So obšolske dejavnosti res najboljše za razvoj otrokovih talentov? Kdaj naj otroka vpišemo v dejavnosti in kako mu v široki ponudbi, ki največkrat povzroči, da bi bil naš rad vsepovsod, kjer so njegovi prijatelji in ker je to pač trenutno v modi, postavimo mejo? Ste slab starš, če ne želite biti otrokov osebni taksist?

Velika izbira interesnih dejavnosti in krožkov žal mnogokrat prinese tudi veliko starševskih dilem. Najbolj ironično je, da starši otroka v njegovem razvoju ne želijo ukalupljati in si želijo, da bi bil drugačen, a kot ugotavlja specialni pedagog in iskan strokovnjak za vzgojne izzive sedanjega časa Marko Juhant, to pogosto povzročijo prav tako, da ga vpišejo na iste interesne dejavnosti, ki jih obiskuje večina drugih otrok, ker je ta dejavnost trenutno moderna.

Marko Juhant
Marko Juhant / Osebni arhiv

A če želite, da bo vaš otrok izstopal, morate za to, kot pojasnjuje Juhant, poskrbeti že z izbiro prostočasnih dejavnosti: »Če želite, da bi bil vaš otrok drugačen, mu morate omogočiti tudi drugačne življenjske izkušnje.«

Lahko preveč krožkov in interesnih dejavnosti negativno vpliva na otroka? Kako?

Seveda. Srečal sem se že z obilico otrok, ki so preprosto tako utrujeni, da doma samo še spijo. Možgane izklopijo s pomočjo računalnika, s katerim igrajo igrice, v katerih sploh ne uživajo, ampak jih igrajo zato, da jim ni treba razmišljati. Odprejo si knjigo in so dvajset minut na eni strani, saj niso zmožni učenja. Zdaj imajo že nekateri otroci velike podočnjake in ko pogledaš mamo, ima takšne podočnjake tudi ona. Dobro bi se bilo zavedati, da preveč načrtovano družinsko življenje pomeni, da družinski člani živijo urnik, namesto da bi živeli svoje življenje.

Nekateri otroci so v interesne dejavnosti, treninge, krožke vključeni že zelo zgodaj. Kako tovrstno udejstvovanje vpliva na otroke?

Danes želijo starši otroka v obšolske dejavnosti vključiti čim prej, zato da otroci ne bodo sami in da bodo vključeni v družbo. Pri tem pozabljajo, da jih vključujejo v vodene dejavnosti in vodeno družbo. Starši se morajo zavedati, da pri tovrstnih aktivnostih manjka spontanosti in je razvoj otroka zato zaradi ozke usmerjenosti dejavnosti zelo omejen. Če otroka starši recimo pošljejo na zgodnje učenje jezika, njegov razvoj v času trajanja tečaja s tem omejijo na to področje. Takšne dejavnosti imajo poleg tega vedno usmerjen program, ki je na prvem mestu, šele potem pa je socializacija otroka.

Kako torej otroku omogočiti tako uspešno integracijo z vrstniki kot razvoj na več področjih?

Starši bi otroku naredili veliko več koristi, če bi mu omogočili prosto igro z drugimi otroki. To preprosto pomeni, da so starši takrat v bližini, vendar ne posegajo v igro otrok. Otroci med igro, v kateri denimo tečejo od drevesa do drevesa, sami postavljajo pravila, kar jim prinese večjo dobrobit kot katera koli od usmerjenih dejavnosti. Samo pri tovrstnih aktivnostih je namreč aktiven celoten živčni in možganski sistem, pri vseh usmerjenih dejavnostih pa je samo deloma.

Otroci prosti čas

Kdaj je torej sploh smiselno začeti z dodatnimi dejavnostmi?

Zagotovo šele potem, ko prične otrok obiskovati šolo. Zgodnje učenje resda pripomore k razvoju otroka, a samo če se otrok tudi sprosti z igro, ne pa da je zgodnje učenje edina aktivnost, kjer se srečuje z drugimi vrstniki.

Koliko časa na teden naj bi otroci namenili obšolskim dejavnostim? Kako najti pravo mero med časom, ki ga v preostalem času namenjajo za učenje, časom za družino in obšolskimi dejavnostmi?

Velikokrat slišim, da šola otrokom ukrade otroštvo. To ni res, otroštvo jim ukradejo starši s tem, ko otroke vpišejo v dejavnosti, kamor jih morajo potem voziti in s tem izgubljajo prosti čas. Za otroka do četrtega razreda osnovne šole tako naj za obšolske dejavnosti ne bosta nikoli namenjeni več kot dve uri na teden. Prav tako naj ne gre za več kot dve dejavnosti, saj to takoj pomeni tri ali štiri ure, ki jih starši ukradejo otrokovemu prostem času.

Kako to mislite, kradejo prosti čas? Saj gre vendar načeloma tudi za dejavnosti, ki otroke veselijo in jih v prostem času radi obiskujejo?

