Med najlepše predele Francije uvrščamo področje ob reki Loari, najdaljši francoski reki, ob katere pritokih je bilo v času med 13. in 16. stoletjem zgrajenih približno tristo dvorcev in palač francoskega plemstva. V nekaterih izmed njih so imeli svoje rezidence kralji, ki so od tu vladali Franciji, drugi so služili kot poletne rezidence in nekateri kot domovanja plemičev.

Pokrajina je polna tipičnih podeželskih mestec in vasi, vinogradov, vrtov in sadovnjakov. Dvorci skrivajo mnogo zgodb francoske zgodovine, spletk in ljubezenskih romanc. V nekaterih izmed njih so se odvili prelomni dogodki za francosko zgodovino. Z obiskom regije si zlahka predstavljamo čas stoletja nazaj, čas razsvetljenstva in renesanse. V dolini se je ohranilo približno tristo dvorcev in gradov, za obisk pa priporočamo najznamenitejše med njimi.

Park Francije in zibelka francoskega jezika

Do gradov se pripeljemo po avtocesti iz Pariza proti jugu in pri mestu Orleans zavijemo na podeželje. Ob Loari, neukrotljivi reki s peščenimi nabrežji in otoki, polnimi zelenja, sledimo njen tok, ki nas vodi do dvorcev. Zaradi pokrajine in veličastnih gradov jo je Unesco leta 2000 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. »Vallée de la Loire« imenujejo tudi Park Francije in zibelka francoskega jezika in ima neverjetno bogato arhitekturno vrednost, ki jo najdemo predvsem v mestih Amboise, Blois, Angers, Orleans in Tours, a brez dvoma je največja vrednost v njenih gradovih.

Najstarejše utrdbe, ki so pravzaprav trdnjave, segajo v zgodnje 10. stoletje, najznačilnejše pa so zgradbe iz renesanse. Nedolgo zatem, ko so francoski kralji začeli tukaj graditi svoje velike in mogočne gradove, jim je sledilo plemstvo, ki si nikoli ni drznilo biti predaleč od oblasti. Novo prebivalstvo, plemstvo, pa je kmalu privabilo tudi velike krajinske arhitekte takratne Evrope.

Sredi 16. stoletja se je kralj Franc I. s svojim sedežem vrnil z bregov Loare nazaj v Pariz in začel izgradnjo Louvra, dolina pa s tem ni izgubila svoje privlačnosti in je še naprej ostala prostor, kjer je francosko plemstvo rado preživljalo svoj čas. Tudi v kasnejših stoletjih so se tu vrstili pomembni zgodovinski dogodki, predvsem v času francoskih verskih vojn med katoliki in hugenoti. Z izgradnjo svojega novega dvorca v Versaillesu je Ludvik XIV. kraljevi sedež v 17. stoletju dokončno prestavil v bližino Pariza, obnova gradov v dolini reke Loare ali celo gradnja nove arhitekture pa je kljub temu cvetela naprej.

Temni časi so se nad dolino in gradove zgrnili s francosko revolucijo, v kateri je bilo mnogo gradov in dvorcev poškodovanih ali uničenih, njihova bogata oprema pa pokradena ali pa je revolucionarjem služila namesto drv za ogrevanje. Potem ko so med prvo in drugo svetovno vojno nekatere dvorce uporabljali za vojaški štab, pa se danes ob sprehodu po njihovih velikih sobanah in lično urejenih vrtovih ponovno lahko vživimo v čas, ko so francoskim deželam vladali kralji in bogato plemstvo. Dolina reke Loare velja tudi za zibelko francoskega jezika in tu se govori najčistejša francoščina v Franciji.

Vsa dolina ima čudovito urejene kolesarske poti, na katerih lahko raziščemo očarljive francoske vasice in mesta, poskusimo njihovo tradicionalno hrano in uživamo v kozarčku vina.

Grad Chaumont

Med najlepše dvorce na svetu uvrščamo grad Chaumont, ki je od obale reke oddaljen le štirideset metrov. Katarina de Medici, žena francoskega kralja Henrika II. je dvorec kupila leta 1560, na dvorec je vabila številne znane astrologe in prerokovalce, najbolj poznan med njimi je bil Nostradamus.

