Marija Štremfelj: Dolžina ne odtehta kakovosti življenja

Maruša Novosel
-
0
Marija Štremfelj: Dolžina ne odtehta kakovosti življenja

Marija Štremfelj je prva in še vedno edina Slovenka, ki je osvojila najvišjo goro sveta, Mount Everest, ki je kulisa najinega pogovora ob srebanju črne, sladke kave na njenem domu v Kranju. Iskriv pogled in nasmešek naznanjata, da ji misli pogosto uidejo na vrh sveta, a njeno življenje je polno tudi v dolini. Je učiteljica, gorska vodnica in mentorica programa Mepi, predvsem pa oseba, polna ljubezni in iskrenih odnosov.

Tole urico najinega pogovora ste si odtrgali od natrpanega šolskega urnika; na gimnaziji Kranj poučujete biologijo, zelo ste aktivni kot gorska vodnica ‒ poleti sta z možem stala na vrhu sedemtisočaka Pik Lenina, proste trenutke radi užijete v družbi treh vnukov. Začetek 60-ih torej ni ovira za aktivno življenje.

Ne, nikakor ne. Z možem Andrejem še vedno osvajava vrhove, le da ‒ kot je povedal v nekem intervjuju ‒ se ti nekoliko nižajo (smeh). Pa vendarle lahko v letih, v katerih sva, še vedno suvereno plezava. Je pa res, da sva alpinizmu zvesta že 40 let in da je najin organizem v neki formi.

Za vikende torej ne posedata pred televizijo?

Ne, tudi če dežuje, se odpraviva vsaj na Jošt, pogosto pa s seboj vzameva tudi vnuke. Sicer pa so tudi obdobja, ki jih preživim doma, predvsem zaradi službenih obveznosti; to so časi testov, zaključevanja ocen. Vendar mi je veliko ljubše preživljanje časa zunaj, v naravi.

Marija Štremfelj

Dragoceni čas v naravi preživljate tudi kot mentorica mednarodnega programa Mepi, v katerega so vključeni mladi, stari od 14 do 25 let. Kaj vas je pri tem programu pritegnilo?

Menim, da Mepi mlade v obdobju odraščanja, ko se najbolj iščejo, na igriv način oblikuje v zdrave, aktivne in odprte osebe. Kot učiteljica namreč opažam, da mladi nimajo več izkušnje stika z naravo, tudi dobrih občutkov, ki jih dosežejo s tem, da neko delo opravijo zastonj, ne poznajo. Živijo v gosto naseljenih mestih, čas pa jim zapolnjujejo računalniki in telefoni. Pri Mepiju se naučijo raznih veščin, se izpopolnjujejo v športu, posvečajo se prostovoljstvu, najbolj pa jih pritegnejo odprave.

Pri odpravah morajo nekaj dni preživeti v naravi, kar je po eni strani zelo zahtevno, po drugi pa v takšnih okoliščinah tkejo pomembne osebne vezi in si pomagajo. Vmes seveda doživljajo padce, na koncu, ko dosežejo cilj, pa je ves njihov trud poplačam z neopisljivim veseljem. Spominjam se, kako so plesali, peli, vriskali, ko so po štirih dneh hoje iz Trente do izvira Soče zagledali avtobus. Takrat so vsi napori pozabljeni, ostane jim le notranja sreča. In mislim, da je to dobra popotnica za življenje.

Ste se tudi vi srečevali s podobnimi občutki kot alpinistka; s srečo, ko ste dosegli vrh, ko je bilo vse garanje poplačano?

Ja, tudi pri sebi opažam, da mi je tisti del življenja, ko sem hodila po poteh, res ogromno dal. Pa ne mislim zgolj na športni vidik plezanja, ampak tudi na druge vidike, ki jih doživljaš kot alpinist; da živiš v naravi, brez materialnega izobilja, da opazuješ naravne lepote, kar je, vsaj zame, nekakšna hrana za dušo. Predvsem mi je veliko dal Nepal, ki je kot nekakšen virus, tak, ki se ga ne znebiš in si ga želiš ponavljati. Občutke, ki jih doživljaš v Nepalu, je najbolje opisala sodelavka, ko je bila prvič tam, z besedami: »Prvič v življenju se mi je zgodilo, da v vseh 16-ih dneh nisem pomislila na nič drugega kot na to, kar se je dogajalo okoli mene.« Življenje ob vznožju Himalaje te posrka, samo sprejemaš, tu pa oddajaš, znaš ceniti vse, kar imaš. Sicer pa zadnja leta v mesta, tudi v Katmandu, že pljuskata potrošništvo in globalizacija, in čeprav ni nujno, da so vse novosti slabe, opažam, da se med ljudmi že pojavljata nezadovoljstvo in odtujenost.

Menite, da je gonja za materialnimi dobrinami neizogibna, nekakšna univerzalna zakonitost človeštva?
Menim, da je nujno imeti toliko materialnih dobrin, da lahko normalno in spodobno živimo, želim pa si, da nabiranje materialnih stvari ni moj glavni cilj v življenju. Veliko pomembnejši so odnosi. Kaj pa nam ostane, ko smo na bolniški postelji? Koliko ljudi nas pride obiskat? Toliko, kolikor odnosov smo si spletli v življenju.

0435 photo RozleBregar

In vsa čistost odnosov, brez nepotrebne navlake, se udejanja prav v alpinizmu. Kajti ko se navežeš na vrv, se povsem zaupaš človeku. Z njim lahko padeš tudi v globino.

Ja, res je. V alpinizmu krepiš zaupanje oziroma sposobnost zaupanja, kar se mi zdi za življenje zelo pomembno. Če želim biti svobodna, moram zaupati tako Andreju kot drugim, sorodnikom, prijateljem, učencem. Nenehni dvomi pa te kot vrvice nekam priklenejo, da ne moreš živeti. Več ko je zaupanja, boljša je kakovost življenja. Manj ko imaš zaupanja, bolj si sam. To pa ni dobro.

Torej lahko sklepamo, da alpinizem pravzaprav krepi vajino partnersko zvezo?

Ja, čeprav menim, da mora imeti partnerstvo neko osebnostno značajsko podlago; pač, da se z nekom ujameš. Je pa res, da se tudi zaradi alpinizma v partnerstvu ohranjajo vezi. Dober si tam, kjer delaš kilometre. In odnosi se ohranijo le, če si skupaj, če si v stiku. Sicer pa poznam veliko primerov, ko so ženske po porodu prenehale s plezanjem. Andreju pa je bilo povsem jasno, da bova tudi potem, ko sva že imela otroke, plezala skupaj. Kot moški je razumel, da kljub temu, da otrok mamo posrka za leto, dve, tudi ženska potrebuje neko aktivnost. Takšen je njegov značaj; veliko mu pomeni, da se imamo vsi tisti, ki smo okoli njega, dobro. Čez vikend sva tako skupaj plezala, potem, ko sva prišla domov, pa sva skupaj kuhala, pospravljala, opravljala gospodinjska opravila. In že to je nekakšna značajska poteza, ki povleče vse za sabo. Tukaj sva se pač našla. In imava se res dobro (smeh).

Z Andrejem sta tudi prvi zakonski par, zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Sta se imela namen ovekovečiti s to lovoriko?

Ne, sploh ne. Midva sva vedno živela tako, da so nama cilji prihajali na pot, kot bi rekel Nejc Zaplotnik, ki je bil najin dober prijatelj. Ko pa se je nekaj pojavilo na najini poti, sva verjela, da nama je to namenjeno in da se bo dobro končalo. Ko sva se leta 1990, skupaj z že pokojnim Janezom Jegličem in še enim šerpo, odpravila na Everest, sva bila v zelo dobri kondicijski formi. In ko smo dosegli vrh, 8800 metrov, je bil res čudovit dan, jasen, lahko smo ga užili v vsej njegovi lepoti. Sneli smo maske, se fotografirali, vriskali, kakšno uro smo bili gor. Res smo uživali. Da sva prva zakonca, ki sva prišla na »streho sveta« sva izvedela šele v Katmanduju, ko naju je o najinem podvigu temeljito izprašala tamkajšnja kronistka, gospodična Holly. Ona je bila tista, ki je ugotovila, da sva vrh osvojila pol ure pred drugima dvema zakoncema. Ko sva šla od doma, na to sploh nisva pomislila.

237 photo RozleBregar

To pa ni bil edini osemtisočak v vaši karieri, osvojili ste kar štiri in ste tudi prva Slovenka, ki je priplezala na 8000 metrov. Koliko časa ste potrebovali, da ste prišli na Everest?

Da sem se prilagodila na višino, sem potrebovala tri tedne, sam vzpon od baznega tabora na Everest pa je trajal tri, skupaj s spustom, štiri dni. Vrh smo dosegli 7. oktobra in to je bil tisto leto zadnji dan, ko je bilo mogoče priti na Everest. Že naslednji dan je na vrhu pihal orkanski veter 200 kilometrov na uro. Tako da je tudi v alpinizmu zelo pomembna športna sreča.

Menite, da je prilagoditev organizma, da deluje na višini z manj kisika, težja kot samo plezanje po gorah?

Ja, zame je aklimatizacija najtežji del. Pri tem sva si z Andrejem zelo različna; on se prilagodi na višino zelo hitro, jaz za to potrebujem dalj časa. Ko doživljaš višinske težave, pa se počutiš res grozno; imaš glavobol, bruhaš, slabo ti je. Na Everestu sem se nekajkrat vprašala, kaj sploh počnem tam. Imela sem občutek, da mi bo organizem odpovedal. Vendar potem, ko je minilo, je bilo v redu in spet sem lahko delala to, za kar sem prišla. Je pa res, da je pri vzponu na Everest zelo nevaren približno 500 metrov dolg ledeni slap, ki ima razpoke, v katere lahko padeš, in velike snežne gmote, ki se lahko podrejo. Zaradi takega podora je umrl Nejc Zaplotnik. Ta »objektivno nevaren« slap smo kar se da hitro preplezali.

Medtem ko sta osvajala vrhove Himalaje, sta bila že starša. Je bila težka odločitev pustiti otroka doma? Sta veliko tehtala?

Vedno sva tehtala. Nikoli nisva šla na vse odprave, ki so se nama ponudile, vsaj jaz ne. Ogromno je odprav, ki sem jih zavrnila; ali ni bilo časovne možnosti, ali ni bilo varstva, ali sem ocenila, da je prenevarno. Tudi za Everest sva kar dolgo kolebala ali bi šla ali ne. Razmišljala sva tudi, da bi se na vrh odpravila vsak zase, a sva se potem odločila, da greva skupaj. In potem, ko sva se odločila, se nisva več obremenjevala s stvarmi. Tudi na sami odpravi praktično nisem mislila na dom. Toda tisti trenutek, ko sem prišla z vrha, bi najraje najela helikopter in se odpeljala domov. Tako sem pogrešala otroka. Ko sva bila doma, pa sva se otrokom vedno stoodstotno posvetila, kasneje sva dobila še hčerko. Skupaj smo veliko potovali, športno plezali v tujini. In še danes smo zelo povezani, čeprav je najstarejša hči stara že 37 let.

Sicer pa prihajam iz družine z desetimi otroki, tako da otroka, ko sva šla na odpravo, nista občutila neke vrzeli, bila sta doma, z mojo mamo, sestro. Zaradi dobrega družinskega zaledja težav z varstvom nisem imela. In danes kot babica to tudi zelo rada vračam svoji hčeri, ker vem, koliko mi je to takrat pomenilo.

Marija Štremfelj

Pa vendar, vas nikoli niso preplavile črnoglede misli: »Kaj pa, če se mi kaj zgodi?«

Tako jaz kot noben drug alpinist ne gre nikoli v hribe z mislijo, da se nama bo kaj hudega zgodilo. Vedno se odločimo za nekaj, kar mislimo, da smo sposobni izpeljati. Če pa plezamo težavnostno stopnjo šest in se nam v trojki odkrhne oprijem, potem je to tista zadnja točka. Sama sem veren človek. In ena izmed pomembnejših misli, vsaj zame, je, da se ne moremo odločati o tem, kateremu staršu se bomo rodili, tudi kje bomo umrli verjetno ne, vmes pa se lahko odločamo za svojo pot, lahko si urejamo kakovost svojega življenja.

Vaša sestra, soplezalka in prijateljica je izgubila življenje v gorah pri plezanju z vašim možem, medtem ko ste bili doma z dvomesečnim dojenčkom. Ste takrat mislili opustiti plezanje?

Ko se je pri plezanju leta 1980 smrtno ponesrečila moja sestra, in to še z Andrejem, se mi je svet sesul. Takrat sem se dejansko odločila, da nekaj časa ne bom plezala. A sčasoma sem spoznala, da se spreminjam v neko zagrenjeno, sitno, zoprno osebo, ki svoje nezadovoljstvo in žalost razliva okoli sebe. In spominjam se, ko sem nekega dne rekla Andreju: »A greva? Samo malo …« In potem, ko sem bila v hribih, sem vedela, da je to moja pot, ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene. In ja, vsaka smrt me prizadene. Zelo. Vendar poskušam izluščiti vzrok zanjo, da ga ne bi ponovila. Sicer pa, smrti so takšne in drugačne; doživljaš jih v gorah, na bolniški postelji, med ljudmi, ki jih imaš rad. In mislim, da če bi neprestano o tem razmišljala, bi bila kakovost mojega življenja precej žalostna. Tudi če bi doživela 90 let, pa če bi bila neka zagrenjena ženska, mislim, da dolžina življenja ne odtehta njegove kakovosti.

Menite, da lahko alpinizem kot nasprotje hitrega, pogosto plehkega življenja, pritegne v tolikšni meri, da ne znaš več živeti brez njega?

Vsak material ali dejavnost, tudi alpinizem, se lahko zlorabi. Če je življenje v dolini zate zgolj čakanje na konec tedna, ko boš šel lahko v hribe, mislim, da je to izgubljenih pet dni tvojega časa. Meni hribi pomenijo dopolnitev mojega življenja, izjemno notranje zadovoljstvo, nazaj se vrnem polna energije. V hribih izluščiš tiste pomembne stvari in spoznaš, katere so balast. Plezanje, tudi športno, je oblika meditacije, saj se pri tem osredotočaš zgolj na eno stvar. Ni pa to za vse. Marsikdo mi reče po kakšnem predavanju: »Jaz pa nikoli ne hodim v hribe.« In mu odvrnem: »Joj, oprosti, ampak če bi vsi šli, bi bila pa takšna gneča!«

Lara Komar: Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo boljši

Uršula Novak
-
0
Lara Komar: Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo boljši

Kje lahko človek poleti najde košček raja? Lara Komar pravi, da v hišici v kampu, kjer si skupaj z družino obdan z naravo. Tam je vse, kar potrebuješ za srečo, edino komarji so odveč – ti jo naravnost obožujejo, vendar naklonjenost (kljub njenemu priimku) ni vzajemna.

Preživljanje poletja v kampu je zagotovo sproščujoče, tako za vas kot za družino, še zlasti pa za sinova.

V kamp gremo že v začetku maja, takoj ko odprejo in ni še nikogar. Narava je krasna, tudi kakšna srna nas obišče. Lastniki kampa prav pazijo, da v naravo ne posegajo preveč. Tam imamo hišico in okoli nas ni nikogar, zato smo si tudi uredili majhen vrt. Nimamo senčnikov, za senčenje imamo napeta tekstilna jadra, tako da je res občutek, kot da si na morju, čeprav je okoli nas vse zeleno. Najlepše je, da sta otroka v naravi.

