Športno turistično društvo Olimpik bo v nedeljo, 8. avgusta 2010, v Mojstrani, v sklopu Dneva Alpske konvencije na zagotovo eni najlepših tekaških tras v Sloveniji, ob obrobju treh alpskih dolin Krma, Vrata in Kot, pripravil netekmovalni tek na 10 kilometrov, za družine in ljubitelje pohodništva pa bo organiziran pohod po poteh Triglavskih narodnih pravljic. Poleg teka in pohoda vas organizatorji vabimo k obisku Pocarjeve domačije, kulturnega spomenika državnega pomena, ki bo na Dan Alpske konvencije na ogled brezplačno. Na etnološki delavnici boste lahko pekli kvašene flancate, na naravoslovni delavnici, ki jo bo organiziral Triglavski narodni park (TNP), pa spoznali živalstvo in rastlinstvo, ki prebiva v TNP.
Pohod po poteh Triglavskih narodnih pravljic
Brezplačno bo na ogled tudi Slovenski planinski muzej, ki se bo slovesno odprl dan prej. Nastopila bo lokalna folklorna skupina (KUD Jaka Rabič), lahko se boste sprehodili po eko tržnici in še marsikaj zanimivega se bo dogajalo, s čimer boste dobili vpogled v bogato dediščino Alp in ljudi, ki živijo v tem prostoru. Tudi spremljevalni glasbeni program ne bo manjkal, saj bo nastopila etno skupina The Poušters.
Vsi tekači in pohodniki imate v ceno prijavnine vključeno tudi Velikanovo malico (enolončnico z velikanovo žemljo in domačo pijačo). Na stojnici hiše Pr’ Katr pa boste lahko kupili še ostale domače dobrote, s katerimi se boste seznanili s kulinaričnimi specialitetami izpod Julijskih Alp.
Za tek in pohod po poteh Triglavskih narodnih pravljic vam priporočamo prijavo v predprijavi prek spletne strani www.olimpik.si/ekotek. Prijaviti se bo mogoče tudi na dan dogodka na osrednjem prireditvenem prostoru pri Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Za ostale aktivnosti (delavnice, ogledi ipd.) predhodna prijava ni potrebna.
Pocarjeva domačija
Da bi občutljivo alpsko okolje čim bolj obvarovali pred prometno gnečo in delovali čim bolj v skladu trajnostnega razvoja, vam priporočamo, da se do Jesenic pripeljete z javnim potniškim prometom, saj bo od tam pa do Mojstrane organiziran brezplačni avtobusni prevoz. Prav tako bo mogoče brezplačno parkirati na parkirišču Fiprom pri železniški postaji na Jesenicah, kjer je na voljo preko 100 parkirnih prostorov.
Aloe vera vsebuje več kot 75 aktivnih sestavin, vključno z vitamini, minerali, encimi in antioksidanti.
Svež gel iz listov aloe vere se uporablja za zdravljenje opeklin, pikov žuželk in drugih kožnih težav.
Sok aloe vere, pridobljen s hladnim stiskanjem, ohranja encime in ima protivnetne lastnosti, ki koristijo prebavnemu sistemu.
Aloe vera lahko deluje kot blago odvajalo; priporočljiva je previdnost pri notranji uporabi, zlasti med nosečnostjo.
Aloe vera je zdravilna rastlina iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Izvira iz Afrike, sorodne vrste pa najdemo tudi v Sredozemlju in Indiji. Ta čudežna rastlina, ki izvira iz sušnih predelov Afrike, je danes priljubljena po vsem svetu zaradi svojih vsestranskih koristi za zdravje in lepoto. Aloe vera se uporablja v kozmetiki, medicini in celo v prehrambeni industriji.
Kaj je aloe vera?
Aloe vera je rozetasta brezstebelna rastlina, ima približno 20 mesnatih, debelih listov, dolgih 40-50 cm, ki imajo na robu in na spodnji strani bodice. Socvetje je visoko 60-90 cm, z belimi listi cvetnega venca in rumeno rdečimi cvetovi. Aloe vera je sukulentna rastlina z debelimi, mesnatimi listi, ki so napolnjeni z gelom. Ta gel vsebuje več kot 75 aktivnih sestavin, vključno z vitamini, minerali, encimi, aminokislinami in antioksidanti. Zaradi svoje bogate sestave ima aloe vera številne zdravilne lastnosti, zaradi česar je izjemno priljubljena v naravni medicini in kozmetiki.
Aloe vera je res vsestranska rastlina
Zaužita se aloe vera lahko uporablja tudi kot odvajalo, v majhnih količinah lahko okrepi menstruacijo, za kožo pa se sveže iztisnjen sok uporablja pri opeklinah, sončnih opeklinah, pikih žuželk in podobnem. Spada med zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, če se uporabljajo deli rastlin v določeni stopnji rasti.
Med nosečnostjo notranja uporaba Aloe vere ni priporočljiva, saj spodbuja krčenje maternice.
Najpomembnejše zdravilne učinkovine v aloe veri so derivati antracena in alkilni kromoni. Derivati antracena povzročajo nabiranje vode v črevesju, povečajo pritisk in spodbujajo delovanje črevesja. Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z rastlinami ESCOP (European Scientific Cooperative on Phytotherapy) jo priporoča pri zaprtju, vendar lahko preparate aloje uporabljamo le prehodno (največ dva tedna).
