0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeTomo Križnar: »Živiš zato, da se osmisliš«

Tomo Križnar: »Živiš zato, da se osmisliš«

MORDA VAS ZANIMA

Potujeva skozi čas, ki se razleze v prek pol stoletja; skozi zgodovino, ki upa in skorajda obupa; k staroselskim kulturam, ki v sebi še varujejo placebo planeta Zemlja, tega templja vesolja, kot pravi sam. Potujeva k njemu, v prakorak njegove izkušnje, k v nebo vpijočemu kriku, ki razodeva, da ni vzroka za strah pred neznanim. Da potujemo zato, da tam odkrijemo, kdo smo, od kod smo in kam (naj) gremo. Da najdemo, kar je že skorajda izgubljeno. Da se vrnemo k temu, kar nam je bilo vsem podarjeno: k Stvarstvu. K Naravi in Človeku.

- Oglas -

Tok misli mu ves čas neukrotljivo uhaja v Afriko k Nubam, o katerih sta z ženo Bojano posnela še en dokumentarni film, ki je bil sredi junija prvič predvajan v Sloveniji. Še dobro, da so tu njegove potopisne knjige, s katerimi obudiva spomine na čas, občutenja, odnose, kulture in v njih Toma Križnarja, svetovnega popotnika.

Tomo Križnar je svet prepotoval z avtoštopom, z motorjem čez Afriko in okoli Južne Amerike ter s kolesom še na druge celine. Celo z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi je leta 1989 prvič prispel k Nubam v težko dostopno osrednjo sudansko provinco Kordofan. Kjer ga gostoljubno sprejmejo, tako da mu dajo kolibo, nekaj semen, da ne bo rabutal, kradel ali prosil za hrano; ter dve ženski, da si ne bo poželel njihovih.

Sanje so osnovna človekova pravica
Sanje so osnovna človekova pravica

Leta 1976/77 z avtoštopom okoli sveta

Star sem bil 18 let, takoj ko sem dobil potni list in sem lahko šel, sem hotel vse pogledati; v šoli sem veliko bral, a ne knjig, ki so bile na seznamu predpisanih, zato da bi nas indoktrinirale, ampak dela arktičnih raziskovalcev, antropologov v najtežje dostopnih kotičkih, kjer so se v 50., 60. letih še ohranili staroselci. Takrat so ti raziskovalci tudi živeli med njimi in sprejeli njihov način življenja, npr. šli so z njimi celo v boj.

- Oglas -

»Mama me je vsako poletje v tistih prvih letih pubertete od prvega avgusta dalje pošiljala v sobo in zahtevala, naj ponavljam učno snov prejšnjega leta. Seveda si počitniških dni nisem trapal z učenjem. Bral sem. Kaj drugega kot pustolovske romane. S pomočjo njih sem lahko šel, kamor sem hotel. Medtem ko so kolegi smeli brcati žogo, se iti ravbarje in žandarje in napihovati ‘olagume’ svojih očetov, sem sam odkrival knjige in z njimi moč fantazije in vizualizacije ter se igral s svojim umom. To je bila moja svoboda in moja ljubezen.« – Šambala, z biciklom v Tibet, 1997

V zgodnjih 70. letih je vsak najprej šel v Amsterdam. Tudi jaz! Doma sem si izmislil, da bom tam prodajal sladoled. Probali smo hašiš in se naslajali nad golimi prostitutkami v izložbah. Ampak vse to me med tistimi utrujenimi hipiji ni izpolnjevalo. In sem šel prek Španije domov. Želel sem si močnih, intenzivnih, eksotičnih barv – že takrat sem vedel, da hočem v trope, v subtrope. V Afriko!