V vrtu smo posadili papriko, paradižnik, rožmarin, žajbelj in druge dišave. Ko kuhamo, tako čim več uporabljamo svojo zelenjavo. V bližini je tudi veliko polj, kjer gojijo zelenjavo, največ paradižnik. Tja prineseš svoj košek in si vse sam nabereš, potem ti nabrano stehtajo in plačaš. Opažam, da je otrokoma resnično všeč, da je vse iz narave, da lahko sam pripraviš stvari iz narave. Pred našo hiško je tudi drevo z majhnimi divjimi slivami. Letos sem zlezla na drevo in slivo potresla, da so sadeži popadali na tla, nato smo jih pobrali in naredili marmelado. Kuhala se je ure in ure, ker nismo imeli pektina, da bi se hitreje strdila.

Tako smo jo kuhali res dolgo in bila je odlična. Nekaj smo je podarili sosedom, ki so jo pohvalili. V kampu pridejo k nam tudi zajčki, fazani, tudi veveričke, ki ti kar z dlani zobajo oreščke in semena. Prihaja tudi ogromno vrst ptic, saj je v Gradežu laguna znana po tem, da greš lahko na opazovanje ptic po laguni z barčico. Ptice se oglašajo z množico zvokov, za katere se pogosto sprašuješ, kaj naj bi bili, tudi ponoči, ko se oglašajo nočne ptice.

Otrokoma so živali verjetno nekaj fantastičnega?

Otrokom je vse »zakon«, celo kobilice. Pred kratkim je bilo ravno obdobje, ko škržati zamenjajo svoje lupinice, tako da imamo tudi škatlo, kamor jih spravljamo, in imamo že celo zbirko. Imamo tudi zbirko školjkic in ptičjih peres, zlasti peresa šoj so čudovitih barv. Otrokoma je to izjemno zanimivo. Čim manj vzameš s sabo na dopust, tem bolje se zaveš, da najdejo otroci v naravi vse, kar potrebujejo. Vedno pa sicer vzamemo s seboj kolesa, da se lahko peljeta in raziskujeta. V času dopusta je imela tudi babica rojstni dan in tako smo ji nabrali tudi divje rože.

Lara Komar

Kaj pa vaš maček? Je ostal sam doma?

Mačkon je šel z nami. Tudi sosed v kampu ima mačko in psa in celo živali so se spoprijateljile in se družijo oziroma imajo dopust. Ker ni ograj, tako včasih slišiš ponoči hrustanje in običajno je sosedova mačka, ki pride do posodice s hrano in na obisk. Naša mačka je na srečo bolj hišne narave, tako da ne gre za zajci, da bi jih preganjala in lovila, ampak je bolj lena.

Nekoč ste razkrili, da vas je dedek naučil, da je treba dan začeti s krtačenjem mačka.

Ampak to je bilo bolj takšno posebno krtačenje s telovadbo. Najprej jo moraš prijeti za noge in jo spustiti, da se predrami. Trikrat. Moj dedek si je zamislil cel ritual. Nato jo moraš dobro počohati in nato skrtačiti. To je mačja jutranja telovadba, da se ta vsako jutro dobro zbudi skupaj s tabo, pa čeprav so mačke sicer bolj aktivne ponoči. Enkrat je naša mačka tudi skotila na sestrini postelji. Zjutraj jo je pozdravilo šest muck.

Sicer v mladosti nisem živela na kmetiji, ampak doma smo imeli mucke in psa. Ko sem bila deklica, smo šli tudi na počitnice v Portorož in tam je bila na hribu nad mestom tudi kmetija, kjer mi je bilo kot otroku najlepše. Imeli so kozice, zajčke, kokoške, molzla sem krave in tudi prvič videla, kako pride piščanček iz lupine. Bilo mi je všeč, da sem prosta v naravi, da lahko plezam po drevesih. To imam še vedno v sebi in vesela sem, da lahko to podarim tudi svojima sinovoma. Vidim, da uživata, se na morju ukvarjata z ribicami in rakci. Babico je strah tako kobilic kot rakcev, jaz pa sem ju potem naučila, kako ravnati z rakci, kako jih lepo prijeti. Ko pridejo turisti z otroki, ki ne vedo, kako ravnati z njimi, in jih dajejo v posodice ter na sonce, gresta fanta celo sama do njih in jim povesta, da rakci pri tem trpijo. Turistom povesta, da je dom rakcev v morju, da jih morajo izpustiti.

Ljubezen do narave je torej privzgojena, prenaša se s staršev na otroke.

Tudi otroci te veliko naučijo. Pri njih je vse bolj čisto in precej bolj neposredno so povezani z naravo. Ko odrastemo, to pogosto pozabimo, nato pa se zaradi otrok tega ponovno naučimo. Prav je, da naravo ščitimo in spoštujemo vsa živa bitja okoli sebe. Razen komarjev … (smeh) Lagune so zaradi stoječe vode polne komarjev, ampak smo se znašli tudi glede tega. Imamo naravna sredstva iz eteričnih olj čajevca, limonske trave, bazilike, citronke, evkaliptusa, mete in geranije. Najprej sem takšno sredstvo proti komarjem kupila, nato smo ga naredili tudi sami doma.

Lepo je, da narediš kaj naravnega tudi sam, na dopustu pa je za takšne stvari res čas. Ko ni dela in si obdan zgolj s soncem, morjem in drevesi, se lahko za takšno ustvarjanje najde ogromno časa. Enostavno se naučiš, da lahko marsikaj narediš sam. In prav otroci te opomnijo na to, ker so bolj povezani z vsemi živimi bitji. Tako kot imamo v hiški mravlje in bi jih lahko uničili, a sta otroka nad njimi povsem navdušena in gledata, kako lezejo naokoli. Odnos otrok do narave je povsem drugačen. Zato je potem, ko odrastemo in na ta odnos pozabimo, odlično, da nas nanj spet opomnijo. Da se spet zavemo pristnega stika.

Se torej posvečate naravi in se izogibate tehnologiji? Otroka ne uporabljata tablice in ne igrata igric na pametnih telefonih?

Ravno danes je bil objavljen članek o tem, kako sem obupana, ker so mi vdrli v profil na Instagramu. Ob tem mi seveda ni vseeno, saj mi je zablokiral telefon, dobivam čudna sporočila na elektronsko pošto in podobno in me čaka prav danes tudi obisk policije v Trstu. Ampak seveda so to senzacionalistični naslovi, ki so dobri tako za medije kot zame. Tudi otroka seveda uporabljata sodobne tehnologije. Televizija je lahko koristna in poučna, je pa res, da so vsebine za otroke danes veliko boljše, kot so bile v moji mladosti, ko je bila televizija res hudič in smo gledali risanke, v katerih so bili vedno nasilje in pretepi, ali pa zgodbe, v katerih so otrokom umrli starši. Groza. Danes je televizija veliko bolj napredna in vsebine za otroke so dobro naštudirane in so jim tudi bolj prilagojene, spodbujajo njihovo razmišljanje in tudi razvijajo družabne teme.

Za določene oddaje je dobro, da jih otroci gledajo. Prav tako je normalno, da če imamo starši pametne telefone, da jih bodo začeli uporabljati tudi otroci. Najbolj nesmiselno je, da sam nekaj uporabljaš, otroku pa to prepoveš oziroma predstaviš kot nekaj zloveščega. Dobro je, da jim stvari pravilno predstaviš in razložiš. Ne nazadnje so na pametnih telefonih tudi igrice, ki so zanimive in pametne. Naj jih otroci pogledajo in se poigrajo. Družba se razvija, treba je upoštevati, kje živimo in v kakšnem času. Ne moremo jim reči ne in jih usmerjati zgolj v naravo. Je pa res, da mi na morju nimamo televizije in je otroka niti malo ne pogrešata, saj je toliko drugih, zanimivejših stvari. Pride pa dan, ko sta malo utrujena, in takrat jima preberem kakšno knjigo, če sem utrujena tudi sama in takrat seveda ne bi brala, samostojnega listanja knjig pa se naveličata, potem lahko bolj aktivno dogajanje zamenja tudi kakšna družabna igra. Tako se ustvari prijeten, povezan trenutek. Tehnologija torej ni zlo, je pa pomembno, kako jo otrokom predstaviš in kakšen odnos imaš do nje sam.

Lara Komar

Se tudi veliko gibate in ukvarjate s športom?

Veliko kolesarimo, večkrat gremo od svoje hiške na kolesarski izlet do Gradeža, to je kakšnih deset kilometrov. Starejši sin kolesari sam in tako naredi sam dvajset kilometrov, mlajši pa je v sedežu na mojem kolesu. Lani smo začeli tudi supati, saj je mirno morje v laguni za to kot nalašč. Z možem veslava vsak na svojem supu, otroka sedita, imamo se zelo lepo. Letos sem se prvič udeležila tudi joge ob polni luni. Zbrali smo se na plaži, ob deseti zvečer, poleg lune je svetlobo dajalo še nekaj sveč. Inštruktorica je vodila jogo tako rekoč v temi, saj je bil ob polni luni hkrati tudi delni lunin mrk. Bilo je fantastično. Jogo sicer izvajam in imam nekaj znanja, tako da sem se spraševala, kako bo vse skupaj potekalo v temi.

Mislila sem, da bo šlo verjetno za bolj meditativno obliko, ampak ne – inštruktorica je bila tako dobra, da smo izvajali vse asane, tudi tiste malo težje. To je trajalo celo uro, nato smo si vzeli še pol ure za meditacijo. Vse je bilo povezano z jin delom sveta, torej s tisto energijo, ki jo po navadi povezujemo z ženskim delom, četudi jin in jang dejansko nista prav ženski in moški princip – jin označuje tisto, kar je bolj duhovno, introspektivno. Vse je bilo povezano s tem, vse asane povezane z luno. Ista inštruktorica organizira tudi jogo na supu. Tega še nisem preizkusila, ampak mislim, da bom – še letos.

Je joga vaša vsakdanja praksa?

Zadala sem si, da grem na jogo vsaj enkrat tedensko. V Trstu je studio prav v moji ulici in nudijo tudi triletno šolo, s katero postaneš inštruktor joge, kar si zelo želim. Odlično je, da je šola povezana tudi z ašramom v Indiji, kamor greš na prakso. Vendar za to še ni pravi čas, zaenkrat mi obveznosti ne omogočajo, da bi to uresničila. Nekoč pa bom, saj me joga resnično zanima. Povezuje nas s tem, kar smo, eno. Pomaga nam, da se naučimo razmišljati drugače, da se povežemo s svojo esenco, s svojim jedrom, in tako očistimo tudi svoje odnose, delujemo drugače in se drugače povežemo z vsem, kar je okoli nas.

Si rečete: ko bom velika, bom …

Ja, ko bom velika. (smeh) Za takrat imam kar nekaj načrtov. Tudi balerina bi bila. (smeh) Ne čisto prava balerina, ampak pač takšna, ki malo pleše. V kampu na morju je prav zdaj skupina mladih animatorjev, ki nas učijo plesa, in tako ves čas plešemo in nastopamo. Ravno včeraj je nastopil tudi moj starejši sin. Sredi poletja je sicer odlično zapel »Mi delamo snežaka«. (smeh) Tudi petje in ples nas odlično povezujeta s tistim, kar je bistveno za pristno življenje. Kot pravi neki rek, mislim, da iz Južne Amerike, je treba vsak dan peti in plesati, saj to prinaša srečo v življenje. V to resnično verjamem, saj doživljanje glasbe pomaga, da se osvobajaš.

Marsikdo si dela takšne načrte tudi za stara leta in pravi, da bo šel po upokojitvi živet nekam v naravo, na primer na Veliko planino, kjer bo pasel krave in delal sir.

Verjetno ne bi šla nekam daleč v naravo, kjer bi se povsem izolirala in živela bolj kot ne sama, saj imam rada družbo in ljudi. Lepo mi je, ker imamo ob hiši v Trstu vrt in res veliko življenja, in všeč mi je utrip, življenje med ljudmi. Rada imam jutranjo kavo v kavarni, ko se svet okoli mene prebuja in ga opazujem. Sem inštruktorica pilatesa in včasih sem imela vadbo vsako jutro ob osmih, preden sem odšla na vajo v gledališče. V pilates sem v zadnjem delu že takrat vedno vpletala jogo, povedala kaj o luni in o tem, ali je primeren dan za nego las ali kože, primeren dan za prenehanje kajenja in podobno, kaj se dogaja z vesoljem in planeti … In že takrat sem začutila, da mi je to res blizu, zato bo že omenjena šola joge ali ajurvede tisto, kar bom izbrala. Všeč sta mi predvsem joga hatha in aštanga, ki je bolj »konkretna« in zahtevna.

Lara Komar

Da vam je gibanje blizu, ste dokazali tudi v gledališki predstavi o tržaških alpinistih.

Ja, v tej predstavi smo plezali in je bilo potrebnega precej treninga. Sicer pa sem nekoč z družbo tudi sama malo plezala. V skali, v naravi. To mi je eden najlepših športov, saj si zunaj in imaš občutek, da si nekaj premagal. Gibaš se navzgor, proti vrhu, kar je kar nekam meditativno. Dvigaš se, greš proti nebu, in ne premagaš skale, temveč samega sebe. Plezanje mi je bilo zelo všeč.

Se vam zdi, da ljudje vemo, da narave ne moremo zgolj obiskovati, temveč jo moramo tudi vzdrževati?

Občutek imam, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni. Tudi Slovenija je v tem veliko bolj napredna od Italije, tako glede ločevanja odpadkov kot odnosa na splošno. V Ljubljani je na primer zelo veliko zelenja, v Trstu ga ni. Niti na ulici nimamo ločenih zabojnikov za ločevanje odpadkov. Tudi na morju, ob baru na plaži, kjer prodajajo pijačo in sladoled, so tako imeli en sam plastičen smetnjak za vse odpadke. In vedno je bil zvrhano poln.

Tako smo se z možem in otrokoma dogovorili, da bomo mi pripravili zabojčke, da se bodo lahko ločevali papir, plastika in drugi odpadki. In stvar odlično deluje. Ljudje se zavedajo, da je treba prihodnost varovati. Zelo mi je všeč modra misel ameriških staroselcev, ki pravijo, da sveta nismo podedovali od prednikov, temveč si ga sposojamo od naših otrok. To zagotovo drži. Realno je sicer težko živeti povsem »zero waste«, torej brez vsakega odpadka, saj današnji svet tega v praksi ne omogoča, ker je tempo življenja prehud. Lahko pa k temu stremiš in se z ozaveščenostjo čim bolj približaš življenju, ki naravi ne škodi. Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo boljši. Če bi se vsakdo malo potrudil …

To bi bila zmaga za okolje. In zdi se mi, da je to resnično v zraku – da se ljudje trudijo. Ko sem bila ambasadorka Festivala za ljubitelje živali v Novi Gorici, je bilo tam izjemno veliko družin in dobila sem občutek, da ljudje prav uživajo, če lahko naredijo nekaj dobrega. Ne gre zgolj za to, da delajo tisto, kar je prav, ampak se vidi, da gre za dejanja iz srca. Ne nazadnje je naše okolje naš dom. Če povsem poenostavimo: tudi v svojem domu, v svojem stanovanju, ne bi smeti in plastike odvrgel kar na tla.

Bi moralo biti več akcij, ki bi opozarjale na to?

