabosti med vožnjo.
2. Akupresura/akupunktura
Akupunktura in akupresura sta tehniki, ki izvirata iz tradicionalne kitajske medicine. Obe lahko pomagata pri najrazličnejših težavah, povezanih z zdravjem in počutjem. Med drugim sta lahko zelo koristni za premagovanje slabosti oziroma za zaustavitev bruhanja. Medtem ko boste pri akupunkturi, ki temelji na uporabi igel, potrebovali pomoč strokovnjaka za to metodo, je akupunkture precej primernejša za domačo uporabo.
3. Dihalne vaje
Eden od pozitivnih učinkov umiritve dihanja je lahko tudi ublažitev slabosti. Če vas obide slabost in imate občutek, da boste bruhali, se je zato pametno osredotočiti na dih. Dihajte počasi in globoko, s trebušno prepono. Vdihujte skozi nos in izdihujte skozi usta, pri čemer naj izdihovanje traja dvakrat dlje od vdihovanja.
4. Metin čaj
Potrebujete eno žlico posušenih metinih lističev in 250 mililitrov vode. Vodo zavrite, nato pa jo prelijte po lističih. Počakajte približno 5–10 minut. Na koncu tekočino precedite in čaj popijte. Metin čaj je sicer v osnovi znan kot odlična naravna pomoč pri sproščanju, saj na naš živčni sistem učinkuje izjemno pomirjajoče, vendar ni nič manj učinkovit pri pomirjanju prebavil. Tako gre za pripravek, ki lahko zelo uspešno ublaži slabost, vključno s slabostjo, ki je povezana z nosečnostjo.
5. Aromaterapija
Pri spopadanju s slabostjo vam lahko pomaga tudi vonj mete. Če se odločite za aromaterapijo, je eterično olje mete nedvomno odlična izbira. Pri blaženju slabosti pa si lahko pomagate tudi z nekaterimi drugimi eteričnimi olji (ingver, sivka, kardamom, limona, limonska trava itn.).
6. Pripravki iz komarčka
Komarček je priljubljena sestavina za lajšanje trebušnih krčev pri dojenčkih. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da komarček ne more pomagati tudi odraslim. Pripravki iz komarčka lahko učinkujejo zelo pomirjajoče tudi na prebavni trakt odraslih, zato lahko posredno pomagajo pri težavah s slabostjo in bruhanjem.
7. Vitamin B6
Pri premagovanju slabosti lahko pomaga tudi povečanje vnosa vitamina B6 (najbolj znana oblika je piridoksin). Ta metoda za premagovanje oziroma blaženje slabosti in preprečevanje bruhanja se sicer najpogosteje priporoča med nosečnostjo (odmerek do 200 mg dnevno), vendar je lahko dodajanje vitamina B6 koristno tudi nasploh. Če vas pogosto muči slabost, je torej vsekakor smiselno razmisliti o tej možnosti.
Potujeva skozi čas, ki se razleze v prek pol stoletja; skozi zgodovino, ki upa in skorajda obupa; k staroselskim kulturam, ki v sebi še varujejo placebo planeta Zemlja, tega templja vesolja, kot pravi sam. Potujeva k njemu, v prakorak njegove izkušnje, k v nebo vpijočemu kriku, ki razodeva, da ni vzroka za strah pred neznanim. Da potujemo zato, da tam odkrijemo, kdo smo, od kod smo in kam (naj) gremo. Da najdemo, kar je že skorajda izgubljeno. Da se vrnemo k temu, kar nam je bilo vsem podarjeno: k Stvarstvu. K Naravi in Človeku.
Tok misli mu ves čas neukrotljivo uhaja v Afriko k Nubam, o katerih sta z ženo Bojano posnela še en dokumentarni film, ki je bil sredi junija prvič predvajan v Sloveniji. Še dobro, da so tu njegove potopisne knjige, s katerimi obudiva spomine na čas, občutenja, odnose, kulture in v njih Toma Križnarja, svetovnega popotnika.
Tomo Križnar je svet prepotoval z avtoštopom, z motorjem čez Afriko in okoli Južne Amerike ter s kolesom še na druge celine. Celo z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi je leta 1989 prvič prispel k Nubam v težko dostopno osrednjo sudansko provinco Kordofan. Kjer ga gostoljubno sprejmejo, tako da mu dajo kolibo, nekaj semen, da ne bo rabutal, kradel ali prosil za hrano; ter dve ženski, da si ne bo poželel njihovih.