Obšolske dejavnosti so obveznosti, tu ne gre za prosti čas, to ni zabava za otroke. Čeprav nekateri skušajo tovrstne dejavnosti predstaviti tako, je realnost drugačna. Fantje si ob vpisu na nogomet predstavljajo, da bodo ves čas igrali nogomet, resnica pa je, da bodo v dveh urah od tega nogomet mogoče igrali dvajset minut.

Je potem normalno, da se otroci ne udeležujejo nobene obšolske dejavnosti? Imajo zato manj možnosti, da odkrijejo svoja močnejša področja? Lahko ta odkrijejo tudi drugače, v domačem okolju?

Če imajo otroci doma polno življenje, če imajo brate sestre in če zapolnijo svojo senzoriko z vsemi signali, je to povsem normalno. Risarska šola je slab nadomestek igranja s kredo na domačem dvorišču. Seveda lahko tudi doma odkrijejo otrokove talente, če se seveda raje več ne ukvarjajo s tem, kam vse ga bodo peljali, kot z razmišljanjem o tem, kaj bo otrok doživel. Pomembno je razmišljanje o doživljanju sveta in ne to, kar otrok ima.

Otrok v šoli

Dandanes nekatere šole, društva ipd. ponujajo izjemno širok nabor dodatnih dejavnosti za otroke. Kako to vpliva na otroka in kdo naj se odloči, katero dejavnost bo otrok obiskoval – starš ali otrok?

Na otroka pestra izbira dejavnosti seveda vpliva tako, da hoče vse, deloma tudi zato, ker imajo otroci v resnici močno željo ugoditi staršem. Po drugi strani imajo tudi starši težave s tem, da otroku rečejo ne. Staršem svetujem, naj med dejavnostmi naredijo takšno izbiro, da jim je všeč vsaka izmed njih. Otrok pa naj iz teh potem izbere dve. Starši mu lahko pri tem pomagajo tako, da se pogovorijo o prednostih in o tem, česa se lahko nadeja. Otrok si lahko eno izmed dejavnosti izbere tudi sam, a potem mora starše prepričati, zakaj ravno tisto, in verjemite, da bo otroku, če si bo to res želel, uspelo, saj ve, na katere vrednote staršev bo moral pritisniti.

Kako pa prepoznamo kakovostno interesno dejavnost? Na kaj je treba biti pozoren?

Če vam bodo razlagali o čudovitih rezultatih, ki jih dosegajo otroci v njihovih programih, to ne bo prehudo kakovostna stvar. To namreč pomeni, da so močno ciljno usmerjeni in da bodo delali predvsem za rezultate. Verjetno se bodo bolj ukvarjali s tistimi, ki so v tej dejavnosti že uspešni, da se bodo lahko tudi v prihodnje promovirali z uspehi teh otrok. Otrok, ki pa še ni uspešen, pa bo tretje kolo, da bo zadoščeno številkam. Nikoli tudi ne plačajte dejavnosti za celo leto naprej, saj to lahko pomeni tveganje, da se bodo izvajalci trudili le na začetku. Če se dejavnost plačuje v več delih, imajo večjo motivacijo za kakovostno delo.

Pravite, da otrok ni smiselno siliti v nadaljevanje dejavnosti, če ti izgubijo interes. Kako dolgo pa naj vendarle vztrajajo?

Otroci do prve polovice devetletke morajo v neki dejavnosti vztrajati najmanj od začetka šolskega leta pa do božiča. O tem se ne pogovarjamo, ampak postavimo pogoj. Tako dolgo mora obiskovati dejavnost, saj je to zaveza, ki jo je dal. Po tem obdobju pa si lahko izbere novo – to za mnoge starše pomeni paniko, češ da njihov otrok ni vztrajen. Koliko mamic pa je vztrajalo pri hujšanju, ki jim ni bilo povšeči? Če starši ne vztrajajo, zakaj bi potem otroci vztrajali pri nečem, kar jim ne ustreza? Pri otrocih je to še težje, saj morajo vzpostaviti tudi osebni stik z vodjo tega programa.

Otroci in obsolške dejavnosti

Kako pa lahko starši otroku privzgojijo vztrajnost?

Tako da poskrbijo, da otrok vsak dan opravlja svoje obveze, ne pa tako, da se mora enkrat tedensko udeležiti neke dejavnosti. Če boš hujšal le en dan v tednu, ne boš shujšal, spremenilo se ne bo nič, razen da boš govoril, kako vztrajen si.

Se iz tega, kako se odloča in kako dolgo vztraja pri interesnih dejavnostih, že lahko razbere karakter otroka?

Karakter otroka lahko starši vidijo že v prvih letih, na primer, ali hrano z žlico odriva ali jo zajema k sebi. Ali torej sprejema ponujeno ali bolj odklanja. Pa otrokovo vztrajanje, ko kaj ni po njegovem, na primer. Nekateri se »zaigrajo« za več ur. Otrok bo za obšolsko dejavnost v večini primerov izbral tisto, kar je v modi, kjer so njegovi prijatelji ali pa kar so mu naročili starši, ki gredo pri tem včasih tudi mimo otrokovega karakterja. Tako se večkrat zgodi, da starši mislijo, da se otrok ne druži rad in ga vpišejo nekam z razlogom, da bi se, čeprav, kot sem že dejal, interesne dejavnosti v prvem planu niso namenjene socialnemu druženju.

