DomovPogovoriLara Komar: Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo...

Lara Komar: Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo boljši

Kje lahko človek poleti najde košček raja? Lara Komar pravi, da v hišici v kampu, kjer si skupaj z družino obdan z naravo. Tam je vse, kar potrebuješ za srečo, edino komarji so odveč – ti jo naravnost obožujejo, vendar naklonjenost (kljub njenemu priimku) ni vzajemna.

Preživljanje poletja v kampu je zagotovo sproščujoče, tako za vas kot za družino, še zlasti pa za sinova.

- Oglas -

V kamp gremo že v začetku maja, takoj ko odprejo in ni še nikogar. Narava je krasna, tudi kakšna srna nas obišče. Lastniki kampa prav pazijo, da v naravo ne posegajo preveč. Tam imamo hišico in okoli nas ni nikogar, zato smo si tudi uredili majhen vrt. Nimamo senčnikov, za senčenje imamo napeta tekstilna jadra, tako da je res občutek, kot da si na morju, čeprav je okoli nas vse zeleno. Najlepše je, da sta otroka v naravi.

V vrtu smo posadili papriko, paradižnik, rožmarin, žajbelj in druge dišave. Ko kuhamo, tako čim več uporabljamo svojo zelenjavo. V bližini je tudi veliko polj, kjer gojijo zelenjavo, največ paradižnik. Tja prineseš svoj košek in si vse sam nabereš, potem ti nabrano stehtajo in plačaš. Opažam, da je otrokoma resnično všeč, da je vse iz narave, da lahko sam pripraviš stvari iz narave. Pred našo hiško je tudi drevo z majhnimi divjimi slivami. Letos sem zlezla na drevo in slivo potresla, da so sadeži popadali na tla, nato smo jih pobrali in naredili marmelado. Kuhala se je ure in ure, ker nismo imeli pektina, da bi se hitreje strdila.

Tako smo jo kuhali res dolgo in bila je odlična. Nekaj smo je podarili sosedom, ki so jo pohvalili. V kampu pridejo k nam tudi zajčki, fazani, tudi veveričke, ki ti kar z dlani zobajo oreščke in semena. Prihaja tudi ogromno vrst ptic, saj je v Gradežu laguna znana po tem, da greš lahko na opazovanje ptic po laguni z barčico. Ptice se oglašajo z množico zvokov, za katere se pogosto sprašuješ, kaj naj bi bili, tudi ponoči, ko se oglašajo nočne ptice.

- Oglas -

Otrokoma so živali verjetno nekaj fantastičnega?

Otrokom je vse »zakon«, celo kobilice. Pred kratkim je bilo ravno obdobje, ko škržati zamenjajo svoje lupinice, tako da imamo tudi škatlo, kamor jih spravljamo, in imamo že celo zbirko. Imamo tudi zbirko školjkic in ptičjih peres, zlasti peresa šoj so čudovitih barv. Otrokoma je to izjemno zanimivo. Čim manj vzameš s sabo na dopust, tem bolje se zaveš, da najdejo otroci v naravi vse, kar potrebujejo. Vedno pa sicer vzamemo s seboj kolesa, da se lahko peljeta in raziskujeta. V času dopusta je imela tudi babica rojstni dan in tako smo ji nabrali tudi divje rože.

Lara Komar

Kaj pa vaš maček? Je ostal sam doma?

Mačkon je šel z nami. Tudi sosed v kampu ima mačko in psa in celo živali so se spoprijateljile in se družijo oziroma imajo dopust. Ker ni ograj, tako včasih slišiš ponoči hrustanje in običajno je sosedova mačka, ki pride do posodice s hrano in na obisk. Naša mačka je na srečo bolj hišne narave, tako da ne gre za zajci, da bi jih preganjala in lovila, ampak je bolj lena.

- Oglas -

Nekoč ste razkrili, da vas je dedek naučil, da je treba dan začeti s krtačenjem mačka.