Aloe vera gel
Alojin gel so začeli temeljito raziskovati šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pozneje so se raziskave razširile iz zdravljenja opeklin še na zdravljenje drugih obolenj, kot so rana na želodcu, vnetje dlesni, akne in preležanine. Pri celjenju ran alojin gel rane ne zapre nepredušno, tako da omogoča dostop zraku. Poleg vlažilnega učinka aloe vera gel tudi ščiti rano pred zunanjimi dražljaji ter zavira rast bakterij. Alojin gel vpliva tudi na krepitev imunskega sistema. Alojin gel vsebuje kar od 96 do 99 odstotkov vode.
Od drugih sestavin je največ sluzi. Sledijo salicilna kislina, ki deluje analgetično, protivnetno in keratolitično (mehča povrhnjico kože), vitamini A, E, C in D, nekaj prostih sladkorjev, proste aminokislin, proteini, maščobe in rastlinski steroli, precej je kalcija, natrija in kalija ter mangana, železa, selena, cinka in magnezija. Aloja vsebuje tudi pomembne encime, med njimi bradikininazo, ki razgrajuje bradikinin, tkivni hormon, ki povzroči nastanek vnetij, in tirozinaza, ki razgrajuje tirozin, iz katerega v koži nastaja kožni pigment melanin. Tirozinaza preprečuje nastanek rjavih hiperpigmentiranih pik na koži obraza in rok pri starejših ljudeh.
Sok iz aloe vere
Sok aloe vere pridobivajo iz naravnega, hladno stisnjenega stoodstotnega alojinega gela. Po zaslugi hladnega stiskanja aloe vera sok ohrani encime, ki sicer v postopku pasterizacije prenehajo delovati. V alojinem soku so prisotni polisaharidi, ki delujejo protivnetno v ustni votlini, na dlesnih, v žrelu, prebavilih in celo pri rani na želodcu. Novejše raziskave pa kažejo, da imajo kompleksno zgrajeni polisaharidi stimulativno delovanje na imunski sistem.
Številni proizvajalci se trudijo odstraniti iz alojinega soka (in gela) snov aloin, ki deluje kot blago odvajalo. Vendar pa ima aloin v zelo majhnih količinah tudi antibakterijsko in protivirusno delovanje, zato je dobro, da je v majhnih količinah vseeno prisoten. Alojinega soka ne smemo piti v neomejenih količinah – priporočena dnevna količina alojinega soka je okoli 3–6 decilitrov.
Aloin
Aloe vera med drugim vsebuje aloin oziroma barbaloin, ki je antrakinonski glikozid. Je grenak alkaloid rumene barve, ki se v alojah nahaja v količinah od 0,1 do 6,6 % suhe snovi. Aloin se pojavlja v dveh izomernih oblikah: kot aloin A (barbaloin) in aloin B (izobarbaloin). Uporablja se kot odvajalo, ki povzroči krčenje črevesja in stimulira črevesno peristaltiko. Prepreči vsrkavanje vode skozi črevesne stene in tako zmanjša zgoščenost črevesne vsebine. V večjih količinah povzroči neravnovesje elektrolitov, diarejo in abdominalne bolečine. Ker lahko povzroči krčenje sečil, ni priporočljiv za nosečnice.
Nega kože z aloe vero
Aloe vera je vsekakor ena najbolj vsestransko uporabnih rastlin na našem planetu. Ta skromna puščavska rastlina je imela svoje posebno mesto že pri Egipčanih in Majih, ki so jo s pridom uporabljali v svojem zdravilstvu. V prejšnjem stoletju so ljudje začeli spet odkrivati vse njene koristi. Potrebe po aloe veri povečale, zaradi česar so se začele pojavljati prave plantaže. Nasade danes najdemo v Srednji in Južni Ameriki, Severni Afriki, Sredozemlju, na Kanarskih otokih, v Južni Afriki, na Šrilanki, na jugu Kitajske in v Avstraliji.
Aloe vera je resnično zelo bogata s hranili, po nekaterih podatkih naj bi jih vsebovala celo več kot 160. Bogata je z vitamini A, C in E, ki so vsi močni antioksidanti ter z vitamini B kompleksa. V tej čudežni rastlini najdemo tudi encima amilazo in lipazo, ki razgrajujeta maščobe in sladkorje, skrbita za nemoteno prebavo ter delujeta protibakterijsko in protivnetno.
Aloe vera vsebuje mono- in polisaharide, ki zmanjšujejo vnetne procese, uravnavajo raven sladkorja v krvi ter stimulirajo makrofagno aktivnost. Antrakinoni delujejo odvajalno, zmanjšujejo bolečino in preprečujejo hiperpigmentacijo. V aloe veri so prisotni tudi lignini, ki omogočajo prenos aktivnih snovi v globino kože, saponini, ki delujejo antiseptično ter rastlinski steroli, ki zmanjšujejo vnetja, alergijske reakcije, zgago in so v pomoč pri revmatskih obolenjih.
Aloe vera je primerna tako za zunanjo kot notranjo uporabo. Tokrat bomo bolje spoznali, kako uporabna in vsestranska je aloe vera za nego kože.
Podpora pri hujšanju
Aloe vera lahko pomaga tudi pri podpori pri hujšanju:
Spodbujanje metabolizma: Nekatere raziskave kažejo, da aloe vera lahko pomaga pospešiti metabolizem in povečati kurjenje kalorij.
Naravno odvajalo: Aloe vera deluje kot blago odvajalo, kar lahko pomaga pri razstrupljanju telesa in izboljšanju prebave.
Zmanjšanje napihnjenosti: Redno uživanje aloe vere lahko pomaga zmanjšati napihnjenost in izboljšati prebavo.