Ali lahko starši na otroke vplivajo tudi nevede, ko govorijo o svojih preferencah ali s tem, ko nekoga v neki dejavnosti občudujejo? Na kaj morajo biti še posebej pozorni, da na otroka ne prenašajo svojih želja?

Seveda, svoje vrednote vedno prenašamo na okolico. Če poleti vsa družina, še mama, gleda dirko po Franciji, potem bo otrok dobil vtis, kako fino je kolesarjenje. Starši morajo biti pozorni na to, da svojih otroških želja ne bodo prenašali na otroka. Ravno otroške sanje staršev so lahko najbolj nasilne do otrok, ker starši zaradi svoje romantične želje sklepajo, da so te všeč tudi njihovim otrokom, a resnica je, da njihove želje za otroke praviloma niso romantične. Starši se morajo na tej točki odločiti, ali bo otrok živel njihove ali svoje sanje.

Otroci čas po šoli

Kaj pa če starši želijo, da z določenimi krožki izpopolni področja, na katerih ni izjemno dober ali da se nauči česa novega (recimo jezikov), pa otrok tega ne želi?

Zelo preprosto je, potem je treba otroka pripraviti do tega, da si bo to želel. Če ne vedo, kako ga pripraviti in želijo, da hodi na ure angleščine, predlagam, da nanje vpišejo tako sebe kot otroka. Programa bosta različna, ampak tako bodo otroci videli, da so si za to vzeli čas tudi starši.

In kaj, če starši preprosto nimajo časa za uro angleščine na teden?

Seveda so pogosti tisti, ki mi zatrjujejo, da si ne morejo vzeti časa za to. Ampak po drugi strani pa otroku lahko vzamejo čas za igro. Odgovor staršev na to je največkrat, da mu namesto tega dajo znanje. A če bo otrok redno delal za šolo, mu bo znanje dala šola. Če otrok za dejavnost ne bo zainteresiran, ne bo rezultata. Seveda imajo starši pravico otroka vpisati tja, kamor ne želi, a to ni modro.

Bi si morali vsi starši vzeti čas, da otroka vozijo vsaj na eno dejavnost, in ali so zato, ker recimo otroka ne želijo voziti na treninge oziroma biti »njihovi taksisti«, kaj manj prizadevni? Koliko bi se torej starši »morali žrtvovati« za svoje otroke?

Vsaka žrtev pomeni, da človek zanjo pričakuje nekaj v zameno. Od še tako velike žrtve bodo starši pričakovali, da jim bodo otroci to v prihodnosti povrnili, in se hkrati sprašujejo, kdaj jim bodo za to povrhu še hvaležni. Ah, dajte no! Otroke je treba vzgajati, ne pa se zanje žrtvovati! Omogočimo jim toliko, kolikor lahko v okvirih družinske dinamike. To ne pomeni, da morajo starši, ki pridejo domov ob šestih popoldne, takoj za štedilnik ali za volan. Naj si raje vzamejo čas, da preverijo, kaj je otrok počel v šoli, potem pa naj gredo v vsakem vremenu, tudi če dežuje ali je mraz, na sprehod z otrokom. Takrat, brez nakupovalnih vrečk in mobitelov, je čas za pogovor z otroci. Otroci tako vidijo, da si starši vzamejo čas za njih. Nobena obšolska dejavnost ne more nadomestiti tega, prav tako kot ne more nadomesti prostega druženja, ustvarjanja z drugimi otroki. Starši naj se ne žrtvujejo, ampak naj otroku ponudijo tisto, kar lahko.

Kako pa lahko otroku ukvarjanje z dodatnimi dejavnostmi pomaga pri odkrivanju svoje identitete?

Večina otrok ima podobne izkušnje, starši pa si običajno želijo, da bi bil otrok drugačen. Če želite, da bi bil drugačen, pa mu morate omogočiti tudi drugačne življenjske izkušnje. Vpišite ga drugam, kot se vpisujejo drugi. Če ima vaš otrok smisel za oblikovanje, ga ne vpišite v oblikovanje z glino samo zato, ker je to moderno. Naj gre namesto tega drugam kot vsi drugi, dajte ga recimo na kaligrafijo. Morda bo tam edini, a predstavljajte si njegove bodoče plakate, povabila, čestitke! To mu bo prišlo prav vse življenje, poleg tega pa bo vaš otrok poseben. Ni treba, da gre za eksotične dejavnosti, vendar če otroka ne želimo ukalupiti, moramo tudi z izbiro prostočasnih dejavnosti poskrbeti, da bo naš otrok dober v nečem drugem kot vsi drugi.

Preberite tudi: Emilija Pavlič: Gobe in zamrznjena hrana niso za otroke