Veliko črnila je že bilo prelitega in prenekatera vroča debata se je brezuspešno končala, ko so bolj ali manj učene glave tega planeta poskušale dognati, od kod pravzaprav izvira skrivnostna druščina, ki dandanašnji vedri in oblači v sodobnem svetu, pa čeprav so nekateri sveto prepričani, da jim pripisujemo le prevelik vpliv.

Med najbolj glasnimi zanikovalci pomembnosti te organizacije so prav prostozidarji sami, saj na ta način preprečujejo, da bi si jih za tarčo vzela “civilna družba”, s katero – vsaj doslej – še kar uspešno manipulirajo, ko iz ozadja vlečejo nevidne niti naključnih idej, kaj in predvsem koga bi bilo dobro javno križati. Pa tudi kakšen bankovec se najde, da razgretim bojevnikom za demokracijo tu in tam – seveda “čisto po naključju” – ogreje želodce s kakšnim golažem in od glasnih gesel razgreta grla ohladi s požirkom piva.

Pa vendar ti skrivnostneži niso tako nedolžni, kot se slikajo, in čeprav hočejo dokazovati, da jim gre predvsem za povsem filozofsko delo pri raziskovanju dela starih arhitektonskih mojstrov, vse do Hirama Abifa, graditelja Salomonovega templja, pa tja do ustvarjalcev egipčanskih piramid, jih imajo za ušesi precej več, kot smo jim pripravljeni pripisati. Je pa nedvomno res, da pri svojem zelo konkretnem delu uporabljajo skrivno znanje tajnopisov in simbolike, ki izvira iz teh časov.

Iz davnih korenin

Če pa hočemo malo podrobneje pokukati v njihovo pravo področje delovanja, bo verjetno najbolj smiselno, če si za začetek ogledamo sam nastanek prostozidarske bratovščine.

Leto 1717 se je pisalo, ko so se na god sv. Janeza Krstnika, 24. junija, v londonski gostilni Pri jablani zbrali člani štirih dotedanjih lož in ustanovili Veliko ložo, ki še dandanašnji “drži roko” nad vsemi “pravimi” prostozidarskimi ložami širom sveta. Datum je bil izbran zelo pazljivo, da je imel svojo težo tudi kot skrito sporočilo. Spekulativni prostozidarji sami sebe namreč imenujejo “sinovi vdove”, pri čemer cikajo na staroegipčansko izročilo o boginji Iziz, ki je kot vdova po Ozirisu vzgajala Horusa, katerega hočejo ti novodobni skrivnostneži po vsej sili imeti za svojega “brata nad brati”. In prav zaradi Iziz so počakali na leto 1717, da so se formalno ustanovili. Vsa skrivnost in alegorično sporočilo je v zapisu letnice s starogrškimi števili:
1 7     1 7
I Z     I Z
Prav od tu verjetno izvira tudi njihovo spoštovanje števila 17 kot svetega števila, saj njegov podvojen zapis da ime njihove “matere”.

Izbira Janeza Krstnika sama ima vsaj dvojen pomen. Prvič – njegov god je ob poletnem solsticiju, ko je naš planet najdlje stran od Sonca, s čimer poudarjajo povezavo naše davne, še vedno zamolčane zgodovine, s planetom, ki je najbolj oddaljen od Sonca; drugi razlog pa je v tem, da so Janezu Krstniku odrezali glavo, ki je bojda še na krožnik položena govorila. In prav “staro glavo”, ki ureja ta planet, še vedno častijo bratje prostozidarji. Vse to skrivno znanje naj bi masonska druščina podedovala po vitezih templjarjih, pa čeprav skušajo nekateri sodobni raziskovalci dokazati, da gre le za napihovanje dejstev, da bi pač ta združba pridobila na veljavi in si zagotovila pedigre. Toda če si stvari ogledamo malo pobliže, lahko najdemo kar nekaj dokazov, da bo ta rdeča nit res držala.

Veliki pokol in umik

Templjarjem pripisujejo mnogokaj, med drugim tudi to, da so hoteli Evropo iztrgati iz papeških rok in ustvariti posvetno kraljestvo, ki bi obsegalo celo Evropo. Pa se tega projekta niso lotili z mečem, temveč z denarjem. Radodarno so posojali denar kraljem, ki praviloma niso imeli pojma, kako bi ga vrnili. Prav na to karto finančne podreditve pa so templjarji igrali. Vendar pa so se ušteli, ker niso predvideli krutega scenarija, ki jim ga je pripravil njihov največji dolžnik, francoski kralj Filip Lepi. Poglejmo, kaj se da o tem prebrati v knjigi “Sveta kri in sveti gral”.

