Ogljična dieta je zelo posebna. Njen cilj namreč ni izguba odvečnih kilogramov, ampak zmanjšanje ogljičnega odtisa. Če ste se odločili za določene spremembe, s katerimi poskušate razbremeniti okolje, ste torej tudi sami na ogljični dieti. Vendar pa se lahko obseg teh sprememb precej razlikuje. Možne so torej »milejše« in »ekstremnejše« oblike ogljične diete. Londonska aktivistka Rosalind Readhead se je septembra 2019 odločila za ekstremno različico. Sklenila je namreč, da bo poskušala eno leto živeti tako, da njen ogljični odtis ne bo večji od 1 tone. Za primerjavo: povprečni Evropejec naj bi bil odgovoren za približno 7 ton ogljikovega dioksida na leto.
Sistemske ali individualne spremembe? Zakaj ne oboje!
Odločitev, da bo cilj prav 1 tona ali manj, ni bila naključje. To je namreč povprečni ogljični odtis na osebo, ki ga moramo doseči do leta 2050, da povprečni dvig temperatur ne preseže 1,5 stopinje Celzija. Rosalind Readhead se sicer zaveda, da bodo za doseganje tega cilja potrebne sistemske spremembe, vendar pa meni, da se vpliv, ki ga imamo lahko kot posamezniki, pogosto podcenjuje. Tako verjame, da gre pogosto za lažno izbiro in da je v mnogih primerih možno oboje – tako pritisk na politike in korporacije kot prizadevanje za individualne spremembe. Pri tem poudarja, da je prav najbogatejši sloj prebivalstva tisti, pri katerem se individualne spremembe običajno najlažje, hkrati pa še posebej nujne (najbogatejših 10 odstotkov ljudi na svetu je namreč odgovornih za kar polovico vseh izpustov ogljikovega dioksida).
Ker Rosalind Readhead ni želela, da bi ostalo le pri besedah, je sklenila, da poskuša z lastnim zgledom pokazati, da imamo lahko kot posamezniki večji vpliv, kot si običajno predstavljamo. Pri tem pa ne skriva, da je bilo leto dni, ki ga je preživela na ekstremni ogljični dieti, pogosto precej naporno. Da bi dosegla svoj cilj, je morala biti med drugim zelo previdna pri ogrevanju stanovanja. Tudi pozimi ogrevalni sistem v njenem stanovanju ni deloval več kot 45 minut na dan.
Potrebne so bile precejšnje spremembe prehrane in odpoved običajnemu dopustu
Ogljična dieta je seveda zahtevala tudi precej sprememb, povezanih s prehrano. Tako se je Rosalind Readhead poskušala omejiti predvsem na rastlinska živila, pri katerih je ogljični odtis bistveno manjši kot pri mesu in drugih živalskih produktih, pri tem pa je šlo večinoma za lokalno pridelana, organska in sezonska živila. Eden najtežjih delov ogljične diete je bil povezan z dopustom. Rosalind Readhead se je namreč odpovedala počitnicam, ki jih je običajno preživljala v enem od angleških obmorskih mestec. Pot, dolga približno 320 kilometrov, bi zahtevala uporabo vlaka in avtobusa. Čeprav je javni promet okolju prijaznejša izbira od vožnje z lastnim avtomobilom, bi bil ogljični odtis še vedno prevelik, saj vlaki in avtobusi večinoma še niso posodobljeni.
Pandemija olajšala določene vidike, po drugi strani pa je prinesla tudi dodatne izzive
Rosalind Readhead je prosti čas posvečala predvsem sprehodom, kolesarjenju, pridelavi lastne hrane, sproščanju v naravi in druženju z bližnjimi – torej aktivnostim, ki niso obremenjujoče za okolje. Če je potrebovala določen predmet, je vedno preverila, ali lahko kupi rabljenega oziroma ali lahko najde nekoga, ki ga je pripravljen podariti ali zamenjati za nekaj, česar sama ni več potrebovala. Nekaj mesecev po začetku »eksperimenta« je svet presenetila pandemija, kar je na neki način olajšalo doseganje cilja. Tako je bila namreč skušnjava po potovanjih z letalom precej manjša.
Hkrati se je bilo po vsakodnevnih opravkih lažje odpraviti peš ali s kolesom, saj je to pomenilo manj nevarnosti za okužbo. Po drugi strani pa so ukrepi, povezani s pandemijo, prinesli tudi določene dodatne ovire. Na začetku pandemije tako Rosalind Readhead ni mogla kupovati hrane na lokalnih tržnicah, pri čemer je ugotovila, kako siromašna je pravzaprav ponudba lokalnih živil v večjih živilskih trgovinah.
Staranje je naraven proces, ki mu ne moremo ubežati. Vendar pa to še ne pomeni, da smo povsem nemočni. To, kako zdrava bo naša starost, je namreč v precejšnji meri odvisno prav od nas samih. Z določenimi navadami lahko močno povečamo nevarnost za mnoge zdravstvene težave, značilne za starejšo populacijo, po drugi strani pa obstaja tudi nemalo koristnih navad, ki pripomorejo k zdravemu staranju in k vitalnosti v zrelih letih. Ko gre za vprašanje zdravega staranja, moramo biti med drugim pozorni tudi na stanje hormonov v telesu. Določeni hormoni so pri tem še posebej pomembni. V nadaljevanju izpostavljamo tri hormone, ki spadajo v to skupino …
1. Vitamin D
Ena izmed glavnih posebnosti vitamina D je, da obenem učinkuje tudi kot hormon oziroma da se lahko v našem telesu pretvori v hormon, ki sodeluje pri številnih procesih. Tako si je praktično nemogoče predstavljati dobro zdravje brez zadostnih količin vitamina D v telesu, podobno pa velja tudi za zdravo staranje. Skrb za to, da vašemu telesu ne bo primanjkovalo vitamina D, je zagotovo zelo pomembna zaradi močnega imunskega sistema, saj boste tako precej manj dovzetni za okužbe, ki so lahko v zrelih letih še posebej nevarne. Opozoriti pa je treba tudi na to, da lahko pomanjkanje vitamina D poveča možnost za različna ščitnična obolenja, ki lahko zagrenijo vašo starost.