V tistih časih je med mladimi prevladoval dvom o tradiciji, kulturi, svetovnem nazoru svojih staršev, tudi skozi glasbo Beatlesov in Rolling Stonesov. Izvedeli smo, da so šli v Indijo in tam iskali navdih za svoje komade. In smo šli tja še mi …

Na divji stezi globoko v Afriki 2013
Na divji stezi globoko v Afriki, 2013

Gnalo me je hrepenenje. Tako kot je to povedala 21-letna popotnica z multiplo sklerozo v francoskem dokumentarcu Prepovedovano potovanje z Rozi: »Z opazovanjem narave in tega, kar me je obdajalo, sem proučevala svojo notranjost.« Raziskovanje narave je raziskovanje sebe, saj smo del narave! Če se ukvarjaš s svojo nezavednostjo, se ukvarjaš z vesoljno stvarnostjo. Moje potovanje je bil nekakšen upor znanstvenemu materializmu.

»Tvoje kosti, tvoje meso, tvoja kri so iz istega kot tole drevo. Poglej ta list – kaj njegove žile niso podobne žilam na tvojih dlaneh? Križ te boli, praviš? To pomeni, da nekdo nekje sedajle seka neko drevo. Boli te, ker te nekdo seka. Boli te, ker je tvoje telo v tem drevesu. Počasi, vsak dan po malem, z umiranjem dreves, trav, živali, umiraš tudi ti.«
Bill Neidjie – Aboridžin iz plemena Gagudje
– Samotne sledi, 1993

- Oglas -

Avtoštop je bil najcenejši način, z dvignjenim palcem pa si srečal največ ljudi. Spomnim se urejenih poslovnežev, ki so nam zlahka ustavljali in nas sprejeli v svoj hitri avto. Bilo je nekako očitno, da so tudi oni, preden so se ostrigli in si nataknili kravate okrog vratu, potovali enako. Drug drugega se nismo bali, drug drugemu smo zaupali. Imel sem občutek, da skupaj z njimi tvorimo novo subkulturo in da bomo ustavili vojno.

Nad pet tisoč metrov na prelazu med Korakorumom in Himalajo v Pakistanu.
Nad pet tisoč metrov na prelazu med Korakorumom in Himalajo v Pakistanu.

Človeštvo se je leta 1968 izkazalo s poletom na Luno, mi – generacija, ki sem ji pripadal – pa s poletom v lastno notranjost, pod morje nezavednega. Čutil sem, da je v Afriki kot najstarejši celini, ki je rodila prve ljudi, naše skupno nezavedno. Glavni problem naše generacije pa je bil v tem, da svojega poleta nismo speljali do konca. Tako kot seksualne revolucije ne. Zato imamo danes pedofilijo. Nismo se dokončno znebili starih konceptov, zato nas je vse 11. september tako presenetil.

Da v drugih kulturah lahko odkriješ, kar smo Evropejci, ki si že od 1493. leta prisvajamo svet in smo pobili 50 milijonov staroselcev!, v sebi zatrli. Hrepenenje po svobodi, po znanju, hrepenenje po nečem, kar slutiš, da je drugačno in nekaj več kot v naši, zahodni kulturi. Prav zato sem skušal priti do zadnjih staroselcev, ker so to modrost drugačnosti še ohranili. Ker se niso nalezli navad kolonizatorjev, njihovih mentalnih bolezni, njihovega napuha. In prišel sem do življenjskega spoznanja: Ne ogrožajo nas drugi, druge kulture, mi, zahodne civilizacije, ogrožamo njih!

»Tibetanska kultura ne zapoveduje ekspanzije, tekmovanja, poseganja v človekovo okolje in naravo, tehničnega razvoja za vsako ceno, ampak trdi, da je za zadovoljstvo potrebno tudi prizadevanje za ugodno notranje stanje uma in duha, harmonija in ubranost s silami v sebi, kot tudi silami in zakoni v širšem okolju narave planeta in vesolja. Nismo sami, ne moremo uspevati kot stroji in roboti.« – Šambala, z biciklom v Tibet, 1990

Ko opisujem svoja popotovanja, govorim o občutenjih, govorim o tem, kako je bilo prvič doživeti Indijo kot našo kulturno mamo z najdaljšo religiozno tradicijo iskanja resnice. Če nečesa ne veš, potem ne veš, česa vse ne veš … V 70. letih so bile velike možnosti za razvoj nove zavesti. Ko smo se vrnil s teh potovanj, smo imeli potrebo pripovedovati o tem, kar smo tam doživeli. Ne kot uradni državni predstavniki, ampak iskalci resnice.