Sanje so osnovna človekova pravica
Leta 1976/77 z avtoštopom okoli sveta
Star sem bil 18 let, takoj ko sem dobil potni list in sem lahko šel, sem hotel vse pogledati; v šoli sem veliko bral, a ne knjig, ki so bile na seznamu predpisanih, zato da bi nas indoktrinirale, ampak dela arktičnih raziskovalcev, antropologov v najtežje dostopnih kotičkih, kjer so se v 50., 60. letih še ohranili staroselci. Takrat so ti raziskovalci tudi živeli med njimi in sprejeli njihov način življenja, npr. šli so z njimi celo v boj.
»Mama me je vsako poletje v tistih prvih letih pubertete od prvega avgusta dalje pošiljala v sobo in zahtevala, naj ponavljam učno snov prejšnjega leta. Seveda si počitniških dni nisem trapal z učenjem. Bral sem. Kaj drugega kot pustolovske romane. S pomočjo njih sem lahko šel, kamor sem hotel. Medtem ko so kolegi smeli brcati žogo, se iti ravbarje in žandarje in napihovati ‘olagume’ svojih očetov, sem sam odkrival knjige in z njimi moč fantazije in vizualizacije ter se igral s svojim umom. To je bila moja svoboda in moja ljubezen.« – Šambala, z biciklom v Tibet, 1997
V zgodnjih 70. letih je vsak najprej šel v Amsterdam. Tudi jaz! Doma sem si izmislil, da bom tam prodajal sladoled. Probali smo hašiš in se naslajali nad golimi prostitutkami v izložbah. Ampak vse to me med tistimi utrujenimi hipiji ni izpolnjevalo. In sem šel prek Španije domov. Želel sem si močnih, intenzivnih, eksotičnih barv – že takrat sem vedel, da hočem v trope, v subtrope. V Afriko!
V tistih časih je med mladimi prevladoval dvom o tradiciji, kulturi, svetovnem nazoru svojih staršev, tudi skozi glasbo Beatlesov in Rolling Stonesov. Izvedeli smo, da so šli v Indijo in tam iskali navdih za svoje komade. In smo šli tja še mi …
Na divji stezi globoko v Afriki, 2013
Gnalo me je hrepenenje. Tako kot je to povedala 21-letna popotnica z multiplo sklerozo v francoskem dokumentarcu Prepovedovano potovanje z Rozi: »Z opazovanjem narave in tega, kar me je obdajalo, sem proučevala svojo notranjost.« Raziskovanje narave je raziskovanje sebe, saj smo del narave! Če se ukvarjaš s svojo nezavednostjo, se ukvarjaš z vesoljno stvarnostjo. Moje potovanje je bil nekakšen upor znanstvenemu materializmu.
»Tvoje kosti, tvoje meso, tvoja kri so iz istega kot tole drevo. Poglej ta list – kaj njegove žile niso podobne žilam na tvojih dlaneh? Križ te boli, praviš? To pomeni, da nekdo nekje sedajle seka neko drevo. Boli te, ker te nekdo seka. Boli te, ker je tvoje telo v tem drevesu. Počasi, vsak dan po malem, z umiranjem dreves, trav, živali, umiraš tudi ti.« Bill Neidjie – Aboridžin iz plemena Gagudje – Samotne sledi, 1993
Avtoštop je bil najcenejši način, z dvignjenim palcem pa si srečal največ ljudi. Spomnim se urejenih poslovnežev, ki so nam zlahka ustavljali in nas sprejeli v svoj hitri avto. Bilo je nekako očitno, da so tudi oni, preden so se ostrigli in si nataknili kravate okrog vratu, potovali enako. Drug drugega se nismo bali, drug drugemu smo zaupali. Imel sem občutek, da skupaj z njimi tvorimo novo subkulturo in da bomo ustavili vojno.
Nad pet tisoč metrov na prelazu med Korakorumom in Himalajo v Pakistanu.
Človeštvo se je leta 1968 izkazalo s poletom na Luno, mi – generacija, ki sem ji pripadal – pa s poletom v lastno notranjost, pod morje nezavednega. Čutil sem, da je v Afriki kot najstarejši celini, ki je rodila prve ljudi, naše skupno nezavedno. Glavni problem naše generacije pa je bil v tem, da svojega poleta nismo speljali do konca. Tako kot seksualne revolucije ne. Zato imamo danes pedofilijo. Nismo se dokončno znebili starih konceptov, zato nas je vse 11. september tako presenetil.