2. Kortizol
Ob besedi kortizol verjetno najprej pomislite na stres. Največje količine tega hormona se namreč sproščajo v stresnih situacijah. Čeprav so lahko manjše količine kortizola koristne, med drugim tudi za to, da nismo pretirano utrujeni, pa se, če je tega hormona preveč, hitro pojavijo najrazličnejše težave. Posledice dolgotrajnejšega kopičenja čezmernih količin kortizola v telesu se pogosto v polnosti pokažejo šele pri starejši populaciji.
Prevelike količine tega hormona so med drugim povezane z nevarnostjo za kronična vnetja, hkrati pa lahko kortizol vpliva tudi na mišično maso. Gre namreč za snov, ki lahko začne v primeru prevelikih količin malodane razgrajevati vaše mišice. Ker je upadanje mišične mase nekaj, kar je že v osnovi značilno za staranje, lahko kortizol prispeva k dodatnim težavam. Izogibanje stresu je tako med drugim tudi investicija v bolj zdravo staranje oziroma starost.
3. Testosteron
Testosteron pogosto dojemamo kot androgeni hormon, vendar manjše količine tega hormona izločajo tudi jajčniki. Določene količine testosterona so torej potrebne ne glede na vaš spol, med drugim tudi za zdravo staranje. Medtem ko kortizol povečuje nevarnost za razgrajevanje mišic, ima testosteron povsem nasproten učinek. Spodbuja namreč mišično rast. Prenizke količine testosterona lahko torej ogrozijo vaše mišice.
Pri tem je še posebej pomembno razmerje med testosteronom in kortizolom. Več ko je v telesu kortizola, večje količine testosterona so potrebne za nevtralizacijo negativnih vplivov na mišice. Pomanjkanje testosterona pa naj bi bilo med drugim povezano tudi s povečano nevarnostjo za bolezni srca in ožilja oziroma z nevarnostjo za prezgodnjo smrt zaradi bolezni, ki jih uvrščamo v to skupino. Starejši ko smo, manjša je praviloma količina testosterona v telesu.
Gre torej za običajen proces, a če sumite, da pri vas poteka nekoliko prehitro, je smiselno, da se odločite za testiranje, med drugim prav zaradi vpliva hormona na proces staranja oziroma na mišice. Če se izkaže, da so ravni testosterona v vašem telesu zares prenizke glede na vašo starost in druge okoliščine, vam lahko zdravnik nato svetuje, kateri ukrepi za razreševanje te težave so najprimernejši za vas.
Zgodnje prepoznavanje znakov, ki opozarjajo na povečano tveganje za bolezni srca in ožilja, je izredno pomembno. Pri tem si lahko med drugim pomagate s preprostim testom, ki izhaja iz raziskave, ki jo je pred nedavnim pripravilo Evropsko kardiološko združenje …
Prvi del raziskave je bil osredotočen na t. i. obremenitveni test
Raziskovalci so svoje izsledke predstavili na znanstvenem kongresu Evropskega kardiološkega združenja, ki je potekal decembra. V okviru raziskave je bilo preučeno razmerje med sposobnostjo izvajanja različnih vsakodnevnih aktivnosti in rezultati laboratorijskih testov, namenjenih preverjanju zdravja srca oziroma srčno-žilnega sistema. V raziskavo je bilo vključenih 165 ljudi, ki so morali na začetku eksperimenta teči oziroma hoditi po tekalni stezi. Hitrost se je postopoma povečevala, dokler osebe niso zmogle več. Medtem so raziskovalci spremljali aktivnost njihovega srca. Na podlagi tako zbranih podatkov je bil določen t. i. metabolični ekvivalent, ki izraža porabo energije med posamezno aktivnostjo.
Hitrejše vzpenjanje po stopnicah – manjša verjetnost za anomalije, povezane s srcem
Sledil je test, ki je vključeval stopnice. Sodelujoči v raziskavi so morali namreč v čim krajšem času premagati štiri nadstropja oziroma približno 60 stopnic, pri čemer se niso smeli ustavljati, prav tako pa jim ni bilo dovoljeno teči. Raziskovalci so merili čas, ki so ga posamezniki potrebovali za dokončanje te naloge. Meritve so nato primerjali s predhodno zbranimi rezultati. Izkazalo se je, da obstaja jasna povezava med sposobnostjo hitrega vzpenjanja po stopnicah in zdravjem srca nasploh.
Tveganje za prezgodnjo smrt zaradi bolezni srca in ožilja je bilo najnižje prav pri osebah, ki so za nalogo potrebovale manj kot minuto. Po drugi strani pa je bilo pri tistih, ki so potrebovali več kot 90 sekund, tveganje najvišje. Anomalije, povezane s srčno-žilnim sistemom, so bile zaznane le pri tretjini sodelujočih, ki so se do vrha stopnic povzpeli v manj kot minuti. Med tistimi, ki jim je pot do vrha vzela več kot 90 sekund, pa je bilo takšnih, pri katerih so bile odkrite anomalije, kar 58 odstotkov.
Test ne more nadomestiti kompleksnejših preiskav, vendar je lahko kljub temu zelo informativen
Rezultate, pridobljene s pomočjo opisane raziskave, lahko seveda tudi sami izkoristite za test zdravja srca, ki je zelo preprost in brezplačen. Če imate v bližini stopnice, potrebujete le še štoparico. V primeru, da vam približno 60 stopnic ne vzame več kot 60 sekund, pri vzpenjanju pa nimate večjih težav z zadihanostjo ali omotico, je vaše srce najverjetneje v precej dobrem stanju. Vendar pa morate pri tem upoštevati, da ta test ne more nadomestiti kompleksnejših preiskav, na primer profesionalno izvedenega obremenitvenega testa.
Še vedno morate biti torej pozorni tudi na druge znake, ki bi lahko opozarjali na določene težave s srcem. Po drugi strani pa to, da za vzpenjanje po stopnicah potrebujete več časa, še ne pomeni nujno, da je nekaj narobe z vašim srcem. Vendar pa se je v tem primeru vendarle pametno pogovoriti z osebnim zdravnikom, ki bo ocenil, ali so potrebne dodatne preiskave. Hkrati je treba upoštevati, da težave pri vzpenjanju po stopnicah niso nujno povezane izključno s srcem.
Med drugim so lahko v ozadju določene težave s pljuči, s slabo prekrvavitvijo, pomanjkanjem kondicije ipd. Pri izvajanju testa s stopnicami imejte torej v mislih, da ne gre za uradno diagnostično orodje in da je za ustrezno diagnozo potreben kompleksnejši pristop. A ker lahko test vendarle ponudi vsaj osnovni vpogled v zdravstveno stanje, si je vsekakor vredno vzeti čas zanj.