Porocna slika iz Nubskih gorah. November 2011. Bojana in Tomo
Poročna slika Bojane in Toma iz Nubskih gora, november 2011.

Leta 1978 z motorjem čez Afriko, leto kasneje z mopedom okoli Južne Amerike.

Pripravljal sem diplomo iz ekonomskih odnosov Jugoslavije z neuvrščenimi deželami Latinske Amerike. To je bil pravzaprav izgovor za moje naslednje potovanje. V resnici so me zanimali Indijanci v džunglah Amazonije, pa otočani v karibskem morju … V tovarni Tomos so mi dali v preizkus 90-kubični motor, s katerim sem prevozil gorovja Andov in pragozdove ob Amazonki in prišel v stik z Indijanci. Povsem drugače se vedejo do belcev kot afriška plemena. V Afriki vsi takoj pritečejo k tebi. Indijanec pa te niti ne pogleda, v oči sploh ne! Če sem kdaj kje na kakšni tržnici zaspal ob motorju in jih potem s priprtimi očmi skrivoma opazoval, kako so me gledali, takoj ko sem odprl oči, so umaknili pogled. In gledali samo še motor … Ta mi je v dežju ali kakšni nezgodi odprl vrata v njihove koče. V Andih v svoje zemljanke med prašičke, Indijanke v tistih širokih kiklah in s cilindri na glavi, ja, prav od tistih Angležev, ki so v 19. stoletju gradili andsko železnico …

Kako me je izkušnja z njimi navdihovala! Na primer: neki starešina iz ljudstva Inka, ko mi je zaupal, da se z nami gringosi sploh nočejo boriti, ker ob vsem tem našem orožju in pohlepu in norosti nimajo nobenih možnosti za zmago. Samo počakajo lahko, da se sami iztrebimo. Tako da smo bolni v glavi, da se bomo tako in tako slej ali prej sami pokončali. To mi je res dalo misliti. Enkrat takrat sem zapisal, da je Zemlja tempelj celega vesolja.

Med obrednim uzivanjem piva iz sirka. Ljudstvo Komoganza. Sudan 2017
Med obrednim uživanjem piva iz sirka med ljudstvom Komoganza, Sudan 2017.

Posameznikova zavest se lahko širi takrat, ko si zunaj svoje kulture in dojameš bistvo, sporočilo drugačnosti: njihov odnos do narave, kako so se ji ljudje prilagodili, da lahko na jezeru Titikaka živijo na otokih iz trstike … To sobivanje, simbioza z naravo me je kot strojnega inženirja in diplomiranega ekonomista opomnila, da naša kultura sploh ni superiorna. Prevelo me je spoznanje, da se moramo učiti iz vseh kultur.

Z motorja na bicikel 1993. leta.

Začel sem s 125-kubičnim motorjem, v Lagosu sem kupil Yamaho in z njo prevozil osrednjo Afriko, z 90-kubičnim Tomosom sem prečkal Južno Ameriko, potem pa z 48-kubičnim še Vzhodno Afriko s severa do juga čez Sudan in Kongo. Potem pa na bicikel! Vedno manj strojev! Z avtom nisem nikoli potoval, ker se mi je zdelo, kot da bi skozi šipo lizal med. Iz njega gledaš svet ujet kot na filmskem platnu ali na televizijskih ekranih. Na motorju je precej bolje, si sredi prostora, veliko bolj povezan z okoljem, na biciklu moraš pa še globoko dihati. Še ljubiti se ne moreš, če ne dihaš globoko in se ne prekrvavijo možgani. Bicikel je bil idealen za širjenje mojih popotniških izkušenj s Planetom, s samim seboj in z ljudmi na poti. Zakaj bicikel? V slovarju simbolov Carla Junga sem našel, da bicikel pomeni neodvisnost, na njem si individualist, ne moreš obdržati ravnotežja, padeš na desno ali na levo, če ne greš več naprej, zato pa moraš pedala kar naprej potiskati, v sedlu se obdržiš le, če greš ves čas naprej.

