Marija Štremfelj je prva in še vedno edina Slovenka, ki je osvojila najvišjo goro sveta, Mount Everest, ki je kulisa najinega pogovora ob srebanju črne, sladke kave na njenem domu v Kranju. Iskriv pogled in nasmešek naznanjata, da ji misli pogosto uidejo na vrh sveta, a njeno življenje je polno tudi v dolini. Je učiteljica, gorska vodnica in mentorica programa Mepi, predvsem pa oseba, polna ljubezni in iskrenih odnosov.

Marija Štremfelj

Tole urico najinega pogovora ste si odtrgali od natrpanega šolskega urnika; na gimnaziji Kranj poučujete biologijo, zelo ste aktivni kot gorska vodnica ‒ poleti sta z možem stala na vrhu sedemtisočaka Pik Lenina, proste trenutke radi užijete v družbi treh vnukov. Začetek 60-ih torej ni ovira za aktivno življenje.

Ne, nikakor ne. Z možem Andrejem še vedno osvajava vrhove, le da ‒ kot je povedal v nekem intervjuju ‒ se ti nekoliko nižajo (smeh). Pa vendarle lahko v letih, v katerih sva, še vedno suvereno plezava. Je pa res, da sva alpinizmu zvesta že 40 let in da je najin organizem v neki formi.

Za vikende torej ne posedata pred televizijo?

Ne, tudi če dežuje, se odpraviva vsaj na Jošt, pogosto pa s seboj vzameva tudi vnuke. Sicer pa so tudi obdobja, ki jih preživim doma, predvsem zaradi službenih obveznosti; to so časi testov, zaključevanja ocen. Vendar mi je veliko ljubše preživljanje časa zunaj, v naravi.

Marija Štremfelj

Dragoceni čas v naravi preživljate tudi kot mentorica mednarodnega programa Mepi, v katerega so vključeni mladi, stari od 14 do 25 let. Kaj vas je pri tem programu pritegnilo?

Menim, da Mepi mlade v obdobju odraščanja, ko se najbolj iščejo, na igriv način oblikuje v zdrave, aktivne in odprte osebe. Kot učiteljica namreč opažam, da mladi nimajo več izkušnje stika z naravo, tudi dobrih občutkov, ki jih dosežejo s tem, da neko delo opravijo zastonj, ne poznajo. Živijo v gosto naseljenih mestih, čas pa jim zapolnjujejo računalniki in telefoni. Pri Mepiju se naučijo raznih veščin, se izpopolnjujejo v športu, posvečajo se prostovoljstvu, najbolj pa jih pritegnejo odprave.

Pri odpravah morajo nekaj dni preživeti v naravi, kar je po eni strani zelo zahtevno, po drugi pa v takšnih okoliščinah tkejo pomembne osebne vezi in si pomagajo. Vmes seveda doživljajo padce, na koncu, ko dosežejo cilj, pa je ves njihov trud poplačam z neopisljivim veseljem. Spominjam se, kako so plesali, peli, vriskali, ko so po štirih dneh hoje iz Trente do izvira Soče zagledali avtobus. Takrat so vsi napori pozabljeni, ostane jim le notranja sreča. In mislim, da je to dobra popotnica za življenje.

Ste se tudi vi srečevali s podobnimi občutki kot alpinistka; s srečo, ko ste dosegli vrh, ko je bilo vse garanje poplačano?

Ja, tudi pri sebi opažam, da mi je tisti del življenja, ko sem hodila po poteh, res ogromno dal. Pa ne mislim zgolj na športni vidik plezanja, ampak tudi na druge vidike, ki jih doživljaš kot alpinist; da živiš v naravi, brez materialnega izobilja, da opazuješ naravne lepote, kar je, vsaj zame, nekakšna hrana za dušo. Predvsem mi je veliko dal Nepal, ki je kot nekakšen virus, tak, ki se ga ne znebiš in si ga želiš ponavljati. Občutke, ki jih doživljaš v Nepalu, je najbolje opisala sodelavka, ko je bila prvič tam, z besedami: »Prvič v življenju se mi je zgodilo, da v vseh 16-ih dneh nisem pomislila na nič drugega kot na to, kar se je dogajalo okoli mene.« Življenje ob vznožju Himalaje te posrka, samo sprejemaš, tu pa oddajaš, znaš ceniti vse, kar imaš. Sicer pa zadnja leta v mesta, tudi v Katmandu, že pljuskata potrošništvo in globalizacija, in čeprav ni nujno, da so vse novosti slabe, opažam, da se med ljudmi že pojavljata nezadovoljstvo in odtujenost.

Menite, da je gonja za materialnimi dobrinami neizogibna, nekakšna univerzalna zakonitost človeštva?
Menim, da je nujno imeti toliko materialnih dobrin, da lahko normalno in spodobno živimo, želim pa si, da nabiranje materialnih stvari ni moj glavni cilj v življenju. Veliko pomembnejši so odnosi. Kaj pa nam ostane, ko smo na bolniški postelji? Koliko ljudi nas pride obiskat? Toliko, kolikor odnosov smo si spletli v življenju.