Amla ali indijska kosmulja je ena tistih rastlin, ki že stoletja spremlja tradicionalno indijsko medicino, a je šele v zadnjih letih našla pot v vsakdanje rutine Evropejcev. Ko prvič odprete kozarec s praškom amle ali poskusite njen sok, morda ne izgleda kot čudežna sestavina. A ko opazite, kako hitro vpliva na lase, kožo in splošno počutje, postane jasno, zakaj jo v Indiji imenujejo kar “plod večne mladosti”. Amla ni modna muha – je ena najbolj vsestranskih naravnih sestavin, ki jih lahko uporabimo tako za zunanjo nego kot prehransko podporo.
Ključni poudarki:
Amla krepi lase, preprečuje lomljenje, spodbuja rast in pomaga omiliti pojav sivih las.
Redna uporaba izboljšuje sijaj kože, zmanjšuje vnetja in pospešuje regeneracijo.
Amla kot prehransko dopolnilo podpira prebavo, srce, odpornost in splošno vitalnost.
V preteklosti je bila amla cenjena predvsem v tradicionalni ajurvedski medicini, v zadnjih letih pa je postala zelo priljubljena tudi širše. Najpomembnejša lastnost te rastline je vsebnost nadpovprečno velike količine vitamina C, ki je povezana s številnimi pozitivnimi vplivi na lase, kožo in zdravje.
Amla oziroma indijska kosmulja (Phyllanthus emblica) je nizko sadno drevo, ki uspeva predvsem v Indiji in nekaterih drugih azijskih državah. Hkrati se obe poimenovanji uporabljata tudi za okrogle, zelenkasto rumene sadeže kiselkastega okusa, ki zrastejo na tem drevesu. Posušeni in zmleti sadeži so pogosta sestavina prehranskih dopolnil. Obenem pa se amla v prahu uporablja tudi za nego las in kože. Nanjo prisegajo tudi številne zvezdnice, ki trdijo, da ima prav amla pomembne zasluge za njihovo brezhibno kožo.
Zakaj je amla tako posebna?
Amla (indijska kosmulja) je eden najbogatejših naravnih virov vitamina C na svetu. Njena koncentracija je večkrat višja kot pri limoni ali pomaranči, poleg tega pa je vitamin v amli izjemno stabilen – ne razpade hitro in se v telesu bolje absorbira. Poleg vitamina C vsebuje polifenole, tanine, vlaknine in snovi, ki delujejo močno antioksidativno.
To pomeni, da amla deluje na treh ravneh: kot nega, kot zaščita in kot notranji tonik. Lepota njenega učinka je prav v tem, da ne deluje površinsko. Ne ustvarja kratkoročnega “sijaja”, ampak podpira procese, ki izboljšajo stanje kože in las dolgoročno.
Amla kot odlična naravna pomoč pri upočasnjevanju staranja kože
Vitamin C spada med najmočnejše antioksidante. To so snovi, katerih naloga je nevtralizacija škodljivih prostih radikalov, kar je povezano s številnimi koristmi. S tem se namreč zmanjša nevarnost za oksidativni stres, posledično pa tudi za mnoge kronične bolezni. Obenem so antioksidanti pomembni za upočasnjevanje procesa staranja kože, saj preprečujejo poškodbe celic. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na to, da je vitamin C ključen za tvorbo kolagena, ki skrbi za elastičnost in napetost naše kože. Več kolagena torej pomeni tudi manj gubic in drugih vidnih znakov staranja. Ko gre za ohranjanje mladostnega videza kože, ima tako amla oziroma vitamin C v tem sadežu dvojno moč.
Maska za kožo z amlo in rožno vodo
Rožna voda, znana tudi kot hidrolat vrtnice, je, podobno kot amla, ena najboljših naravnih sestavin za upočasnjevanje procesa staranja kože. Če želite preprečiti zgodnje nastajanje gubic, vam tako priporočamo, da kožo redno razvajate s preprosto, a izjemno učinkovito masko iz teh dveh sestavin.
Masko pripravite tako, da amli v prahu postopoma dodajate rožno vodo, dokler ne dobite želene gostote. Nato nanesite masko na kožo na obrazu in počakajte približno 15–20 minut. Na koncu odstranite masko s pomočjo mlačne vode.
Čeprav je mešanica amle in rožne vode oziroma hidrolata vrtnice v osnovi namenjena »pomladitvi«, zato je še posebno primerna za zrelo kožo, vam lahko tovrstna maska pomaga tudi v primeru pretiranega maščenja kože. Sestavini namreč pripomoreta k optimizaciji izločanja maščob.
Močnejši imunski sistem s pomočjo amle
Kronična vnetja so oblika neustreznega odziva imunskega sistema. Medtem ko se imunski sistem odziva na neobstoječo grožnjo, pa lahko zanemari dejanske nevarnosti, kar pomeni povečano tveganje za najrazličnejše okužbe ob stiku s patogenimi organizmi. Povečan vnos antioksidantov, kot je vitamin C, je eden najkoristnejših ukrepov za preprečevanje kroničnih vnetij, ki so povezana s povečano nevarnostjo za avtoimunska obolenja, diabetes tipa 2 ter bolezni srca in ožilja.
Uporaba prehranskih dopolnil, ki vsebujejo amlo, je lahko tako dobrodošla pomoč imunskemu sistemu. To je povezano tudi z dejstvom, da lahko vitamin C spodbudi nastajanje fagocitov, torej celic, ki so sposobne t. i. fagocitoze. Gre za proces, med katerim fagociti pogoltnejo in uničijo tujke.
Pozitivni vplivi na lase
Zunanja uporaba amle za nego lasišča naj bi bila povezana s pospešeno rastjo las. Tovrstni vplivi amle se povezujejo z vitaminom E. Hkrati lahko amla spodbudi hitrejšo obnovo kože na delih lasišča, ki so morda poškodovani, kar je seveda povezano predvsem z vitaminom C. Hranilne snovi v amli naj bi obenem pripomogle k močnejšim, bolj zdravim lasem. Amla je tako priljubljena sestavina mask oziroma oblog za lase in lasišče.