Ampak to je bilo bolj takšno posebno krtačenje s telovadbo. Najprej jo moraš prijeti za noge in jo spustiti, da se predrami. Trikrat. Moj dedek si je zamislil cel ritual. Nato jo moraš dobro počohati in nato skrtačiti. To je mačja jutranja telovadba, da se ta vsako jutro dobro zbudi skupaj s tabo, pa čeprav so mačke sicer bolj aktivne ponoči. Enkrat je naša mačka tudi skotila na sestrini postelji. Zjutraj jo je pozdravilo šest muck.

Sicer v mladosti nisem živela na kmetiji, ampak doma smo imeli mucke in psa. Ko sem bila deklica, smo šli tudi na počitnice v Portorož in tam je bila na hribu nad mestom tudi kmetija, kjer mi je bilo kot otroku najlepše. Imeli so kozice, zajčke, kokoške, molzla sem krave in tudi prvič videla, kako pride piščanček iz lupine. Bilo mi je všeč, da sem prosta v naravi, da lahko plezam po drevesih. To imam še vedno v sebi in vesela sem, da lahko to podarim tudi svojima sinovoma. Vidim, da uživata, se na morju ukvarjata z ribicami in rakci. Babico je strah tako kobilic kot rakcev, jaz pa sem ju potem naučila, kako ravnati z rakci, kako jih lepo prijeti. Ko pridejo turisti z otroki, ki ne vedo, kako ravnati z njimi, in jih dajejo v posodice ter na sonce, gresta fanta celo sama do njih in jim povesta, da rakci pri tem trpijo. Turistom povesta, da je dom rakcev v morju, da jih morajo izpustiti.

Ljubezen do narave je torej privzgojena, prenaša se s staršev na otroke.

Tudi otroci te veliko naučijo. Pri njih je vse bolj čisto in precej bolj neposredno so povezani z naravo. Ko odrastemo, to pogosto pozabimo, nato pa se zaradi otrok tega ponovno naučimo. Prav je, da naravo ščitimo in spoštujemo vsa živa bitja okoli sebe. Razen komarjev … (smeh) Lagune so zaradi stoječe vode polne komarjev, ampak smo se znašli tudi glede tega. Imamo naravna sredstva iz eteričnih olj čajevca, limonske trave, bazilike, citronke, evkaliptusa, mete in geranije. Najprej sem takšno sredstvo proti komarjem kupila, nato smo ga naredili tudi sami doma.

Lepo je, da narediš kaj naravnega tudi sam, na dopustu pa je za takšne stvari res čas. Ko ni dela in si obdan zgolj s soncem, morjem in drevesi, se lahko za takšno ustvarjanje najde ogromno časa. Enostavno se naučiš, da lahko marsikaj narediš sam. In prav otroci te opomnijo na to, ker so bolj povezani z vsemi živimi bitji. Tako kot imamo v hiški mravlje in bi jih lahko uničili, a sta otroka nad njimi povsem navdušena in gledata, kako lezejo naokoli. Odnos otrok do narave je povsem drugačen. Zato je potem, ko odrastemo in na ta odnos pozabimo, odlično, da nas nanj spet opomnijo. Da se spet zavemo pristnega stika.

Se torej posvečate naravi in se izogibate tehnologiji? Otroka ne uporabljata tablice in ne igrata igric na pametnih telefonih?

Ravno danes je bil objavljen članek o tem, kako sem obupana, ker so mi vdrli v profil na Instagramu. Ob tem mi seveda ni vseeno, saj mi je zablokiral telefon, dobivam čudna sporočila na elektronsko pošto in podobno in me čaka prav danes tudi obisk policije v Trstu. Ampak seveda so to senzacionalistični naslovi, ki so dobri tako za medije kot zame. Tudi otroka seveda uporabljata sodobne tehnologije. Televizija je lahko koristna in poučna, je pa res, da so vsebine za otroke danes veliko boljše, kot so bile v moji mladosti, ko je bila televizija res hudič in smo gledali risanke, v katerih so bili vedno nasilje in pretepi, ali pa zgodbe, v katerih so otrokom umrli starši. Groza. Danes je televizija veliko bolj napredna in vsebine za otroke so dobro naštudirane in so jim tudi bolj prilagojene, spodbujajo njihovo razmišljanje in tudi razvijajo družabne teme.