Malo spremljam Ekologe brez meja in vidim, da imajo kar nekaj akcij, da organizirajo razne zanimive stvari, da imajo moč in jo še pridobivajo. Mislim, da smo šli čez tisto obdobje, ko je bilo biti ozaveščen neki trend, ko si bil »in«, če si bil eko. Zdaj je to mimo, saj smo tako rekoč že skoraj vsi eko, in zdaj se ustvarja tista dodana vrednost, ko se tega res lotevamo iz srca. Ko tako živiš zaradi lastnih prepričanj in zato, ker ti to nekaj pomeni, ne zaradi drugih in vtisa nanje.

Lara Komar

Spada k temu tudi kozmetika? Pazite, da je naravna?

Seveda gledam, da je naravna. V bližini mojega doma je mala trgovina, »erboristeria«, kjer prodajajo same naravne stvari, od zdravil do kozmetike. Tam dela starejša gospa Oriana, ki mi že leta pomaga pri izbiri. Tako uporabljam res eko kozmetiko. Uporabljam celo naravno zobno pasto s kokosom in ogljem. Sama doma pa kozmetike ne izdelujem, edino piling si kdaj naredim povsem sama. Da bi si naravno kozmetiko delala sama, pa žal nimam niti znanja niti časa. Sicer pa veliko uporabljam eterična olja, zelo rada imam olje geranije, ki ga uporabljam namesto parfuma. Pa še proti komarjem je. (smeh)

Se je vaše življenje zelo spremenilo, odkar vas ne poznajo zgolj obiskovalci gledališča v Trstu, temveč vas zaradi Reke ljubezni pozna vsa Slovenija?

Moja situacija je precej posebna, saj živim v Trstu, kjer lika Irene, ki mi je v Sloveniji prinesel takšno prepoznavnost, sploh ne poznajo. To je prednost in doma lahko živim tako, kot sem živela. Ko pridem v Slovenijo, je vse ena velika igra, ki je moje delo in poklic, in v tem uživam. Ni pa to nikoli poseglo v moje intimno življenje in v moj vsakdan, tako da lahko še naprej živim normalno. Čeprav moj oče zbira izrezke iz časopisov s članki o meni. (smeh) V Sloveniji se tako zelo zabavam in mi je lepo, tudi izkušnje z oboževalci so zgolj pozitivne in polne komplimentov.

Kateri je vaš življenjski moto? Kaj je tisto, kar bi položili na srce prav vsakomur?

Sami se odločimo, kako bomo živeli. Če se potrudimo, da smo dobre volje, je to največja zmaga v življenju. Če smo dobre volje, namreč ne moremo škodovati ali narediti česa slabega. Ko si dobre volje, imaš rad sebe, posledično pa tudi sočloveka in živali – no, razen komarjev.

Ministrstvo za zdravje omejuje uporabo izdelkov iz konoplje

Uršula Novak
-
0
Ministrstvo za zdravje omejuje uporabo izdelkov iz konoplje

Za odgovore o gojenju in izdelkih industrijske konoplje, o katerem smo pisali v tem članku smo se obrnili tudi na Ministrstvo za zdravje. Na Ministrstvu za zdravje se pripravlja dokument oziroma nova pravila o uporabi CBD v prehranskih ter kozmetičnih izdelkih, pa tudi zdravilih s CBD. Kmetje, ki se ukvarjajo z gojenjem industrijske konoplje, ter podjetja, ki prodajajo izdelke iz nje, so na trnih. Govori se, da se bo prodaja izdelkov s CBD v naravni obliki prepovedala, saj so farmacevtska podjetja že registrirala zdravila s sintetičnim CBD.

Kaj pravi o tem Ministrstvo za zdravje? Odgovorila nam je Urška Štorman, ki v kabinetu ministra skrbi za odnose z javnostmi.

CBD ministrstvo za zdravje

Na MZ se pripravlja dokument oziroma nova pravila o uporabi CBD v prehranskih ter kozmetičnih izdelkih pa tudi zdravilih s CBD. Je res, da bo naravni CBD v teh skupinah izdelkov po novem prepovedan?

MZ ne pripravlja novih pravil glede izdelkov CBD, ampak  dokument, kjer bo opredeljena zakonodaja in z njo povezani pogoji, ki jim morajo ustrezati posamezne zakonodajne skupine izdelkov, ki vsebujejo industrijsko konopljo (Cannabis sativa L., njene ekstrakte, izoliran ali dodan kanabidiol ali druge kanabinoide.

Tako je v Sloveniji  dovoljeno gojiti industrijsko konopljo za prehranske in industrijske namene (na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za kmetijstvo), ki vsebuje največ 0,2 % tetrahidrokanabinola (THC) v suhi snovi rastline. Uporablja se za izdelavo vrvi in tkanin, pa tudi živil in kozmetičnih izdelkov, a ob predpostavki, da se sestavine industrijske konoplje ne ekstrahirajo, koncentrirajo oziroma se uporabijo samo določeni deli rastline. Izdelki, ki vsebujejo ekstrakte iz industrijske konoplje, CBD ali druge kanabinoide se lahko prodajajo kot zdravilo, če zadostijo vsem zakonskim zahtevam in pogojem.

Mnogo farmacevtskih podjetij se pospešeno ukvarja s sintetičnim CBD. To pomeni, da bodo farmacevti v prihodnje lahko prodajali zdravila s kanabinoidi, naravno zdravljenje z njimi pa bo prepovedano?

V Sloveniji je že od leta 2014 omogočena uporaba sintetičnih in naravnih kanabinoidov v medicinske namene. V letu 2016 je bilo po podatkih NIJZ predpisanih 410 receptov za magistralna zdravila, ki so jih pripravljali v lekarnah, ter porabljenih 56,5 g THC in 4965,6 g CBD. V letu 2017 je bilo predpisanih 1892 receptov, od tega 1657 v Lekarni UKC LJ. Skupno je bilo predpisanih 9333 g CBD in 82 g THC. V letu 2018 je bilo predpisanih 830 receptov za 33,35g THC in 14438,85g CBD.

S spremembo Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ki jo je v lanskem letu sprejela Vlada,  je konoplja prestavljena v skupino II nadzorovanih snovi. S tem je bila omogočena tudi uporaba cvetnih oz plodnih vršičkov konoplje v medicini. Uporaba t.i. medicinske konoplje je dovoljena v zdravilih v skladu z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti ter v skladu s predpisi in smernicami, ki urejajo njeno predpisovanje. Tovrstna konoplja mora ustrezati standardom, ki jih določa Slovenska farmakopeja, saj gre za magistralno zdravilo. Do danes takšnega recepta še ni bilo izdanega.

ZZZS v celoti financira vse pripravke (THC in CBD, ki so ekstrakti, pripravljeni kot magistralno zdravilo), predpisane za otroke, saj se ti izdajajo na zeleni recept. V primeru odraslih bolnikov se preparati v primeru zdravljenja epilepsije krijejo v celoti, za zdravljenje ostalih indikacij pa zavarovalnica krije 70% zneska.

Kanabinoidi

Za pripravo na ukinjanje CBD se krivi dejstvo, da so izdelki s CBDuvrščeni med “novelty food”, torej med nova živila, za katera velja poseben režim, dejstvo pa je, da se je konoplja uporabljala v Evropi in tudi pri nas od nekdaj. Ne gre torej zgolj za birokratsko nebulozo, zaradi katere bo sedaj farmacija služila, kmetje ostali brez posla s pridelavo, z visokimi cenami in prisilo v sintetično obliko pa bodo najbolj prizadeti uporabniki?

Med nova živila so uvrščeni le izdelki, ki vsebujejo ekstrakte konoplje in se smatrajo za nova živila prav zato, ker se jih v preteklosti nikoli ni uporabljalo v prehrani ljudi. Problematično ni samo dejstvo, da gre za visoke koncentracije CBD, temveč je nejasna tudi varnost uporabe izdelka, ki je bil pridobljen s postopkom, za katerega še ni potrjena varna uporaba (na primer ekstrakcija s superkritičnim CO2). V preteklosti se je uporabljala le rastlina konoplje oziroma njeni deli, ki niso bili ekstrahirani. Tako so vsebovali le naravno prisoten CBD, ne pa njegovih povišanih koncentracij, zato se živila, kot je konopljina moka, konopljino olje, konopljini proteini itd. še zmeraj lahko uporabljajo in se ne smatrajo kot nova živila.

To pomeni, da se za pridelovalce, proizvajalce in prodajalce živil iz industrijske konoplje, ki v svojih izdelkih ne uporabljajo ekstraktov, nič ne spremeni. Izdelki, za katere nosilec živilske dejavnosti lahko dokaže zgodovino varne uporabe v Evropski uniji, kot so npr. semena, konopljina moka in izdelki iz nje (piškoti, testenine, ploščice), konopljino olje, lahko še naprej prodajajo, če so proizvedeni iz industrijske konoplje, ki vsebuje manj kot  0,2 % THC, in vsebujejo le  naravno prisoten CBD.

Še povsem konkreten primer. Pred dobrim tednom dni sem govorila z bolnikom z multiplo sklerozo, ki za preprečevanje bolečin uporablja žvečilke s CBD, ki jih sicer kupuje v tujini. Kakšno pojasnilo mu lahko ponudi MZ, če mu bo z novim pravilnikom odvzelo možnost blaženja bolečin z naravnim CBD?

Dejstvo je, da za izdelke z ekstrakti industrijske konoplje, ki so se pojavili na trgu kot živila oziroma prehranska dopolnila v zadnjih letih tako v Sloveniji, kot drugih evropskih državah, ni ugotovljene zgodovine varne uporabe. Zgodovina varne uporabe živila pomeni, da živilo ob dolgoletnem neprekinjenem uživanju znatnega dela prebivalstva ne škodi zdravju, zato je pri omenjenih izdelkih, s stališča varovanja javnega zdravja, potrebna previdnost.  Pri tem je potrebno poudariti, da prehranska dopolnila niso namenjena preprečevanju in zdravljenju bolezni, ker se zato uporabljajo zdravila.

Kot smo že navedli, so v Sloveniji na voljo tudi zdravila z naravnimi kanabinoidi.

Ali lekarniški lobi izpodriva kmete pri poslu s konopljo?

Uršula Novak
-
0
Ali lekarniški lobi izpodriva kmete pri poslu s konopljo?

Direktiva Evropske unije, ki spreminja status konoplje v prehrani in predvsem kanabinoida CBD, je v Sloveniji dvignila veliko prahu. Najbolj na udaru so pridelovalci konoplje, proizvajalci izdelkov iz nje ter prodajalci teh izdelkov, saj so inšpekcije pričele z zelo strogim nadzorom – ta se tiče hrane, prehranskih dodatkov in tudi kozmetike iz konoplje.

Gojenje industrijske konoplje se je komaj razvilo, pa kaže, da ga bo pri nas že konec. Če je še nekaj let nazaj celo tedanji evropski poslanec Igor Šoltes govoril o tem, da lahko z uporabo industrijske konoplje ustvarimo nova delovna mesta, poskrbimo za trajnostni razvoj ter izdelamo inovativne ter okolju prijazne proizvode, kar so kmetje z veseljem sprejeli, je slika danes povsem drugačna: mnogi se sprašujejo, ali jim bo »politika« ukinila posel, onemogočila kmeta z naravnim proizvodom ter dala prednost farmaciji s sintetičnimi proizvodi, pa tudi kaj bodo naredili z letošnjim pridelkom in kdo bo odgovoren za škodo.

Konoplja ni mamilo, ki se ga moramo bati

Inšpekcije se pri svojem nadzoru sklicujejo na Konvencijo o mamilih iz leta 1961, ki narekuje strog nadzor nad konopljo. Ta se je brez skrbi za različne namene uporabljala tisočletja, po odkritju njenih halucinogenih lastnosti pa so jo leta 1925 z amandmaji dodali k Listini o opiju in mamilih, že leta 1915 pa je njeno posest kot prva prepovedala Kalifornija. Konoplja, hašiš in tinkture ali ekstrakti konoplje po konvenciji OZN spadajo v prvo skupino prepovedanih snovi, skupaj s heroinom in opijem. Leta 2003 je Svetovna zdravstvena organizacija predlagala, da se konopljo premakne v četrto skupino, kamor spadajo substance s prepoznano terapevtsko uporabnostjo, z majhnim ali skoraj nikakršnim tveganjem za javno zdravje, a se to ni zgodilo. Vse to se seveda nanaša na dronabinol oziroma THC. Ničesar pa Konvencija o mamilih ne pove o CBD oziroma kanabidiolu, ki ni psihoaktiven, torej ne povzroča občutka zadetosti – raziskave o CBD so nove in ta kanabinoid je priljubljen šele v zadnjih letih, konvencija pa je glede na leto nastanka pač zastarela.

CBD

Eni dovoljujejo THC, mi ne bi niti CBD

Države sveta imajo, kar se tiče konoplje, različno zakonodajo. Ponekod je konoplja dovoljena in ni več sankcij niti glede THCja, drugod je še vedno prepovedano vse v zvezi s konopljo. Slovenija spada med tiste, kjer je mogoče s pridobitvijo dovoljenja pridelovati industrijsko konopljo, prav tako pa so trenutno še dovoljeni izdelki, ki vsebujejo CBD. Ta naravni kanabinoid naj bi vplival na človekov tako imenovani endokanaboidni sistem in imel učinek na sami celični ravni, zato se ga marsikdo poslužuje kot prehranskega dodatka, prav tako pa se ga pri nekaterih boleznih predpisuje kot zdravilo. Njegovi učinki so znanstveno potrjeni, zato je mogoče kanabinoid z receptom dobiti tudi v lekarni, tako v naravni kot v sintetični obliki, za katero je farmacija poskrbela zelo hitro. V čem je torej težava? Je politika pripravljena prizadeti kmeta in proizvajalce, ki na trgu ponujajo naravni CBD in izdelke z njim, ter dati prednost lekarnam in farmaciji? Bo prizadetih na primer 20 pridelovalcev v Celjski regiji, ki so celo desetletje vlagali v razvoj, čez noč pa bodo ostala brez posla podjetja, ki ponujajo CBD izdelke?

Po mnenju zagovornikov proste pridelave, predelave in prodaje želi Ministrstvo za zdravje s pravilnikom, ki je trenutno v pripravi in bo prepovedal precej aktivnosti, povezanih s CBD, onemogočiti kmeta. Bojijo se, da bo na podlagi evropskih direktiv proizvodnja izdelkov dovoljena le farmaciji in bo v prednosti sintetična oblika kanabidiola. Po drugi strani ne razumejo, kako ministrstvo ponuja odgovor, da CBD nima preverjenih učinkov na zdravje, ko pa je ta istočasno na voljo v sintetični obliki kot registrirano zdravilo. In zakaj bi dvomili v učinke na zdravje, ko pa so ti znanstveno podprti z mnogimi študijami in jih je samo pri Mednarodnem inštitutu za kanabinoide ICANNA z deklaracijo podprlo več kot sto pediatrov, nevrologov, pravnikov, socialnih delavcev, kemikov, mikrobiologov, psihiatrov, pulmologov, agronomov, biotehnologov itd.?

Škoda se bo poznala na vseh področjih

Tanja Bagar
Tanja Bagar, inštitut ICANNA

V inštitutu ICANNA pravijo, da nova gonja prizadene tako gospodarstvo kot raziskave na tem področju. »Financiranje iz državnih virov odpade, podjetja ne želijo vlagati, ker je trg negotov. Zavira se vse vrste raziskav, od diplomskih nalog do kliničnih raziskav. Od tega, da imamo vse znanje, dediščino in klimatske pogoje, da bi bili vodilni, smo postali vodilni le v prohibiciji,« pravi Tanja Bagar z inštituta ICANNA.

