Uporaba pametnih telefonov je v sodobni družbi zelo razširjena. Vedno več časa preživimo s telefonom v roki in preverjamo vse od klicev, sporočil do svetovnega spleta. Pretirano strmenje v zaslon pametnega telefona pa, kot ugotavlja ameriški kirurg Kenneth Hansraj v svoji novi študiji, saj lahko škodljivo vpliva na naš vrat in hrbtenico.
Poza, v kateri večina ljudi uporablja pametni telefon, povečuje obremenitev vratu. Obraba je ščasoma lahko tako velika, še ugotavlja Hansraj, da je potrebna tudi opreacija.
Hansraj je ugotovil, da četudi naše glave v povprečju tehtajo med 4,5 in 5,5 kilograma, se pri tem, ko gledamo navzdol na zaslon našega mobilnika, efektivna teža na vrat poveča. Če je naša glava ukrivljena pod kotom 15 stopinj, potem efektivna obremenitev vratu znaša dobrih 12 kilogramov. Če pa v zaslon strmimo z brado spuščeno skoraj do prsi, nekje pod kotom 60 stopinj, potem pa vrat obremenjuje kar 27 kilogramov.
Pametni telefon posamezniki v povprečju uporabljajo med dvema in štirimi uram na dan, kar na leto znese med 700 in 1400 ur izjemne obremenitve na vrat in hrbtenico.
Strokovnjaki zato svetujejo, da pametne telefone uporabljamo zmerno in med njihovo uporabo delamo številne premore, da razbremenimo mišice in ostale strukture v vratu in hrbtenici.
Obremenitve vratu in hrbtenice sicer niso prve v vrsti škodljivih vplivov, ki jih imajo pametni telefoni na naše telo. Zaradi izjemno razširjene uporabe tekstovnih sporočil so pogoste tudi poškodbe prstov – pod imenom »blueberry thumb« so denimo znane poškodbe palcev, pogoste so tudi bolečine v rokah, imenovane »iPad hand«.
Na izgled naše kože vplivajo številni dejavniki. V zimskih mesecih kožo izsušujejo temperaturne razlike med ogrevanim stanovanjem in hladnim zunanjim zrakom, poleti vročina. Eden izmed zelo pomembnih dejavnikov za zdravo kožo pa je tudi prehrana. Nenazadnje to pravi že star pregovor »si, kar ješ«, ki tudi pri zdravju in izgledu naše kože še kako drži.
Preberite si, katera živila slabo vplivajo na našo kožo. Kliknite na številke spodaj:
Oljčno olje je najstarejše poznano olje in tudi eno najzdravilnejših. Na trgovinskih policah se prodaja pod različnimi oznakami, od ekološkega do ekstra deviškega. Vendar, ali se v steklenici res skriva tako olje, kot nam ga spretni trgovci skušajo prodati? In, ali je za kakovostno oljčno olje treba odšteti veliko denarja? Pripravili smo vam kratek vodič, ki vam bo pomagal, ko se boste zaradi tega znašli v dilemi.
Na trgu se pojavljajo lažna oljčna olja
Mnogo poznavalcev jedilnih olj opozarja, da je na tržišču veliko lažnih oljčnih olj, ki vsebujejo barvila, arome in klorifil. Če te sestavine dodamo sojinemu ali nekemu drugemu cenejšemu olju, dobimo olje zelo podobnega okusa, kot ga ima oljčno olje, povprečen potrošnik pa razlike ne bo opazil. Po nekaterih podatkih naj bi bilo kar 70 odstotkov ekstra deviškega oljčnega olja, ki se prodaja v svetu, lažnega ali vsaj razredčenega z drugimi olji. Včasih naj bi jim dodajali celo škodljve snovi, kar pa je daleč od zdravilnih učinkov pravega oljčnega olja.