Za določene oddaje je dobro, da jih otroci gledajo. Prav tako je normalno, da če imamo starši pametne telefone, da jih bodo začeli uporabljati tudi otroci. Najbolj nesmiselno je, da sam nekaj uporabljaš, otroku pa to prepoveš oziroma predstaviš kot nekaj zloveščega. Dobro je, da jim stvari pravilno predstaviš in razložiš. Ne nazadnje so na pametnih telefonih tudi igrice, ki so zanimive in pametne. Naj jih otroci pogledajo in se poigrajo. Družba se razvija, treba je upoštevati, kje živimo in v kakšnem času. Ne moremo jim reči ne in jih usmerjati zgolj v naravo. Je pa res, da mi na morju nimamo televizije in je otroka niti malo ne pogrešata, saj je toliko drugih, zanimivejših stvari. Pride pa dan, ko sta malo utrujena, in takrat jima preberem kakšno knjigo, če sem utrujena tudi sama in takrat seveda ne bi brala, samostojnega listanja knjig pa se naveličata, potem lahko bolj aktivno dogajanje zamenja tudi kakšna družabna igra. Tako se ustvari prijeten, povezan trenutek. Tehnologija torej ni zlo, je pa pomembno, kako jo otrokom predstaviš in kakšen odnos imaš do nje sam.

Lara Komar

Se tudi veliko gibate in ukvarjate s športom?

Veliko kolesarimo, večkrat gremo od svoje hiške na kolesarski izlet do Gradeža, to je kakšnih deset kilometrov. Starejši sin kolesari sam in tako naredi sam dvajset kilometrov, mlajši pa je v sedežu na mojem kolesu. Lani smo začeli tudi supati, saj je mirno morje v laguni za to kot nalašč. Z možem veslava vsak na svojem supu, otroka sedita, imamo se zelo lepo. Letos sem se prvič udeležila tudi joge ob polni luni. Zbrali smo se na plaži, ob deseti zvečer, poleg lune je svetlobo dajalo še nekaj sveč. Inštruktorica je vodila jogo tako rekoč v temi, saj je bil ob polni luni hkrati tudi delni lunin mrk. Bilo je fantastično. Jogo sicer izvajam in imam nekaj znanja, tako da sem se spraševala, kako bo vse skupaj potekalo v temi.

Mislila sem, da bo šlo verjetno za bolj meditativno obliko, ampak ne – inštruktorica je bila tako dobra, da smo izvajali vse asane, tudi tiste malo težje. To je trajalo celo uro, nato smo si vzeli še pol ure za meditacijo. Vse je bilo povezano z jin delom sveta, torej s tisto energijo, ki jo po navadi povezujemo z ženskim delom, četudi jin in jang dejansko nista prav ženski in moški princip – jin označuje tisto, kar je bolj duhovno, introspektivno. Vse je bilo povezano s tem, vse asane povezane z luno. Ista inštruktorica organizira tudi jogo na supu. Tega še nisem preizkusila, ampak mislim, da bom – še letos.

Je joga vaša vsakdanja praksa?

Zadala sem si, da grem na jogo vsaj enkrat tedensko. V Trstu je studio prav v moji ulici in nudijo tudi triletno šolo, s katero postaneš inštruktor joge, kar si zelo želim. Odlično je, da je šola povezana tudi z ašramom v Indiji, kamor greš na prakso. Vendar za to še ni pravi čas, zaenkrat mi obveznosti ne omogočajo, da bi to uresničila. Nekoč pa bom, saj me joga resnično zanima. Povezuje nas s tem, kar smo, eno. Pomaga nam, da se naučimo razmišljati drugače, da se povežemo s svojo esenco, s svojim jedrom, in tako očistimo tudi svoje odnose, delujemo drugače in se drugače povežemo z vsem, kar je okoli nas.