Filip si je moral najprej zagotoviti papeževo podporo, zakaj samo papežu so bili templjarji formalno dolžni zvestobo in pokorščino. V letih od 1303 do 1305 je francoski kralj s pomočjo svojih ministrov dal skrivoma ugrabiti in usmrtiti papeža Bonifacija VIII. in po vsej verjetnosti je bil tudi tisti, ki je dal zastrupiti papeža Benedikta XI. Na izpraznjeno mesto je nato dal postaviti svojega človeka, bordojskega nadškofa. Novi škof si je nadel ime Klement V., in ker je bil toliko dolžan Filipovemu vplivu, mu prav gotovo ni mogel odreči, ko je kralj od njega zahteval tudi nekoliko bolj nenavadne stvari. Ena izmed njih je bila zadušitev templjarskih vitezov.

Filip je previdno načrtoval poteze. Napravili so seznam obtožb. Te so deloma prinesli kraljevi vohuni, ki jih je kralj poslal med templjarje, deloma pa jih je pomagal sestaviti neki odpadniški templjar. Filip se je, oborožen s temi obtožbami, nazadnje zganil; in ko je to storil, je bil njegov udarec nenaden, hiter, učinkovit, smrten. Njegovi uradniki po vsej deželi so vsi dobili zapečatena navodila, ki so jih smeli odpreti in prebrati vsi ob natanko določeni uri, vsi ob istem času. Ob zori 13. oktobra 1307 je treba poloviti vse templjarje po vsej Franciji in jih strpati v kraljeve ječe, zaseči je treba njihove preceptorije in zaseči vse njihovo premoženje.

Tako se je tudi zgodilo. A naj je bil Filipov napad še tako nepričakovan in presenetljiv, se mu je neizmerno bogastvo templjarjev izmaknilo. Njihovega zaklada nikoli ni več nihče našel in vse do danes se nikomur ni posrečilo ugotoviti, kam je izginil pravljični templjarski zaklad. Neke govorice pripovedujejo, da so tik pred napadom templjarji pretihotapili zaklad iz pariškega preceptorija. Po teh naj bi ga bili z vozovi prepeljali do obale – najbrž do morskega oporišča križarjev La Rochelle – in ga naložili na osemnajst galej, za katere nikoli nihče ni več slišal. Ali je bilo res tako ali ne, vsekakor se zdi, da se je križarsko ladjevje iztrgalo kraljevim krempljem, ker ni nobenih poročil o tem, da bi bili kdajkoli zaplenili kakšno izmed križarskih ladij. Nasprotno, zdi se, kot da so te ladje popolnoma izginile. In z njimi tisto, kar so nosile.

Anglež George T. Sassoon pa je našel sledove ubežnih templjarjev. Po njegovih ugotovitvah naj bi se umaknili na Irsko in od tam na otok Mull zahodno od Škotske. Prav tu so stopili v stik z Robertom Brucem in mu celo pomagali pripraviti ter izpeljati slovito bitko pri Bannockburnu, kjer so Škoti porazili Angleže in si izborili neodvisnost. Kraljevska rodbina Stuartov je torej večni dolžnik tem vitezom in seveda tudi njihovim naslednikom.

V podporo svoji trditvi Sassoon navaja precej dokazov, od katerih so izredno zanimivi prav tisti, ki potrjujejo povezavo med templjarji in prostozidarji. Kar nekaj njihovih skrivnih gesel namreč izvira prav iz tega obdobja. Oglejmo si za primer samo dve.

Eno od gesel se glasi MACHENACH. Prostozidarska legenda ve povedati, da to pomeni Meso je pokvarjeno (slabo), vendar nimajo niti najmanjšega pojma, iz katerega jezika izvira. Toda ta ista beseda v keltskem dialektu z otoka Mull pomeni Sin visoke gore.Vodja ubežnih templjarjev je bil Pierre d’ Aumont, kar se v slovenščino lahko prevede kot Kamen z visoke gore. Kamen pa je sin gore!

Drugo masonsko geslo se prav tako nanaša na goro, ki naj bi se imenovala HEREDOM. A naj kdo še tako vztrajno išče po vseh svetovnih zemljevidih, gore s tem imenom ne bo našel. Je pa res, da so se templjarji na otoku Mull najprej naselili v bližini gore Sgurr Dearg, kar po naše pomeni Rdeča gora, prevedeno v hebrejščino pa se glasi Hor Adom!

Verjetno zna kdo od zapriseženih strokovnjakov ob takem dokazovanju korenin prostozidarstva zmajati z glavo, vendar pa prav take metode uporabljajo tudi sami, le da z njimi dokazujejo drugačno izhodiščno idejo, pri tem pa pozabljajo, da se tudi masoni sami sklicujejo na povezavo s templjarji. Vsi napori, da bi to vez zabrisali, so le posledica dejstva, da bi tej organizaciji naslikali čimbolj čist svetniški sij, ki bi bil nekakšna idealna zvezda vodnica v bližnji prihodnosti, ko bo eden njihovih stoletnih ciljev počasi uresničen in se bodo tudi javno trkali po prsih za svoje zasluge. O tem pa več kdaj drugič.

Avtor: Ivan Mohorič