Preprost test pristnosti oljčnega olja
Pristnost kupljenega oljčnega olja lahko preverite kar doma. Ekstra deviško oljčno olje je vsako oljčno olje z manj kot 1 odstotkom kisline. Pridobivajo ga s prvim stiskanjem oljk po metodi hladnega stiskanja (brez vsakršnega kemičnega postopka in obdelave). Ker je večina današnjih oljčnih olj ekstra deviških le po imenu, vam priporočamo hiter test: pravo ekstra deviško oljčno olje bo v hladilniku postalo gostejše. Ko se bo segrelo, bo ponovno tekoče. Če se opisano ne zgodi, potem olje, ki ste ga kupili, zagotovo ni ekstra deviško. Pravo oljčno olje boste prepoznali tudi po vnetljivosti. Z njim prepojite bombažne nitke oljne svetlike in jih zažgite – morale bi goreti.
Se kakovost oljčnega olja meri s ceno?
Ko govorimo o oljčnem olju, to v večini primerov drži. Strokovnjaki opozarjajo, da bomo za zelo nizko ceno težko dobili res kakovostno oljčno olje. A cena kljub temu ni vse: včasih visoko postavljena cena še ne odraža čistosti in kakovosti olja. Marsikdo priporoča nakup (sicer nekoliko dražjega) oljčnega olja pri lokalnih, preverjenih proizvajalcih ali pri podjetju, ki s certifikatom (in ne zgolj napisi na steklenički olja) dokazuje, da je olje čisto in organsko. Če kupujete oljčno olje malih proizvajalcev, poglejte letnik pridelave, saj se ta olja pogosto cenijo in vrednotijo enako kot vina najboljših letnikov.
Kakšnega okusa mora biti?
Zelo cenjeno je olje z bogato sadno aromo, ki po vonju in okusu spominja na zdrave, sveže in ravno prav zrele plodove oljk, jabolk, svežih mandljev, paradižnika, artičok ali na sveže pokošeno travo. Na voljo je več okusov deviškega oljčnega olja: od blagega in sladkega do pikantnega. Slednje je zaradi visoke vsebnosti antioksidantov biofenolov še posebej cenjeno.
Če imate možnost olje degustirati, preden ga kupite, ga povohajte, naredite majhen srk in se osredotočite na naslednje: olje mora dišati, če se vam zdi grenko ali pikantno, pa bodite pozorni, da ni nemara žarko. Do žarkosti ali žaltavosti pride, ko maščobe pridejo v stik z zrakom ali UV-svetlobo in oksidirajo. Pri okušanju oljčnega olja lahko začutite tudi nekatere druge negativne priokuse: okus po prsti (do tega pride, če so bile pobrane oljke neoprane), kovinski okus (če so bile oljke ali samo olje predolgo v stiku s kovinskimi površinami), okus po kumari (če je bilo olje predolgo zaprto v nepredušni posodi).
Kako ga shranjevati
Rok trajanja oljčnega olja je do poldrugega leta – v tem obdobju, če je skladiščeno pravilno, še ohrani bogato aromo. Oljčno olje vedno kupujte v temnejših steklenicah, saj previsoka temperatura in UV-svetloba ogrožata njegovo kakovost. Priporočljivo je, da ga doma prelijete v manjšo embalažo in hranite v omari oziroma v temnem prostoru temperature od 12 do 15 stopinj Celzija in ne zraven štedilnika. Preostanek olja hranite v hladilniku oziroma na temperaturi pod 15 stopinj Celzija.
Z vsako pokajeno cigareto v telo vstopi več kot 4000 strupenih kemikalij, med katerimi mnoge dokazano povzročajo raka. Ena od spojin, ki jih s kajenjem vnašamo v telo, je dušikov dioksid, ki poškoduje DNK in zmanjša razpoložljivost vitamina C v telesu. Argumentov, ki govorijo v prid prenehanju kajenja, je še veliko več. Vendar – ali ste pripravljeni opustiti kajenje?