Si rečete: ko bom velika, bom …

Ja, ko bom velika. (smeh) Za takrat imam kar nekaj načrtov. Tudi balerina bi bila. (smeh) Ne čisto prava balerina, ampak pač takšna, ki malo pleše. V kampu na morju je prav zdaj skupina mladih animatorjev, ki nas učijo plesa, in tako ves čas plešemo in nastopamo. Ravno včeraj je nastopil tudi moj starejši sin. Sredi poletja je sicer odlično zapel »Mi delamo snežaka«. (smeh) Tudi petje in ples nas odlično povezujeta s tistim, kar je bistveno za pristno življenje. Kot pravi neki rek, mislim, da iz Južne Amerike, je treba vsak dan peti in plesati, saj to prinaša srečo v življenje. V to resnično verjamem, saj doživljanje glasbe pomaga, da se osvobajaš.

Marsikdo si dela takšne načrte tudi za stara leta in pravi, da bo šel po upokojitvi živet nekam v naravo, na primer na Veliko planino, kjer bo pasel krave in delal sir.

Verjetno ne bi šla nekam daleč v naravo, kjer bi se povsem izolirala in živela bolj kot ne sama, saj imam rada družbo in ljudi. Lepo mi je, ker imamo ob hiši v Trstu vrt in res veliko življenja, in všeč mi je utrip, življenje med ljudmi. Rada imam jutranjo kavo v kavarni, ko se svet okoli mene prebuja in ga opazujem. Sem inštruktorica pilatesa in včasih sem imela vadbo vsako jutro ob osmih, preden sem odšla na vajo v gledališče. V pilates sem v zadnjem delu že takrat vedno vpletala jogo, povedala kaj o luni in o tem, ali je primeren dan za nego las ali kože, primeren dan za prenehanje kajenja in podobno, kaj se dogaja z vesoljem in planeti … In že takrat sem začutila, da mi je to res blizu, zato bo že omenjena šola joge ali ajurvede tisto, kar bom izbrala. Všeč sta mi predvsem joga hatha in aštanga, ki je bolj »konkretna« in zahtevna.

Lara Komar

Da vam je gibanje blizu, ste dokazali tudi v gledališki predstavi o tržaških alpinistih.

Ja, v tej predstavi smo plezali in je bilo potrebnega precej treninga. Sicer pa sem nekoč z družbo tudi sama malo plezala. V skali, v naravi. To mi je eden najlepših športov, saj si zunaj in imaš občutek, da si nekaj premagal. Gibaš se navzgor, proti vrhu, kar je kar nekam meditativno. Dvigaš se, greš proti nebu, in ne premagaš skale, temveč samega sebe. Plezanje mi je bilo zelo všeč.

Se vam zdi, da ljudje vemo, da narave ne moremo zgolj obiskovati, temveč jo moramo tudi vzdrževati?

Občutek imam, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni. Tudi Slovenija je v tem veliko bolj napredna od Italije, tako glede ločevanja odpadkov kot odnosa na splošno. V Ljubljani je na primer zelo veliko zelenja, v Trstu ga ni. Niti na ulici nimamo ločenih zabojnikov za ločevanje odpadkov. Tudi na morju, ob baru na plaži, kjer prodajajo pijačo in sladoled, so tako imeli en sam plastičen smetnjak za vse odpadke. In vedno je bil zvrhano poln.

Tako smo se z možem in otrokoma dogovorili, da bomo mi pripravili zabojčke, da se bodo lahko ločevali papir, plastika in drugi odpadki. In stvar odlično deluje. Ljudje se zavedajo, da je treba prihodnost varovati. Zelo mi je všeč modra misel ameriških staroselcev, ki pravijo, da sveta nismo podedovali od prednikov, temveč si ga sposojamo od naših otrok. To zagotovo drži. Realno je sicer težko živeti povsem »zero waste«, torej brez vsakega odpadka, saj današnji svet tega v praksi ne omogoča, ker je tempo življenja prehud. Lahko pa k temu stremiš in se z ozaveščenostjo čim bolj približaš življenju, ki naravi ne škodi. Treba se je truditi, da si z vsakim dnem malo boljši. Če bi se vsakdo malo potrudil …