Grad je bolj kot kraljevi rezidenci podoben srednjeveškemu utrjenemu gradu in zato ne preseneča, da ga je kraljica Katarina zamenjala za grad Chenonceau, s katerega je pregnala svojo tekmico, ljubico moža Henrika II., in to le leto po njegovi smrti. V stoletjih, ki so sledila, je dvorec menjal lastnike, dokler leta 1938 ni prešel v državno last. Danes je Château de Chaumont muzej, ki je odprt za javnost. V času Vrtnega festivala, ki traja od aprila do oktobra, oblikovalci vrtove naokoli uredijo v slogu angleških vrtov.

Grad Cheverny

Grad Cheverny ima v lasti že 600 let stara francoska družina Herault, v kateri so bili kraljevi zakladniki in vojaki visokih činov francoske vojske, to jim je verjetno tudi izdatno pomagalo k temu, da so dvorec obdržali v svoji lasti. Od vseh gradov spada med najbogatejše opremljene s pohištvom in tapiserijami.

Predvsem tapiserije so pravi zaklad in paša za oči, ne samo v gradu Cheverny, temveč v vseh gradovih, kjer so se ohranile. Tapiserije niso bile samo stenska dekoracija, temveč so služile tudi za gretje, saj so prekrivale velike površine hladnih kamnitih sten. Ko so se kralji selili po svojih rezidencah, so tapiserije nosili s seboj z dvorca na dvorec. Prav tako so, da bi se izognili hladu, v gradovih imeli postelje, ki so bile nekoliko dvignjene od tal, da se ni občutilo prepiha, baldahini na posteljah pa so služili ne samo zato, da so se skrivali pred radovednimi pogledi, temveč tudi zato, da je bilo v njej topleje.

Razkošne sobane so bogato opremljene, k temu pripomore tudi francoski zakon, ki dovoljuje davčne olajšave za nakupe in opreme zgodovinsko zaščitenih zgradb, in bogati lastniki dvorcev vsako leto nakupujejo pohištvo in druge umetnine in jih skrbno postavljajo na ogled.

Zanimiva soba v dvorcu je Salle des trophées, Soba trofej. Področje doline Loare je namreč od nekdaj veljalo za zelo bogato lovno področje in prav sem so začeli zahajati francoski kralji na lov, kasneje pa jih je pokrajina z obširnimi gozdovi Sologne tako privabila, da so tukaj zidali dvorce.

Za dvorcem je lepo urejen cvetlični vrt z oranžerijo, kjer je bila med drugo svetovno vojno skrita Mona Lisa. Dvorec obdajajo lepo negovane trate in velik park.

Reka Loara

Reka Loara je tudi reka življenja, na svoji dolgi poti potuje skozi različna klimatska območja, vse od celinskega pa do vlažnega oceanskega, saj se v Atlantik izliva pri Le Havru. Je najdaljša francoska reka z več kot tisoč kilometri. Na pobočjih ob reki se vzpenjajo številni vinogradi in ena najboljših francoskih vin prihajajo prav iz doline Loare. Krednata tla, jame, klesane v mehki tuf, kjer so številne vinske kleti in raznovrstnost belih in rdečih vin, so pravo doživetje za vinske poznavalce. Dolina Loare je tretja med francoskimi vinskimi regijami glede na količino pridelanega vina in njena se zlahka kosajo z bordojskimi in burgundskimi. Na poteh se nam na vsakem koraku ponujajo degustacije vin v številnih kleteh, zanimivo je tudi vino, ki je pridelano po metodi champenoise, vendar ne more nositi imena šampanjec, ki je zaščiteno za Šampanjo. Številni sadovnjaki, v katerih prevladujejo jabolka pa so namenjeni tudi za pridelavo »Eau de vie«, vode življenja, ki spominja na konjak in se ga pije kot digestiv. Zelo priljubljen aperitiv pa je Kir, kjer se belo vino meša z likerjem črnega ribeza, če pa ga dodamo šampanjcu, dobimo Kir Royal.