Med največje strahove, s katerimi se soočajo kadilci, ki razmišljajo o opustitvi te razvade, spadata anksioznost in razdražljivost, ki se pojavita ob pomanjkanju nikotina. Spet druge je strah, da bi po prenehanju kajenja pridobili na telesni teži. Vendar ne pozabite, da lahko svoj prehod med nekadilce olajšate z naravnimi pripravki. Predstavili vam bomo rastline in eterična olja, ki so pri tem pomembnem koraku v bolj zdravo življenje lahko vaš zelo učinkovit zaveznik.
Rastline, ki pomagajo pri odvajanju od kajenja
Ena od rastlin, ki vam bo olajšala željo po kajenju in nikotinu, je lobelija, znana tudi pod imenom indijanskitobak. Lobelija vsebuje alkaloid lobelin, ki stimulira živčne končiče, da drugače reagirajo na nikotin. Na tak način ublaži željo po kajenju, pa tudi posledice, ki jih je nikotin povzročil na pljučih. Uporabite lahko njeno tinkturo ali tablete.
Pljuča, ki so bila zaradi kajenja močno obremenjena, se bodo po prenehanju kajenja začela čistiti. Nekaj časa se boste spopadali s t. i. kadilskim kašljem in povečanim izločanjem katarja. Takrat vam priporočamo pitje ingverjevegačaja, ki bo še dodatno pripomogel h čiščenju pljuč. Strokovnjaki priporočajo, da zraven vsakega obroka pojeste tudi majhen košček ingverjeve korenine.
Pri depresiji in anksioznosti, ki se lahko pojavita ob prenehanju kajenja, si lahko učinkovito pomagate s čajemšentjanževke. Pripravite ga tako, da dve čajni žlički suhe rastline prelijete s skodelico vrele vode in odcedite po desetih minutah. Ker je ta čaj precej grenak, po želji dodajte med ali limonin sok. Čaj šentjanževke naj bi dobro del tudi po prekrokani noči.
Eksotična pasijonka vas bo pomirila, ko boste postali nervozni in razdraženi. Uživate jo lahko surovo (razpolovite jo in pojejte z žlico, užitne pa so tudi njene peške), kot čaj ali sok. Sok pasijonke lahko tudi sami iztisnete iz surovega sadeža.
Pri pomanjkanju energije posezite po rodioli ali rožnemkorenu, ki ga lahko uživate v obliki prehranskega dopolnila. To je rastlina, ki uspeva v hladnih predelih in v visokogorju na Arktiki, Islandiji in v Rusiji. Ker ob zaužitju poveča energijsko raven in odpravlja utrujenost, jo nekateri uživajo kar namesto kave. Poleg tega je polna antioksidantov, zato deluje tudi proti staranju.
Mešanica eteričnih olj proti kajenju
Ste vedeli, da vam pri opustitvi kajenja lahko močno pomagajo tudi eterična olja? Z njihovo pomočjo boste lažje nadzorovali željo po cigaretah in lajšali simptome, ki se pojavljajo ob prenehanju kajenja: razdražljivost, anksioznost, stres, izčrpanost in nervozo. Mešanico eteričnih olj proti kajenju pripravite tako, da zmešate enake količine treh eteričnih olj: limonino, evkaliptusovo in eteričnooječrnegapopra. Ko začutite nujo, da bi kadili, jo aplicirajte na kožo pod nosom ali vtrite v vato ter jo z nekaj globokimi vdihi inhalirajte.
V sklopu akcije za zmanjšanje količin odpadkov, ki jo v sodelovanju s pisarno Evropskega parlamenta izvaja zadruga Buna, so nedavno pripravili tematsko delavnico. Na ljubljanski Špici so obrnili črn zabojnik, ki je sicer namenjen mešanim odpadkom, ki ne sodijo v noben drug zaboljnik. V njem so našli veliko smeti, ki bi jih lahko razvrstili drugam.