Da v drugih kulturah lahko odkriješ, kar smo Evropejci, ki si že od 1493. leta prisvajamo svet in smo pobili 50 milijonov staroselcev!, v sebi zatrli. Hrepenenje po svobodi, po znanju, hrepenenje po nečem, kar slutiš, da je drugačno in nekaj več kot v naši, zahodni kulturi. Prav zato sem skušal priti do zadnjih staroselcev, ker so to modrost drugačnosti še ohranili. Ker se niso nalezli navad kolonizatorjev, njihovih mentalnih bolezni, njihovega napuha. In prišel sem do življenjskega spoznanja: Ne ogrožajo nas drugi, druge kulture, mi, zahodne civilizacije, ogrožamo njih!
»Tibetanska kultura ne zapoveduje ekspanzije, tekmovanja, poseganja v človekovo okolje in naravo, tehničnega razvoja za vsako ceno, ampak trdi, da je za zadovoljstvo potrebno tudi prizadevanje za ugodno notranje stanje uma in duha, harmonija in ubranost s silami v sebi, kot tudi silami in zakoni v širšem okolju narave planeta in vesolja. Nismo sami, ne moremo uspevati kot stroji in roboti.« – Šambala, z biciklom v Tibet, 1990
Ko opisujem svoja popotovanja, govorim o občutenjih, govorim o tem, kako je bilo prvič doživeti Indijo kot našo kulturno mamo z najdaljšo religiozno tradicijo iskanja resnice. Če nečesa ne veš, potem ne veš, česa vse ne veš … V 70. letih so bile velike možnosti za razvoj nove zavesti. Ko smo se vrnil s teh potovanj, smo imeli potrebo pripovedovati o tem, kar smo tam doživeli. Ne kot uradni državni predstavniki, ampak iskalci resnice.
Poročna slika Bojane in Toma iz
Nubskih gora, november 2011.
Leta 1978 z motorjem čez Afriko, leto kasneje z mopedom okoli Južne Amerike.
Pripravljal sem diplomo iz ekonomskih odnosov Jugoslavije z neuvrščenimi deželami Latinske Amerike. To je bil pravzaprav izgovor za moje naslednje potovanje. V resnici so me zanimali Indijanci v džunglah Amazonije, pa otočani v karibskem morju … V tovarni Tomos so mi dali v preizkus 90-kubični motor, s katerim sem prevozil gorovja Andov in pragozdove ob Amazonki in prišel v stik z Indijanci. Povsem drugače se vedejo do belcev kot afriška plemena. V Afriki vsi takoj pritečejo k tebi. Indijanec pa te niti ne pogleda, v oči sploh ne! Če sem kdaj kje na kakšni tržnici zaspal ob motorju in jih potem s priprtimi očmi skrivoma opazoval, kako so me gledali, takoj ko sem odprl oči, so umaknili pogled. In gledali samo še motor … Ta mi je v dežju ali kakšni nezgodi odprl vrata v njihove koče. V Andih v svoje zemljanke med prašičke, Indijanke v tistih širokih kiklah in s cilindri na glavi, ja, prav od tistih Angležev, ki so v 19. stoletju gradili andsko železnico …
Kako me je izkušnja z njimi navdihovala! Na primer: neki starešina iz ljudstva Inka, ko mi je zaupal, da se z nami gringosi sploh nočejo boriti, ker ob vsem tem našem orožju in pohlepu in norosti nimajo nobenih možnosti za zmago. Samo počakajo lahko, da se sami iztrebimo. Tako da smo bolni v glavi, da se bomo tako in tako slej ali prej sami pokončali. To mi je res dalo misliti. Enkrat takrat sem zapisal, da je Zemlja tempelj celega vesolja.
Med obrednim uživanjem piva iz sirka
med ljudstvom Komoganza, Sudan 2017.
Posameznikova zavest se lahko širi takrat, ko si zunaj svoje kulture in dojameš bistvo, sporočilo drugačnosti: njihov odnos do narave, kako so se ji ljudje prilagodili, da lahko na jezeru Titikaka živijo na otokih iz trstike … To sobivanje, simbioza z naravo me je kot strojnega inženirja in diplomiranega ekonomista opomnila, da naša kultura sploh ni superiorna. Prevelo me je spoznanje, da se moramo učiti iz vseh kultur.
Z motorja na bicikel 1993. leta.