Podnebje, ki prinaša s seboj padavine in vpliv toplega zraka, je primerno tudi za gojenje raznovrstne zelenjave, narodna jed so šparglji. V Parizu najboljšo domače pridelano zelenjavo najdemo na lokalnih tržnicah pariških četrti, kjer je njihova zelenjava najbolj iskana.

Grad Blois

Odigral je pomembno vlogo v francoski zgodovini in je bil dom nekaterim francoskim kraljem, hkrati pa je bil tudi mesto, kamor je prišla Ivana Orleanska po blagoslov pred bitko z Angleži leta 1429. Srednjeveško utrdbo je zaznamoval Louis XII., ki se je na gradu rodil, skoraj stoletje pa je bil prizorišče mnogih pomembnih dogodkov. Najbolj morda na prvi pogled pritegne spiralno stopnišče, ki je bilo zgrajeno za časa prvega renesančnega francoskega kralja, Franca I. In je ena prvih renesančnih arhitekturnih umetnin v Franciji. Potomec in kasnejši francoski kralj Henrik II. je poročil Katarino de Medici, ki je prišla kot mlado dekle na francoski dvor in s seboj je pripeljala iz Italije astrologe, mešalce strupov in čarovnike. Navduši nas omara v njeni spalnici, kjer je imela v posebej prirejeni omari predale s strupi, ki jih je namenjala tistim, ki so ji stali na poti do njenega vladanja. Notranjost je bogato okrašena s simbolom francoskih kraljev, lilijo, fleur-de-lis.

Najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil na gradu, pa je umor Duca de Guisa, vodje katoliške lige, kar je dodatno vzdbudilo nemire med francoskimi protestanti in katoliki. V 16. stoletju je francoski kralj Henrik III. izbral grad za srečanje državnih generalov in v noči, ki jo je katoliški vodja preživel z ljubico, dal umoriti katoliškega vodjo.

Zanimivo je, da je na gradu nahaja tudi čarovniški muzej, z ogledom tega pa se povrnemo v čas spletk in temnih prevar.

Grad Amboise

Grad Amboise je zaznamoval Leonardo da Vinci. Po poslikavi Sikstinske kapele, kjer je imel nemalo težav, ga je prizadela kritika in zato je sprejel povabilo francoskega kralja Franca I. in se odpravil z nekaj njegovimi slikami na njegov dvor., ki je bil takrat v gradu Amboise. Čeprav je imel že precej paralizirano roko, je še vedno ustvarjal, ker je bil levičar, in na dvoru je imel položaj prvega kraljevega slikarja, arhitekta in inženirja. S seboj je prinesel eno najbolj znanih slik vseh časov, Mona Lizo, ki danes visi v pariškem muzeju Louvre. Zdaj poznamo vzrok, zakaj je ta slika v Franciji in ne v Italiji. Leonardo da Vinci, eden največjih genijev vseh časov, je živel v bližnjem gradu Clos Luce, kjer so na ogled njegove številne risbe, iznajdbe in dela.

Pri gradu Amboise je kapelica svetega Huberta, kjer naj bi bil Leonardo da Vinci tudi pokopan, a dokaza za to ni. Kapelica je zanimiva tudi po okrasju na strehi, kjer so jelenovi rogovi, kar še daje dodaten čar in razlago, da smo v lovnem področju Francije.

Bivšo utrdbo je dogradil kralj Ludvik XI v 15. stoletju, njegov sin in bodoči kralj Karel VIII. pa je nekoč udaril z glavo v prenizka vrata, ki so vodila v stranišče. Umiral je v strašnih mukah na tleh, prekritih s slamo, in to celih devet ur, ker se mu nihče ni upal skrajšati življenja, da ne bi bil obtožen za umor.

S terase dvorca je krasen razgled na mesto Amboise, kamorkoli seže pogled, vidimo skrilnate sive strehe hišk, ki so kot piščanci, stisnjeni h koklji, ki je grad. Pravo šarmantno francosko mestece, ki ima tudi polno restavracij z lokalno hrano in ljubkih malih trgovinic.