Obrnili smo se na Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer opravljajo prav takšne raziskave, prav tako pa se na več hektarjih ukvarjajo tudi s pridelavo konoplje. Dr. Andreja Čerenak je povedala, da so pri njih izvozno usmerjeni, torej gre pridelek v tujino. Doc. dr. Barbara Čeh pa nam je potrdila, da imajo pri IHPS projekt, ki ga zaradi pomanjkanja prostora na lastnih površinah izvajajo v Prekmurju, nanaša pa se na semena in vlakna konoplje. Zanimajo jih različne tehnologije pridelave konoplje (sorte, rok setve, gostota setve, dognojevanje itd.), opravili pa so tudi raziskavo, kjer so določali prehransko vrednost glede na sorte in pri kateri so sodelovali z Inštitutom za nutricionistiko. Če bi obveljala popolna prohibicija, bi šel denar, porabljen za takšne raziskave, torej v nič, delo v prihodnje bi odpadlo, delovna mesta pa bi bila ogrožena.

Kaj dela Ministrstvo za zdravje?

Tanja Bagar z inštututa ICANNA nam je posredovala tudi povzetek sklepov Državnega zbora RS, ki nalaga Ministrstvu za zdravje, da uredi to področje, a pravi, da se ne da izogniti občutku, da se iščejo zbirokratizirane poti, kako nekaj ne urediti. Namreč:

Oktobra 2016 je Odbor DZ RS za zdravstvo soglasno sprejel sklepe, skladno s katerimi bi Ministrstvo za zdravje moralo pripraviti ustrezne pravne podlage, ki bodo omogočile zdravljenje z medicinsko konopljo kot zdravilom, prav tako tudi pravne podlage, ki bodo v Sloveniji omogočale pridelavo in predelavo konoplje v medicinske namene. Februarja 2018 je Odbor ugotovil, da Ministrstvo za zdravje ni v celoti realiziralo sklepov iz oktobra 2016. Konoplja je bila prestavljena v skupino drog, ki se lahko uporabljajo v medicini, ustrezne pravne podlage, ki bi omogočile zdravljenje in pridelavo/predelavo pa niso bile in še vedno niso pripravljene. 

Aprila 2019 je Odbor sprejel sklep, s katerim je Ministrstvo za zdravje pozval, da pristojna medresorska delovna skupina, ustanovljena za ukvarjanje s tem področjem, pripravi končno poročilo in ga predloži Vladi RS do konca leta 2019, skupaj s predlogom pravnih podlag, ki bi v Sloveniji omogočile gojenje rastline rodu Cannabis za pridobivanje kanabisa, kanabisove smole in drugih kanabinoidov v medicinske namene. Julija pa je Vlada RS na predlog Ministrstva za zdravje sprejela Akcijski načrt na področju prepovedanih drog 2019-2020, ki očitno ne sledi prej navedenim sklepom pristojnega parlamentarnega odbora, saj za realizacijo aktivnosti, tj. pripravo poročila, navaja časovno obdobje 2020-22, čeprav bi morala to storiti do konca letošnjega leta. In nato smo avgusta v medijih prebrali, da na Ministrstvu za zdravje menijo, da gojenje pri nas ni potrebno. Sklepi Odbora DZ za zdravstvo in planirane aktivnosti medresorske delovne skupine so s tem gladko povoženi s strani birokratskega aparata, ki pa je na drugi strani postal zelo aktiven pri omejevanju uporabe konoplje v prehranske in kozmetične namene na prostem trgu. Zdravstvena inšpekcija je namreč pričela izdajati odločbe za umik raznih prehranskih in kozmetičnih produktov iz (ti. industrijske) konoplje.

CBD kanabinoid

Niti politiki ne razumejo, v čem je težava

Da ni vse tako, kot bi moralo biti, so nam potrdili tudi predstavniki za stike z javnostmi pri Socialnih demokratih, ki so povedali: »Tudi na nas je bilo v zadnjih dneh naslovljenih nekaj vprašanj, ki namigujejo na aktivnosti Ministrstva za zdravje (MZ), ki bi lahko imele vpliv na uporabo naravnih kanabinoidov, zlasti CBD. Do tega trenutka še nimamo potrjenih informacij o novih aktivnostih MZ, zato pripravljamo tudi poslansko vprašanje, ki ga bomo v ponedeljek naslovili na ministra za zdravje. Po podatkih, ki jih imamo v tem trenutku, naj bi šlo za strogo interpretacijo evropske uredbe (EU) 2015/2283. Ta iz prehranskega trga izloča vsa živila, ki se niso tradicionalno uporabljala pred letom 1997. Kako bi lahko vplivala na pridobivanje CBD in oskrbo s CBD, še preučujemo in bo tudi del našega vprašanja ministru za zdravje.
V vsakem primeru pa je naše stališče, da CBD kot naravni kanabinoid ni uvrščen med nadzorovane snovi (t.i. prepovedane droge) in da glede na svoje lastnosti mednje ne spada. Zato tudi ni upravičeno, da bi ga omejevali s predpisi o drogah. Raba konopljinih ekstraktov, čajev in tinktur (v prehrani in zeliščarstvu, brez konteksta nedovoljene rabe nadzorovanega kanabisa) ima v Sloveniji večstoletno tradicijo, ki sodi med izjemo po drugem odstavku 28. člena Enotne konvencije o mamilih iz l.1961 (seme, vlakna, hortikultura). 

Zato po mnenju SD tudi ne obstaja argument, da bi ekstrakte iz konoplje za rabo v prehrani (ki ne vsebujejo nadzorovanih snovi in sem sodijo tudi CBD-ekstrakti in čaji) obravnavali kot ‘novo’ živilo, ki ni bilo v splošni uporabi pred letom 1997. Če je v Sloveniji kaj zavrlo tradicionalno neškodljivo uporabo v zadnjih 25 letih, je bil to pristop oblasti, ki je kulturno rastlino konopljo izenačil z mamiloma, ki ju (lahko) daje, pri tem pa zanemaril široko polje prehranske, kmetijske, industrijske in hortikulturne uporabe, ki z zlorabo mamil nima zveze.

Rešitev, ki jo Socialni demokrati ponujamo že več let, tako sloni na posegu v Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, kjer bi ustrezno in skladno s konvencijami definirali razliko med kulturno rastlino konopljo ter mamiloma, ki ju je moč iz nje pridobiti. S tem bi lahko končali absurdno prepoved gojenja konoplje v medicinske namene, polje zakonite uporabe konoplje pa uskladili s konvencijskim okvirom, ki konopljo, ki se goji za seme, vlakna in hortikulturo, obravnava kot kulturno rastlino. To bi pomenilo tudi, da bi proizvodnja in promet s CBD izdelki ostala v znotraj prehranske in ne farmacevtske panoga; slednja pa bi morala medicinske produkte iz konoplje razvijati v sodelovanju z lokalnimi kmetovalci in gojitelji, ne pa z njihovim izključevanjem.«

Zgodba Andreje Romih: Po postu so izginile ciste na jajčnikih

Mojca Koprivnikar
-
0
Zgodba Andreje Romih: Po postu so izginile ciste na jajčnikih

Andreja Romih je še ena izmed številnih posameznikov, ki so si s pomočjo posta izboljšali počutje, zdravje in kakovost življenja. Andreja je bila tik pred operativno odstranitvijo cist na obeh jajčnikih, ki pa so po 42-dnevnem postu popolnoma izginile.

Svojo izkušnjo postenja opisujete veliko globlje, sprememba ni bila samo telesna (izguba telesne teže, lepši videz …).

Tako je, že po nekaj dneh posta sem opazila, da so moje misli postale bolj jasne, bistre in da sem veliko laže dlje časa ostajala osredotočena. Odločila sem se za voden post v skupini, kjer sem se redno udeleževala vadbe joge, ki me je popolnoma prevzela, v smislu, da sem se lahko popolnoma sprostila in osredotočila na svoje telo. Pred tem se mi je zdela joga prepočasna, všeč so mi bili bolj eksplozivni športi, prav tako se nisem znala umiriti toliko, da bi lahko meditirala, veliko sem razmišljala. Pogosto sem med tem, ko sem se sprehajala po drevoredu, razmišljala o tem, kaj vse moram še postoriti, z izkušnjo posta pa sem začela živeti bolj zavestno, bolj »tukaj in zdaj«, s tem mislim, da sem ob sprehodu po drevoredu začela opazovati in občudovati drevesa … To, da mi je bila joga med postom všeč, je botrovalo temu, da sem se vpisala na vodeno vadbo, in zdaj štiri leta redno vadim jogo, meditacije in pranajamo (dihanje) … Prav tako sem se v času postenja začela zavedati lastnih sanj, si jih zapisovati, analizirati, jih spoznavati in iskati v njih sporočila. Zdaj odgovore na vsakodnevna pa tudi življenjska vprašanja poiščem v sanjah, ki so jezik naše podzavesti, ki vedno ve, kaj je najboljše za nas.

Post je bil za vas nekakšna prelomnica, ki vam je prinesla umiritev in svežo energijo?

Seveda. Nikoli mi ne zmanjka idej o tem, kaj se še želim naučiti, kam bi se še lahko vpisala, na katerih projektih bi še rada delala. Včasih sem si od vsega dobrega in zanimivega ustvarjala stres. Nisem si vzela dovolj časa za počitek in nisem ustvarila prostora za to, da bi novo pridobljene izkušnje in informacije lahko integrirala in resnično zaživela. Prek posta pa sem si vzela čas za počitek in si pridelala izkušnjo tega, kako pomembno je ustvariti prostor, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidenega, spontanega, kreativnega. In tako se je rodila moja ljubezen do sanj. Spoznala sem, da mi sanje kažejo, če sem na pravi poti, kaj je tisto, kar resnično želim in potrebujem, kdaj potrebujem počitek, v katerih odnosih bi lahko ravnala drugače itn. Kadar živim stresno, tudi sanjam o čem stresnem, s tem mi sanje želijo sporočiti, naj bolje poskrbim zase.

Sicer ste po poklicu psihoterapevtka, bi morda s tega strokovnega vidika lahko podali mnenje o postenju?

Post že sam po sebi deluje terapevtsko na posameznika. Vendar je pomembno, da se vsak odloči po svojem občutku, kaj je zanj dobro. Post je bil zame in za mnoge terapevtska izkušnja. Ni pa nujno, da je prav za vsakega enako.V času postenja se odločiš sebe postaviti na prvo mesto. Lahko bi rekla, da si večina ljudi v tem času vzame več časa za to, kar telo naravno resnično potrebuje in si želi – več počitka, sprehodov in gibanja v naravi, vključevanje le tja, kamor resnično želiš iti, druženje z ljudmi, ki te sprejemajo in ob katerih se počutiš dobro … Sama sem včasih težko zavrnila kakšno povabilo, v času posta pa sem to naredila laže (imela sem »izgovor«, da sem na postu). Spoznala sem, da sem lahko bolj sledila svojemu telesu, ki nam tako kot sanje nikoli ne laže. Prav tako se mi zdi kot terapevtsko pomembno izpostaviti to, da ko narediš spremembo na enem področju, to vpliva tudi na več drugih področij življenja. Pri meni je post vplival na to, da sem se laže gibala, pridobila več kondicije, se začela ukvarjati s sanjami, postala bolj gotova vase, bolj samozavestna …

Andreja Romih

Do zdaj ste se udeležili treh postov, kaj je botrovalo prvi, drugi, tretji odločitvi?

Idejo za prvi post sem dobila, ko sem ob naključnem brskanju po internetu našla spletno stran Zavoda Preporod. Ko sem začela prebirati stran, me je popolnoma prevzela, prebrala sem jo v celoti in se odločila, da je to to, kar potrebujem. Mislim, da me je takrat najbolj zanimal duhovni vidik posta. Pobuda za drugi post je bila, ko sem izvedela, da bi morala na operacijo zaradi cist na jajčnikih. Dobra izkušnja na prvem postu in opazovanje mnogih, ki so prišli zaradi zdravstvenih težav, ki so se že po nekaj dneh začele zmanjševati, sta botrovala temu, da sem se odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da se osvobodim cist brez operacije. Tretji post je bil že del mojega življenja, nekako sem začutila, da ga potrebujem. Vedela sem, da bom po postu izboljšala kondicijo in si z njim pridelala več energije. 

Nekateri strokovnjaki pravijo, da post ni stradanje telesa, temveč aktivira v organizmu samoobnovitvene procese. Kako ste vi doživljali ta samoobnovitveni proces telesa?

Tako je, leta 2016 je japonski znanstvenik Yoshinori Ohsumi prejel Nobelovo nagrado za odkritje mehanizma avtofagije. Beseda »avtofagija« izvira iz grških besed »avto«, kar pomeni »sam oz. sebe«, in fagein, kar pomeni »jesti«. Tako avtofagija pomeni »jesti samega sebe«. Torej telo dele, ki jih ne potrebuje, so nezdravi (maščobe, ciste, benigne ali maligne tvorbe itn.), poje. Avtofagija je sicer znana že več kot 50 let, vendar pa je bil njen temeljni pomen v fiziologiji in medicini prepoznan šele po prelomnih raziskavah Yoshinorija Ohsumija v 90. letih. Tudi pri meni se je dogajal ta proces, težko opišem, kako natanko sem ga doživela, saj se je dogajalo veliko dejavnikov vzporedno, rezultati pa so bili vidni.

Največja sprememba, ki vam jo je prinesel post v življenje?

Največja sprememba, ki sem jo naredila, se kaže v tem, da sva s prijateljico ustanovili Zavod Somnia, prek katerega želiva ljudi informirati o vrednosti sporočil, ki nam jih prinašajo sanje. Prav tako izvajava mesečne delavnice na to temo, kjer udeležence učiva načinov za razumevanje lastnih sanj. Ena od zelo velikih sprememb, ki sem jih vnesla v vsakodnevno življenje, je joga pa tudi meditacija, sproščanje itn., ker so mi joga in sanje postale tako všeč, sem dodatno doštudirala tudi medicinsko hipnozo, ki se posveča ozaveščanju podzavesti. Lahko rečem, da sem se v vseh teh letih začela bolj zavestno prehranjevati. Moje postenje in njegovi pozitivni učinki so pozitivno vplivali tudi na to, da je moj fant, ki zelo rad kuha, začel kuhati pretežno rastlinsko hrano. V prehrano sva vnesla več zelenjave, stročnic, semen, hladno stiskanih olj … Bolj sem začela spoštovati signale telesa, ki mi sporočajo, da potrebujem počitek.

Andreja Romih

Najbolj prepoznan učinek posta, ki pa, kot sva ugotovili, še zdaleč ni edini, je izguba telesne teže pa tudi izboljšanje telesne vzdržljivosti, več življenjske energije, kako ste vi zaznali te spremembe pri sebi?

Med samim postom sem shujšala, vendar pa sem večino izgubljenih kilogramov v približno pol leta pridobila nazaj. Mislim, da post ni primeren za hujšanje, ker ne pridobivaš občutka o tem, kolikšno količino moraš pojesti, da bi ohranjal težo. Res je, da nam želodec sporoči, ko ima dovolj, problem pa je, ker nismo navajeni pojesti tako malo in se ne poslušamo oz. ne upoštevamo signalov telesa. Med postenjem sem imela veliko energije, razumsko mi ni bilo jasno, od kod prihaja. Še nekaj mesecev po postenju pa je bila moja kondicija veliko boljša kot pred postenjem. 

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin, poleg samih rezultatov posta, seveda?