Vloga aloe vere v kozmetiki
Aloe vera je v kozmetiki zelo cenjena, saj ta čudežna rastlina pospešuje obnovo celic in tako zavira procese staranja. Gel iz aloe vere je v uporabi že tisočletja. Gel prodre v globlje plasti kože, koža pa je po njegovi uporabi prožna in gladka, njen ten pa enakomeren. Gel iz aloe vere ima koži enak pH, zato pomaga ohranjati njeno naravno ravnovesje.
Strokovnjaki pravijo, da so za preprečevanje gub zelo učinkoviti obkladki iz svežih alojinih listov, ki si jih trikrat tedensko za deset minut položimo na kožo. Ko odstranimo obkladke, na kožo nanesemo še hranljivo kremo.
Aloe vere je zelo učinkovita tudi pri gnojnih mozoljih (odlično dezinficira kožo), odlično pa se obnese tudi pri mastni, razdraženi in vneti koži. Nepogrešljiva je pri glivičnih obolenjih kože, pikih žuželk in ekcemih, učinkovito pa pomaga tudi pri zdravljenju različnih športnih poškodb (zvinov, pretegnjenih mišic in kit).
Aloe vera učinkovita proti staranju kože
Videz kože odraža naš način življenja in razkriva naš odnos do zdravja. Koža se z leti spreminja, kar najprej opazimo v njeni strukturi, saj postane manj elastična, vlažna, sijoča in začnejo se pojavljati gubice. Za zdrav in sijoč videz kože boste lahko veliko storili z naravno nego, saj je ne boste obremenjevali z agresivnimi sintetičnimi sredstvi, ki kožo poškodujejo in otežujejo njeno normalno delovanje in obnavljanje. Izberite nego primerno potrebam vaše kože in ji tako zagotovite zdrav sijaj.
Pripravite si odlično vitaminsko masko
Ta hranljiva maska bo nahranila vašo kožo, zožila pore, pospešila njeno obnovo ter poskrbela za bolj enakomeren ten.
Za pripravo maske potrebujete:
pol čajne žličke alojinega soka
čajno žličko medu
rumenjak
čajno žličko ricinusovega olja
pol čajne žličke limoninega ali pomarančnega soka
ovseno moko
Vse sestavine dobro zmešajte, tako da dobite kašasto zmes. Masko nanesite na očiščeno kožo in pustite delovati nekaj minut. Masko najprej odstranite s toplo, nato pa še s hladno vodo.
Znebite se nadležnih mozoljev
Pri nadležnih aknah vam bo morda v pomoč naslednji pripravek iz listov aloe vere: Liste aloe vere narežite na manjše koščke (potrebujete jih za dve zvrhani žlici) in jih prelijte z vrelo vodo. Pripravek pustite stati dve uri, nato ga precedite. V pripravek pomakajte vatirane blazinice in si z njimi po vsakem umivanju masirajte obraz.
Možnosti zdravljenja hemoroidov z alojo
Zdravljenje hemoroidov z aloe vero je odvisno od njihove resnosti in vrste. Obstaja nekaj možnosti zdravljenja, ki obsegajo pitje lojinega soka za izboljšanje prebave in redno odvajanje do gela iz aloe vere, s katerim si mažemo prozadeta mesta, da pospešimo celjenje.
Pomladite svojo kožo
Ta maska je odlična za preprečevanje gubic.
Zanjo potrebujete:
čajno žličko alojinega soka
čajno žličko oljčnega olja
rumenjak
Vse sestavine dobro zmešajte, nato pa masko nanesite na obraz in pustite učinkovati 20 minut. Masko najprej sperite s hladno, nato pa še s toplo vodo.
V Sloveniji je bila pred dobrimi desetimi leti ponudba živali za akvarije in terarije majhna. Večina vrst ni bila v prosti prodaji, temveč so si jih ljubitelji izmenjavali znotraj interesnih skupin. Danes lahko v trgovinah za živali kupimo številne živali, tudi take, ki jih je potrebno gojiti v akvariju/terariju, njihova oskrba pa je zelo zahtevna.
Med najbolj priljubljenimi terarijskimi živalmi so vodne želve različnih vrst. V trgovinah prodajajo predvsem želve, ki so velike le nekaj centimetrov. Te živali pa v dveh do treh letih dosežejo velikost 25 cm in več. Za tako veliko vodno želvo pa moramo v skladu s slovenskimi predpisi imeti terarij velikosti dolžine najmanj 100 cm in širine najmanj 50 cm. Preden se odločimo za nakup želve ali katere druge hišne živali razmislimo:
S kakšnim namenom kupujemo žival(i)?
Imamo zanjo (zanje) ustrezen prostor in jim lahko nudimo dovolj velik, akvarij/terarij?
Imamo dovolj časa za redno in ustrezno oskrbo živali?
Kakšno velikost dosežejo odrasle živali?
Lahko zagotovimo ustrezno oskrbo za vso življenjsko dobo živali?
Kdo bo poskrbel za živali v času počitnic?
Če živali jedo le živo hrano, ali jo lahko redno zagotavljamo in kakšen je strošek?
Je žival lahko nevarna ljudem (predvsem otrokom) in bo lahko živela skupaj z drugimi hišnimi živalmi, ki jih morda že imamo?
Na koncu velja še opozorilo, da je spuščanje hišnih živali v naravo, po Zakonu o zaščiti živali, prepovedano. Poleg tega je večina hišnih živali izvorno tujerodnih vrst, katerih naravna razširjenost ne sega v naše kraje. Tujerodne vrste pa je po Zakonu o ohranjanju narave prepovedano spuščati v naravno okolje, saj imajo lahko velike škodljive vplive na ekosisteme in domorodne vrste.