V črnem zabojniku je bilo, kot poroča Slovenska tiskovna agencija, zelo malo smeti, ki bi sodile vanj. Našli so namreč le nekaj plenic in mačjega peska, vse ostalo pa bi lahko razvrstili v druge zabojnike. V črnem zabojniku je bilo tudi veliko hrane – največ kruha, zelenjave in sadja, kar Slovenci tudi po številnih statistikah največkrat zavržemo.
Zakaj je ločevanje pomembno?
Zgodba z odpadki se ne konča pri tem, ko jih vržemo v zabojnik. Pravzaprav se tam šele dobro začne. Ločevanje odpadkov je pomembno zato, ker so le ločeno zbrani odpadki primerni za nadaljno uporabo, so denimo zapisali pri Javnem komunalnem podjetju Grosuplje.
Ko so vsi odpadki odloženi v istem košu, je ravnanje z njimi oteženo in drago. Da zmanjšamo stroške ravnanja z odpadki jih je potrebno ločevati že na izvoru, saj odloženi odpadki izjemno negativno vplivajo na okolje.
Če odpadke pravilno ločujemo, tako zmanjšamo vplive na okolje. Hkrati so pravilno ločeni odpadki tudi »nov« vir surovin v industrij. Z reciklažo odpadkov tako porabimo manj naravnih virov.
Kako ločevati?
Najbolj učinkovito je, da se ločevanja odpadkov lotimo že na njihovem izvoru – torej v domači kuhinji oziroma drugih prostorih. Že doma moramo organizirati ločevanje posameznih vrst odpadkov. Ločene in sortirane smeti nato oddamo v individualne zabojnike, odnesemo na ekološki otok ali na zbirne centre.
Kaj sodi kam
Verjetno so vam barve zabojnikov in vreč za smeti že dobro poznane. Če vseeno strnemo, odpadke ločujemo po naslednjih skupinah:
Mešana embalaža
Papir in karton
Organski odpadki
Nevarni odpadki
Steklena embalaža
Odpadne kovine
Mešani komunalni odpadki
Kot posamezniki in kot družba smo odgovorni za naše okolje. Že z majnimi prilagoditvami lahko vsako gospodinjstvo veliko pripomore k ohranjanju naravnih virov, zmanjšanju porabe energije in čistejšemu okolju.
V zimskih mesecih se lastniki psov pogosto srečujejo s suho kožo svojih ljubljencev, ki nastane kot posledica temperaturnih razlik med ogrevanim stanovanjem in hladnim zunanjim zrakom. Težave s kožo so pogoste tudi v toplejših mesecih, ko se denimo pojavljajo piki insektov in ugrizi zajedalcev. Neprijetne težave lahko na preprost način omilimo s pripravki iz domače shrambe!
Težave s kožo pri psih lahko lajšamo že z brisanjem z bombažno vato, ki jo namočimo v mleku. Kužku bo neprestano praskanje omilil tudi pripravek iz mešanice treh žlic žajblja, dveh kozarcev vode in ščepca soli. Mešanico zavremo in ohladimo ter večkrat dnevno popršimo po problematičnem delu kože.
Pomaga tudi kopel, pripravljena iz ovsenih kosmičev, žličke soli in žlice olivnega olja. To na enostaven način naredimo tako, da ovsene kosmiče, sol in olivno olje zmeljemo v kuhinjskem mešalniku in stresemo v toplo vodo v banji. Po kopanju psa tudi dobro speremo s čisto vodo, da s kože odstranimo vse majhne delce pripravka.
Pri blaženju določenih kožnih težav pomaga tudi solna raztopina, ki jo pripravimo tako, da žličko soli zmešamo v velikem kozarcu mlačne vode. V raztopino nato pomakamo čisto bombažno vato in z njo obrišemo prizadeto območje na koži.
Za lajšanje srbečice je primeren tudi kamilčni čaj. Pripravimo ga lahko iz filter vrečke ali z namakanjem posušene kamilice, pri čemer ga je potrebno dobro precediti. Ko se čaj ohladi na sobno temperaturo, vanj, podobno kot pri solni raztopini, pomakamo kos čiste bombažne vate in s pripravkom nekajkrat na dan brišemo problematičen del kože.