In vsa čistost odnosov, brez nepotrebne navlake, se udejanja prav v alpinizmu. Kajti ko se navežeš na vrv, se povsem zaupaš človeku. Z njim lahko padeš tudi v globino.

Ja, res je. V alpinizmu krepiš zaupanje oziroma sposobnost zaupanja, kar se mi zdi za življenje zelo pomembno. Če želim biti svobodna, moram zaupati tako Andreju kot drugim, sorodnikom, prijateljem, učencem. Nenehni dvomi pa te kot vrvice nekam priklenejo, da ne moreš živeti. Več ko je zaupanja, boljša je kakovost življenja. Manj ko imaš zaupanja, bolj si sam. To pa ni dobro.

Torej lahko sklepamo, da alpinizem pravzaprav krepi vajino partnersko zvezo?

Ja, čeprav menim, da mora imeti partnerstvo neko osebnostno značajsko podlago; pač, da se z nekom ujameš. Je pa res, da se tudi zaradi alpinizma v partnerstvu ohranjajo vezi. Dober si tam, kjer delaš kilometre. In odnosi se ohranijo le, če si skupaj, če si v stiku. Sicer pa poznam veliko primerov, ko so ženske po porodu prenehale s plezanjem. Andreju pa je bilo povsem jasno, da bova tudi potem, ko sva že imela otroke, plezala skupaj. Kot moški je razumel, da kljub temu, da otrok mamo posrka za leto, dve, tudi ženska potrebuje neko aktivnost. Takšen je njegov značaj; veliko mu pomeni, da se imamo vsi tisti, ki smo okoli njega, dobro. Čez vikend sva tako skupaj plezala, potem, ko sva prišla domov, pa sva skupaj kuhala, pospravljala, opravljala gospodinjska opravila. In že to je nekakšna značajska poteza, ki povleče vse za sabo. Tukaj sva se pač našla. In imava se res dobro (smeh).

Z Andrejem sta tudi prvi zakonski par, zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Sta se imela namen ovekovečiti s to lovoriko?

Ne, sploh ne. Midva sva vedno živela tako, da so nama cilji prihajali na pot, kot bi rekel Nejc Zaplotnik, ki je bil najin dober prijatelj. Ko pa se je nekaj pojavilo na najini poti, sva verjela, da nama je to namenjeno in da se bo dobro končalo. Ko sva se leta 1990, skupaj z že pokojnim Janezom Jegličem in še enim šerpo, odpravila na Everest, sva bila v zelo dobri kondicijski formi. In ko smo dosegli vrh, 8800 metrov, je bil res čudovit dan, jasen, lahko smo ga užili v vsej njegovi lepoti. Sneli smo maske, se fotografirali, vriskali, kakšno uro smo bili gor. Res smo uživali. Da sva prva zakonca, ki sva prišla na »streho sveta« sva izvedela šele v Katmanduju, ko naju je o najinem podvigu temeljito izprašala tamkajšnja kronistka, gospodična Holly. Ona je bila tista, ki je ugotovila, da sva vrh osvojila pol ure pred drugima dvema zakoncema. Ko sva šla od doma, na to sploh nisva pomislila.

To pa ni bil edini osemtisočak v vaši karieri, osvojili ste kar štiri in ste tudi prva Slovenka, ki je priplezala na 8000 metrov. Koliko časa ste potrebovali, da ste prišli na Everest?

Da sem se prilagodila na višino, sem potrebovala tri tedne, sam vzpon od baznega tabora na Everest pa je trajal tri, skupaj s spustom, štiri dni. Vrh smo dosegli 7. oktobra in to je bil tisto leto zadnji dan, ko je bilo mogoče priti na Everest. Že naslednji dan je na vrhu pihal orkanski veter 200 kilometrov na uro. Tako da je tudi v alpinizmu zelo pomembna športna sreča.

Menite, da je prilagoditev organizma, da deluje na višini z manj kisika, težja kot samo plezanje po gorah?

Ja, zame je aklimatizacija najtežji del. Pri tem sva si z Andrejem zelo različna; on se prilagodi na višino zelo hitro, jaz za to potrebujem dalj časa. Ko doživljaš višinske težave, pa se počutiš res grozno; imaš glavobol, bruhaš, slabo ti je. Na Everestu sem se nekajkrat vprašala, kaj sploh počnem tam. Imela sem občutek, da mi bo organizem odpovedal. Vendar potem, ko je minilo, je bilo v redu in spet sem lahko delala to, za kar sem prišla. Je pa res, da je pri vzponu na Everest zelo nevaren približno 500 metrov dolg ledeni slap, ki ima razpoke, v katere lahko padeš, in velike snežne gmote, ki se lahko podrejo. Zaradi takega podora je umrl Nejc Zaplotnik. Ta »objektivno nevaren« slap smo kar se da hitro preplezali.