Jana Kus Veenvliet / Zavod Symbiosis
za www.biotskaraznovrstnost.si
Če ste med tistimi, ki vas zanima, kako se znebiti polžev na vrtu in ste morda tudi že porabili kar nekaj denarja za kemične pripravke, da bi uničili polže in so polži vseeno dobili bitko? Vabimo vas, da poskušate obrniti izid v svoj prid z naravnimi načini ‘boja proti polžem’ in se znebiti polžev na vrtu z alternativnimi metodami.
Takoj, na začetku naj opozorimo, da je nabiranje za prehrano ali ubijanje velikega vrtnega polža prepovedano, saj spada med zavarovane živalske vrste. Če nam preglavice na vrtu dela ravno veliki vrtni polž ga poberemo in odnesemo v naravno okolje, ob kakšen potok.
Veliki vrtni polž je zaščitena vrsta, zato ga v nobenem primeru ne ubijajte!
Kako se znebiti polžev, ki nam delajo škodo na vrtu?
Polži nam čez noč lahko pospravijo celo gredico solate ali kakšne druge zelenjave. Torej, naredimo naš vrt nezanimiv za polže. Okrog vrta, na gredice in med gredice posejte ali posadite vrtni ognjič, saj se ga polži zelo izogibajo in včasih je ta ukrep že dovolj. Polže odvračajo tudi kapucinka, kalifornijski mak, grobelnik, žajbelj, timijan in črnika.
Vse te rastline lahko posejemo ali nasadimo med gredicami, kar bo odvračalo polže in še naš vrt bo dobil prav posebno lep, cvetoč in zanimiv videz. Smrdita mu še bezeg in vratič, tako da lahko liste, dele teh dveh rastlin natržemo in nasujemo med gredicami. Z nasutimi listi ali deli teh dveh rastlin se bomo polžev rešili vsaj za kakšen dan.
Z golimi polži pa se rada mlaskata navadna krastača in jež. Med domačimi živalmi pa nekatere vrste rac in kokoši. Vendar, če si boste v deževnem vremenu, ko je največ polžev na planem, sposodili ali spustili na vrt raco ali kokoš pazite, da vam ne bo na koncu le ta pojedla solate. Najenostavnejši način, da se rešimo polžev pa je, da jih ročno pobiramo. Njegova sluz ni strupena, tako da brez skrbi, rokavice na roke pa bo.
Nekateri znanstveniki verjamejo, da je ločevanje hrane med moško in žensko stvar biologije. Ženskam naj bi namreč bolj ugajal sladek okus, moški pa bolj grenka hrana. Spet drugi pa pravijo, da igrajo veliko vlogo pri izboru hrane hormoni in dokazilo za to naj bi bil pred menstrualni sindrom.
To očitno izkoriščajo tudi razne reklame in oglasi, ki očitno strogo ločujejo med spoloma. Reklame za čokolado po navadi tako prikazujejo ženske, medtem ko reklame za meso ali pečenje po navadi prikazujejo moške.
Spet drugi avtorji trdijo, da je razlikovanje hrane med spoloma stvar ameriških navad, saj drugje po svetu to ni tako opazno.
Resnica je takšna, da trdnega dokaza za to kaj je moška ali kaj je ženska hrana ni. Vsakdo ima svoj lasten okus in ve kaj ima rad in česa ne mara. Odvisen je tudi od navad in pa zemljepisne lokacije, pa še bi lahko naštevali. Zato se ne počutite neugodno, če vam bo kdo kdaj rekel, da jeste kot moški, ali pa da imate ženski okus. Imate pač svoj okus.
IKAROS je vesoljsko plovilo, ki ga poganja sončna energija, in ga je uspešno lansiralo japonsko podjetje JAXA.
Po uspešnem lansiranju IKAROSA, 21. maja, so skoraj kvadratni kilometer velika krila plovila uspešno ‘zaplapolala’ v vesolju. Plovilo je tako že začelo uporabljati sončno energijo za poganjanje generatorjev. Ekipa znanstvenikov na Zemlji pa bo upravljala s hitrostjo plovila ter kotom, pod katerim bodo krila zbirala sončno energijo, s čimer bodo lahko optimalno izkoriščali količino svetlobe, ki se bo ujela v krila. Tudi navor pogona je izpolnil vsa pričakovanja in znaša 1,12 mN.
Kako daleč pa bo plovilo poletelo, pa bomo izvedeli v prihodnosti.
Pred kratkim so oblikovalci prišli do zanimive ‘zelene’ ideje, ki vključuje kompostiranje z zeleno energijo; ulične svatilke, ki bi dobile energijo iz smeti.
The Gaon Street Light je koncept oblikovalca Haneuma Leeja, ki bi rad očistil smetišča tako, da bi s tem materialom osvetljevali ulice.
Takšna ulična svetilka bi ob vznožju imela manjši smetnjak, kjer bi se smeti predelale v energijo. Pri samem kompostiranju dokazano nastaja metan, ki pa bi naj služil kot energija, ki bi napajala ulično svetilko.
Seveda bi bilo potrebo celotno zadevo predelati tako, da bi bilo vanjo možno dejansko metati le odvečno hrano in organske odpadke, ki bi drugače pristali kje drugje. Če bo ta ideja kdaj ugledala luč sveta, potem bi bil to odlična investicija za razne zabaviščne parke, kjer ljudje mečejo hrano v smeti.
Je pa stvar za trenutne čase nekoliko preveč ‘enostavna’, saj iz majhne količine odpadkov seveda ne nastane toliko metana naenkrat, da bi lahko pridobili dovolj velike količine energije. Je pa zanimiva ideja in morda jo bodo v prihodnosti nekoliko bolj razvili, da bo taka energija dejansko postala uporabna.