Začel sem s 125-kubičnim motorjem, v Lagosu sem kupil Yamaho in z njo prevozil osrednjo Afriko, z 90-kubičnim Tomosom sem prečkal Južno Ameriko, potem pa z 48-kubičnim še Vzhodno Afriko s severa do juga čez Sudan in Kongo. Potem pa na bicikel! Vedno manj strojev! Z avtom nisem nikoli potoval, ker se mi je zdelo, kot da bi skozi šipo lizal med. Iz njega gledaš svet ujet kot na filmskem platnu ali na televizijskih ekranih. Na motorju je precej bolje, si sredi prostora, veliko bolj povezan z okoljem, na biciklu moraš pa še globoko dihati. Še ljubiti se ne moreš, če ne dihaš globoko in se ne prekrvavijo možgani. Bicikel je bil idealen za širjenje mojih popotniških izkušenj s Planetom, s samim seboj in z ljudmi na poti. Zakaj bicikel? V slovarju simbolov Carla Junga sem našel, da bicikel pomeni neodvisnost, na njem si individualist, ne moreš obdržati ravnotežja, padeš na desno ali na levo, če ne greš več naprej, zato pa moraš pedala kar naprej potiskati, v sedlu se obdržiš le, če greš ves čas naprej.
»Učil sem se in učil, kaj se pravi goniti kolo, kako goniti, kako živeti. O delu in sprostitvi, o aktivnosti in počitku, kdaj se boriti in kdaj in kako popustiti, se vdati, sprejeti. Ko sem se poslovil od televizije, sem nehal gledati in začel živeti. Skušal sem se prepustiti novim občutljivostim, pozornost si je našla vsakdan nove in vse bolj skrivnostne detajle. Zdaj sem lahko ure in ure poslušal različne šume vetra v ušesih, čutil butanje vroče krvi v žilah, vibracije telesa, zaznal skladnost človeka in njegovega orodja, vse bolj proti perfekciji gibanja, dihanja in bivanja. … Pozornost se je potem lahko obrnila v svet okoli. Neba, oblakov, pokrajine, vonjav, izrazov in lirike vsega tistega globljega, neizrekljivega, nepovedanega se nisem mogel več kar tako naveličati. Naveličaš se, zadosti ti je nečesa, če si napet. »Sproščen v akciji se ne moreš nikoli naveličati živeti,« sem si zapisal v dnevnik. »Goniti kolo je kot živeti.« Še in se bi rad zapel, da je življenje darilo, ki se vedno na novo odvija in odkriva. Da, lahko sem brezpogojno srečen, čeprav to zaradi namišljenih nerazrešljivih problemov vedno znova pozabljam. Pomembna je vsakodnevna tehnika, da se ta zavest, ta občutek, ta izkušnja vedno znova vrača.« – O iskanju ljubezni, z biciklom okoli sveta, 1989
Kaj si našel tam – za devetimi gorami in dolinami?
Na potovanje s kolesom okoli sveta sem odšel zato, ker nisem hotel sodelovati v vojni, ki sem jo slutil na Balkanu. Tako kot ne bom sodeloval v vojni, ki jo slutim zdaj, upam, da se tokrat motim, in da je tokrat ne bo. Zadnja balkanska vojna je terjala 400.000 ljudi, večinoma žensk in otrok.
Kaj sem našel za devetimi gorami in dolinami? To, kar romar najde na romanju. Včasih so ljudje hodili k črni Mariji v Kelmorajn. Pri tem ne gre toliko za potovanje iz kraja v kraj, kje je ta McDonald’s pa oni hostel, ampak tako nekako kot klasični romar, ki je vzel palico v roke in šel na svete kraje. Romanja so znana v različnih kulturah. Pri Aboridžinih je to »walkabout« (o. p. M. L.: Walkabout je obred v avstralski aboridžinski družbi, med katerim moški v mladostniški dobi, običajno stari od 10 do 16 let, potujejo in živijo v puščavi kar šest mesecev, da bi duhovno in tradicionalno prešli v moškost.). Ko se je v njihovih nomadskih naseljih pojavil problem, kriza ipd., so vsi šli hodit. Konflikte so reševali s hojo. Ali pa kot pravi arabski pregovor: Srečen je tisti človek, ki lahko vse, kar ima, nosi s seboj v culi na rami. Romanje je inštitucija, ki te zbližuje s seboj in z vesoljem. Ne da hodiš iz enega kraja v drugega in iščeš, kje je hrana in kje je pijača in se greš instant turista, ampak da slediš temu, kar čutiš. Najlepše stvari doživiš takrat, ko se otreseš tistih, ki od tebe zahtevajo, da si ves čas enak. Sam s seboj si, vsak dan si lahko drugačen, s samim seboj prihajaš veliko bolj v stik, če skorajda pozabiš tisto, kar te v tvojem primarnem okolju določa. In ko nisi več od nikogar, si lahko od samega sebe – sam svoj. To najdeš za devetimi gorami in dolinami. Lahko, lahko pa tudi ne. Lahko najdeš tudi kaj čisto drugega.