»Učil  sem se in učil, kaj se pravi goniti kolo, kako goniti, kako živeti. O delu in sprostitvi, o aktivnosti in počitku, kdaj se boriti in kdaj in kako popustiti, se vdati, sprejeti. Ko sem se poslovil od televizije, sem nehal gledati in začel živeti. Skušal sem se prepustiti novim občutljivostim, pozornost si je našla  vsakdan nove in vse bolj skrivnostne detajle. Zdaj sem lahko ure in ure poslušal različne šume vetra v ušesih, čutil butanje vroče krvi v žilah, vibracije telesa, zaznal skladnost človeka in njegovega orodja, vse bolj proti perfekciji gibanja, dihanja in bivanja.  …
Pozornost se je potem lahko obrnila v svet okoli. Neba, oblakov, pokrajine, vonjav, izrazov in lirike vsega tistega globljega, neizrekljivega, nepovedanega se nisem mogel več kar tako naveličati. Naveličaš se, zadosti ti je nečesa, če si napet. »Sproščen v akciji se ne moreš nikoli naveličati živeti,« sem si zapisal v dnevnik. »Goniti kolo  je kot živeti.« Še in se bi rad zapel, da je življenje darilo, ki se vedno na novo odvija in odkriva. Da, lahko sem brezpogojno srečen, čeprav to zaradi namišljenih nerazrešljivih problemov vedno znova pozabljam. Pomembna je vsakodnevna tehnika, da se ta zavest, ta občutek, ta izkušnja vedno znova vrača.« 
– O iskanju ljubezni, z biciklom okoli sveta, 1989

Kaj si našel tam – za devetimi gorami in dolinami?

Na potovanje s kolesom okoli sveta sem odšel zato, ker nisem hotel sodelovati v vojni, ki sem jo slutil na Balkanu. Tako kot ne bom sodeloval v vojni, ki jo slutim zdaj, upam, da se tokrat motim, in da je tokrat ne bo. Zadnja balkanska vojna je terjala 400.000 ljudi, večinoma žensk in otrok.

Kaj sem našel za devetimi gorami in dolinami? To, kar romar najde na romanju. Včasih so ljudje hodili k črni Mariji v Kelmorajn. Pri tem ne gre toliko za potovanje iz kraja v kraj, kje je ta McDonald’s pa oni hostel, ampak tako nekako kot klasični romar, ki je vzel palico v roke in šel na svete kraje. Romanja so znana v različnih kulturah. Pri Aboridžinih je to »walkabout« (o. p. M. L.: Walkabout je obred v avstralski aboridžinski družbi, med katerim moški v mladostniški dobi, običajno stari od 10 do 16 let, potujejo in živijo v puščavi kar šest mesecev, da bi duhovno in tradicionalno prešli v moškost.). Ko se je v njihovih nomadskih naseljih pojavil problem, kriza ipd., so vsi šli hodit. Konflikte so reševali s hojo. Ali pa kot pravi arabski pregovor: Srečen je tisti človek, ki lahko vse, kar ima, nosi s seboj v culi na rami. Romanje je inštitucija, ki te zbližuje s seboj in z vesoljem. Ne da hodiš iz enega kraja v drugega in iščeš, kje je hrana in kje je pijača in se greš instant turista, ampak da slediš temu, kar čutiš. Najlepše stvari doživiš takrat, ko se otreseš tistih, ki od tebe zahtevajo, da si ves čas enak. Sam s seboj si, vsak dan si lahko drugačen, s samim seboj prihajaš veliko bolj v stik, če skorajda pozabiš tisto, kar te v tvojem primarnem okolju določa. In ko nisi več od nikogar, si lahko od samega sebe – sam svoj. To najdeš za devetimi gorami in dolinami. Lahko, lahko pa tudi ne. Lahko najdeš tudi kaj čisto drugega.

Ni torej pomembna geografija, ampak občutenja.

Tako je. Ne instant turizem, ne sledenje turističnim vodičem, ne ponavljanja že vsega znanega, ampak slediti sebi: tako hkrati potuješ skozi to vesolje zunaj in skozi tistega v sebi. In tam najdeš tisto, česar doma nisi mogel. Po drugi strani pa popotnik sporoča še nekaj danes zelo pomembnega: če se je sam »rešil« pred tujimi ljudmi, kulturami, potem je strah pred njimi odveč. Strah je umetno, manipulativno injiciran od tistih, od koder si »pobegnil« na potovanje.

