Prijava
Ogljična dieta je zelo posebna. Njen cilj namreč ni izguba odvečnih kilogramov, ampak zmanjšanje ogljičnega odtisa. Če ste se odločili za določene spremembe, s katerimi poskušate razbremeniti okolje, ste torej tudi sami na ogljični dieti. Vendar pa se lahko obseg teh sprememb precej razlikuje. Možne so torej »milejše« in »ekstremnejše« oblike ogljične diete. Londonska aktivistka Rosalind Readhead se je septembra 2019 odločila za ekstremno različico. Sklenila je namreč, da bo poskušala eno leto živeti tako, da njen ogljični odtis ne bo večji od 1 tone. Za primerjavo: povprečni Evropejec naj bi bil odgovoren za približno 7 ton ogljikovega dioksida na leto.
Sistemske ali individualne spremembe? Zakaj ne oboje!
Odločitev, da bo cilj prav 1 tona ali manj, ni bila naključje. To je namreč povprečni ogljični odtis na osebo, ki ga moramo doseči do leta 2050, da povprečni dvig temperatur ne preseže 1,5 stopinje Celzija. Rosalind Readhead se sicer zaveda, da bodo za doseganje tega cilja potrebne sistemske spremembe, vendar pa meni, da se vpliv, ki ga imamo lahko kot posamezniki, pogosto podcenjuje. Tako verjame, da gre pogosto za lažno izbiro in da je v mnogih primerih možno oboje – tako pritisk na politike in korporacije kot prizadevanje za individualne spremembe. Pri tem poudarja, da je prav najbogatejši sloj prebivalstva tisti, pri katerem se individualne spremembe običajno najlažje, hkrati pa še posebej nujne (najbogatejših 10 odstotkov ljudi na svetu je namreč odgovornih za kar polovico vseh izpustov ogljikovega dioksida).
Ker Rosalind Readhead ni želela, da bi ostalo le pri besedah, je sklenila, da poskuša z lastnim zgledom pokazati, da imamo lahko kot posamezniki večji vpliv, kot si običajno predstavljamo. Pri tem pa ne skriva, da je bilo leto dni, ki ga je preživela na ekstremni ogljični dieti, pogosto precej naporno. Da bi dosegla svoj cilj, je morala biti med drugim zelo previdna pri ogrevanju stanovanja. Tudi pozimi ogrevalni sistem v njenem stanovanju ni deloval več kot 45 minut na dan.
Potrebne so bile precejšnje spremembe prehrane in odpoved običajnemu dopustu
Ogljična dieta je seveda zahtevala tudi precej sprememb, povezanih s prehrano. Tako se je Rosalind Readhead poskušala omejiti predvsem na rastlinska živila, pri katerih je ogljični odtis bistveno manjši kot pri mesu in drugih živalskih produktih, pri tem pa je šlo večinoma za lokalno pridelana, organska in sezonska živila. Eden najtežjih delov ogljične diete je bil povezan z dopustom. Rosalind Readhead se je namreč odpovedala počitnicam, ki jih je običajno preživljala v enem od angleških obmorskih mestec. Pot, dolga približno 320 kilometrov, bi zahtevala uporabo vlaka in avtobusa. Čeprav je javni promet okolju prijaznejša izbira od vožnje z lastnim avtomobilom, bi bil ogljični odtis še vedno prevelik, saj vlaki in avtobusi večinoma še niso posodobljeni.
Pandemija olajšala določene vidike, po drugi strani pa je prinesla tudi dodatne izzive
Rosalind Readhead je prosti čas posvečala predvsem sprehodom, kolesarjenju, pridelavi lastne hrane, sproščanju v naravi in druženju z bližnjimi – torej aktivnostim, ki niso obremenjujoče za okolje. Če je potrebovala določen predmet, je vedno preverila, ali lahko kupi rabljenega oziroma ali lahko najde nekoga, ki ga je pripravljen podariti ali zamenjati za nekaj, česar sama ni več potrebovala. Nekaj mesecev po začetku »eksperimenta« je svet presenetila pandemija, kar je na neki način olajšalo doseganje cilja. Tako je bila namreč skušnjava po potovanjih z letalom precej manjša.
Hkrati se je bilo po vsakodnevnih opravkih lažje odpraviti peš ali s kolesom, saj je to pomenilo manj nevarnosti za okužbo. Po drugi strani pa so ukrepi, povezani s pandemijo, prinesli tudi določene dodatne ovire. Na začetku pandemije tako Rosalind Readhead ni mogla kupovati hrane na lokalnih tržnicah, pri čemer je ugotovila, kako siromašna je pravzaprav ponudba lokalnih živil v večjih živilskih trgovinah.