To bi bila zmaga za okolje. In zdi se mi, da je to resnično v zraku – da se ljudje trudijo. Ko sem bila ambasadorka Festivala za ljubitelje živali v Novi Gorici, je bilo tam izjemno veliko družin in dobila sem občutek, da ljudje prav uživajo, če lahko naredijo nekaj dobrega. Ne gre zgolj za to, da delajo tisto, kar je prav, ampak se vidi, da gre za dejanja iz srca. Ne nazadnje je naše okolje naš dom. Če povsem poenostavimo: tudi v svojem domu, v svojem stanovanju, ne bi smeti in plastike odvrgel kar na tla.

Bi moralo biti več akcij, ki bi opozarjale na to?

Malo spremljam Ekologe brez meja in vidim, da imajo kar nekaj akcij, da organizirajo razne zanimive stvari, da imajo moč in jo še pridobivajo. Mislim, da smo šli čez tisto obdobje, ko je bilo biti ozaveščen neki trend, ko si bil »in«, če si bil eko. Zdaj je to mimo, saj smo tako rekoč že skoraj vsi eko, in zdaj se ustvarja tista dodana vrednost, ko se tega res lotevamo iz srca. Ko tako živiš zaradi lastnih prepričanj in zato, ker ti to nekaj pomeni, ne zaradi drugih in vtisa nanje.

Lara Komar

Spada k temu tudi kozmetika? Pazite, da je naravna?

Seveda gledam, da je naravna. V bližini mojega doma je mala trgovina, »erboristeria«, kjer prodajajo same naravne stvari, od zdravil do kozmetike. Tam dela starejša gospa Oriana, ki mi že leta pomaga pri izbiri. Tako uporabljam res eko kozmetiko. Uporabljam celo naravno zobno pasto s kokosom in ogljem. Sama doma pa kozmetike ne izdelujem, edino piling si kdaj naredim povsem sama. Da bi si naravno kozmetiko delala sama, pa žal nimam niti znanja niti časa. Sicer pa veliko uporabljam eterična olja, zelo rada imam olje geranije, ki ga uporabljam namesto parfuma. Pa še proti komarjem je. (smeh)

Se je vaše življenje zelo spremenilo, odkar vas ne poznajo zgolj obiskovalci gledališča v Trstu, temveč vas zaradi Reke ljubezni pozna vsa Slovenija?

Moja situacija je precej posebna, saj živim v Trstu, kjer lika Irene, ki mi je v Sloveniji prinesel takšno prepoznavnost, sploh ne poznajo. To je prednost in doma lahko živim tako, kot sem živela. Ko pridem v Slovenijo, je vse ena velika igra, ki je moje delo in poklic, in v tem uživam. Ni pa to nikoli poseglo v moje intimno življenje in v moj vsakdan, tako da lahko še naprej živim normalno. Čeprav moj oče zbira izrezke iz časopisov s članki o meni. (smeh) V Sloveniji se tako zelo zabavam in mi je lepo, tudi izkušnje z oboževalci so zgolj pozitivne in polne komplimentov.

Kateri je vaš življenjski moto? Kaj je tisto, kar bi položili na srce prav vsakomur?

Sami se odločimo, kako bomo živeli. Če se potrudimo, da smo dobre volje, je to največja zmaga v življenju. Če smo dobre volje, namreč ne moremo škodovati ali narediti česa slabega. Ko si dobre volje, imaš rad sebe, posledično pa tudi sočloveka in živali – no, razen komarjev.

- Oglas -
Uršula Novak
Uršula Novak
Uršula Novak je avtorica vsebin s področja zdrave prehrane in zdrave telesne teže, odlično pa se znajde tudi v vlogi novinarke v intervjujih. Je tudi inštruktorica fitnesa in osebna trenerka.

NAJNOVEJŠE