Včasih se uporablja tudi v kombinaciji z naravnimi rastlinskimi pigmenti za barvanje las, na primer skupaj z indigom ali kano. Poleg tega, da poskrbi za nego in zaščito las, lahko prispeva k nekoliko intenzivnejšim odtenkom. Med pozitivne vplive na lase in lasišče, ki se omenjajo v povezavi z amlo, pa sodi še pomoč pri odpravi prhljaja in celo uši.
Maska za lase iz amle in hibiskusa v prahu
Amlo v prahu, ki jo želite uporabiti kot oblogo za lase in lasišče, lahko preprosto zmešate z vodo (običajno se priporoča razmerje 1 : 4) ali s tekočino po izbiri. Masko lahko pripravite tudi iz amle in izbranega rastlinskega olja. Še zlasti dobra izbira je kokosovo olje, ki ga lasje najlažje absorbirajo. Če želite pripraviti nekoliko kompleksnejšo masko, pa vam priporočamo, da amlo kombinirate s hibiskusom v prahu. Hibiskus je namreč prav tako odličen vir vitamina C, zato bo takšna maska zares izjemno blagodejna.
Za pripravo maske zmešajte enako količino amle in hibiskusa v prahu. Nato postopoma dodajajte vodo, da dobite gosto pasto. Namesto vode lahko uporabite tudi staljeno kokosovo maščobo. Masko nato vtrite v lasišče in jo razporedite po laseh vse do lasnih konic. Počakajte 40–45 minut, preden jo izperete z nežnim šamponom in mlačno vodo. Priporočamo, da za optimalne rezultate postopek izvajate približno dvakrat na teden.
Maska iz hibiskusa in amle bo pomagala pri okrepitvi vaših lasnih mešičkov in pri doseganju boljšega zdravja lasišča. Učinkuje tudi kot naravni balzam za lase, ki poskrbi, da so lasje mehkejši in da jih je mogoče lažje razčesati. Uporaba tovrstne maske pa bo povrhu upočasnila proces cepljenja konic.
Amla za zniževanje holesterola in boljše zdravje srca
Pogosto se uporablja tudi za zaščito srca in ožilja oziroma za zmanjševanje tveganja za srčno-žilna obolenja. Tovrstni učinki amle so večinoma zasluga pozitivnega vpliva na raven holesterola v krvi. Uporaba prehranskih dopolnil na osnovi amle lahko namreč pripomore k znižanju količine t. i. LDL-holesterola. Gre za škodljivi holesterol, čezmerne količine tega holesterola v krvi pa veljajo za enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za kronične bolezni srca in ožilja.
Podoben vpliv se pokaže tudi pri povišanih trigliceridih v krvi, obenem pa je mogoče s pomočjo amle povišati vrednosti dobrega HDL-holesterola. Obstajajo celo raziskave, v okviru katerih so bili učinki uporabe dopolnil iz amle primerljivi z učinki statinov, zdravil, ki se običajno predpisujejo v primerih povišanega holesterola. Amla naj bi bila poleg tega koristna pomoč pri zniževanju krvnega tlaka, ki ima prav tako velik vpliv na tveganje za srčno-žilna obolenja.
Povrhu pa naj bi prispevala k zmanjševanju nevarnosti za krvne strdke. Če vsemu temu dodamo še protivnetno delovanje, ki je zasluga obilice vitamina C in drugih antioksidantov, postane jasno, zakaj je ena najpogostejših oblik uporabe amle za izboljševanje zdravja usmerjena prav v zaščito srčno-žilnega sistema.
Blagodejni učinki zaznani tudi pri sladkornih bolnikih
Obstaja tudi nekaj raziskav, ki so se ukvarjale z vplivi amle na sladkorne bolnike in na nihanja krvnega sladkorja nasploh, torej tudi pri zdravih ljudeh brez diabetesa tipa 2. Izsledki teh raziskav so večinoma zelo spodbudni. Že po relativno kratkem obdobju uporabe amle je bilo namreč mogoče zaznati znižane vrednosti krvnega sladkorja na tešče in po obrokih v primerjavi s kontrolnimi skupinami, ki so prejemale placebo.
Pozitivni učinki so bili zaznani tako pri sladkornih bolnikih kot pri zdravih posameznikih, vključenih v raziskave. Vendar pa je število tovrstnih raziskav trenutno še vedno precej nizko. Za konkretnejše zaključke bo tako potrebna potrditev izsledkov na večjem vzorcu ljudi.
Kdaj amla ni primerna ali zahteva previdnost
Čeprav je amla naravna in varna, obstaja nekaj situacij, ko je potrebna previdnost.
Previdnost je smiselna, če:
imate zelo nizek krvni sladkor
jemljete zdravila za ščitnico
imate občutljivo prebavo ali gastritis
ste noseči ali dojite (potreben nasvet zdravnika)
Pri zunanji uporabi amla redko povzroča reakcije, vendar je pri občutljivi koži priporočljiv test na majhnem delu kože.
Kombinacija amle z drugimi naravnimi sestavinami
Amla se odlično dopolnjuje z drugimi rastlinami in naravnimi pripravki, zato je primerna za ustvarjanje naprednejših negovalnih rutin.
Najboljše kombinacije:
amla + shikakai → nežno čiščenje las brez izsuševanja
amla + brahmi → večja gostota las
amla + med → intenzivna maska za kožo
amla + ingver → močna podpora odpornosti
Te kombinacije povečajo učinek in omogočijo celovito nego.
Špinača velja za izjemno zdravo živilo. Gre za vir številnih pomembnih vitaminov, med katerimi lahko najdemo tudi nemalo odličnih antioksidantov – snovi, ki imajo ključno vlogo pri boju s škodljivimi prostimi radikali. Povečevanje deleža antioksidantov v prehrani je tako izjemno pomembno, če želimo zmanjšati nevarnost za oksidativni stres, s tem pa za številne kronične bolezni. Špinača je med drugim bogata z vitaminom K in z betakarotenom (provitamin A), vsebuje tudi precej luteina in zeaksantina, ki sta zelo pomembna za zdrave oči oziroma za dober vid, seveda pa gre tudi za odličen vir vlaknin.
