Prijava
Večina se nas ne zaveda, da ogromen delež ljudi, ki stradajo, dejansko živi v državah, ki imajo hrane še preveč. Organizacija Food and Agriculture, ki sodi pod okrilje Združenih Narodov trdi, da že sedaj proizvajamo kar 1,5-krat toliko hrane, da bi lahko nahranili cel svet, vendar pa vseeno strada kar vsaki sedmi človek na Zemlji.
Namesto da bi proizvajali toliko hrane, da bi ta zadostovala lokalnim potrebam, industrijsko kmetijstvo proizvaja toliko hrane, da jo prodaja po svetu. In odkar se je takšna vrsta kmetijstva od leta 1950 kar potrojila, je na svetu lačnih več ljudi, kot pa jih je bilo 20 let nazaj. Manjši kmetje so zato primorani prodati svojo zemljo večjim korporacijam, saj si ne morejo več privoščiti, da bi sami gojili hrano.
Varnosti preskrbe s hrano ne bo mogoče doseči z tehnološkimi popravki, kot na primer genetskim inženiringom. Ljudje, ki jim hrane primanjkuje, morajo namreč priti do obdelovalnih površin, da bi lahko poskrbeli za svoje osnovne potrebe, ali pa vsaj priti do denarja, da bi si lahko hrano privščili v trgovinah. Genetski inženiring tako le ‘zamaskira’ dejanske probleme, ki so krivi za svetovno lakoto, kot na primer socialni, politični, ekonomski in okoljevarstveni. Glavni razlogi za lakoto so torej:
Revščina in pomanjkanje sredstev
Lakota in manipulacija sta direkten rezultat pomanjkanja oziroma izključitve osnovnih pridelovalnih sredstev: obdelovalne površine, gozd, morje, voda, semena, tehnologija, …
Nepravični izmenjalni in trgovski režimi
Trenutni trgovski sistem postavlja jug v nemogočo situacijo. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) daje subvencije njihovim agrikulturnim sektorjem, ki prekašajo celoten bruto domači proizvod (BDP) podsaharske regije v Afriki. Subvencionirani izvozi, umetno postavljene nizke cene ter legalizirana odlagališča Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki so jih ustvarile bogate države, predstavljajo nepravično trgovanje, s katerim se soočajo revne države.
Raziskave
Osredotočenost raziskav na industrijsko agrikulturo, kot pa na potrebe marginalnih kmetov pogosto zanemarjajo razvoj agrikulturnih tehnik, ki zmanjšujejo vložke, ter lažje nadzorovanje. Kmetijske raziskave na mednarodnem ter nacionalnem nivoju pa so orientirane predvsem na industrijsko kmetovanje.