Nekatere vrste kač se pogosto pojavljajo ob človeških bivališčih, še posebej če ta stojijo blizu gozda ali vodotokov. Ljudje kače večinoma slabo poznajo in se jih pretirano bojijo. Zato jih ubijajo, čeprav je to prepovedano, saj so vse slovenske kače zakonsko zavarovane.
Najpogosteje na hišnem pragu, vrtu ali dvorišču srečamo smokuljo. To je povsem nenevarna in nestrupena kača. Po videzu in tudi po obnašanju nekoliko spominja na gada. Vrsti sta podobne barve, čeprav izkušeno oko zlahka prepozna razliko v vzorcu. Tudi telesna dolžina obeh vrst je podobna. Ker samice smokulje kotijo žive mladiče, so »breje« samice lahko zelo debele in delujejo čokato – to pa je lastnost, ki jo običajno pripisujemo strupenjačam. Tako gad kot smokulja sta razmeroma počasni kači, ki se ogroženi branita z glasnim sikanjem. Vendar pa gada v nižinski delih Slovenije skorajda ni več. Živi predvsem v višjih legah.
Kobranka živi ob rekah, potokih in ribnikih, saj se hrani predvsem z ribami. Jeseni začne iskati prezimovališče in pogosto zaide v jaške, kleti, garaže, drvarnice hiš, ki stojijo v bližini voda. Tudi kobranka je povsem nenevarna in nestrupena kača. Če jo »stisnemo v kot« dvigne prvo tretjino telesa, zelo glasno sika in z glavo seka proti napadalcu, podobno kot kobra – od tod verjetno tudi njeno ime. Kljub zastrašujočemu videzu nikoli ne ugrizne.
V bližini človekovih bivališč, v hišah in hlevih se pojavljajo še nekatere druge, nestrupene vrste kač (navadni gož, črnica, belouška…), vendar manj pogosto. Izjemno redko pa ob hišah srečamo strupenjače.
Kaj torej storiti, če se v bližini svojega doma srečamo s kačo?
Predvsem je vsakršna panika odveč, saj se bo vsaka kača umaknila, če ji le damo možnost. Zelo verjetno je ne bomo videli nikoli več.
Če kača zaide v zaprt prostor, ali če se v bližini vašega doma zadržuje več dni in se zato počutite neprijetno, je nikakor ne skušajte ujeti ali ubiti. Natančno si jo oglejte in jo po možnosti fotografirajte ter se za pomoč obrnite na strokovnjake.
Pokličite KAČOFON (040/322-449), kjer vam bodo člani Societas herpetologica slovenica – društva za preučevanje dvoživk in plazilcev nudili strokovne nasvete in vas po potrebi obiskali na domu ter kačo ujeli in jo odnesli iz urbanega okolja.
V bližini domov, na vrtovih, travnikih in ob robu gozda pogosto srečamo slepca. Slepec ni kača, pač pa kuščar, ki je tekom razvoja zaradi svojega načina življenja izgubil noge. Je popolnoma nenevaren in na vrtu pokonča veliko polžev, ki so njegova glavna hrana. Tudi slepcu pustite živeti in ga nikoli ne ubijajte.
Kamilica je enoletno zelišče iz družine košaric – »Asteraceae«, po latinsko ji rečemo »Matricaria chamomilla«. Kamilica je najbolj znana zdravilna rastlina. Raste po njivah in pašnikih ter med žitom. Leta 1570 je sloviti zeliščar Hieronymus Bock zapisal, da je najboljši zdravnik povsem preprosta kamilica in da človek nima boljšega zdravila, kot je ta cvetlica, ki jo lahko uporabljamo skoraj pri vseh boleznih. Uporaba v zdravilstvu je tudi dandanes mnogostranska.
Kamilica je med najbolj poznanimi zdravilnimi rastlinami
Kamilica zraste do 60 cm, njeno steblo pa je močno razraščeno. Listi so dvakrat pernato razdeljeni, lističi pa ozki in nitasti. Cvetna glavica ima kegljasto, navzgor razširjeno cvetišče, ki je stožčasto in votlo in navzdol povešene bele jezičaste cvetove. Pri pravi kamilici je cvetišče na prerezu votlo in po tem jo najbolj ločimo od ostalih sorodnih vrst. Krožčevi cvetovi so rumeni, cevasti; cvetovi imajo prijeten in aromatičen vonj in grenak okus. Kamilica cveti konec aprila in maja. 1000 semen tehta 0,08 do 0,06 g.
Zdravilni deli kamilice
Nabiramo samo cvetove, cvetne popke, nežne listke in zgornji del mehkega stebla. Kamilice se nabirajo le v sončnih dneh, saj imajo v deževnih in meglenih del kamilice manj olja. Take tudi težje hranimo zdrave.
Gojenje kamilic na vrtu
Zemljo za gnojenje moramo pripraviti že čez pletje, najkasneje pa v septembru. Tla zorjemo 20 do 25 cm globoko. Kamilica kali na svetlobi, zato mora biti pripravljena površina čimbolj ravna. Seme posadimo jeseni ali spomladi v vrste, ki so med seboj oddaljene 45 cm. Jesensko setev opravimo od 15. Septembra do 15. oktobra. Jesenska setev omogoči zgodnjo žetev.
Sušenje kamilic
Sušimo jih v senci, razgrnjene v tanki plasti in jih tudi hranimo na suhem, kamor vlaga ne more. Posušenih se čim manj dotikamo, saj rade razpadejo. Vrednost kamilic je velikokrat zmanjšana zgolj zaradi tega, ker se ljudje premalo premišljeno lotijo nabiranja zdravilnih zelišč. Če premalo gledamo na sušenje in shranjevanje, lahko kamilica izgubi velik del zdravilnih učinkovin.