To je le nekaj izmed številnih razlogov, zaradi katerih je smiselno, da se špinača pogosteje znajde na vašem jedilniku. A da bi bilo to mogoče, je treba najprej premagati eno največjih težav, povezanih s shranjevanjem špinače. Gre namreč za živilo, ki se lahko precej hitro pokvari, kar je morda celo njena največja slabost. A na srečo obstajajo metode, s pomočjo katerih lahko vsaj nekoliko podaljšate rok uporabnosti špinače …
Vlaga – ena največjih sovražnic tankih, občutljivih špinačnih listov
Špinača je zagotovo eno najhitreje pokvarljivih živil, tudi če jo primerjamo z drugimi vrstami zelenolistne zelenjave. To je seveda povezano predvsem z njenimi zelo tankimi, občutljivimi listi, ki začnejo zelo hitro veneti oziroma gniti. Tudi če kupite manjšo količino špinače, se lahko pokvari, preden vam jo uspe pojesti. Nekateri se prav zato izogibajo kupovanju tega živila. Vendar pa bi bilo seveda škoda, če bi se zaradi te manjše nevšečnosti povsem odpovedali špinači. Namesto tega raje upoštevajte nekaj osnovnih pravil za ustrezno shranjevanje.
Nadpovprečno hitra pokvarljivost špinače je deloma povezana tudi s tem, da gre za živilo, ki vsebuje zelo veliko vode. Pri shranjevanju je tako pomembno predvsem to, da poskušate špinačo čim bolj zaščititi pred dodatno vlago. Odsvetujemo vam pranje vnaprej. Špinačo je tako pametno oprati šele tik pred uporabo. Če ste jo pomotoma oprali, ker ste morda želeli imeti pripravljene sestavine za hitro pripravo solat v prihodnjih dneh, vam svetujemo, da si pomagate z ročnim sušilnikom solate in špinačo tako res dobro osušite, preden jo shranite v hladilnik.
Pred shranjevanjem poskrbite tudi za odstranjevanje tistih listov, ki so že oveneli, in listov, ki so morda sluzasti oziroma nagniti. Špinače nikoli ne shranjujte v vrečki, v kateri ste jo kupili. Namesto tega jo prestavite v posodico, ki omogoča nepredušno zapiranje in ki ste jo obložili z listi papirnatih brisač, ki bodo pivnali morebitno odvečno vlago. Papirnate brisače nato položite tudi na špinačo, nato pa posodico zaprite s pokrovom in jo postavite v hladilnik. S tem lahko življenjsko dobo špinače podaljšate vsaj za nekaj dni. Če vmes opazite, da so se papirnate brisače napile vode, jih čim prej zamenjajte z novimi.
Izdelajte špinačne ledene kocke, ki jih lahko uporabite celo pri pripravi sladic
Špinačo pa lahko seveda tudi zamrznete, s čimer se njena hranilna vrednost ne bo bistveno spremenila. Tako je sicer ne boste mogli uporabiti v jedeh, ki zahtevajo svežo špinačo, vendar obstaja ogromno drugih jedi, v katere jo boste lahko vključili. Pred zamrzovanjem se priporoča blanširanje, nato pa špinačo hitro ohladite in jo zamrznite. Če želite, jo lahko pred tem »spasirate«, nato pa jo vlijte v modelčke za ledene kocke. Tako boste imeli pri roki praktične špinačne kocke, ki jih lahko nato dodajate smutijem, juham, omakam, masi za slane pite in mnogim drugim jedem. Pomembna prednost špinače je lahko tudi to, da nima pretirano izrazitega okusa, zato jo zlahka »skrijete« tudi tja, kamor praviloma ne sodi – med drugim celo v sladice, ki bodo tako obogatene s številnimi koristnimi hranili!
Opažate, da ste nekaj dni pred menstruacijo pogosto nadpovprečno tesnobni oziroma anksiozni? To je precej pogosta težava. Običajno gre sicer za precej mile simptome, ki jih lahko obvladujemo, vendar pa je možna tudi hujša oblika »predmenstrualne anksioznosti«, ki vas lahko ovira pri vsakodnevnih aktivnostih. Kaj so razlogi za tovrstne težave in kako jih lahko omilite?
Tesnoba pred menstruacijo je pogosto povezana s hormonskimi spremembami
Anksiozni občutki, ki se pojavijo pred menstruacijo, so pogosto povezani s povsem običajnimi hormonskimi spremembami, ki se dogajajo med posameznimi menstrualnimi cikli. Med ovulacijo se telo pripravlja na morebitno nosečnost, kar med drugim pomeni sproščanje večjih količin progesterona – hormona, ki »ščiti nosečnost«. Če jajčece ni oplojeno, kar pomeni, da se po približno dveh tednih od ovulacije začne menstruacija, se količine progesterona ponovno znižajo. Spremembe, povezane s progesteronom in drugimi spolnimi hormoni, pa med drugim vplivajo tudi na t. i. nevrotransmitorje, kamor spadata tudi serotonin in dopamin, ki imata velik vpliv na naše razpoloženje.
V ozadju sta lahko tudi strah pred bolečini menstrualnimi krči ali hujša oblika PMS-a
Povečana anksioznost v obdobju pred menstruacijo je lahko povezana tudi z določenimi strahovi. Če so vaše menstruacije pogosto zelo boleče oziroma če imate težave z močnimi menstrualnimi krči, se lahko začnete bati tega obdobja. Kombinacija vaših strahov oziroma negativnih pričakovanj in hormonskih sprememb je lahko tako kriva za zelo hudo obliko tesnobe pred menstruacijo. Anksiozni občutki v dneh pred menstruacijo pa so lahko včasih povezani tudi z nekoliko resnejšimi težavami. Ena takšnih je predmenstrualna disforična motnja.
Gre za intenzivnejšo različico predmenstrualnega sindroma, za katero so med drugim značilne prav izrazite razpoloženjske spremembe. Simptomi, ki jih doživljate, so lahko praktično identični tistim, ki so značilni za generalizirano anksiozno motnjo, vendar pa je glavna razlika ta, da se ti simptomi pojavljajo le teden ali dva pred menstruacijo, nato pa izginejo. Ta cikel se nato ponovi vsak mesec.