Potuješ, da se znebiš strahu, da se znebiš stresa? Je to sploh mogoče?

Strahu se znebiš, ker imaš svojo osebno izkušnjo, da tudi tam sobivaš z ljudmi in ne z divjaki. Najosnovnejša človekova motivacija je radovednost. Če si radoveden, se te poloti strast do odkrivanja še več in več …

Kako nas zahodnjake doživljajo domorodci južnih morij? »Kako si naše strahove razlagajo potomci Olmekov, Toltekov, Aztekov, Majev? Kaj so z mano počeli indijanski očetje in mame, vičolski vrači, čamulski čarovniki in garifunske šamanke? Kaj me je gnalo čez vse tiste dolge klance?« sprašuješ na platnici knjige Mana, z biciklom med Indijanci.  Kaj lahko kot sopotnik staroselskih kultur poveš o staroselcih?

So eno z naravo, stran od tehnologije. Tisto, kar mi poimenujemo bog, je zanje narava. Za staroselce je vsak človek pomemben, tudi najšibkejši član, tudi najšibkejši člen v verigi. Ne žrtvujejo posameznika na koncu verige. Zanje je vsak enkraten in neponovljiv, s svojo posebno misijo, tako kot celice v organizmu, vsaka služi svojemu namenu. Zato nikogar ni prav žrtvovati, izobčiti in pustiti kar tako umreti.

PC138748Tomo on an ilegal cycling tour on front line in Nuba Mountains januar 1998
Tomo med kolesarjenjem v Nubska gore, januar 1998.

»Družbe, ki so bile vedno samozadostne in odgovorne v upravljanju s svojimi resursi, se imajo, paradoksalno, za zaostale, medtem ko je tehnično misleči in industrializirani svet ta, ki je uničil ne samo svoje okolje, ampak ogroža tudi njihovega, pojmovan kot svet globalnega napredka, krona stvarstva, edina mogoča pot v prihodnost, nekaj, k čemur bi moralo težiti vse, kar  hoče preživeti skok v novo tisočletje.«  – Samotne sledi, 1993

Ne živiš zato, da si delaš dobiček. Živiš zato, da se osmisliš, tako kot vsaka rastlina, žival izvaja svojo misijo, ki jo čuti v sebi. Mi v svojem bistvu nismo uživači, kupci, potrošniki, iskalci sreče, plačniki, davkov, tekmeci, podporniki vojske … Mi smo v resnici nekaj veliko več. Kot organski in bio sestavni del stvarstva, živalstva in rastlinstva, mineralov in vseh svetih elementov smo ljudje svojstvene kapacitete in potentni da s svojimi obredi pomagamo ustvarjati vesolje, ga vzdrževati, pa tudi preporajati. Naše človeško poslanstvo je lepšati svet, plemenititi in žlahtniti vse, kar je, nenehno opevati čudeže stvarstva, muzicirati kot Bach, doneti kot nebeške orgle. Tu smo tudi zato, da poskušamo artikulirati neizrekljivo in neskončno. Tu smo zato, da še naprej učlovečujemo sebe in humaniziramo svoje okolje, nadaljujemo svojo evolucijo in prispevamo nekaj tudi k evoluciji vsega, kar je.

Kakšna je razlika med popotnikom in turistom?