Nahajališča kamilice
Kot že omenjeno raste po njivah in poljih, najraje med žitom, saj ni zahtevna rastlina. Poljske kamilice so tudi najbolj zdravilne, saj vsebujejo največ kamiličinega olja. Z zelo razširjenim gnojenjem in strupenim škropilnim sredstvi za zatiranje plevela so »poljske kamilice« vedno manj razširjene. Tudi, če se kakšna obdrži, moramo paziti na to, ali je polje gnojeno, saj tudi če kamilice izgledajo lepo, niso za nabiranje! Kamilici ugaja zmerno vlažno in toplo podnebje. Razen na izrazito kislih, močvirnatih in kamnitih tleh, jo lahko tudi gojimo skoraj povsod.
Katere zdravilne sestavine ima kamilica?
Zelo pomembna sestavina kamiličnih cvetov so eterična olja, v glavnem sestavljena iz hamazulena, alfa-bisabolola in spiroetra. Poleg tega pa še celo vrsto drugih sestavin, flavanoide apigenin, luteolin, kvercetin, patulitrin, derivate kumarina umbeliferon in še herniarin ter voske in organske kisline. Posebej slovi kamiličino olje, ki je glavna zdravilna snov kamilice in je sveže temno modro, ker vsebuje azulen.
Vsesreanska kamilica
Raznovrstna uporaba kamilic je že splošno znana, zato najprej omenimo, da je njeno delovanje protivnetno, blaži krče, deluje proti napenjanju ter pospešuje celjenje. Brez kamilic si ni mogoče misliti zdravljenja katerekoli bolezni želodca ali črevesja, krčev, driske, vnetja tankega črevesa, želodčne sluznice, napenjanja, odvečne kisline in tudi zdravljenja težav z ledvicami, jetri in žolčnika. Deluje tudi razstrupljevalno nad različne bakterije, na stafilokoke in streptokoke. Kamilica je verjetno najbolj priljubljena ljudska zel, ki jo uporabljamo skoraj pri vseh boleznih. Kamilični čaj miri krče prebavil, koristen je ob vnetju črevesne sluznice, pomaga pri želodčnem čiru, pomanjkanju teka, vetrovih.
Dokazano je, da kamilični čaj pomirjevalno učinkuje na živce slabokrvnih bolnikov. Zdravilna moč, ki blaži bolečine in pomirja ter blaži omedlevico pri nosečnicah. Zaradi teh lastnosti je kamilica nepogrešljiva pri vseh živčnih pojavih, razdražljivosti, preobčutljivosti, notranjem nemiru, nespečnosti ali zgolj duševni zdelanosti. Kamilični čaj se uporablja pri bolnikih z rakom, saj ohranjajo ustno sluznico, da ne pride do ustnih razpok nastalih zaradi kemoterapij. Kamilica tako močno ubija bakterije, da klonijo celo gnojni izločki pri rakastem tkivu in zoprn vonj razpadajočega tkiva izgine.
Tudi rezultati kliničnih preizkusov z zunanjo uporabo kamilic so ugodni: obkladki kamiličnega poparka blažijo kožna vnetja, celijo rane in opekline, lajšajo bolečine, pomagajo pri oteklinah ter blažijo vnetja očesne veznice.
Kamilični čaj
Kamilic ne smemo nikdar kuhati, saj bi s tem uničili najvažnejše zdravilne snovi.
Uživanje čaja po požirkih učinkuje blažilno in zdravilno, pomaga pri odpravljanju bolečin v mehurju in skelečem uriniranju. Obkladki pomagajo tudi pri hemoroidih.
Uživamo poparek iz ene do dveh čajnih žličk zdrobljenih cvetov na skodelico. Čaj lahko pijemo neomejeno in tudi prepogosta uporaba ni škodljiva. Če imamo vneto želodčno sluznico po požirkih pijemo čaj in potem ležimo po deset minut na hrbtu, na desni, na levi strani in na trebuhu. Tedaj si položimo okrog trebuha topel obkladek in poležimo še pol ure. Čaj pijemo po kosilu in pred spanjem ter ponavljamo 10 dni zapored.
Kamilična kopel
Kopel zdravi bolečine in krče, je poživljajoča in krepilna obenem.
Poparimo ½ kg kamilic v 5 litrov vode, pustimo pokrito stati 10 minut in nato precejeno mešanico dolijemo kopeli. Take kopeli pomagajo pri bolečinah v mehurju, vnetju nožnice in krčih v maternici. Poleg tega pa se nam tudi roke ne potijo več, če jih namakamo v kamilicah.
Pri vsemu napisanemu res ni mogoče oporekati, da nam je mati narava podarila eno izmed neprecenljivih naravnih zdravil, zato moramo ceniti zdravilne rastline in biti skrbni do narave ter se učiti iz dneva v dan. Določenim pravim zdravilom uradne medicine se sicer ne moremo izogniti, so pomembna, ampak premalo se zavedamo, da imamo tako rekoč pred nosom domačo lekarno, ki ponuja zdravila za marsikaj.
Ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata) je ena tistih rastlin, ki jih pogosto pohodimo, preden sploh pomislimo, da so uporabne. Raste ob poteh, na travnikih, na robovih vrtov in celo med razpokami na dvorišču. A prav ta “navadnost” skriva njegovo največjo vrednost.