To, da ima skupina udeležencev z istim ciljem neverjetno moč in da lahko daje močno podporo v prvih nekaj dneh posta, ki so najtežji (kar se tiče želje po hrani itn.). Prav tako pa se mi je močno vtisnil občutek hvaležnosti ob tem, ko sem začela ponovno jesti trdo hrano. Zelo sem bila hvaležna za tisto sadje in solato, ki sta mi drugače samoumevna … Določene stvari dobijo drugo vrednost.

Vas je kdaj prijelo, da bi prekinili post?

Ne.

Kaj menite, da je ključno za vaš uspeh?

Jasen in merljiv cilj ter uživanje v procesu. Prav tako pa tudi to, da sem videla rezultate, v gibčnosti, ravni energije, dobrem počutju, osredotočenosti, izgubi odvečne telesne teže, kreativnih idejah, močnih sanjah itn.

Andreja Romih

Kaj menite, zakaj nekaterim ne uspe?

Morda nimajo postavljenega jasnega cilja in se odločijo, da bodo na postu toliko časa, dokler se bodo počutili, da se želijo postiti. Mislim, da ti v tem primeru hitreje zadiši kaj za pod zob in prekineš post. Druga možnost pa je, da dvomijo o svoji odločitvi. Marjan (vodja programa postenja) je rekel: »Kdor verjame, da mu bo uspelo, ima prav, kdor pa ne verjame, ima tudi prav.«

Drugi post in ciste na jajčnikih …

Za drugi post sem se odločila po tem, ko mi je ginekolog odkril na vsakem jajčniku eno cisto. Svetoval mi je operacijo. Čez dva meseca naj bi imela ponoven pregled, nato pa operacijo, če bi bili cisti enaki ali večji kakor na dan pregleda. Pri mojih 32 letih naj bi bila taka operacija precej tvegana, v smislu možnih poškodb jajčnikov in s tem zmanjšanja možnosti za plodnost, saj še nimam otrok. Še isti dan sem se odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da si pomagam brez operacije, zato sem se prijavila na prvi možen termin posta.

Tako kot prvi je tudi ta post potekal izjemno prijetno. Deset pozitivnih dni v Ribnem je prehitro minilo, domov pa sem prinesla veselje in pozitivno naravnanost za jutranjo telesno aktivnost. Tako sem vsako jutro vsaj pol ure vadila jogo, potem pa po vseh jutranjih opravilih, ki sledijo v času posta, popila sveže stisnjen pomarančni sok in odšla v službo. Tu sem imela precej dela, kar mi je ustrezalo, saj so dnevi tako hitro minevali. Vse mi je bilo laže početi, pogosto sem dobila kakšno povratno informacijo o tem, kako žarim, kako imam lepo kožo ipd. Nekateri so se čudili, koliko energije imam, čemur sem se včasih čudila tudi sama. Občutek sem imela, da imam iz tedna v teden več energije in da čutim manj lakote. Med službo sem popila vsaj liter sadnega soka in liter zelenjavnega prevretka, ki sem si ga skuhala doma. Trikrat tedensko sem hodila na jogo. Kadar nisem imela vadbe joge, sem pretekla pet kilometrov. Vsak vikend sem hodila v hribe.

Popoldneve ali večere mi je najbolj ustrezalo preživljati umirjeno, ob branju knjig, obiskovanju kakšnih predavanj, obisku kina, gledanju dokumentarcev ter umirjenem druženju s fantom in prijatelji. Po 21 dneh posta sem bila na pregledu pri osebnem ginekologu, ki po ultrazvoku ni mogel verjeti, da sta se mi cisti na obeh jajčnikih zmanjšali. Ena z 1,59 na 1,1 mm, druga pa z 2,78 na 2,6 mm. Bila sem zelo vesela. Spomnila sem se Marjanovih besed, ki jih je izrekel enkrat med postom: »Ravnovesje je treba vzpostaviti na brezkompromisen način.«

Potem ste nadaljevali?

Po telefonskem pogovoru z njim sem dobila motivacijo za nadaljevanje posta za naslednjih 21 dni. Moje telo je postajalo iz dneva v dan bolj gibčno, kar me je zelo veselilo. Postajala sem bolj in bolj notranje umirjena, odprta in sproščena. Še laže sem sprejemala ljudi okrog sebe takšne, kot so, brez posebnih pričakovanj, s pozitivnim odnosom. Doživljala sem prijetno izkušnjo ravnovesja med tem, ko imaš veliko energije in si notranje umirjen. En mesec po zaključku 42-dnevnega posta ginekolog z ultrazvokom ene ciste ni več našel, druga pa je ostala tako velika kakor po 21 dneh. Operacijo mi je odsvetoval, predlagal pa je, naj se vrnem na kontrolo čez eno leto. V tem času sem ohranjala zdrav način življenja, se vsaj eno uro na dan gibala (tek, kolesarjenje, hoja v hribe, joga), jedla pa sem predvsem rastlinsko hrano (brez mesa in mleka, namesto tega sem v prehrano vnesla več stročnic, moko sem zamenjala s polnovrednimi žiti, uporabljala sem hladno stiskana olja ipd.). Po enem letu ni bilo več ne duha ne sluha o cistah.

Andreja Romih

 Odzivi zdravnikov?

V stiku sem bila le z enim zdravnikom, svojim ginekologom, ki je imel sprva skeptičen odnos do posta, ko pa je videl, da je bil ta učinkovit, tega ni komentiral.

Kako danes živite?

Danes živim veliko bolj v ravnovesju, kot sem živela pred štirimi leti, preden sem šla na prvi post. Več časa si jemljem za počitek, bolj zavestno se prehranjujem. Oba s fantom sva spremenila odnos do prehrane, oba se tudi več gibava – zdaj tečeva, da bova pretekla mali maraton. Zaposlena sem v Svetovalnici za mlade, kjer že deset let uživam v svojem delu, poleg tega pa se tedensko srečujem s prijateljico, s katero raziskujeva sanje in iščeva načine, da bi tudi drugi spoznali, da lahko odgovore za svoje življenje najdejo v sebi. Rada berem, izvajam jogo, planinarim, slikam, plavam, se družim s prijatelji in prijateljicami. Moje življenje je bolj polno in manj stresno.

Torej, ponovni post, da ali ne? 

Seveda. Glavna odločitev, ki sem jo sprejela, je bila ta, da si bom vsako leto vsaj enkrat privoščila nekajtedenski post, da se prečistim in napolnim z novo, svežo energijo ter ustvarim prostor, da se zgodi kaj kreativnega.

Zgodba izraža osebno izkušnjo sogovornice, zato se pred kakršnokoli odločitvijo posvetujte s strokovnjakom.

Preberite tudi: Resnična Zgodba: »Zaradi raka razmišljam bolj pozitivno«

Aronija na vrtu – Kako gojiti grmovnico z zdravimi plodovi?

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Aronija na vrtu – Kako gojiti grmovnico z zdravimi plodovi?

Aronija je lep okrasni grmiček, ki ga lahko posadimo na svojem vrtu in s katerega lahko kmalu pobiramo plodove, ki so ne samo okusni, ampak imajo tudi pozitivne učinke na naše zdravje. Grmiček lahko imamo (vsaj v prvih letih rasti) tudi v večjih loncih ali pa sadiko ali dve posadimo na vrt.  

Aronija nas bo na vrtu vsako leto obdarila z zdravimi plodovi

Pozitivne učinke na zdravje, ki smo jih deležni, če uživamo sadove te rastline, lahko dosežemo tudi s pridelavo tega sadeža doma. Jesen je čas tudi za sajenje sadnih grmovnic, kot je aronija. Grm aronije doprinese vrtu tudi svežino, saj se skozi letne čase nenehno spreminja. Spomladi zacvetijo nežni, beli cvetovi, poleti nas razveseljujejo črni plodovi, v jeseni pa se listi obarvajo v lepe rdečkaste jesenske barve. Zaradi skromnosti in nezahtevnosti za vzgojo, predvsem pa zaradi zdravilnih lastnosti, je nadvse primerna rastlina za vsak domači vrt. Nekateri pa jo tudi priporočajo za gojenje v obliki žive meje, ravno zaradi njene grmičaste rasti, skromnosti in nezahtevnosti.

Aronija na naše vrtove prihaja iz Severne Amerike

Naj že na začetku poudarimo, da aronija ni neka nova sadna vrsta, ki bi bila plod kakšnih novodobnih tehnologij, ampak izhaja iz Severne Amerike, kjer se tudi avtohtono razrašča. Poznala in uporabljala so jo že stara indijanska plemena. Plodove aronije so cenila kot sadeže, ki podarjajo in ohranjajo življenje. Indijska plemena so aronijo uporabljala za zdravljenje različnih težav, uporabljala pa so tudi njene liste. Plodove so dodajala tudi v vsakdanjo prehrano. Poznamo črnoplodno, rdečeplodno in škrlatnoplodno aronijo.

Rdečeplodna aronija v višino zraste do 3 metrov in celo več, njeni listi pa so nekoliko večji od bolj razširjene črnoplodne aronije. Plodovi rdečeplodne aronije so odporni tudi proti nizkim temperaturam, zato preživijo tudi zelo mrzle zime. Škrlatnoplodna aronija je po vsej verjetnosti križanec med črnoplodno in rdečeplodno aronijo, včasih jo obravnavajo celo kot drugo vrsto. Ta zvrst aronije ima temno vijolične ali črne plodove, ki zrastejo do velikosti 10 mm in niso odporni proti mrazu. V Sloveniji boste najpogosteje naleteli na sadike in nasade črnoplodne aronije.

Gojenje aronije na vrtu

Sadike aronije

V sadjarskih centrih in drugih trgovinah lahko kupimo sadike aronije od enega leta starosti naprej. Take mlade sadike lahko za začetek posadimo v lonce, večje posode, vsaj za nekaj let.  Aronija je trajni grm, katerega rast se običajno ustavi pri enem ali dveh metrih, lahko pa doseže tudi večjo višino. Seveda lahko z rezjo oblikujemo gojitveno obliko in ne dovolimo, da grm zraste do take višine. Prve plodove pa lahko obiramo, ko so veje stare med dve in šest let. 

Glede tal aronija ni zahtevna in uspeva tudi na bolj revnih tleh. Najbolje sicer uspeva na glinasto-peščenih tleh in na sončni legi. Zato je ne sadimo v senčne dele vrta ali na začetku lonca ne postavljamo v senčne dele, torej severne lege ne pridejo v poštev. Glinasto-peščena tla so primerna tudi zato, ker so bolj vlažna in prepustna, zato ne pride do zastajanja vode, ampak po obilnih padavinah le-ta tudi odteka. Aronijo lahko gojimo na istem mestu tudi 20 let. 

Kako sadimo aronijo

Količina plodov je v največji meri odvisna od kakovosti sadik, gnojenja in namakanja ter rednega uničevanja plevela. Na večjih površinah je treba aronijo saditi v vrste v oddaljenosti 3 x 1,5 m. Vrste obeležimo z vrvico in na vsake 1,5 m zabodemo palico oziroma označimo mesta za saditev. Na mestu, kjer bomo aronijo posadili, izkopljemo sadilno jamo, ki naj bo malo večja, kot je bil velik lonec, v katerem je aronija rasla v sadjarskem centru. Ko namestimo sadiko, korenine prekrijemo z zemljo in poteptamo z nogami, seveda smo pri tem previdni, da ne poškodujemo sadike. Opora ni potrebna, je pa v prvih letih po sajenju priporočljivo dati ob sadiko vsaj palico (pa čeprav drobno), da ostane označena in je po pomoti ne pokosimo, sploh če se odločimo za sajenje enoletnih sadik. Aronija ni zahtevna glede oskrbe in potrebuje malo rezi.

Močna rez aronije spodbudi močno odganjanje prikoreninskih poganjkov. Zato jo obrezujemo le, ko je to nujno potrebno, da v prvih letih oblikujemo grm, pozneje pa le izrezujemo starejše, manj rodne veje in odvečne poganjke. Grm ima lahko tudi do 30 poganjkov. Starejše veje so slabše rodne, zato jih odstranjujemo. Grm aronije največjo rodnost doseže v desetem letu starosti, ko lahko dobimo 5–10 kg plodov na enem grmu. Aronija je tudi zelo odporna rastlina in tako škropljenje ni potrebno.

Sajenje aronije

Cveti spomladi

Grmi aronije začnejo odganjati zgodaj spomladi. V aprilu in maju bujno zacvetijo v belih cvetovih, ki se združujejo v socvetja. Posamezen cvet v grozdu cveti kar pet dni, celotno cvetenje pa traja deset dni. Že sama dolžina cvetenja ga naredi še kako privlačnega. Zorenje se začne v avgustu in traja približno mesec dni. Priporočljivo je, da plodovi ostanejo na grmu čim dlje, saj se s tem okus izboljša. Zreli plodovi ne gnijejo, ni črvivosti in težko odpadajo. Številni se posušijo in dolgo ostanejo na rastlini. Če je poletje zmerno toplo, ostanejo tudi do pozne jeseni in celo zime. Zreli plodovi aronije so zelo aromatični, grenko–kiselkastega okusa in se lahko jedo sveži. Plodovi so tudi pticam zelo okusni, zato je priporočljivo, da zaščitite pridelek pred njimi.

Koliko plodov na dan je priporočljivo?

Dovolj je, da pojemo približno 30 plodov dnevno, da bi se zadovoljila dnevna potreba po vitaminu P in drugih zdravilnih sestavinah iz tega sadja. Črnoplodna aronija je dobro znana tudi zaradi velike vsebnosti barvil antocianinov, vitaminov P, C, B, A, mineralov in drugih pomembnih bioaktivnih snovi. Uživanje njenih jagod ali izdelkov iz teh ugodno vpliva na ožilje in srce, uravnava krvni pritisk, odpravlja želodčne težave, blaži migrene, varovalno vpliva na črevesje,preprečuje slabokrvnost, krepi imunski sistem itd. Sok aronije je najmočnejše antioksidacijsko sredstvo v naravi.

Sok iz aronije

Hladno stisnjeni sadni sok iz aronije, pasteriziran na 85–95 stopinj Celzija v trajanju 15 minut, je najpomembnejši proizvod iz aronije, ki si ga lahko pripravimo tudi doma. Sok aronije lahko uživamo do trikrat dnevno po 50 ml. Če plodovi niso izkoriščeni na drug način, se lahko osušijo in shranijo za čaj. Drugi načini uporabe plodov aronije so še: naredimo lahko džem, žele, mešanico sokov z jabolkom, pomarančo in drugim sadjem, vino, žganje itd. Iz celih plodov lahko stisnemo najprej sok, iz ostanka, ki ga posušimo, pa pozneje pripravljamo čaj.

Večina aronije za čaj, ki jo kupimo, je iz tropin aronije, torej so to ostanki, ki nastanejo po stiskanju soka. Suhe ali sveže jagode aronije dodajamo jogurtom, kompotom, kosmičem, mafinom ali drugim biskvitnim pecivom. S plodovi aronije so zelo okusni tudi oreščki, čokolada in žitarice. Da uporabimo manj sladkorja za sladkanje aronije, lahko namesto nekaj sladila dodamo kakšno drugo sadje (fige, datlje, banano). Suhe jagode aronije lahko porabimo tudi za pripravo čaja, ki ima močan antioksidativni učinek. 

Sok iz aronije

Recepti z aronijo

Aronijo lahko uporabimo v številnih zdravih receptih. Nekaj smo jih pripravili tudi ob koncu članka.