Ste prepričani, da ste alergični na hrano in imate tudi vse znake, ki kažejo na alergijo, vendar alergološki testi tega ne potrjujejo? Ste ob zaužitju določene hrane doživeli burno telesno rekacijo, podobno alergijski? Morda nimate alergije, ampak histaminsko intoleranco.
Histamin – snov, ki jo telo potrebuje za svoje delovanje
Histamin je biogeni amin, biološka snov, ki se nahaja v veliko živilih, telo pa jo lahko proizvaja tudi samo. Vključen je v različnih telesnih procesih, npr. pri proizvajanju želodčne kisline. Poleg tega širi žile in vpliva na ritem prebujanja in spanja. Do različnih negativnih procesov in simptomov, podobnih alergiji, pride, ko je histamina v telesu preveč. V telesu zato obstaja mehanizem, zadolžen za razgrajevanje histamina – to je encim diaminooksidaza (DAO). A če je v črevesu in krvi tega encima premalo, telo ne razgradi dovolj histamina. Posledično se v telesu zadržuje preveč histamina, kar vodi v enake simptome, kot se pojavijo ob vnosu alergena v telo – vendar da v tem primeru ne gre za alergijo, temveč za nesposobnost telesa za razgradnjo histamina.
Histaminska intoleranca
Neugodni simptomi, ki se pojavijo, ko je histamina v telesu preveč, so: glavobol, pordelost, razbijanje srca ali znižanje krvnega pritiska, omotica, pekoč občutek žarenja, rdečica, srbečica, otekline (edemi) na koži, kihanje, bruhanje, dušenje kot pri astmi ter pospešeno nastajanje hormonov estrogenov. Vam vse to zveni kot alergijska reakcija? Prav imate. V kolikor ste alergični na hrano, se ob vstopu alergena v telo namreč sproščajo ogromne količine iste snovi – histamina. A če veste, da alergije na hrano nimate, je lahko drug razlog za omenjene simptome oz. histaminske reakcije t.i. histaminska intoleranca (HIT). Marsikdo pogosto sploh ne opazi, da v resnici ne trpi za alergijo, temveč za histaminsko intoleranco. Najpogosteje se pojavi pri ženskah v srednjih letih.
Zakaj pride do reakcije na preveč histamina?
Nekateri imajo že prirojeno nizko raven encima DAO, ki skrbi za to, da v telesu nimamo preveč histamina. Spet drugi imajo tega encima dovolj, a uživajo zdravila, ki povzročajo njegovo nezadostno učinkovanje (sem spada tudi aspirin), ali uživajo prevelike količine hrane in pijače, ki vsebujejo veliko histamina. Če je slednje razlog za težave, povezane z intoleranco na histamin, zdravniki svetujejo, da živil, bogatih s histaminom, ne uživate. Če so razlog zdravila, se posvetujte s svojim zdravnikom, ki vam bo priskrbel ustrezno zamenjavo zdravila. Za lajšanje histaminskih reakcij vam bo zdravnik morda predpisal zdravila, ki delujejo proti učinkom histamina (antihistaminiki, ranitidin).
Katera hrana vsebuje največ histamina?
Histamin najdemo v različnih hranilih, jakost histaminske reakcije pa je odvina od količine zaužite hrane oz. doze histamina, ki smo jo s hrano vnesli v telo. Veliko histamina se nahaja v rdečem in belem vinu, šampanjcu in pivu, čokoladi, kakavu, kvasu, klobasah in prekajenih, suhomesnatih delikatesah, orehih, indijskih oreščkih, arašidih, paradižniku (in paradižnikovi mezgi), špinači, jajčevcu, kislem zelju, gobah, citrusih, jagodah, ananasu, kiviju, papaji, morskih ribah (zamrznjenih, prekajenih, soljenih, konzerviranih), rakih, vinskem in balzamičnem kisu, sirih, sojinih omakah, majonezi, začimbah in aditivih. Če trpite za histaminsko intoleranco, v svoji dieti opustite našteta živila. Naj dodamo, da se količina histamina v hrani viša z dozorevanjem hranil. Veliko količine histamina vsebuje tudi postana hrana.