Grad Chenonceau

Po mnenju mnogih je to eden najlepših gradov ob Loari, velja pa tudi za ženski grad, saj so ga gradile ženske. Prva, ki se je lotila gradnje, je bila Catherine Bohier, žena zakladnika Franca I. Mož je bil večinoma odsoten, zato je gradnjo prevzela njegova žena. Moto, ki je v gradu kar nekajkrat vklesan, je: »Če se bo dogradil do konca, me bo preživel.« Ko je bil grad zgrajen, sta v njem preživela zelo malo časa, Catherine štiri leta, Thomas pa dve leti. Kadar koli ga obiščemo, so v njegovih prostorih čudovito oblikovani cvetlični aranžmaji, ki jih pripravljajo skrbni vrtnarji. Nato je grad prešel v last francoskega kralja Henrika II. in ga je poklonil svoji precej starejši ljubici Diani de Poitiers, kar je povzročilo precejšnje ljubosumje Catherine. Diana je bila dvajset let starejša od njega in je vse življenje žalovala v črni barvi, na Henrika je imela močan vpliv. Diana je na posestvu uredila tudi vrtove, zasadila sadno drevje in bila prva, ki je vzgajala skupaj sadje in povrtnino. Po smrti Henrika II, je Catherine Diano spodila z gradu in si ga prilastila ter uredila svoje vrtove. Čez reko Cher je dogradila galerijo, s katere je opazovala naravo, saj je imela alergijo na cvetni prah in se je redko lahko podala v naravo.

V Dianino spalnico je Catherine obesila svoj portret in njene kačje ledene oči nas spremljajo po vsem prostoru, kjer se gibljemo. Tako je dala vedeti, kdo je kraljica in kdo je priležnica. Zanimiva je tudi igra črk, saj je prepleteni črki H in D, dodala še črko C, ki je bila začetnica njenega imena. Po smrti Catherine, je grad dobila v last žena Henrika III, Luiza Lorenska. Po njegovi smrti je vse življenje preživela zaprta v sobi, ki je bila izključno samo bele in črne barve, kar sta barvi žalovanja. Vedno je molila oblečena v belo, ker je to barva žalujočih kraljic, zato so jo imenovali tudi bela vdova.

Posebej zanimiva je kuhinja, ki je v kleti gradu in je opremljena z vsem avtentičnim kuhinjskim orodjem in pripomočki. To je prava redkost med gradovi, da je na ogled grajska kuhinja.

Grad Chambord

Grad Chambord velja za enega najlepših renesančnih arhitektur v celotni dolini, imenovan je tudi dragulj reke Loare, ponaša pa se tudi z izjemno površino in je največji od podeželskih dvorcev v dolini reke Loare. Grad je bil namenjen umiku francoskih kraljev od pariškega življenja in sprva predvsem lovski dvorec. Zlasti se je vanj zatekel Ludvik XIV., v prostorih gradu pa je svoje drame pisal tudi Molière.

Sprva je na tem mestu stal majhen grad, ki ga je postavil grof iz bližnjega mesta Blosi. Grad, kot ga vidimo v današnji obliki, pa je dal postaviti leta 1519 zgraditi strasten lovec Franc I., ki je k izvedbi in gradnji povabil tudi slavnega Leonarda da Vincija. Stavba ima več kot 400 sob, 365 kaminov, trinajst stopnišč, hleve, ki sprejmejo 1200 konj, in dvorišče, ki ga obdaja močno obzidje.

Na stropovih in vhodih kamnitih vrat se večkrat ponovita črka F, začetnica Franca I., in njegov simbol salamander. Salamander je simbol preživetja, saj preživi tudi v ognju in zato si ga je Franc I. izbral za svoj simbol. Grad se ponaša z enim najbolj nenavadnih stopnišč, to je znamenito Leonardovo dvojno stopnišče, ki je na križišču, ki ga obdajajo štiri velike dvorane. Dve spiralni stopnišči se ovijata drugo okrog drugega do vrha, odprtine omogočajo, da se vidi, kdo prihaja in odhaja, vendar stika z njimi ni. To je bilo posebej primerno za umik priležnic kraljev in njegove družbe. Načrte za stopnišče je da Vinci naredil štiri leta pred svojo smrtjo.