Čaj iz aronije

Receptov za pripravo čajev je veliko. Predvsem se razlikujejo glede na to, kako močan čaj nastane. Glede želene količine čaja preračunamo količino aronije, to je približno 2–3 g na deciliter vode. Z nekaj eksperimentiranja lahko merico vsak prilagodi lastnemu okusu. Večja količina plodov bo naredila sok močnejši in bolj grenak, manjša pa ravno obratno.

Suhe plodove aronije sproti meljemo v mlinčku za kavo. Za 250-mililitrsko skodelico čaja vzamemo dve ali tri zvrhane čajne žličke čaja aronije, prelijemo z vrelo vodo in čaj pustimo stati vsaj 10 minut. Temno rdeči čaj pred pitjem premešamo. Čaj iz aronije je zelo okusen tudi nesladkan. Lahko pa po okusu dodamo med ali drugo sladilo.

Džem iz aronije

Za pripravo džema potrebujemo štiri skodelice aronije, eno skodelico jabolčnega soka,

sok ene eko limone ter dve skodelici eko nerafiniranega sladkorja.

Plodove aronije z malo vode kuhamo 20 minut, da se zmehčajo. Vode dodamo samo toliko, da lahko kuhamo. Plodove nato pretlačimo in dodamo jabolčni sok, limonin sok ter sladkor. Kuhamo do želene gostote, približno 15 minut, lahko tudi dlje (za gostejši džem). 

Recepti z aronijo

Smuti iz aronije

Za pripravo smutija iz aronije potrebujemo pol skodelice pomarančnega soka, eno skodelico breskev, dve srednje veliki banani in pol skodelice aronij. Vse sestavine damo v mešalnik in mešamo toliko časa, dokler ne nastane gladek smuti. 

10 ajurvedskih nasvetov za lepše lase

Katarina Robnik
-
0
10 ajurvedskih nasvetov za lepše lase

Lasje so naš okras in le čisti in zdravi so nam lahko v zadovoljstvo. Stanje las se lahko poslabša zaradi različnih vzrokov, kot so nezdrava prehrana, nepravilna nega, zunanji vremenski dejavniki ali stres, ki vodi tudi v prekomerno izpadanje las. Težave z lasmi lahko rešimo tudi z ajurvedskimi nasveti. Ajurveda je starodavni indijski sistem naravnega zdravljenja in načina življenja.

Ajurveda za lepe in zdrave lase

Po ajurvedi je tip las neposredno povezan s telesnim tipom (došo), ki ga sistematično razvrščamo v tri kategorije; Vata, Pitta in Kapha. Lasje različnih ajurvedskih tipov imajo različne značilnosti, zato obstaja več razlogov za izpadanje las, ki se razlikujejo od osebe do osebe. Za lažje usmerjanje po ajurvedi morate ugotoviti, kateri telesni tip (doša) ste; lahko ste tudi mešanica vseh treh tipov, vendar je običajno vsaj en tip prevladujoč. Izpadanje las nastane zaradi prevladujoče pitte. pitta ureja naš metabolizem in prebavo. Uravnotežena pitta vodi k zdravemu telesu in duhu. Nadzira naše splošno počutje. Ko ugotovite slabosti pitte, jih je lažje odpraviti.

Lasje in prehrana

Običajno slabe prehranjevalne navade, tesnoba in stres povzročajo pitto, kar posledično vodi do izgube las. Prekomerno uživanje čaja, kave, alkohola, mesa, ocvrte in začinjene hrane lahko povzroči neravnovesje pitte. Poleg prevladujoče pitte so tudi drugi razlogi za izgubo las po ajurvedi: hormonska neravnovesja pri moških in ženskah, stres, pomanjkanje spanja, nepravilna prehrana, opojne snovi, prhljaj ali glivične okužbe ter bolezni, kot je lupus ali sladkorna bolezen. Ajurvedski nasveti proti izgubi las obravnavajo vse te razloge. Ajurveda obravnava 3 ključne koncepte nege med zdravljenjem, in sicer; Nidana (diagnostični ukrepi), Ahar (hrana, ki se lahko uporablja kot preventivno zdravilo) in Chikitsa (podpora in samooskrba).

12 učinkovitih ajurvedskih zdravil za izpadanje las in ponovno rast las

1. Bhringraj

Bhringaraj je rastlina, ki ga imenujejo tudi Eclipta in raste v Indiji, v toplih in vlažnih območjih. Ne le, da pospešuje rast las, ampak tudi odganja plešavost. Uporablja se tudi za preprečevanje prezgodnjega sivenja. Zelišče je na voljo v obliki prahu ali kot olje. Če se ga nanese na lasišče, ima pomirjujoč učinek, deluje pa tudi proti nespečnosti.

Sestavine:

  • Nekaj Bhringrajevih listov ali 5-6 žlic posušenega bhringraja v prahu

Postopek:

  1. Liste zmešajte z nekaj vode, da dobite homogeno zmes. Če ne najdete listov Bhringraja, zmešajte 5-6 žlic posušenega bhringraja v prahu z nekaj vode, da dobite gosto zmes.
  2. Nanesite pasto na lasišče in lase in jo pustite delovati 20 minut.
  3. Sperite s šamponom.

Zmes uporabljajte trikrat na teden.

To lahko uporabite tudi v kombinaciji z drugimi ajurvedskimi sestavinami, kot sta amla in tulsi. Lahko pa si trikrat na teden privoščite masažo lasišča z bhringraj oljem, da pospešite rast las.

Ajurvedski nasveti za lepe lase

2. Amla – indijska kosmulja

Amla je drevo, ki se imenuje tudi indijska kosmulja. Iz posušenih sadežev pridobivajo tudi prah. Amla se ne uporablja zgolj kot ajurvedska rešitev proti izpadanju las, ampak je učinkovita tudi za čiščenje krvi in zdravljenje prebavnih motenj. Odpravlja prhljaj. Če se uporablja v kombinaciji s shikakai, deluje kot naravno barvilo, ki daje naravno rjavo barvo.

Sestavine:

  • 5 čajnih žličk amle v prahu
  • 5 čajnih žličk vode

Postopek:

  1. V skledi zmešajte sestavine, da dobite gosto, gladko zmes.
  2. Nanesite na lasišče in na lase.
  3. Pustite delovati 30 minut in nato sperite s šamponom.

Zmes uporabljajte trikrat na teden.

V to mešanico lahko dodate tudi shikakai v prahu, tako da amlo in shikakai prah čez noč namočite v toplo vodo.

3. Neem

Neem, indijska rastlina, ima veliko bogatih zdravilnih učinkov. Že leta se neem uporablja za zdravljenje kožnih stanj in izpadanja las. Redna uporaba neema na lasišču izboljša prekrvavitev in krepi korenine, kar posledično spodbuja rast las. Neem se uporablja tudi za zdravljenje prhljaja in odganjanja uši. Neem pomaga v boju proti suhemu lasišču, pomirja lasišče in spodbuja zdravo rast las.

Sestavine:

  • Posušeni neemovi listi
  • 2 skodelici vode

Postopek:

  1. Liste neema kuhajte v vodi 15 minut in nato pustite, da se ohladi.
  2. S tekočino zmasirajte lasišče.

Zmes uporabljajte trikrat na teden.

Lahko pa naredite zmes iz neema v prahu šamponiranjem pustite učinkovati na laseh 30 minut. Uporabite lahko tudi neemovo olje.

Nasveti za lepse lase

4. Ritha (pralni oreščki)

Ritha ali drevo pralnih oreščkov, je najbolj znana po oreščkih, ki so jih ženske že stoletja uporabljale kot naraven šampon. Ob redni uporabi oreščki spodbujajo rast las, jo teksturo in volumen. Ker je šampon iz pralnih oreščkov blag, ga lahko uporabljate vsak dan, ne da bi odstranili naravna olja z lasišča.

Sestavine:

  • Pest pralnih oreščkov
  • 2 skodelici vode

Postopek:

  1. Pralne oreščke čez noč namočite v 2 skodelici tople vode.
  2. Zjutraj oreščke kuhajte v isti vodi približno 15 minut in nato pustite, da se ohladi.
  3. Ohlajeno raztopino odcedite.
  4. Lase sperite z vodo, nato pa nanesite tekočino, v kateri ste kuhali pralne oreščke.
  5. Masirajte lasišče 5 minut in jih nato sperite z vodo.
  6. Ponovite in sperite.

5. Shikakai

Shikakai v hindujščini pomeni „sadež za lase.“ V kombinaciji z vodo tvori rahlo peno in se lahko uporablja za učinkovito čiščenje las. Bogata vsebnost antioksidantov tega sadeža je popolna za obnavljanje zdravja lasišča in las. Shikakai lase učinkovito očisti, pri čemer ne odstrani lasnih naravnih olj. Odstranjuje prhljaj.

Sestavine:

  • 6 žlic posušenega Shikakai praška
  • 2 skodelici vode

Postopek:

  1. Zmešajte sestavine v vrču in ga nato pustite, da se uporabljajo kot šampon.
  2. Izperite lase z vodo, nato pa polovico raztopine shikakai prelijte skozi lase.
  3. Masirajte lase 5 minut in jih nato sperite z vodo.
  4. Ponovite s preostalim shikakai šamponom.

Lahko pa naredite zeliščni čaj s suhim shikakai prahom in ga uporabite za končno izpiranje las. Tudi v olja za lase lahko dodate shikakai prah.

6. Ashwagandha

Ashwagandha ali indijska zimska češnja je neverjetno zelišče, ki pripomore k ponovni rasti las. Je najpogosteje uporabljeno ajurvedsko zdravilo za izpadanje las. Hormon kortizol povzroča izpadanje las in upočasni rast las. Ashwagandha pa nadzoruje nivo kortizola in zavira izpadanje las. Poveča tudi antioksidativno delovanje in pomaga pri prekrvavitvi lasišča. Je odlično zdravilo proti prhljaju in spodbuja proizvodnjo melanina, ki je nujen za rast las.

Sestavine:

  • 3 žlice ashwagandhe v prahu
  • 3 žlice amle v prahu
  • 6 žlic vode

Postopek:

  1. Zmešajte vse sestavine, da dobite gladko zmes. Če je zmes pregosta, dodajte več vode, da jo razredčite.
  2. Nanesite mešanico na lasišče in lase.
  3. Pustite učinkovati 30 minut in nato sperite s šamponom.

Zmes uporabljajte trikrat na teden.

7. Brahmi

Brahmi je tradicionalno ajurvedsko zelišče, ki pomaga krepiti lase in pospešuje rast las. Koreninam daje prehrano in pospešuje rast novih foliklov. Redna uporaba brahmija lase naredi goste in sijoče. Koristen je tudi pri zmanjšanju prhljaja in srbečice. Če se redno uporablja, zmanjša razcepljene konice. Lasne mešičke pokriva z zaščitno plastjo, ki lase naredi sijoče in goste.

Sestavine:

  • 2 žlici brahmija v prahu
  • 2 žlici amle v prahu
  • 2 žlici ashwagandhe v prahu
  • polovico skodelice jogurta

Postopek:

  1. Zmešajte vse sestavine v skledi, dokler ne dobite gladke zmesi.
  2. Začnite nanašati mešanico od korenin do konic las.
  3. Ko so vsi lasje prekriti, pustite mešanico učinkovati eno uro.
  4. Izperite z mlačno vodo in šamponom.

Drugi način uporabe brahmija je, da zavremo malo vode in ji dodamo liste brahmija, tulsija in neema. Po 10 minutah vretja odstranite posodo s štedilnika in pustite, da se tekočina čez noč ohlaja. Zjutraj vodo odcedite in jo uporabljajte za izpiranje las po šamponiranju.

Grško seno

8. Grško seno

Methi oz. grško seno je pogosto uporabljano zelišč; je odlično zdravilo za izpadanje las. Je tudi ena najboljših rešitev proti prhljaju. Grško seno je znano po tem, da krepi zdravje lasišča.

Sestavine:

  • 2 žlici grškega sena
  • 3 žlice vode

Postopek:

  1. Grško seno prepražimo v ponvi in nato zmeljemo, da dobimo droben prah.
  2. Prah naberemo v skledo in dodamo malo vode, da nastane gosta pasta.
  3. Nanesite to pasto na lasišče in lase in jo pustite delovati 20 minut.
  4. Izperite z mlačno vodo in šamponom.

Zmes uporabljajte trikrat tedensko.

9. Aloe vera

Aloe vera je vsesplošno znana kot zdravilna rastlina. Krepi tudi zdravje lasišča, s čimer pospeši rast las.

Sestavine:

  • polovica skodelice čistega gela Aloe Vera
  • 3 žlice kokosovega olja
  • 2 žlici medu

Postopek:

  1. Zmešajte vse sestavine v skledi, da dobite homogeno zmes.
  2. Nanesite to na lasišče in lase in pustite učinkovati 30 minut.
  3. Izperite z mlačno vodo in šamponom.

Kako pogosto? 1-2 krat na teden.

10. Masaža z vročim oljem z ajurvedskimi olji

Masaža s toplimi ajurvedskimi olji pomaga izboljšati prekrvavitev, pomladiti lasne mešičke, kar vodi tudi do boljše prekrvavitve korenin.

Sestavine:

3 žlice kateregakoli ajurvedskega olja ali mešanica različnih olj (kokosovo olje, bhringrajevo olje, amlino olje, mandljevo olje, sezamovo olje ali brahmijevo olje)

Postopek:

  1. Segrejte olje
  2. Z oljem masirajte lasišče 15 minut.
  3. Nanesite olje na lase od korenin do konic in pustite delovati še dodatnih 30 minut.
  4. Izperite s šamponom in mlačno vodo.

Kako pogosto? Trikrat na teden.

Dodatni nasveti za rast las

  1. Izogibajte se česanju las, ko so mokri. Mokri lasje so ranljivi in nagnjeni k lomljenju.
  2. Pomanjkanje spanca je pogost dejavnik, ki povzroča izgubo las. Vsako noč si zagotovite vsaj 8 ur spanca.
  3. Zadostna količina vode in zdrava prehrana sta ključnega pomena za pravilno delovanje telesa. To, kar vnesete v telo, je prav tako pomembno kot tisto, kar nanesete na lase.
  4. Izogibajte se pretiranemu posluževanju alkohola, cigaret in drugih opojnih substanc.
  5. Vsakodnevno uživajte svežo, surovo zelenjavo in sadje.
  6. Učinkovito se spoprijemajte s stresom in neprespanostjo z jogo, meditacijo in gibanjem.

Preberite tudi:

Mateja Ulaga: Vegani jemo res dobro in energetsko bogato hrano!

Bodi Eko
-
0
Mateja Ulaga: Vegani jemo res dobro in energetsko bogato hrano!

Mateja Ulaga se je pred šestnajstimi leti seznanila z vegansko prehrano. Danes je priznana ustvarjalka bio veganskih dobrot. V njih ima sicer dnevno privilegij uživati le manjši krog ljudi, saj je prepričana, da bi zaradi kvantitete trpela kvaliteta. Gostom želi namreč postreči s čistim gurmanskim užitkom. Čeprav njene stranke večinoma sploh niso vegani, jedo njena kosila predvsem zato, ker so okusna in se po njih počutijo dobro. Čeprav kuhalnico v svojih rokah spretno vrti od mladih nog, v smehu priznava, da so bili njeni začetki v veganskih vodah prava katastrofa.   

Bio vegansko prehrano ste spoznali po bolezni (hernija diska), ker ste želeli čim hitreje okrevati. Kaj pravzaprav je bio vegansko prehranjevanje?

Dolgo nazaj sem slišala izjavo in ta se mi zdi še vedno najbolj posrečena: »Med ‘vegansko’ prehrano spada vse tisto, kar nima mame in ni povezano z njo.« Npr. teliček jo zagotovo ima.