Ni torej pomembna geografija, ampak občutenja.
Tako je. Ne instant turizem, ne sledenje turističnim vodičem, ne ponavljanja že vsega znanega, ampak slediti sebi: tako hkrati potuješ skozi to vesolje zunaj in skozi tistega v sebi. In tam najdeš tisto, česar doma nisi mogel. Po drugi strani pa popotnik sporoča še nekaj danes zelo pomembnega: če se je sam »rešil« pred tujimi ljudmi, kulturami, potem je strah pred njimi odveč. Strah je umetno, manipulativno injiciran od tistih, od koder si »pobegnil« na potovanje.
Potuješ, da se znebiš strahu, da se znebiš stresa? Je to sploh mogoče?
Strahu se znebiš, ker imaš svojo osebno izkušnjo, da tudi tam sobivaš z ljudmi in ne z divjaki. Najosnovnejša človekova motivacija je radovednost. Če si radoveden, se te poloti strast do odkrivanja še več in več …
Kako nas zahodnjake doživljajo domorodci južnih morij? »Kako si naše strahove razlagajo potomci Olmekov, Toltekov, Aztekov, Majev? Kaj so z mano počeli indijanski očetje in mame, vičolski vrači, čamulski čarovniki in garifunske šamanke? Kaj me je gnalo čez vse tiste dolge klance?« sprašuješ na platnici knjige Mana, z biciklom med Indijanci.Kaj lahko kot sopotnik staroselskih kultur poveš o staroselcih?
So eno z naravo, stran od tehnologije. Tisto, kar mi poimenujemo bog, je zanje narava. Za staroselce je vsak človek pomemben, tudi najšibkejši član, tudi najšibkejši člen v verigi. Ne žrtvujejo posameznika na koncu verige. Zanje je vsak enkraten in neponovljiv, s svojo posebno misijo, tako kot celice v organizmu, vsaka služi svojemu namenu. Zato nikogar ni prav žrtvovati, izobčiti in pustiti kar tako umreti.
Tomo med kolesarjenjem v
Nubska gore, januar 1998.
»Družbe, ki so bile vedno samozadostne in odgovorne v upravljanju s svojimi resursi, se imajo, paradoksalno, za zaostale, medtem ko je tehnično misleči in industrializirani svet ta, ki je uničil ne samo svoje okolje, ampak ogroža tudi njihovega, pojmovan kot svet globalnega napredka, krona stvarstva, edina mogoča pot v prihodnost, nekaj, k čemur bi moralo težiti vse, kar hoče preživeti skok v novo tisočletje.« – Samotne sledi, 1993
Ne živiš zato, da si delaš dobiček. Živiš zato, da se osmisliš, tako kot vsaka rastlina, žival izvaja svojo misijo, ki jo čuti v sebi. Mi v svojem bistvu nismo uživači, kupci, potrošniki, iskalci sreče, plačniki, davkov, tekmeci, podporniki vojske … Mi smo v resnici nekaj veliko več. Kot organski in bio sestavni del stvarstva, živalstva in rastlinstva, mineralov in vseh svetih elementov smo ljudje svojstvene kapacitete in potentni da s svojimi obredi pomagamo ustvarjati vesolje, ga vzdrževati, pa tudi preporajati. Naše človeško poslanstvo je lepšati svet, plemenititi in žlahtniti vse, kar je, nenehno opevati čudeže stvarstva, muzicirati kot Bach, doneti kot nebeške orgle. Tu smo tudi zato, da poskušamo artikulirati neizrekljivo in neskončno. Tu smo zato, da še naprej učlovečujemo sebe in humaniziramo svoje okolje, nadaljujemo svojo evolucijo in prispevamo nekaj tudi k evoluciji vsega, kar je.
Kakšna je razlika med popotnikom in turistom?