Medtem ko sta osvajala vrhove Himalaje, sta bila že starša. Je bila težka odločitev pustiti otroka doma? Sta veliko tehtala?

Vedno sva tehtala. Nikoli nisva šla na vse odprave, ki so se nama ponudile, vsaj jaz ne. Ogromno je odprav, ki sem jih zavrnila; ali ni bilo časovne možnosti, ali ni bilo varstva, ali sem ocenila, da je prenevarno. Tudi za Everest sva kar dolgo kolebala ali bi šla ali ne. Razmišljala sva tudi, da bi se na vrh odpravila vsak zase, a sva se potem odločila, da greva skupaj. In potem, ko sva se odločila, se nisva več obremenjevala s stvarmi. Tudi na sami odpravi praktično nisem mislila na dom. Toda tisti trenutek, ko sem prišla z vrha, bi najraje najela helikopter in se odpeljala domov. Tako sem pogrešala otroka. Ko sva bila doma, pa sva se otrokom vedno stoodstotno posvetila, kasneje sva dobila še hčerko. Skupaj smo veliko potovali, športno plezali v tujini. In še danes smo zelo povezani, čeprav je najstarejša hči stara že 37 let.

Sicer pa prihajam iz družine z desetimi otroki, tako da otroka, ko sva šla na odpravo, nista občutila neke vrzeli, bila sta doma, z mojo mamo, sestro. Zaradi dobrega družinskega zaledja težav z varstvom nisem imela. In danes kot babica to tudi zelo rada vračam svoji hčeri, ker vem, koliko mi je to takrat pomenilo.

Marija Štremfelj

Pa vendar, vas nikoli niso preplavile črnoglede misli: »Kaj pa, če se mi kaj zgodi?«

Tako jaz kot noben drug alpinist ne gre nikoli v hribe z mislijo, da se nama bo kaj hudega zgodilo. Vedno se odločimo za nekaj, kar mislimo, da smo sposobni izpeljati. Če pa plezamo težavnostno stopnjo šest in se nam v trojki odkrhne oprijem, potem je to tista zadnja točka. Sama sem veren človek. In ena izmed pomembnejših misli, vsaj zame, je, da se ne moremo odločati o tem, kateremu staršu se bomo rodili, tudi kje bomo umrli verjetno ne, vmes pa se lahko odločamo za svojo pot, lahko si urejamo kakovost svojega življenja.

Vaša sestra, soplezalka in prijateljica je izgubila življenje v gorah pri plezanju z vašim možem, medtem ko ste bili doma z dvomesečnim dojenčkom. Ste takrat mislili opustiti plezanje?

Ko se je pri plezanju leta 1980 smrtno ponesrečila moja sestra, in to še z Andrejem, se mi je svet sesul. Takrat sem se dejansko odločila, da nekaj časa ne bom plezala. A sčasoma sem spoznala, da se spreminjam v neko zagrenjeno, sitno, zoprno osebo, ki svoje nezadovoljstvo in žalost razliva okoli sebe. In spominjam se, ko sem nekega dne rekla Andreju: »A greva? Samo malo …« In potem, ko sem bila v hribih, sem vedela, da je to moja pot, ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene. In ja, vsaka smrt me prizadene. Zelo. Vendar poskušam izluščiti vzrok zanjo, da ga ne bi ponovila. Sicer pa, smrti so takšne in drugačne; doživljaš jih v gorah, na bolniški postelji, med ljudmi, ki jih imaš rad. In mislim, da če bi neprestano o tem razmišljala, bi bila kakovost mojega življenja precej žalostna. Tudi če bi doživela 90 let, pa če bi bila neka zagrenjena ženska, mislim, da dolžina življenja ne odtehta njegove kakovosti.

Menite, da lahko alpinizem kot nasprotje hitrega, pogosto plehkega življenja, pritegne v tolikšni meri, da ne znaš več živeti brez njega?

Vsak material ali dejavnost, tudi alpinizem, se lahko zlorabi. Če je življenje v dolini zate zgolj čakanje na konec tedna, ko boš šel lahko v hribe, mislim, da je to izgubljenih pet dni tvojega časa. Meni hribi pomenijo dopolnitev mojega življenja, izjemno notranje zadovoljstvo, nazaj se vrnem polna energije. V hribih izluščiš tiste pomembne stvari in spoznaš, katere so balast. Plezanje, tudi športno, je oblika meditacije, saj se pri tem osredotočaš zgolj na eno stvar. Ni pa to za vse. Marsikdo mi reče po kakšnem predavanju: »Jaz pa nikoli ne hodim v hribe.« In mu odvrnem: »Joj, oprosti, ampak če bi vsi šli, bi bila pa takšna gneča!«