Grad je bil precej časa namenjen samo občasnim obiskom kralja, ki je sem zahajal na lov in gostil lovske kolege. Zanimivo je, da grad ni imel kuhinje, ampak so jim hrano vozili iz bližnje vasi.

Po smrti Franca I. leta 1574 gradu dolgo ni nihče uporabljal. V času francoske revolucije je bil močno razdeja, saj so čudoviti parket in pohištvo kurili v kaminih, ob katerih so se greli revolucionarji. Šele po II. svetovni vojni so ga začeli obnavljati in danes je najmogočnejši grad v vsej dolini, ki nas preseneti s svojo mogočnostjo in velikostjo.

Grad Villandry

Je renesančni grad, ki nas prevzame s svojimi vrtovi. Zamenjal je kar nekaj lastnikov, dokler ga leta 1906 ni odkupila španska družina Carvallo in ga obnovila v renesančnem slogu. Park okoli gradu je tipičen primer francoskih parkov ali vrtov in je edini vrt v Franciji, ki ima tri ravni. Obiskovalci vrtov so večinoma ljubitelji cvetja in krajinske arhitekture, saj le redkokje drugje najdemo takšno dovršenost oblik in barv. Po mnenju mnogih spada med najlepše vrtove na svetu. Je mešanica zeliščnih, zelenjavnih in cvetličnih nasadov in ima veliko vrednost tudi za grajsko kuhinjo, ki je uporabljala pridelke tudi za kuho. Obilje pušpanov, ki so oblikovani v čudovite skulpture, vaze, grmi, s peskom posute potke, drevoredi, stopnišča in vodometi so prava paša za oči.

Zelenjavna preproga iz različnih vrst zelenjave je natančno zasajena v geometrijskih vzorcih in seveda veliko vlogo igra tudi barva zelenjave. To je eden izmed vrtov, kjer je zunanjost pomembnejša od notranjosti.

Posebnost gradu je tudi čudovito izdelan cvetlični vrt, ki je poimenovan po ljubezni, gredice nosijo imena Vrt nežne ljubezni, Vrt muhaste ljubezni, Vrt tragične ljubezni in nato gredice skupaj povezujejo natančno oblikovani liki srca, solz in nožev iz pušpana.

Tradicionalne jedi in znamenita vina reke Loare

Cremant de la Loire – v Saumuru pridelujejo značilno peneče vino za pokrajino, ki se imenuje Cremant de Loire, čeprav se izdeluje po metodi champanoise.

Chenin Blanc je glavna sorta vina v osrednjem delu Loare in v dobrih letnikih daje celo paletov okusov in stilov vin in je zelo odvisna od klimatskih razmer, takšni pa so tudi letniki. Chenin Blanc težko opišemo s karakteristikami, saj okus sega od lahkih do not tropskega sadja in medu.

Cabernet Franc je najznačilnejše rdeče vino za pokrajino, v hladnem podnebju prinese eleganten okus po malini in črnem ribezu.

Sauvignon Blanc – po tem vinu je dolina reke Loare dosegla svetovno slavo, v sebi pa nosijo okus zelišč in travnikov.

Obisk pokrajine ne sme miniti brez okušanja njihovih znamenitih sirov. Predvsem so v ospredju kozji siri, kot so Sainte Maure v dolgi valjasti obliki, Pouligny St. Pierre v obliki male piramide in Selles sur Chere, ki spominja na mali disk.

Za sladico priporočamo sables, piškote iz masla, mandljev in limone, ki so tako krhki, da se razlomijo že v roki. Njihovo ime pomeni pesek in prav tako majhni koščki se vam raztopijo v ustih. In ne nazadnje se je tu rodil znameniti Tarte tatin, narobe pečen, obrnjen jabolčni kolač. Dolina Loare velja tudi v svetovnem merilu za enega najpomembnejših središč jabolčnih sadovnjakov.