To je res, torej pod vegansko prehrano se štejejo brezmesni in ribji, brezmlečni, brezjajčni izdelki. Nekateri vegani ne uživajo niti razhudnikov (krompirja, paprike, paradižnika, jajčevcev, tobaka), nobenih poživil (tablet, kave, alkohola, drog), medu, popra, orehov, breskev. Nekateri se tudi ne oblačijo v usnje in usnjene izdelke in jih ne uporabljajo.

Kako je to vam spremenilo življenje?

Ko vso to hrano izpustiš, se dejansko začneš počutiti mnogo bolje in spet vidiš barve, kot sem mnogokrat začutila. Pa ne gre samo za hrano, zraven spada še polno naravnih praks, ki jih začneš nuditi svojemu organizmu: kolonhidroterapija, postenje z vodo in tekočinami od 1- do 2-krat letno, prhanje z mrzlo vodo, urinoterapija, kopanje v Kamniški Bistrici, tudi pozimi, rebirthingi … Skratka: spremembe in rast se najprej začnejo na fizičnem delu telesa.

Se ljudje po vaših izkušnjah, zdaj ko takšno zdravo hrano pripravljate tudi za druge, dovolj zavedajo tega, da je hrana lahko tudi zdravilo?

Večina ljudi, ki jim kuham, se popolnoma zaveda, da je hrana njihovo gorivo, da sploh lahko delujejo, kot je treba. Danes ljudje delajo po cele dneve, in če ne pazijo pri prehrani, se to slej ko prej odrazi na njihovem zdravju in počutju. Če človek prisluhne svojemu telesu, sliši prišepetavanje, sliši, kaj telo potrebuje, kaj si želi. Vse rešitve nosimo v sebi, samo verjeti in zaupati si je treba.

Mateja Ulaga intervju

Kje še vidite potencial v hrani in ljudeh?

Sem izredno ponosna, da kuham na štedilnik na drva, ker vem, da hrano obogatim s sončno energijo, ki je nakopičena v drveh. Vesela sem za svoje ljudi, ker jim kuham, kot bi zase, ker kuham le peščici ljudi, ker jim pečemo domač kamutov kruh, ker poleti naravnost z vrta naberem domačo zelenjavo in začimbe in jih že vnesemo v obroke zanje. To je veliko razkošje. Da živim na vasi in imam vrt, je prava dragocenost, ki se je zelo zavedam, in hvaležna sem za to možnost.

Ljudje so začeli verjeti v bio in veganstvo! V Ljubljani je že mnogo restavracij ali bistrojev z vegansko ali presno ponudbo in še se odpirajo, dogaja se pravi razcvet. V prihodnosti pa vidim, da bodo ljudje začeli poseljevati zunajmestna področja, blizu narave, vode, gozdov … Največ vredna bosta košček zemlje in doma vzgojen živež. In seveda povezovanje ljudi in izmenjava hrane.

Mnogokrat se vegani soočajo s predsodki, da jedo samo solato. Bi lahko opisali najzahtevnejšo jed, ki ste jo pripravili na ta način?

Vegani jemo res dobro in energetsko bogato hrano! Mnogokrat mi po tečaju rečejo, da s tako hrano bi pa tudi oni lahko preživeli. Še vedno je prisoten predsodek, da če je zdravo, je nujno neokusno in zanič. Ker sem sama velika gurmanka, ta gurmanski užitek nudim tudi drugim, ker vem, da hrane nekateri ne bodo jedli, če ni okusna. Moje stranke večinoma sploh niso vegani, pa jedo moja kosila predvsem zato, ker so okusna in se po njih počutijo dobro. Imela sem stranko, ki je bila redna odjemalka kosil vsak dan, vseh deset let, njo sem res občudovala, da je bila tako vztrajna. Zdaj je zamenjala kuharico in jo popolnoma razumem! Tudi preostalih nekaj mojih odjemalcev je že vrsto let rednih in manj rednih naročnikov. Ker so v mojih brbončicah še vedno vtisnjeni okusi, ki so jih pripravljali nekoč – stara mama je namreč imela gostilno, mama je vse življenje delala v kuhinji, oče pa je oboževal in neverjetno dobro kuhal jedi na žlico –, sem jih večino pretvorila v veganske, npr. jetrca, špehovko, golaž, ričet, burek, potice, štruklje …

Kako zahtevno pa je pravzaprav pripravljati takšne obroke? Moraš imeti v sebi tudi žilico za eksperimentiranje?

Moram priznati, da so bili moji začetki v veganskih vodah čista katastrofa. Ko sem prvič prišla v klub s tako hrano, nisem prepoznala niti ene sestavine in to mi je bilo popolnoma nepojmljivo, kot bi prišla na drug planet. Dejansko sem morala začeti od začetka. Sicer mi kuhanje nikoli ni predstavljalo težave, bolj dolgočasno in odvečno opravilo, saj sem redno kuhala že od otroških let dalje.

Seveda pa mi je veganska kuharija predstavljala zelo velik izziv. Saj pravim, grozno je bilo, ogromne količine hrane sem zmetala v smeti, ker jedi niso uspele, zlasti sladice, ker ni jajc, smetane, in seveda takrat ni bilo toliko veganskih kuharskih knjig. Ali veste, kakšno veselje je bilo, ko mi je uspelo narediti prvo dobro torto! Oteževalna okoliščina je tudi, ker sem zelo kritična in mi ni nič dovolj dobro. Hodila sem na tečaje, najprej pri Mateji Dereani, potem v Italiji, tudi v Londonu – na presnem tečaju v čudoviti restavraciji Saf. Ja, nekaj malo žilice za eksperimentiranje skoraj moraš imeti v tej stroki.

Dejali ste, da ste sčasoma prenehali biti tako dosledni, ker ste se naveličali vsepovsod nositi svojo hrano, a da se še vedno najbolje počutite, ko se tako prehranjujete.

Preden sem postala veganka, sem ogromno potovala; no, če se je le dalo, sem jo kam mahnila. Z veganstvom pa se je to vse prenehalo, ker sem bila tako dosledna, da nisem v usta dala ničesar, kar ni bilo bio, in pred 16 leti skoraj ni bilo možnosti, da bi v kakšni restavraciji v Sloveniji dobili karkoli bio. Zato sem nehala potovati, ker ni bilo nikjer ponudbe zame. Pred sedmimi leti sem šla v New York in tam so mi prvič postregli bio veganski zajtrk v hotelu in počutila sem se kot kraljica. Zdaj je vse drugače, ogromno je ponudbe. In tudi sama pojem kaj, kar ni bio, in spet lahko potujem.

Mateja Ulaga izdelovanje presnih čokolad

Kako pa je pravzaprav videti vaš dnevni jedilnik?

Običajno nimam zajtrka, ker vstajam ob 4. uri, in ker kuham, moram tudi okušati jedi, tako da se že sproti najem. Praviloma najprej spijem zeleni eliksir, tega še vedno obožujem. Pravim mu klorofil v žilo! Če sem pa lačna, pa ob 10. uri, ko končamo kuhanje, pojem kosilo, ki ga skuham za druge. Popoldne pa solato ali ostanke, odvisno od tega, koliko sem lačna, vedno kaj najdem v hladilniku. Tudi čez vikend praviloma ne kuham, pojem, kar ostane od petkove kuhe. Zelo nerada mečem hrano stran in me kar srce boli, če se kaj pokvari. Ta hrana je dobra tudi hladna.

Se je težko odreči mesu in sladkorju? Verjetno se na nove okuse sčasoma privadimo, kako dolgo to približno traja?

Vsak ima drugačno izkušnjo. Meni ni bilo toliko do mesa, razen do pršuta, raje sem jedla ribe, teže mi je bilo s čokolado. Tu sem potrebovala največ časa. Ampak po tem, ko zapluješ v ta način prehranjevanja, ni več težko. Dejansko ni nikoli težko gledati nekoga, ki je meso zraven tebe, ni občutka, da si za kaj prikrajšan. Bolj me moti, da opažam precejšnjo nestrpnost veganov do vsejedih ljudi. Pravzaprav moramo biti spoštljivi do vsakega človeka, ker ne poznamo njegove zgodbe v celoti. V našem klubu je nekaterim preobrazba uspela dobesedno čez noč. Prišli so domov, vso hrano zmetali v smeti ali jo podarili in začeli na novo, brez izjeme. Jaz sem potrebovala nekaj mesecev, da sem usvojila nov način prehranjevanja.

Kako zadovoljni ste s povpraševanjem Slovencev po vaši zdravi hrani?

Moj način je, da kuham za precej malo ljudi, bolj delikatesno, ker se mi zdi, da bi se mi s povečanjem kvantitete samodejno zmanjšala kvaliteta. Tega pa ne želim. Na dan skuham približno od 30 do 35 obrokov, od tega polovico za otroke iz šole in varstva.

Nadvse rada pa delam kateringe, ravno nekaj dni nazaj smo imeli veganski večer za 70 ljudi v Prlekiji. To je bil precejšen izziv, ker večinoma niso bili vegani. Vendar je bil poplačan s stoodstotnim uspehom in to mi veliko pomeni, in tudi gostinec, ki nas je gostil, si je oddahnil in bo zdaj nudil veganski meni. Na koncu je prišla k meni gospa in mi priznala, da je imela za vsak primer v torbici klobaso, vendar ni segla po »prvi pomoči«, ker jo je veganska hrana navdušila in popolnoma zadovoljila. Lepo je videti ljudi, ki so prijetno presenečeni in se sami prepričajo, da veganska hrana ni nekaj neokusnega in neki bavbav.

Kako pa je takšno prehranjevanje prijazno do naših denarnic?

Takšno prehranjevanje res ni prijazno do naših denarnic. Prej sem omenila, da sem nehala potovati, ko sem začela z veganstvom, drugi razlog pa je bil pravzaprav finančni položaj. Ker sem dejansko večino denarja vložila v hrano. To je po eni strani precej neobičajno in ne bi smelo biti tako. Na mojih tečajih mi tečajnice večkrat potožijo, kako naj se z bio vegansko hrano prehranjuje štiričlanska družina. In seveda jih razumem. Vsak zase ve, kje so njegove zmožnosti. In ta hrana je res draga, čeprav stanje postaja znosnejše, kar je omogočila zdrava konkurenca.

Pri veganskem in vegetarijanskem prehranjevanju gre tudi za to, da moramo resnično dobro vedeti, kaj zaužijemo, da nam ne začne primanjkovati določenih snovi. Ste imeli s tem kdaj težave in kako je to videti v praksi?

Res je. Opažam, da skoraj pri vsakem orto prehranjevanju začne po 4–5 letih telesu skoraj obvezno nečesa primanjkovati. Tako da je zelo pametno, da se človek dobro izobrazi, preden spremeni prehrambne navade. Moramo vedeti, da je vsak človek unikaten, zato za vsakega veljajo drugačne potrebe. Pri veganih običajno začne primanjkovati vitamina B12. Zato je priporočljivo, da se čim prej poskrbi za vnos le-tega. Obstajajo kakovostne presne tabletke B12.

Jaz sem se po sedmih letih začela že zjutraj zbujati zelo utrujena. To sem takrat rešila s pitjem zelenega eliksirja. Ta mi je dal krila! Večina veganov iz kluba je takrat redno pila ječmenovo travo in jedla različne alge, to je priporočljivo. Sicer pa je zdaj na tržišču precej razne superhrane, za katero pa ne vem, če res služi svojemu namenu. Zagovarjam superhrano, ki raste v našem zemljepisnem pasu in času, v radiju 60 km je idealno. Ampak kot sem že omenila, za vsakega posameznika velja drugo pravilo in zelo je pomembno, v kaj človek verjame.

Imate kakšen nasvet, kako se začeti vegansko prehranjevati? Kaj se mora na začetku naučiti skuhati vsak vegan in brez katerih sestavin ni veganske kuhinje?

Vso slavo bom spet zapela zelenemu eliksirju. Torej zjutraj kozarec vroče vode, potem pa že zeleni eliksir, da dobimo klorofil. Tudi sočenje je zelo priporočljivo.

Za kosilo pa bi bilo nadvse primerno, da se obrok začne z juhico miso. Miso je zelo zdrav ferment, ki telo že pripravi na presnavljanje. Seveda pa med najbolj zdravo hrano še vedno sodi zelenjava, to si pa vsak zna pripraviti na svoj način. Jaz zelenjavo obožujem pripravljeno al dente. Da ni prekuhana, da jo grizljamo, saj imamo zobe. Tudi tofu je zelo uporaben, seveda ima kot tak okus kot »radirka«, pa se da to popraviti s sojino omako ali z mariniranjem. Gonja proti soji in sojinim izdelkom je čisto neupravičena. Seveda pa ti mora biti tofu sploh všeč. Pa seveda skleda zelene solate, to je odličen obrok. Pazilo naj bi se, da je dovolj vnosa in prava razporeditev beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov. Kakovostne beljakovine so v stročnicah in tofuju, pa tudi zelenjava jo vsebuje. Odlične maščobe so v avokadu in oreščkih. Ogljikovih hidratov pa je hitro preveč. Za tiste, ki niso občutljivi za gluten, pa je odličen nadomestek za meso sejtan oz. pšenično meso.

Katero sestavino pa pri kuhanju z veganskimi sestavinami najbolj pogrešate oziroma jo je najteže nadomestiti?

Za pripravo sladic še vedno jajca. Ker brez njih nikakor ne morem narediti testa tako voljnega in mehkega. Moje torte so sicer dobre, mnogi niti ne ugotovijo, da so veganske, ampak ko se spomnim na klasično smetano ali rulado iz šestih jajc, občutim razliko. Drugo sem že kar usvojila ali pa sem se le navadila na okus, ne vem.

Kako močno pa se da iz takšnih sestavin poustvariti tradicionalne recepte naših babic? Recimo potico pa zdrave jedi na žlico?

To pa sploh ni težava. Od jedi na žlico so vse veganske čisto enakovredne klasičnim, npr: ričet, golaž, kislo zelje, repa … To je vse zelo okusno. Zanimivo pa je, da klasične potice nisem nikoli pekla. V veganstvu pa sem usvojila tudi peko potice. Včasih mami primerja mojo s svojo, se zgodi, da ji je moja celo bolj všeč, poredko, seveda. Tudi kamutovi krofi so odlični, dovolim si celo trditi, da boljši od klasičnih, ker je kamut tako žlahtno žito, s tako bogatim okusom, da premaga vsako pšenico!

Pravite, da imate radi drugačne izzive. Na kaj, kar ste ustvarili v svoji kuhinji do zdaj, ste najbolj ponosni?

Zelo sem ponosna na »špehovko« in »sirov« burek. To sta čisto moji stvaritvi. Pa tudi golaž iz sejtana je odličen, da ne omenjam lazanje. Torta babuška je moj paradni konj med sladicami, že vrsto let. Ta torta je v osnovi drugačna, pa sem jo nadgradila v res »zimzeleno« torto, za katero nihče ne verjame, da je veganska. Ah, seveda, naj omenim tudi dve romantični dvonadstropni poročni torti, velik izziv in odziv. Pa francosko solato z domačo vegansko majonezo, identično, celo boljšo, ker vas po njej nikjer ne tišči! Tudi brezglutenski wrap je fantastičen, pa ga še nisem dala na tržišče. Brezglutenski kruh je še meni odličen, ko je še topel, si ga namažem z vegansko margarino in se zraven zahvaljujem bogovom, da so mi dali tako čudovite prednice in prednike, ki so mi velikodušno predali gen za kuhanje.