Sacha inchi je rastlina, ki izvira iz perujskega dela amazonske džungle. Prepoznamo jo po značilnih zelenih listih oblike šestkrake zvezde in belih cvetovih. Zraste do višine dveh metrov in ima užitna semena, polna koristnih maščob, beljakovin in antioksidantov. Semena sacha inchi, ki imajo visoko prehransko vrednost, domačini uporabljajo že tisočletja. Videti so kot rjavi oreščki, zato jih imenujejo kar »inkovski kikiriki« ali »inkovski arašidi«. Danes iz njih stiskajo tudi olje. Zaradi svojih lastnosti se lahko semena te rastline primerjajo s chia, sončničnimi in bučnimi semeni.
Hrana za hujšanje in nižanje holesterola
Sacha inchi je superhrana, ki ima ogromno pozitivnih učinkov na telo – eden od njih je hujšanje. Semena te rastline so namreč izjemno bogata z aminokislino triptofanom, ki je vključena v proces nastajanja serotonina, ki zmanjšuje tek. Poleg tega vsebujejo zelo veliko vlaknin in so zato idealna za nadziranje apetita in zdravo izgubo teže. Raziskava perujskih znanstvenikov iz leta 2011 pa je pokazala, da se že po nekajmesečnem uživanju semen močno zniža holesterol v krvi, s čimer se pomembno zmanjša tudi tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni. Kljub nadvse spodbudnim rezultatom raziskav pa vam svetujemo, da semena oz. olje sacha inchi uživate zmerno, v sklopu uravnotežene diete, s čimer boste izboljšali svoje splošno zdravje in počutje. Nikakor pa semen oz. olja ne uporabljajte kot samostojne terapije za zdravljenje bolezenskih stanj, saj bo za to potrebnih še veliko več raziskav.
Pomemben vir maščobnih kislin, antioksidantov, beljakovin in joda
Kar 35–60 odstotkov sestave semen sacha inchi predstavlja olje, ki vsebuje visok odstotek maščobnih kislin omega-3 in omega-6. Slednje med drugim izboljšujejo razpoloženje, delovanje miselnih procesov in spomina. Olje sacha inchi vsebuje tudi maščobne kisline omega-9, ki v telesu nadomeščajo pomanjkanje omega kislin 3 in 6. Za razliko od mnogih ribjih olj so te maščobe zelo lahko prebavljive. Semena sacha inchi so bogata tudi z vitamini A in E, ki delujejo antioksidativno in preprečujejo nastanek prostih radikalov – zelo reaktivnih in nestabilnih delcev, ki povzročajo raka in druge degenerativne bolezni. Antioksidanti obenem izboljšujejo videz kože in las. 27 odstotkov sestave inkovskih oreščkov predstavljajo beljakovine, med katerimi je kar osem esencialnih aminokislin. Beljakovine so nujno potrebne za rast in obnavljanje celic, transport hranil, vzdrževanje imunskega sistema itd. Brez njih naše telo ne bi moglo delovati. V semenih sacha inchi je tudi veliko joda, ključnega elementa za delovanje ščitnice, ki pa ga v naši prehrani vse bolj primanjkuje.
Več o olju iz semen sacha inchi
Olje sacha inchi, imenujejo ga tudi inca inchi, pridobivajo s hladnim stiskanjem semen sacha inchi. Olje je zlate barve in nevtralnega, rahlo oreščkastega okusa. Je ekstra deviško in ni obdelano na visokih temperaturah, zato v sebi ohrani vse maščobe. Med rastlinskimi olji je prav olje sacha inchi tisto, ki vsebuje največ nenasičenih maščob. Kot smo že omenili, ima izredno visok delež rastlinskih maščob omega-3, pa tudi popolno razmerje med maščobami omega-3 in omega-6. Že z zaužitjem ene jedilne žlice olja sacha inchi boste zaužili kar 7 gramov omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za delovanje srca, možganov in prebavnega sistema. Ker je to olje visoko absorptivno, ne draži črevesja.