V primeru resnejših težav je pametno poiskati strokovno pomoč
Zelo huda oblika težav z anksioznostjo vsekakor zahteva strokovno pomoč – ne glede na to, kaj je razlog zanjo. Če gre za težave, ki ovirajo že najosnovnejše vsakodnevne aktivnosti, je zagotovo dobro, da se o tem čim prej pogovorite s svojo ginekologinjo, ki vas lahko po potrebi napoti k drugim specialistom. Tudi če se težave pojavljajo »zgolj« nekaj dni na mesec, je nesmiselno, da trpite v tišini, saj najverjetneje obstaja rešitev oziroma način za omilitev neprijetnih simptomov. Pri blažjih oblikah tesnobnih občutkov pred menstruacijo pa večinoma zadoščajo že določene manjše spremembe …
Osnovni nasveti za spopadanje z milejšo obliko anksioznosti pred menstruacijo
Svetujemo vam, da ne potlačujete svojih občutkov, saj se bodo tako najverjetneje zgolj okrepili. Namesto tega se poskušajte o njih pogovoriti z osebo, ki ji zaupate, zelo koristno pa bo tudi, če boste te občutke zapisali. Pri ublažitvi anksioznih občutkov pred menstruacijo si lahko pomagate tudi z dihalnimi vajami in sorodnimi sprostitvenimi tehnikami. Hkrati vam svetujemo, da poskrbite, da vaš urnik v obdobju pred menstruacijo ne bo pretirano zaseden.
Če boste zaradi tesnobe potrebovali več časa zase kot običajno, vam to tako ne bo predstavljalo prevelike težave. Zelo priporočljivo pa je tudi to, da se pripravite na morebitne hujše krče pred menstruacijo. Priskrbite si protibolečinska sredstva, termofor in podobne pripomočke. Če boste vedeli, da lahko hitro ublažite bolečino, bo strah precej manjši, zato bodo dnevi pred pričakovano menstruacijo najverjetneje bistveno bolj umirjeni.
Obstajajo ljudje, ki se jim upira že misel na to, da bi dva dni zapored jedli enako kosilo. Avstralec Andrew Flinders zagotovo ni eden izmed njih. Zaradi težav s čezmerno težo se je namreč pred nekaj leti odločil za zelo drastično dieto. Tako je eno leto jedel praktično samo krompir. Rezultat tega izziva je bil skorajda neverjeten …
V letu dni shujšal za več kot 50 kilogramov
Flinders je danes prepričan, da v hrani prepogosto iščemo tisto, kar bi morali v resnici iskati nekje drugje – vznemirljivost, raznolikost, avanturo … Tako meni, da je precej bolj smiseln nasproten pristop: skrbeti bi morali za to, da postane naše življenje zanimivejše, hrana pa dolgočasnejša. Pri svoji dieti je vsekakor sledil drugemu delu tega načela. Kar leto dni so bili namreč vsi njegovi obroki sestavljeni iz krompirja. Pri tem je šlo za krompir različnih vrst, vključno s sladkim krompirjem. Poleg tega živila pa je uporabljal še zelo omejen nabor dodatkov – posušena zelišča, sladko-pekočo omako in omako za žar brez maščob ter sojino mleko, ko si je želel pripraviti pire krompir.
Pil je predvsem vodo, čeprav priznava, da si je občasno privoščil tudi pivo. Prehranskih dopolnil praktično ni uporabljal, izjema je bil le vitamin B12. Glavni razlog, zaradi katerega se je odločil za to dieto, je bilo dejstvo, da je tehtal dobrih 150 kilogramov. Dieta je bila vsekakor več kot uspešna, saj mu je uspelo v enem letu izgubiti približno 53 kilogramov.
Danes se Flinders prehranjuje s čim bolj nepredelanimi rastlinskimi živili
Po enem letu je Flinders na svoj jedilnik postopoma dodal tudi druga živila, vendar še vedno redno uživa tudi krompir. Hkrati pazi na to, da na svoj jedilnik uvršča čim bolj nepredelana živila. Tako uživa predvsem sadje, zelenjavo, polnozrnata žita in stročnice. Meni, da je bila odločitev, da se za eno leto omeji zgolj na krompir, pravilna. Prepričan je namreč, da je bila njegova čezmerna telesna teža povezana z nekakšno odvisnostjo od nezdrave hrane. Pri sebi je namreč zaznal vzorce obnašanja, ki so spominjali na obnašanje alkoholikov, zato je sklenil, da lahko težavo premaga zgolj z drastično spremembo. Kar se tiče količine krompirja, se Flinders ni omejeval – privoščil si ga je toliko, kot je želel. Že v prvem mesecu diete mu je uspelo izgubiti približno 10 kilogramov, kar je dosegel izključno s spremembo prehrane. Kasneje pa je začel tudi redno telovaditi.
Dieta je potekala pod nadzorom zdravnika in nutricionista
Verjetno se sprašujete, kako zdrava je lahko tako restriktivna dieta. Flinders se je seveda zavedal, da se je odločil za vse prej kot običajno prehranjevanje, zato je v enoletnem obdobju, ko se je prehranjeval skorajda samo s krompirjem, redno obiskoval zdravnika, hkrati pa tudi nutricionista. Tako bi lahko hitro spremenil svojo prehrano, če bi ugotovil, da mu »krompirjeva dieta« škoduje. Vendar pa se je izkazalo, da je bila skrb odveč. Kljub drastični dieti se niso pojavile nikakršne težave z zdravjem.
Povsem nasprotno: količine slabega holesterola, s katerim je imel Flinders pred tem nemalo težav, so se znižale, podobno pa se je zgodilo tudi s krvnim tlakom in krvnim sladkorjem. Hkrati pa naj bi spremenjena prehrana Flindersu pomagala tudi v boju z depresijo in anksioznostjo, s katerima se je spopadal, preden se je lotil hujšanja. A čeprav je bil »eksperiment« za Avstralca zelo uspešen, opozarja, da nikogar ne nagovarja k posnemanju. Meni, da je treba pri tovrstnih odločitvah vedno upoštevati individualne dejavnike.
Besedo »avtofagija« bi bilo mogoče posloveniti kot »samožrtje« oziroma »samojedenje«. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da gre za nekaj pozitivnega, je lahko v resnici avtofagija zelo koristna. Gre namreč za proces odstranjevanja poškodovanih celic oziroma celičnih organelov in beljakovin, s čimer se sprosti prostor za nove. Brez avtofagije bi se torej v našem telesu kopičilo vedno več poškodovanih struktur, kar bi lahko povzročilo pospešeno odmiranje celic in povečalo tveganje za številne bolezni, med drugim tudi za raka.