Turist po navadi naseda turističnim agencijam, ki mu obljubljajo zanimivo popestritev in zapolnitev vsebine praznote njihovega življenja doma. Potem gredo in pridejo nazaj in se spomnijo samo tistega, kar jim je bilo v okviru programa vnaprej pripravljeno in nastavljeno videti. Turističnih delavcev, ki prežijo na njihove žepe, brezdušnih hotelov, jedilnic in pivnic, sfriziranih kulturnih atrakcij, ki nimajo nič dosti skupnega z lokalno kulturo, farm krokodilov, zadušnih zaprašenih muzejev s fosili … vsega tega instant sveta. Zato turizem tudi v resnici ne more potešiti naravne želje po romanju ali »walkabout-u« Popotnik išče svojo dušo, boga, vse tiso, kar ga presega. Ne potrebuje prekooceanske križarke z vsemi tistimi hedonističnimi instalacijam i – opijem za ljudstvo. Množični turizem hkrati ni samo veliki onesnaževalec, ampak tudi veliki uničevalec lokalnih kultur. S kupovanjem slik po njihovem okusu petični turisti na Baliju financirajo tamkajšnje slikarje, da namesto miniaturnih podob iz vedske zgodovine slikajo predvsem še velike slike za njihove dnevne sobe. Instant kava, instant žganci … hitro presnovni instant turizem! To travel – potovati po angleško – prihaja iz francoske besede travaile in pomeni trdo delati. Če ni iskanja svoje poti, svoje skrivnosti, potem to ne more dati veliko. Turisti so vse prepogosto tipično nategnjeni.
Kaj mora imeti vsak popotnik pri sebi?
Srce. Kot pravi Exupery, bistvo je očem nevidno, glej s srcem. Svobode, ki jo iščemo, ne moremo najti brez srca. Ničesar ni dobro narediti, ne da se prej vprašaš, kaj pravi srce. Ničesar ne bi smel narediti brez sočutja, brez obzirnosti. Pred vsakim dejanjem je prav pomisliti, kakšne bodo posledice tvoje akcije. Nikoli ne ravnaj tako, kot je Aleksander Makedonski, ki je problem, kako razvozlati vozel, rešil tako, da ga je enostavno presekel. Posledica je bila ta, da je s tem presekal tudi vrv. Ko so se šli, kako postaviti jajce, da bo stalo na enem od polov, je Krištof Kolumb to vprašanje rešil tako, da je jajce enostavno počil ob mizo in je potem res stalo, a se je seveda razbilo in izlilo, zato se iz njega ni mogel več izvaliti piščanec, kar naj bi bilo poslanstvo jajca.
Sopotniki, ne oponašajmo več naših vojskovodij in osvajalcev. Popotnik, ki greš skozi atomski vek, ne pobijaj več domačinov, nehaj kolonizirati, ne gradi več imperijev, a ne vidiš, da se slabo vrne s slabim. Samo dobro se na dolgi rok vrne z dobrim.
Na Kostariki, 1993.
Kam jo mahneta z ženo na krajši oddih, dopust, odklop in kaj počneta tam?
Zdi se mi, da sva non stop odklopljena. Komaj se še spomnim, kaj je to klasični oddih, dopust. Bojana je učiteljica, ki jo žene čim več dati učencem. Mislim, da jih nagonsko skuša zaščititi pred množičnim poneumljanjem in janičarstvom v naslednji vojni. Dokler sta si najini hčerki še želeli učiti se skupaj z nama, sva jima vsake šolske počitnice razkazovala Evropo, Ameriko in Avstralijo. Zadnja tri leta, ko se imata za odrasli, pa sva poletja preživela sama in na svojo pest iskala odgovore, zakaj ne more biti konca vojn na Bližnjem vzhodu in na irskih otokih. Vse zimske počitnice skupaj z božičnimi in novoletnimi prazniki pa sva snemala med ljudstvi, ki se soočajo z genocidom v Afriki. Samo kak teden, vikend vmes sva mirno veslala v kanuju med kvarnerskimi otoki ali pa jahala noge v Alpah. Če nama predstavljanje novega dokumentarnega filma »Trohnenje 2022« letos ne bo preprečilo, bova to poletje kolesarila po fjordih na Lofotskih otokih.
Oddih je smrt. Nočem se oddahniti, ampak želim še globlje in več dihati. Vsaka sekunda je dragocena. Za zabušavanje ni več časa.
»Prva človekova pravica je pravica do sanj. Ljudje sanjamo ponoči in sanjamo podnevi. Od naših sanj pri odprtih očeh je odvisna žlahtnost našega bivanja. Ta svet je vreden najlepših sanj.« – Samotne sledi, 1994