Gre za eno najbolj tradicionalnih zelišč v evropskem prostoru – uporabljali so ga že stoletja, predvsem za podporo dihalom, koži in prebavi. Danes pa se vedno pogosteje vrača tudi v kuhinjo, kjer preseneča z blagim, rahlo gobastim okusom.
Ključni poudarki:
Ozkolistni trpotec je tradicionalno zelišče za podporo dihalom, koži in prebavi.
Mladi listi so užitni in primerni za solate, juhe ter pesto.
Nabiramo ga zmerno in le na čistih, neonesnaženih območjih.
Ozkolistni trpotec (znanstveno ime Plantago) je rod, ki vsebuje okrog 200 vrst rastlin, nekatere od njih pa zrastejo tudi do 60 cm v višino. Večina izmed njih sodi med zdravilna zelišča, ki jih, zaradi razširjenosti teh rastlin, uporabljajo ljudski zdravilci po vsem svetu. Če bi v enem stavku strnili naše vedenje o ozkolistnem trpotcu (Plantago lanceolata), bi verjetno vsi rekli približno takole: »Odtrgamo svež list, ga zmanemo med prsti in pritisnemo na prasko ali ranico, ki se potem ne vname, ampak se lepo zaceli.« Navedena trditev popolnoma drži, trpotec pa ima tudi druge zdravilne lastnosti.
Okolisti trpotec se razlikuje od navadnega
Najprej povejmo nekaj o botaniki. V Sloveniji obsega rod Plantago kar deset vrst, od katerih omenimo veliki trpotec (Plantago major), ki ima dve podvrsti, major in intermedia, ter srednji trpotec (Plantago media), blizu Celja pa so našli celo indijski trpotec (Plantago indica), ki je bil verjetno v to okolje prinesen in se je potem razširil.
Ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata) nabiramo med cvetenjem od aprila do oktobra. Rastlina je trajnica, raste po travnikih in ob poteh. To je ena izmed zdravilnih rastlin, ki je ni težko najti. Uporabni so nadzemni deli, suličasti listi in cvetovi, ki jih moramo čim hitreje posušiti, sicer počrnijo. Učinkovine v ozkolistnem trpotcu so glikozidi, sluz, klorogenska kislina, ursolna kislina ter kremenčeva kislina. Na sluznici zgornjega dela dihalnih poti naredijo tanko oblogo, ki sluznico ščiti pred draženjem. Učinkovine imajo tudi blago protimikrobno delovanje.
Zdravilni učinki ozkolistega trpotca
Največkrat ga uporabljamo pri težavah z dihali, kot so za pomirjanje dražečega kašlja, za zdravljenje bronhitisa, prehlada ter pri vnetjih grla in žrela. Je tudi blago sredstvo za izkašljevanje. Ker je blag adstringent ga uporabimo za celjenje ran in pri pikih žuželk. Uporablja se tudi pri vnetem sečnem mehurju saj ima zaradi kalija diuretičen učinek. Pospešuje presnovo, čisti kri ter pomaga tudi pri boleznih želodca, driski in hemeroidih.
Iz trpotca si lahko pripravimo tudi čaj, ki ga pijemo trikrat na dan: dve žlički zdrobljenih posušenih listov prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati 10 minut. Za zdravljenje ran in pikov žuželk pa si pripravimo obkladek iz svežih zmečkanih listov.
Uporaba ozkolistega trpotca
V zdravilske namene uporabljamo zel ozkolistnega trpotca (Plantaginis lanceolatae herba), za katerega so značilni suličasti listi (nekateri mu pravijo tudi suličasti trpotec). Trpotec vsebuje tako imenovane iridoidne glikozide, med katerimi je najbolj znan avkubin. Spojina ima antiseptični učinek (v starejših virih najdemo podatke, da trpotec vsebuje ‘antibiotik’), ki pa je prisoten le pri uporabi sveže zmečkanih listov. Tako pride avkubin v stik z encimom, ki povzroči odcep sladkorne molekule in nastane antiseptično delujoča spojina, avkubigenin. Nepravilno oziroma premalo posušena droga postane črna zaradi polimerov avkubigenina in katalpola.
Ozkolisti trpotec uporabljamo za preprečevanje okužb pri praskah in ranicah – služi torej kot nekakšna travniška prva pomoč. Za pripravo čajev in sirupov pa uporabljamo drogo – posušeno zel trpotca. Tu avkubin in sorodna spojina katalpol nista več učinkovita, na prizorišče vstopijo druge učinkovine, zlasti fenolni glikozidi, kot je akteozid. Zdaj je pravi čas za nabiranje trpotca, ki ga potem posušimo in kot drogo uporabimo pozimi, v obdobju prehladov in gripe.
Droga poleg omenjenih učinkovin vsebuje tudi čreslovine in sluzi, zato pripravki v obliki poparkov, zlasti pa sirupov (znani trpotčev sirup, na voljo v vsaki lekarni) blagodejno deluje na sluznico žrela in požiralnika. Ugotovili so tudi, da je akteozid zelo dober lovilec prostih radikalov, delujejo pa tudi protibakterijsko. V raziskavah, opravljenih pred kratkim, so potrdili tudi protivnetno delovanje, kar vse pripomore k dokazanemu blagodejnemu učinku trpotčevega sirupa in podobnih pripravkov. V tujini je moč dobiti celo pastile in bonbone z izvlečkom trpotca. V tem letnem času torej nabiramo zel ozkolistnega trpotca, ki jo bomo uporabili za pripravo zdravilnih čajev in sirupa jeseni in pozimi.