Otežena avtofagija – večje tveganje za debelost in Alzheimerjevo bolezen
O avtofagiji se včasih govori kar kot o najbolj primarni obliki razstrupljanje. Proces je mogoče razumeti kot nekakšno razstrupljanje celic. Med avtofagijo telo najprej odkrije poškodovane dele celic, neuporabljene beljakovine in različno nesnago, nato pa vse to odstrani. Hkrati pa lahko avtofagija pomaga pri lažjem dotoku hranilnih snovi do posameznih celic. Ena najpogostejših težav, ki se lahko pojavijo, če avtofagija ne poteka tako, kot bi morala, je Alzheimerjeva bolezen. Za to bolezen je namreč značilno prav nabiranje beljakovinskih oblog v možganih.
Avtofagija tudi sicer močno vpliva na staranje. Pospešen proces staranja je pogosto posledica tistega, kar se dogaja na celični ravni – če je odstranjevanje poškodovanih oziroma neuporabnih struktur moteno, je močno otežen proces samoobnove telesa. Staranje tako poteka precej hitreje, kot bi sicer. Poleg tega je avtofagija zelo pomembna tudi za vzdrževanje zdrave telesne teže oziroma za uspešno hujšanje, za preprečevanje kroničnih vnetij v telesu, uravnavanje krvnega sladkorja ter zmanjšanje nevarnosti za bolezni srca in ožilja in različne vrste raka.
Za spodbujanje avtofagije je lahko še posebej koristen prekinitveni post
Avtofagija je proces, ki seveda poteka spontano in na katerega ne moremo neposredno vplivati. Vendar pa lahko z določenimi navadami kljub temu pripomoremo k temu, da bo avtofagija uspešnejša. Med drugim je pomembno, da skrbimo za redno gibanje, dovolj spanja in za čim manj stresa. Za spodbujanje procesa avtofagije v telesu nekateri priporočajo tudi hladne prhe. Še posebej učinkovita metoda, s katero je mogoče spodbuditi ta proces, pa naj bi bil prekinitveni post. Zanj ste najverjetneje že slišali, saj je postal v zadnjih letih zelo priljubljena oblika prehranjevanja.
V osnovi gre pri prekinitvenem postu za to, da določite, kolikšen del dneva se boste postili (pogosto to pomeni (vsaj) 16 ur postenja) in kolikšen del bo »dovoljeno« jesti. Kako natančno lahko prekinitveni post vpliva na avtofagijo? Podobno kot pri drugih oblikah posta gre tudi tu za to, da telesu za določen čas odtegnemo hranila. Prav to pa je tisti osnovni sprožilec avtofagije. Ko se dovod hranilnih snovi ustavi, se aktivira encim AMPK (adenozin monofosfat aktivirana proteinska kinaza). Gre za encim, ki regulira avtofagijo, posledično pa je zelo pomemben za zdravo staranje oziroma za preprečevanje različnih kroničnih bolezni.
Ni sicer dobro, da avtofagija oziroma intenzivna oblika tega procesa traja predolgo. To bi namreč pomenilo nevarnost za pospešeno oziroma prehitro odmiranje celic. Prav zato se zdi prekinitveni post idealna izbira, saj so posamezni cikli postenja relativno kratki. Za večino ljudi naj bi bilo tovrstno postenje povsem varno, poleg tega, da spodbudi avtofagijo, pa lahko prinese tudi mnoge druge koristi. Vendar je v določenih primerih vendarle potrebna previdnost, še posebej pri boleznih, kot so na primer diabetes, ščitnična obolenja ali motnje delovanja nadledvične žleze. Pri tovrstnih diagnozah se morate glede varnosti prekinitvenega posta najprej posvetovati z zdravnikom.
Hipohondrija je beseda, ki se pogosto uporablja preveč zlahka. Oseba, ki potarna glede skrbi, povezanih z zdravjem, je lahko hitro označena za hipohondra. Vendar pa seveda po drugi strani obstaja tudi nemalo primerov, ko je oznaka hipohondrija – oziroma zdravstvena anksioznost – popolnoma upravičena. Včasih je sicer težko določiti mejo, vendar pa določeni znaki opozarjajo, da gre za več kot zgolj za »normalno zaskrbljenost« glede zdravja …
1. Nagnjenost k samodiagnosticiranju
Kako pogosto na spletu iščete informacije, povezane z različnimi boleznimi? Vsaj osnovna informiranost glede simptomov posameznih bolezni je sicer nekaj pozitivnega, saj vam lahko to pomaga, da hitro prepoznate znake morebitnih resnejših bolezni. Tako se lahko čim prej odpravite do zdravnika. Pri mnogih boleznih je namreč zelo pomembno, da so odkrite karseda zgodaj, saj lahko to bistveno izboljša možnosti za uspešnost zdravljenja. Vendar pa je po drugi strani problematično, če je vaše iskanje informacij glede zdravstvenih tematik povsem podrejeno temu, da ste prepričani, da ste resno bolni, zato želite poiskati ustrezno diagnozo.
Diagnosticiranje morebitnih bolezni bi moralo biti seveda prepuščeno zdravnikom, saj sami najverjetneje nimate dovolj znanja za to. Ko beremo o simptomih različnih bolezni, se nam lahko hitro zazdi, da pri sebi opažamo vse te simptome, vendar pa je pot do ustrezne diagnoze seveda precej bolj kompleksna.
2. Stalna osredotočenost na to, kaj se dogaja z vašim telesom
Stik z lastnim telesom je seveda zelo pomemben. S tem je mišljeno predvsem to, da znamo zaznati pomembnejše spremembe in da se nato nanje ustrezno odzovemo. Ljudje, ki so pozorni na to, kaj se dogaja z njihovim telesom, na primer hitro opazijo znake čezmernega stresa, nato pa si vzamejo čas za počitek in sproščanje. Vendar pa je osredotočenost na telo v primeru hipohondrije oziroma zdravstvene anksioznosti nekoliko drugačna. V tem primeru gre za osredotočenost na vsako najmanjšo spremembo in pretirano občutljivost. Že precej blaga oblika bolečine lahko tako pri ljudeh z zdravstveno anksioznostjo sproži hudo paniko.
3. Zdravje je v središču vseh vaših pogovorov
Precej očiten znak, da je vaša zaskrbljenost glede zdravja prerastla v hipohondrijo, je lahko tudi to, da je zdravje osrednja tema večine vaših pogovorov. Če se težko pogovarjate o čemer koli drugem kot o zdravju – oziroma o različnih zdravstvenih težavah – ste najverjetneje pretirano osredotočeni na to tematiko.