Kako uporabljati olje?
Olje sacha inchi lahko uporabite kot preliv za solate, dodate ga lahko v smoothie ali ga prelijete čez hladne jedi. Zaužijete ga lahko tudi zjutraj na tešče. Olja nikakor ne segrevajte, saj bo tako izgubilo svoje koristne sestavine, predvsem omega maščobne kisline. Ker se olje semen sacha inchi uporablja tudi v kozmetiki (predvsem za nego vnete, suhe in zrele kože), ga lahko nanesete tudi na kožo. Vanjo se zelo hitro vpije, zato je primerno tudi za nego mastne kože.
V knjigah, revijah in na svetovnem spletu najdemo ogromno različnih diet, ki pomagajo pri izgubi odvečne telesne teže. Toda – katero izbrati? Morda vam bo pri izbiri najustreznejše v pomoč primerjava, ki so jo objavili pri britanskem časniku The Guardian.
Dieta 5:2
Dieta 5:2 priporoča, da se pet dni na teden prehranjujete kot običajno, dva dni v tednu pa svoj kalorijski vnos omejite na le četrtino priporočenega dnevnega vnosa. Ob teh dnevih naj bi ženske zaužile okrog 500 kalorij, moški pa 600 kalorij.
Ali deluje?
Raziskovalci so v eni izmed nedavnih študij pokazali, da s prehranjevanjem po dieti 5:2 izgubimo približno enako število kilogramov kot z »običajno dieto«, pri kateri pazimo na kalorije. Dieta 5:2 ugodno vpliva tudi na druge zdravstvene kazalce, denimo znižanje krvnega pritiska in ravni holesterola.
Dieta 5:2 je dolgoročno boljša predvsem za tiste, ki hitro izgubijo motivacijo oziroma imajo težavo s sledenjem kakšnemu strožjemu prehranjevalnemu režimu. Pri dieti 5:2 je na kalorije namreč potrebno biti pozoren le dva dni v tednu.
Paleo dieta
Paleo dieta posnema prehranjevanje jamskega človeka. Jedilnik je pri tej dieti bogat predvsem z mesom, sadjem, zelejavo in oreščki, izogniti pa se je treba »jedem sodobnega človeka«, kot so predelana hrana, sladkor in sol. Zagovorniki diete pravijo, da so bili naši predniki zelo vitalni in niso poznali težav, ki so danes del naše vsakdanjosti – čezmerne telesne teže, bolezni srca in ožilja, osteoporoze. Prehranjevanje po vzoru prednikov naj bi pri omenjenih težavah pomagalo.
Ali deluje?
Predelano hrano je s polnejšo in bolj uravnoteženo treba zamenjati predvsem zato, ker predelana hrana vsebuje veliko sladkorja, pravi raziskovalec z Univerze v Bristolu Kristian Le Vay. Velike količine sladkorja, ki jih zaužijemo, so namreč povezane z debelostjo, boleznimi srca in sladkorno boleznijo. Slede Paleo dieti naj bi zaužili tudi manj soli, vnos ogljikovih hidratov, ki jih najdemo denimo v testeninah, pa omejili.
Pri Paleo dieti se pojavljajo predvsem vprašanja, ali so bili naši predniki res tako zdravi, kot trdijo avtorji diete. Nasprotniki omenjenega prehranjevalnega režima tudi pravijo, da se je naš organizem v tisočih letih razvoja spremenil in prilagodil živilom, ki so pogosto polnila naš jedilnik.