Turist po navadi naseda turističnim agencijam, ki mu obljubljajo zanimivo popestritev in zapolnitev vsebine praznote njihovega življenja doma. Potem gredo in pridejo nazaj in se spomnijo samo tistega, kar jim je bilo v okviru programa vnaprej pripravljeno in nastavljeno videti. Turističnih delavcev, ki prežijo na njihove žepe, brezdušnih hotelov, jedilnic in pivnic, sfriziranih kulturnih atrakcij, ki nimajo nič dosti skupnega z lokalno kulturo, farm krokodilov, zadušnih zaprašenih muzejev s fosili … vsega tega instant sveta. Zato turizem tudi v resnici ne more potešiti naravne želje po romanju ali »walkabout-u« Popotnik išče svojo dušo, boga, vse tiso, kar ga presega. Ne potrebuje prekooceanske križarke z vsemi tistimi hedonističnimi instalacijam i – opijem za ljudstvo. Množični turizem hkrati ni samo veliki onesnaževalec, ampak tudi veliki uničevalec lokalnih kultur. S kupovanjem slik po njihovem okusu petični turisti na Baliju financirajo tamkajšnje slikarje, da namesto miniaturnih podob iz vedske zgodovine slikajo predvsem še velike slike za njihove dnevne sobe. Instant kava, instant žganci … hitro presnovni instant turizem! To travel – potovati po angleško – prihaja iz francoske besede travaile in pomeni trdo delati. Če ni iskanja svoje poti, svoje skrivnosti, potem to ne more dati veliko. Turisti so vse prepogosto tipično nategnjeni.

Kaj mora imeti vsak popotnik pri sebi?

Srce. Kot pravi Exupery, bistvo je očem nevidno, glej s srcem. Svobode, ki jo iščemo, ne moremo najti brez srca. Ničesar ni dobro narediti, ne da se prej vprašaš, kaj pravi srce. Ničesar ne bi smel narediti brez sočutja, brez obzirnosti. Pred vsakim dejanjem je prav pomisliti, kakšne bodo posledice tvoje akcije. Nikoli ne ravnaj tako, kot je Aleksander Makedonski, ki je problem, kako razvozlati vozel, rešil tako, da ga je enostavno presekel. Posledica je bila ta, da je s tem presekal tudi vrv. Ko so se šli, kako postaviti jajce, da bo stalo na enem od polov, je Krištof Kolumb to vprašanje rešil tako, da je jajce enostavno počil ob mizo in je potem res stalo, a se je seveda razbilo in izlilo, zato se iz njega ni mogel več izvaliti piščanec, kar naj bi bilo poslanstvo jajca.

Sopotniki, ne oponašajmo več naših vojskovodij in osvajalcev. Popotnik, ki greš skozi atomski vek, ne pobijaj več domačinov, nehaj kolonizirati, ne gradi več imperijev, a ne vidiš, da se slabo vrne s slabim. Samo dobro se na dolgi rok vrne z dobrim.

0012
Na Kostariki, 1993.

Kam jo mahneta z ženo na krajši oddih, dopust, odklop in kaj počneta tam?

Zdi se mi, da sva non stop odklopljena. Komaj se še spomnim, kaj je to klasični oddih, dopust. Bojana je učiteljica, ki jo žene čim več dati učencem. Mislim, da jih nagonsko skuša zaščititi pred množičnim poneumljanjem in janičarstvom v naslednji vojni. Dokler sta si najini hčerki še želeli učiti se skupaj z nama, sva jima vsake šolske počitnice razkazovala Evropo, Ameriko in Avstralijo. Zadnja tri leta, ko se imata za odrasli, pa sva poletja preživela sama in na svojo pest iskala odgovore, zakaj ne more biti konca vojn na Bližnjem vzhodu in na irskih otokih. Vse zimske počitnice skupaj z božičnimi in novoletnimi prazniki pa sva snemala med ljudstvi, ki se soočajo z genocidom v Afriki. Samo kak teden, vikend vmes sva mirno veslala v kanuju med kvarnerskimi otoki ali pa jahala noge v Alpah. Če nama predstavljanje novega dokumentarnega filma »Trohnenje 2022« letos ne bo preprečilo, bova to poletje kolesarila po fjordih na Lofotskih otokih.

Oddih je smrt. Nočem se oddahniti, ampak želim še globlje in več dihati. Vsaka sekunda je dragocena. Za zabušavanje ni več časa.   

»Prva človekova pravica je pravica do sanj. Ljudje sanjamo ponoči in sanjamo podnevi. Od naših sanj pri odprtih očeh je odvisna žlahtnost našega bivanja. Ta svet je vreden najlepših sanj.« – Samotne sledi, 1994

.

NAJNOVEJŠE