4. Popolna podrejenost življenja skrbi za zdravje
Osredotočanje zgolj na zdravje oziroma bolezni seveda pogosto privede do tega, da začnejo ljudje z zdravstveno anksioznostjo zanemarjati večino drugih vidikov življenja. To je lahko tudi neposredno povezano s skrbjo za zdravje. Hipohondrija lahko namreč privede do tega, da zaznavate nevarnost za svoje zdravje tudi tam, kjer je v resnici ni – oziroma tam, kjer je minimalna – zato se začnete izogibati številnim dejavnostim. Tovrstnega obnašanja seveda ne smemo zamenjevati z racionalno skrbjo za zdravje oziroma samozaščito v primerih, ko zares obstaja precejšnja nevarnost za naše zdravje.
5. Opozorila bližnjih glede problematičnosti vašega obnašanja
Kot smo omenili na začetku, se beseda »hipohondrija« večkrat uporablja mimogrede, ne da bi zares v celoti poznali situacijo. Vendar pa to še ne pomeni, da je tako v vseh primerih. Čeprav vaši bližnji seveda ne morejo imeti končne besede glede tega, ali je v vašem primeru zares možno govoriti o zdravstveni anksioznosti, vendarle ne smete ignorirati ponavljajočih se opozoril glede tega, da je vaše obnašanje nenavadno.
Še posebej če gre za osebe, ki živijo z vami, obstaja precejšnja verjetnost, da njihova opozorila niso povsem neutemeljena. Vaši bližnji bi vam najbrž radi predvsem pomagali, zato je vsekakor smiselno, da razmislite, ali niso njihove besede vsaj deloma resnične. Če ugotovite, da imajo najverjetneje prav, pa je seveda smiselno, da čim prej poiščete strokovno pomoč. Podobno kot pri drugih oblikah anksioznosti je lahko tudi tu zelo koristna kognitivno-vedenjska terapija.
Feng shui predstavlja zakladnico koristnih nasvetov za opremljanje najrazličnejših prostorov. Upoštevanje teh nasvetov naj bi pripomoglo k bolj pozitivni energiji, posledično pa k boljšemu počutju in lažjemu doseganju različnih ciljev. Načela feng shuija lahko izkoristite tudi pri opremljanju svojega delovnega kotička, predvsem pa pri postavitvi delovne mize – doma, če imate možnost za to, pa tudi v pisarni. Pravilna postavitev mize bo poskrbela, da boste pri delu precej bolj zbrani, posledično pa bolj produktivni.
Idealno je, da ste med sedenjem obrnjeni proti vratom
Najpomembnejše pravilo, ki ga morate upoštevati pri postavitvi delovne mize, je povezano s smerjo, v katero ste obrnjeni, medtem ko sedite. Čeprav se vam morda zdi, da je bolje, da miza ni obrnjena tako, da med delom gledate v vrata, saj bi lahko to zmotilo vašo zbranost, se strokovnjaki za feng shui ne bodo strinjali. V resnici naj bi bili namreč precej bolj nezbrani, če smo med delom obrnjeni stran od vrat. Tako imamo občutek, da nimamo nadzora nad dogajanjem, zato smo stalno rahlo napeti, posledično pa se ne moremo popolnoma osredotočiti na delo.
Zasilna rešitev je lahko tudi uporaba ogledala
Včasih sicer ni možnosti, da bi delovno mizo postavili tako, da bi bili obrnjeni neposredno proti vratom. V takšnih primerih se priporoča, da poskrbite vsaj za to, da proti vratom ne boste obrnjeni s hrbtom. Boljša je torej postavitev mize pravokotno glede na vrata. Če se nikakor ne morete izogniti temu, da bi bil vaš hrbet obrnjen proti vratom, pa je priporočljivo, da si pomagate z ogledalom. Namestite ga tako, da boste lahko med delom videli, kaj se dogaja pri vratih. To bo poskrbelo za občutek varnosti in nadzora nad dogajanjem.
Za še boljši učinek poskrbite za ravnovesje med petimi elementi
Na vašo zbranost in produktivnost pa vpliva tudi to, kaj postavite na delovno mizo oziroma v njeno neposredno bližino. Strokovnjaki za feng shui menijo, da lahko še posebej dobre rezultate dosežemo, če poskušamo kombinirati vseh pet elementov, torej zrak, zemljo, vodo, kovino in ogenj. Kaj to pomeni v praksi? Ravnovesje med temi elementi lahko dosežete s predmeti, kot so svečke, zelene rastline, kamenčki, fotografije oceanov ipd.
Skrbite za to, da bo vaša delovna miza čim bolj urejena
Seveda pa ni pomembno zgolj to, kaj postavite na svojo mizo, ampak tudi tisto, česar ne postavite. Čeprav je že nasploh znano, da lahko nered na delovni mizi pomeni tudi nered v glavi, kar ima seveda negativen vpliv na kakovost vašega dela, je pri feng shuiju še posebej pomembno, da skrbite za to, da se na vaši mizi – pa tudi v predalih – ne kopiči nepotrebna krama.
Zelo pomembna je tudi enakovredna stimulacija vseh petih čutov
Podobno kot za elemente velja tudi za stimulacijo vaših čutov oziroma čutil med delom. Tudi v tem primeru je namreč pomembno, da je vzpostavljeno čim bolj enakovredno ravnovesje med čuti. Poskrbite, da boste med delom obdani s prijetnimi vonji (pomagate si lahko na primer z difuzorjem za eterična olja), da boste uporabljali kakovosten stol in da bodo tudi slušni dražljaji pozitivno prispevali k vašemu delu (priporočamo, da malce eksperimentirate in ugotovite, ali vam najbolj ustreza popolna tišina, umirjeni zvoki ali morda živahnejše melodije, saj se lahko naše potrebe precej razlikujejo).
Pri roki imejte tudi zdrav prigrizek, če bi se vas med delom polotila lakota, hkrati pa upoštevajte, da lahko na vaše delo močno vplivajo tudi barve, s katerimi ste obdani. Poskusite se torej karseda približati optimalnemu ravnovesju med čuti, saj bo to zagotovo pozitivno vplivalo na vašo produktivnost, obenem pa seveda tudi na to, da boste bolj uživali v tistem, kar počnete.