Tako zagovorniki kot nasprotniki paleo diete pa se strinjajo, da se je dobro izogibati sladkorju, soli in predelani hrani. Tudi oreščki naj ostanejo na našem dnevnem meniju, saj vsebujejo predvsem »dobre« maščobe.
Dieta brez sladkorja
Osnovno vodilo pri tem prehranjevalnem režimu je, da iz svoje prehrane izločimo vse, kar vsebuje sladkor. Na seznamu prepovedanih jedi sta poleg slaščic, sladkih pijač in s sladkorjem bogate predelane hrane še sadje in določena zelenjava.
Hrano, bogato s sladkorjem, slede tej dieti nadomestijo jedi, bogate z beljakovinami, ter živila, ki vsebujejo veliko zdravih maščob. Avtorji diete obljubljajo, da smo s prehranjevanjem po dieti brez sladkorja dlje časa siti in da nasploh jemo manj. Pravijo še, da smo tudi bolj energični in da naša koža izgleda bolje.
Ali deluje?
Naše telo sladkorja vsak dan, za razliko od maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin, za normalno delovanje ne potrebuje. Izogibanje sladkorju se zato zdi smiselno. Kot med drugim ugotavlja Robert Lustig z Univerze v Kaliforniji, je še posebej problematičen sladkor, ki ga proizvajalci dodajajo drugi, predelani hrani. V našem telesu se ta v procesu prebave v jetrih spremeni v maščobo. Maščoba, ki se nalaga v jetrih, pa lahko po Lustigovih raziskavah vodi do bolezni jeter in diabetesa.
Potenje je naraven mehanizem, s katerim uravnavamo telesno temperaturo. Kljub temu pa se nekateri potijo bolj kot drugi. Razlogov za to je več: hormonsko neravnovesje, depresija, anksiozne motnje, jeza, dihalne težave, bolezni srca ali pljuč, putika, debelost, nosečnost, menopavza … Pretirano znojenje ni nevarno, kljub temu pa nas lahko marsikdaj spravi v zadrego. Poglejmo si nekaj naravnih sredstev, s katerimi lahko zmanjšamo potenje.
Jabolčni kis
V kozarcu vode zmešajte čajno žličko jabolčnega kisa, čajno žličko belega kisa in medu. Mešanico spijte trikrat dnevno. Jabolčni kis lahko uporabite tudi tako, da ga tja, kjer se potite, vtrete čez noč in ga zjutraj sprete ter se namažete z dezodorantom, ki ga sicer uporabljate.
Črni čaj
Ta čaj vsebuje tanin, ki bo poskrbel za zoženje por in s tem preprečil prekomerno izločanje potu. Skuhajte črni čaj (v filtru) in filter vrečke dajte pod pazduhe oz. na mesto potenja. Vrečke lahko tudi zamrznete in jih uporabite kasneje.
Sol
Sol ima odlične vpojne lastnosti in poleg tega suši kožo. Najbolje je uporabiti sol v kristalih. Podrgnite jih po kritičnih predelih.
Limona in soda bikarbona
Pomešajte limonin sok s sodo bikarbono in odkrili boste izjemno učinkovito sredstvo, s katerim se lahko »rešite« pretiranega potenja. Limono lahko tudi narežete, na njo posujete sodo bikarbono ter s tako pripravljeno limono mažete problematična mesta.
Koruzna bela moka
Ta metoda je povsem enostavna. S seboj imejte stekleničko te moke, ko čutite, da se začenjate potiti, jo kot talko aplicirajte na mesta potenja. Preden jo vtrete, si pot obrišite z robčkom.
Narezan krompir
Narezani kosi krompirja odlično vpijajo vodo. Narezite torej krompir in ga drgnite po mestih, kjer želite ustaviti potenje. Za še boljši učinek, takoj za tem na to mesto vtrite koruzno belo moko ali pecilni prašek (oziroma mešanico obojega).
Olje čajevca
To vsestransko uporabno olje je uporabno tudi proti potenju. Z njim se namažite po predelih, kjer se želite znebiti potenja.