Kilogrami in krvni sladkor pod nadzorom: 3 v praksi preverjeno delujoči nasveti

Anja Pristavec, mag. inž. prehrane
-
0
Kilogrami in krvni sladkor pod nadzorom: 3 v praksi preverjeno delujoči nasveti

Če je vaša želja končno vnesti red v svojo prehrano, sem vam pripravila pomoč. S tremi praktičnimi nasveti, ki jih v praksi uspešno uporabljamo, bo začetek uresničevanja vaših ciljev zelo gotovo lažji. Kako uspešni boste, pa je odvisno od vztrajnosti in sledenja zastavljenim ciljem. Pri oblikovanju ciljev, prehranskem načrtu in njegovem prilagajanju ima zelo pomembno vlogo prehranski strokovnjak ali svetovalec, zato je, če niste izjemno samodisciplinirani, za trajne rezultate smiselno poiskati strokoven nadzor.

Kilogrami in krvni sladkor pod nadzorom

Zdaj pa si poglejmo tri enostavna pravila, kako vzdrževati krvni sladkor na čim bolj konstantni ravni. To želimo doseči, saj lahko povišan nivo krvnega sladkorja sproži prekomerno sproščanje hormona inzulina iz trebušne slinavke. Hormon inzulin je »shranjevalec«, ki nosi glukozo iz krvi v celice, kjer se ta, kadar je je preveč, uskladišči v obliki maščobnih zalog.

1. V prvi polovici dneva se ne izogibajte ogljikovih hidratov.

V zajtrk, dopoldansko malico in kosilo ne smete pozabiti vključiti ogljikovih hidratov. Ti so naš vir energije, zato je pomembno, da jih uživamo takrat, ko energijo potrebujemo, in ne zvečer, ko energije praktično ne potrebujemo več.

Ključno je, da izberemo primerne vire ogljikovih hidratov, ki nam bodo poleg energije priskrbeli tudi vitamine in minerale, ki so nujni za učinkovito izrabo energije iz hrane. S prehransko vlaknino bogati viri ogljikovih hidratov so dolgotrajen vir energije. Če na primer pri zajtrku pojemo polnozrnat kruh, zraven pa mehko kuhano jajce in nekaj surove zelenjave, na primer dva velika korenčka, bodo vlaknine iz ovojnice žita, ki so v kruhu, ter vlaknine iz korenčka (ali druge zelenjave, ki jo imate radi) upočasnile sproščanje glukoze v krvni obtok. Na tak način ne bo prišlo do prekomernega porasta glukoze v krvi, ki bi mu sledila padec sladkorja in signal za ponovni vnos hrane, čeprav z vidika energijskih potreb to ni potrebno.

Praksa je pokazala, da če ogljikovih hidratov ne vnašamo v zadostni količini čez dan ali se jim celo izogibamo, to pogosto nadoknadimo zvečer ali, če ne prej, med vikendom. Diete, ki izključujejo ogljikove hidrate, so na dolgi rok neuspešne, saj vplivajo na slabo razpoloženje, motnje pozornosti in koncentracije, slabšo storilnost in izčrpanost. Naša tradicionalna hrana tudi temelji na tem, da pridobivamo energijo iz ogljikovih hidratov. Pri Eskimih je drugače, zato pri njih to pravilo ne velja. Naše tradicionalne jedi pa so krompir, žganci, razne kaše, sadje, ob praznikih pa potice, štruklji in zavitki. Na dolgi rok je torej pomembno, da se naučimo, koliko ogljikovih hidratov in kdaj vnesti v svoj jedilnik, da nam sladkor ne niha, in po drugi strani, da lahko s tem tudi hujšamo in nato ohranjamo težo.

  • Za zajtrk tako npr. vključite ovsene (ali ječmenove, pirine, pšenične polnozrnate) kosmiče, ajdovo, proseno kašo ali ječmen, pravo polento, ajdove žgance, polnozrnat kruh, rjavi nebrušen riž, tisti, ki imate radi malce bolj eksotične vire, pa tudi amarant in kvinojo. Odlični so tudi fižol ali druge stročnice ter malo sadja.
  • Pri dopoldanski malici naj bo vir ogljikovih hidratov predvsem sadje ter dva- do trikrat na teden še kak posladek. Sladkorni bolniki za čim manj vpliva na krvni sladkor kombinirajte vire ogljikovih hidratov z nekaj maščobe in beljakovin. Na primer jabolko z nekaj oreščki ali maslom iz njih, lahko poskusite z malo in ne prezrelo banano z grškim jogurtom in cimetom, na dan, ko je čas za posladek, pa skodelico jagodičevja s cimetom in vrstico čokolade. Če imate radi piškote, je morda smiselno, da za res čim manjši vpliv na krvni sladkor najprej pojeste npr. dva korenčka in nato dva piškota. Odlično čokoladno kremo dobite tudi, če polovico avokada, malo banano in žlico grenkega kakava pretlačite z vilicami v gosto zmes. Mešanje ali »blendanje« sadja za diabetike, kot tudi za hujšanje, ni najboljše, saj je tako sladkor iz sadja zunaj celičnih sten in hitreje prehaja v kri.
  • Če imate radi bolj slan okus, si za dopoldansko malico pripravite namaz iz stročnic, ki ga obvezno pojejte z zelenjavo, z njim npr. nadevajte liste kitajskega zelja.
  • Pri kosilu izbirajte ogljikove hidrate podobno kot zajtrku. Pri primerih pri zajtrku nismo omenili še krompirja in sladkega krompirja ter polnozrnatih testenin. Za diabetike je dobrodošla informacija, da ohlajene škrobne jedi (krompir, kaše, stročnice) ali npr. star kruh v manjši meri vplivajo na porast krvnega sladkorja. Razlog za to je, da pri ohlajanju del škroba zakleji in s tem del prej dostopne energije za nas postane nedostopen. Pri ponovnem segrevanju nekaj nedostopnega ali retrogradiranega škroba ponovno postane dostopen za nas, a nikoli več v taki meri, kot v sveže kuhanem ali pečenem živilu.
Zelenjavna juha

Količino oziroma velikost porcije ogljikovih hidratov je treba individualno prilagoditi glede na spol, starost, težo, aktivnost čez dan in seveda glede na druge obroke, ki jih imamo v dnevu.

Splošno pravilo pa je, naj živila, bogata z ogljikovimi hidrati, obsegajo četrtino krožnika. četrtino naj obsegajo beljakovinska živila, preostalo polovico pa zelenjava, o kateri bomo govorili v naslednji točki. Maščobo uporabimo za pripravo jedi ali pa je že naravno pristna v živilih, zato na krožniku ni posebej omenjena.

2. Jejte več zelenjave.

Že zajtrk je čas za povečevanje vnosa vlaknin. Najpreprostejši način, ki ga predlagamo v praksi, pa je, da pri kosilu in večerji najprej pojemo zelenjavno juho, nato solato in šele nato glavno jed. Če v glavno jed vključimo še zelenjavno prilogo (npr. dušena ali popečena zelenjava), pa lahko hitro pojemo res dovolj zelenjave. Včasih se pošalimo, da zelenjave ne moremo pojesti preveč, kar je skoraj tudi res. V svoji praksi namreč še nisem srečala osebe, ki bi imela težave z diabetesom ali težo in bi pojedla enormne količine npr. ohrovta ali brokolija. Če se pogovarjamo o zelenjavi, sem ne štejemo npr. krompirja, fižola, čičerike, leče, kuhane rdeče pese in korenja, saj imajo višjo vsebnost škroba in iz tega vidika spadajo med ogljikohidratna živila.

  • Pri zajtrku vključite surovo zelenjavo, ki jo imate doma ali je v sezoni. Če vam zjutraj okus ni premočan, lahko vključite tudi surovo kislo zelje ali repo. Jaz obožujem sveže zelje, narezano na debelejše rezine, ki je zelo priročno tudi za solato.
  • Kosilo naj torej nujno in kadar je le mogoče vključuje zelenjavno juho – vsakič drugačno, da se ne naveličate okusa (npr. cvetačna, brokolijeva, zeljna, bučkina). Odlična varianta zelenjavne juhe je tudi, če v mesno osnovo, ki ste ji posneli maščobo, vkuhate surove rezine zelenjave (npr. cvetača, brokoli, korenček, zelje, peteršilj, drobnjak), saj boste z žvečenjem take juhe dali možganom jasen signal, da ste začeli jesti. Če pripravite juho iz pasirane zelenjave, ravno s tem namenom pustite nekaj zelenjave v koščkih in juho dobro prežvečite.
  • Pri kosilu in večerji ne pozabite na solato, pozimi so res priročne zeljnate glave, ki jih imate na zalogi v kleti in hladilniku. Naribana črna redkev, surova rdeča pesa, radič ‒ to je le nekaj idej za solato.
  • Zraven lahko postrežete še kuhano ali pečeno zelenjavo. Svetujem, da jo pripravite naenkrat večjo količino in si na tak način lahko olajšate pripravo hrane.
  • Za kompletno kosilo lahko juho ali solato obogatite z enim izmed zgoraj naštetih virov ogljikovih hidratov in nekaj beljakovin. Pri večerji pa naj bo dodatek pretežno beljakovinski, izjemoma lahko še žlica stročnic ali dve. Če je bila prehrana čez dan bogata, je lahko zelenjavna juha brez dodatkov odlična večerja.
Krvni sladkor prehrana hujšanje

3. Ključno je poznavanje funkcije hrane.

Ko boste naslednjič stali pred hladilnikom in se spraševali »Kaj naj jem?« si je smiselno zastaviti tudi vprašanje »Kaj moje telo v tem trenutku potrebuje?« Če smo v prvi polovici dneva, verjetno zdaj res že dobro poznate odgovor. Ogljikovi hidrati nam dajejo energijo. Poleg tega so za to, da energijo iz hrane izkoristimo, pomembni vitamini in minerali, za katere je dobro, da uživamo v čisto vsakem obroku. Bolj ko gremo proti večeru, manj z energijo bogate hrane potrebujemo. Torej izbiramo beljakovinska živila (ekološka jajca in male porcije mesa, mastne ribe, tofu, pusto skuto, majhne količine sira), iz katerih konkretno energije ne dobimo, in zelenjavo, ki bo poskrbela za prijeten občutek sitosti. Če zvečer jemo z ogljikovimi hidrati bogato hrano oziroma je teh v večernem obroku preveč, naši mitohondriji toliko energije ne morejo uporabiti, kar se kaže z nastajanjem prostih radikalov in posledično prezgodnjim staranjem. Posledice so vidne tudi s težavami s krvnim sladkorjem.

Če si zvečer želimo sladke, slane ali mastne hrane, moramo razlog za to iskati v prvi polovici dneva. Če je potreba po hrani namreč fizična, je to znak, da svojemu telesu nismo dali pravilne hrane takrat, ko jo je potrebovalo. Če pa je vzrok čustvene narave, je zadevo smiselno poglobljeno raziskati. Tu se gre za dolgotrajen proces, ki ni enostaven, a z njegovim razumevanjem si lahko razložimo naučene vzorce, po katerih delujemo in ki vplivajo na pridobivanje teže ter na težave z neurejenim krvnim sladkorjem.

Če za konec povzamem, je bistvenega pomena za dolgotrajen uspeh, da dajemo svojemu telesu polnovreden vir energije takrat, ko ga potrebuje. Zelenjave ni nikoli preveč in iščite vse možne priložnosti, ko jo lahko vključite v svoj jedilnik. Če poznate tudi funkcije hrane, lahko na enostaven način veste, katera hrana je v vsaki situaciji primerna za vas.

Preberite tudi: Najboljši način, kako ohraniti telesno težo po koncu hujšanja

Kostanjev mousse Alenke Košir

Bodi Eko
-
0
Kostanjev mousse Alenke Košir

Alenka Košir, priljubljena športna vaditeljica in prehranska svetovalka, nas vedno znova navdihuje s svojimi svežimi, preprostimi in vedno nadvse privlačnimi kulinaričnimi idejami. Zaupala nam je božanski recept za kostanjev mousse, povprašali pa smo jo tudi za nekaj jesenskih prehranskih nasvetov.

Alenka Košir

Kateri jesenski darovi narave so vam najbolj pri srcu – se ponje odpravite tudi v naravo in kaj najraje pripravite iz njih?

Zelo mi je pri srcu kostanj, ki sem ga rada nabirala že kot otrok s starši. Doma smo ga kuhali in tudi pekli v ponvi, ki jo je oči posebej za to preluknjal, da je bil učinek pečenja podoben kot na žaru. Poleg kuhanja in pečenja pa iz kostanja rada pripravim mousse.

Za vas so super živila sveža zelenjava in sadje lokalnega izvora. Katere so tiste jesenske bombice zdravja, ki bi jih morali redno vključevati na svoj krožnik jeseni?

Poleg kostanja in gob jeseni ne smemo pozabiti na buče in seveda jabolka. Saj veste: »Eno jabolko na dan, prežene zdravnika stran.« Moji otroci imajo zelo radi čežano. Kar nam ostane, jo zamrznem. Super zajtrk, ki mi ga je velikokrat pripravila moja mami, je tudi, če samo naribate jabolko in mu dodate nekaj lešnikov ter kakšen zdrobljen piškot. Pa jabolčni in slivov kompot, seveda.

Kaj jeseni najraje pripravite za svoje otroke, da se lažje spopadajo z začetkom šole in učenjem? Je treba hrano za večje oziroma nove miselne napore prilagoditi?

V večini naše jedilnike prilagajam glede na obdobje živil. Tako da vedno uporabljamo predvsem sezonska živila oziroma to, kar je takrat na voljo. Slovenija je še vedno zelo rodovitna, tako da lahko pripravimo zelo hranilne obroke iz živil, ki izhajajo iz naše okolice. Tega se držimo skozi vse leto in ne samo jeseni, ko se začne šola.

Ali radi pripravljate tudi svojo ozimnico? S čim brez izjeme založite police za zimo?

Vsako leto pripravim različne marmelade: jagodno, slivovo, marelično in borovničevo. Večinoma pri pripravi marmelad uporabim manj sladkorja, kot so ga uporabljale naše mame, in kljub temu so marmelade obstojne. Prav tako zmrznem maline in borovnice ter posušim jabolka. Od zelenjave običajno zmrznem stročji fižol in naredim manjše paketke jušne zelenjave. Naredim tudi paradižnikovo polivko. To je nekako moja klasika.

Vaša najljubša sladka jesenska pregreha?

Zelo rada imam slivovo marmelado in jabolčno pito po receptu družinske prijateljice Angelce.

Kostanjev Mousse

KOSTANJEV MOUSSE

Sestavine:

  • 100 g kuhanega kostanja,
  • 200 ml sladke smetane,
  • 2 rumenjaka,
  • 2 žlici sladkorja,
  • 1 čajna žlička ruma,
  • ščepec soli.

Priprava:

Penasto umešamo rumenjaka, sladkor in sol. Zavremo sladko smetano in vmešamo zmes rumenjakov. Neprestano mešamo, da se smetana malenkost gosti (2–3 minute). Dodamo kuhan kostanj in rum ter vse skupaj zmešamo s paličnim mešalnikom. Kremo razporedimo po kozarcih in postavimo v hladilnik za vsaj 2 uri. Dekoriramo s sladko smetano in naribano črno čokolado. Naj vam tekne.

Preberite tudi: Kostanj za zdravje in jesenske kulinarične užitke

1...464465466...1.122Stran 465 od 1.122