Ozkolistni trpotec in širokolistni trpotec
Ozkolistni trpotec – učinkovita pomoč pri različnih nevšečnostih
Prva pisna omemba uporabe ozkolistnega trpotca izhaja iz asirske medicine, zelo cenjen pa je bil tudi med starimi Grki. Grški zdravnik Dioskurid v svojem delu Materia medica razlikuje dve vrsti trpotca ter obširno opisuje njune zdravile učinke. Ozkolistni tropec priporoča predvsem kot obkladek pri kožnih boleznih.
Kot zelenjava, kuhana s soljo in kisom, naj bi trpotec pomagal pri želodčnih težavah in celo pri griži. Plinij, še en starograški zdravnik, je sok iz trpotca priporočal pri piku škorpijona in ugrizu kače.
Pater Ašič je govoril, da trpotec odlično čisti kri, mehur, ledvice, pljuča in želodca.
Razlikujemo med ozkolistnim in širokolistnim trpotcem, vendar samostansko zdravilstvo ozkolistnemu pripisuje večje zdravilne moči. V zdravilstvu se uporabljajo listi, cvetovi, seme in korenine.
Nemška opatinja sveta Hildegarda iz Bingna je pisala, da trpotec pomaga pri putiki, otečenih bezgavkah in pri zlomih kosti, bil naj bi tudi močan klistir, pomagal pa naj bi celo proti čarom ljubezni. Samostansko zdravilstvo opisuje trpotec kot rastlino, ki hladi, suši in vleče skupaj. Listi trpotca so bili skoraj po vsem svetu najpomembnejše sredstvo za zdravljenje ran, čirov in vnetij, uporabljali pa so ga tudi pri vrtoglavici, kašlju vročini, driski in celo pri slabokrvnosti.
Izvor in pridelava trpotca
Ozkolistni trpotec, poleg širokolistnega trpotca in bolhačice, spada v družino trpotčevk. Trpotčevke naj bi prvotno izvirale s severne poloble, vendar so danes razširjene praktično po vsem svetu. Ozkolistni trpotec se od ostalih vrst trpotcev razlikuje po svojih dolgih in ozkih listih, v katerih so dobro vidne listne žile. Čeprav je ozkolistni trpotec zelo razširjena rastlina, jo za proizvodnjo zdravil pridelujejo v kulturah, da bi zagotovili čim višjo vsebnost zdravilnih učinkovin.
Uporabni deli ozkolistnega trpotca in njihove sestavine
V zdravilstvu uporabljamo listne, korenine, seme in cvetove ozkolistnega trpotca. Pomembne učinkovine so med drugim iridoidni glikozidi, sluzi in čreslovine ter flavonoidi in kremenčeva kislina. Sluzi blažijo vzdraženost, čreslovine pa so po drugi strani adstringentne, iridoidi pa zavirajo razrast bakterij.
Kje lahko uporabimo ozkolistni trpotec
Notranje ozkolistni trpotec uporabljamo pri katarjih dihalnih poti, zunanja uporaba pa je znana pri vnetjih sluznice v ustih in žrelu ter pri vnetnih spremembah na koži.
Ozkolistni trpotec se uporablja tudi proti kašlju, astmi, hemoroidom, turom in driski, z njim pa uspešno in učinkovito oskrbimo tudi različne oblike ran oziroma druge poškodbe kože.
Seme trpotca uporabljamo za uravnavanje holesterola v krvi, pri driski ter za zbijanje povišanje telesne temperature.
Kako uporabiti ozkolistni trpotec
Liste ozkolistne ga trpotca lahko kot čaj, sirup ali kot sok, stisnjen iz svežih rastlin, uživamo pri prehladnih obolenjih in pri driski.
Čaj iz ozkolistnega trpotca si pripravimo tako, da dve zvrhani čajni žlički listov trpotca prelijemo z eno skodelico mrzle vode, nato pa pustimo stati od ene do dveh ur. Čaj potem precedimo in rahlo segrejemo. Uživamo večkrat dnevno.
Če imamo vneto sluznico v žrelu, si ravno tako pripravimo trpotčev čaj, potem pa ga grgramo. Če nas mučijo turi in hemoroidi pa s čajem izpiramo prizadete predele.
Za prvo pomoč pri pikih insektov in pri različnih oblikah ran na prizadeto mesto položimo zmlete ali prežvečene liste ozkolistnega trpotca, liste pa lahko uporabimo tudi kar cele.
Kontraindikacije in stranski učinki pri uporabi ozkolistnega trpotca niso znani.
Kdaj ga nabirati
Najboljši čas za nabiranje je pomlad in zgodnje poletje, ko so listi še mladi in mehki.
Pri nabiranju:
izbiramo čista območja
ne nabiramo ob cestah
ne izpulimo celotne rastline
Vedno nabiramo zmerno in trajnostno.
Ali obstajajo omejitve?
Čeprav je trpotec tradicionalno uporabljan, ga ne uživamo v pretiranih količinah. Pri vsakem zelišču velja načelo zmernosti.
Pri zeliščnih pripravkih je priporočljivo:
uporabljati kratkoročno
upoštevati individualne odzive
se pri posebnih zdravstvenih stanjih posvetovati s strokovnjakom
Med najbolj priljubljenimi terarijskimi živalmi so vodne želve različnih vrst. V trgovinah prodajajo predvsem želve, ki so velike le nekaj centimetrov. Te živali pa v dveh do treh letih dosežejo velikost 25 cm in več. Za tako veliko vodno želvo pa moramo v skladu s slovenskimi predpisi imeti terarij velikosti dolžine najmanj 100 cm in širine najmanj 50 cm. Preden se odločimo za nakup želve ali katere druge hišne živali razmislimo:
