Kuhanje leče velja za eno najpreprostejših kuhinjskih opravil. Voda zavre, leča gre v lonec in jo kuhate približno 20–30 minut (odvisno od vrste leče). Prav zaradi te navidezne enostavnosti pa se pri leči zelo pogosto pojavljajo napake. Majhne podrobnosti, na katere marsikdo sploh ne pomisli, lahko odločilno vplivajo na okus, mehkobo in prebavljivost jedi. Rezultat je pogosto razkuhana, trda ali povsem brezokusna leča. Če želite, da bo naslednjič res takšna, kot ste si jo zamislili, se je smiselno izogniti najpogostejšim napakam, ki jih ljudje pri kuhanju leče delajo skoraj vsak dan.
1. Dodajanje soli na začetku kuhanja
Je vaša leča vedno malce trda, čeprav jo morda kuhate celo dlje, kot je priporočeno? Razlogi za to težavo so lahko precej različni. Eden od njih je lahko prehitro dodajanje soli. Soljenje vode z lečo na začetku, preden sploh vklopite štedilnik, lahko namreč oteži proces kuhanja. Z dodajanjem soli je torej bolje malce počakati.
2. Kuhanje leče s kislimi sestavinami
Leča se pogosto uporablja v jedeh, ki vsebujejo tudi kisle sestavine, na primer paradižnikovo mezgo ali limonin sok. Pri tem je treba upoštevati, da moramo biti pri tovrstnih sestavinah še precej bolj pazljivi kot pri soli. Če jih dodamo prehitro, se bo leča skuhala precej težje, kot bi se sicer. Še več: to lahko praktično povsem onemogoči zmehčanje leče. Tako vam predlagamo, da pri receptih, ki vsebujejo tudi kisle sestavine (paradižnik, limonin sok, kis ipd.), lečo skuhate posebej in jo vmešate, ko je že kuhana.
3. Previsoka temperatura kuhanja
Določene napake so torej krive za to, da leča tudi po koncu kuhanja »škriplje pod zobmi«, kar zagotovo uniči kulinarično izkušnjo. Po drugi strani pa je seveda možna tudi diametralno nasprotna težava: razkuhana leča. Pri kuhanju leče morate torej paziti, da ujamete zlato sredino, kar je lahko zahtevno, saj je meja med nekuhanostjo in razkuhanostjo pogosto precej tanka. Posebej pomembno je, da leče ne kuhate pri previsoki temperaturi. Ko voda zavre, je temperaturo dobro znižati na minimum, vsekakor pa leča ne sme vreti. Če bo temperatura previsoka, bodo začele zaradi pritiska luščine hitro odstopati, leča pa bo postala brezoblična oziroma zdrizasta.
4. Uporaba neoprane leče
Pametno je, da pred kuhanjem lečo vedno dobro operete, po možnosti pa uporabite tudi sito. Tako boste zmanjšali nevarnost za prisotnost različnih nečistoč in trdnih delcev – na primer drobnih kamenčkov, v katere zagotovo ne želite zagristi med uživanjem v svoji najljubši jedi z lečo. Obenem pa pazite, da pri kuhanju ne boste uporabljali prestare leče.
5. Skoparjenje z začimbami
Kot omenjeno, soli (in kislih sestavin) ni pametno dodajati prehitro, saj to oteži mehčanje leče, kar pa ne velja za druge začimbe. Te je namreč dobro dodati čim prej, najbolje že na začetku kuhanja. Tako se bo leča med kuhanjem navzela najrazličnejših okusov. Na koncu bo zato bistveno bolj aromatična, kot bi bila sicer. Nad tako kuhano lečo bodo zagotovo navdušeni tudi tisti, ki sicer niso največji ljubitelji stročnic. Leča se na primer zelo dobro ujame z lovorovimi listi, rožmarinom, česnom in čebulo, za piko na i pa poskrbi kuhanje v zelenjavni jušni osnovi (namesto v navadni vodi). Seveda lahko izbiro začimb povsem prilagodite svojemu okusu oziroma jedi, ki jo nameravate pripraviti. Leča je sicer sama po sebi precej pusta, a prav to, kar se zdi na prvi pogled slabost, je lahko v resnici ena od njenih največjih prednosti. Izvrstno namreč absorbira najrazličnejše okuse, zato je lahko vsakič malce drugačna …
Najemniki so precej omejeni, ko gre za posege v stanovanje. Po dogovoru z lastnikom so sicer običajno dovoljene manjše prilagoditve, vendar večinoma niso možni večji posegi – vključno s tistimi, ki bi lahko na dolgi rok prispevali k znižanju stroškov, s tem pa tudi k razbremenitvi okolja. Toda čeprav imate v najemniškem stanovanju precej manj svobode, kot bi je imeli v lastniškem, to še ne pomeni, da morate povsem pozabiti na ekološko osveščenost. Z določenimi navadami in manjšimi spremembami lahko namreč precej zmanjšate energetske izgube, kar bo koristilo tako vaši denarnici kot okolju.
1. Halogenske žarnice zamenjajte z LED-žarnicami
Eden najpreprostejših ukrepov za zmanjšanje energetskih izgub je zamenjava starih žarnic z varčnejšimi LED-žarnicami, ki porabijo bistveno manj energije – poraba je lahko celo do 80 odstotkov nižja! Obenem pa se lahko LED-žarnice pohvalijo z nadpovprečno dolgo življenjsko dobo. Čeprav so običajno nekoliko dražje, se torej menjava vsekakor izplača, še posebej ker vam bo vzela le nekaj minut.
2. Namestite nastavke za pipo počasnejšim pretokom
Kot najemniki lahko poskušate energetske izgube zmanjšati tudi s pomočjo nastavkov za pipe, in sicer takšnih, pri katerih je pretok vode nekoliko počasnejši. Tako boste brez posebnega razmišljanja porabili precej manj vode, predvsem pa manj vroče vode, s tem pa tudi energije, potrebne za njeno segrevanje.
3. Priskrbite si kakovosten termostat
Kakovosten termostat, ki vam omogoča enostaven nadzor nad temperaturo v stanovanju, je nedvomno zelo dragocen. Pri tem je seveda še posebej koristna možnost programiranja oziroma nadzora na daljavo. Tako lahko v najemniškem stanovanju karseda optimizirate stroške ogrevanja, ne da bi se morali na ta račun odpovedati udobju.
4. Investirajte v debelejše zavese
V najemniškem stanovanju se seveda ne boste lotili menjave oken ali nakupa žaluzij. Če najemodajalec nima pretiranega posluha za izgube, povezane z dotrajanim stavbnim pohištvom ali neustreznimi senčili, vaša situacija zagotovo ni najbolj ugodna. Vendar tudi v tem primeru niste popolnoma nemočni. Čeprav učinek morda ne bo tako izrazit, kot bi želeli, da bi bil, lahko energetske izgube vsaj nekoliko zmanjšate z debelejšimi zavesami, ki jih boste lahko ob morebitni selitvi vzeli s seboj. V poletnih mesecih boste lahko tako podnevi zagrnili zavese in s tem preprečili pretirano segrevanje zraka v stanovanju. Posledično pa se bo zmanjšala potreba po uporabi klimatskih naprav ali ventilatorjev.
5. Izogibajte se prepogosti uporabi sušilnega stroja
Kadar je mogoče, dajte prednost naravnemu sušenju perila na stojalu – ne le zaradi stroškov in okolja, ampak lahko tako obenem podaljšate obstojnost svojih oblačil. Če v stanovanju ni balkona ali če nimate dovolj prostora za sušenje oblačil v zimskih mesecih, preverite, ali je v stavbi morda na voljo skupna sušilnica, kjer boste lahko vsaj občasno posušili svoja oblačila.
6. Za pranje perila izberite nekoliko nižjo temperaturo
Za precej nižje stroške v najemniškem stanovanju lahko poskrbite tudi z malce bolj premišljeno uporabo pralnega stroja. Če perete oblačila, ki niso posebej umazana, lahko brez težav izberete nekoliko nižjo temperaturo kot običajno. Največji del energije, ki jo porabi pralni stroj, je namreč povezan prav z vročo vodo. Tudi tu pa si lahko poleg prihrankov in zmanjšanega ogljičnega odtisa obetate še počasnejšo obrabo oblačil.
7. Izklapljajte naprave, ki se ne uporabljajo
Za konec pa vam svetujemo še, da dosledno izklapljate naprave, ki jih v tistem hipu ne uporabljate – vključno s polnilniki za mobilne telefone. Morda se zdijo prihranki pri tem praktično zanemarljivi, vendar morate upoštevati, da so lahko na dolgi rok razlike precejšnje. Ker so možnosti za zmanjševanje energetskih izgub v najemniškem stanovanju precej omejene, je še posebej pomembno, da ste kot najemniki pozorni na tovrstne vidike.
Multipla skleroza (MS) je avtoimunska bolezen, pri čemer imunski sistem napada telesu lastno tkivo – mielinsko ovojnico živcev. Po podatkih Združenja multiple skleroze Slovenije živi pri nas več kot 3.500 bolnikov s to boleznijo, ki velja za kronično bolezen osrednjega živčevja. Njen izvor je nepojasnjen. Bolniki z multiplo sklerozo se soočajo z vrsto težav, ki vplivajo na kakovost življenja na vseh ravneh. Zaradi značilnih simptomov – upočasnjenosti mišljenja, pozabljivosti, iskanja besed med govorom, hitre utrujenosti in težav s koncentracijo, vidom, sluhom in ravnotežjem – je moteno opravljanje vsakodnevnih obveznosti. Bolezen prizadene posameznika in njegove svojce tudi v osebnem življenju.
Za MS trpi približno 2,3 milijona ljudi po svetu. Multipla skleroza sodi med najpogostejša nevrološka obolenja in velja za neozdravljivo, pojavi pa se najpogosteje pri mlajših odraslih med 20. in 40. letom starosti. Prizadene več žensk kot moških. Multipla skleroza se razvije, ko začne imunski sistem napadati živčne celice v možganih, hrbtenjači in vidnih živcih, kar povzroči vnetje osrednjega živčevja in trajne okvare.
Najpogostejši simptomi, ki privedejo bolnika k zdravniku, so mravljinčenje, oslabljene mišice v okončinah, omedlevica, utrujenost, motnje vida, sluha, težave z ravnotežjem, upadanje fizične moči, pešanje kognitivnih funkcij, težave s procesiranjem informacij, motnje urinske inkontinence, težave s požiranjem hrane itn. Brez pravočasnega ali neustreznega sodobnega zdravljenja lahko bolezen vodi tudi v invalidnost.
Multipla skleroza ima več oblik
Večina ljudi, ki zboli oz. jih prizadane multipla skleroza, ima v začetni fazi recidivno-remitentno MS – RRMS (približno 85 %), kar pomeni, da so bolezenski simptomi prisotni samo nekaj časa in se nato delno ali v celoti popravijo. V zadnjem času zdravniki vse pogosteje pri bolnikih odkrijejo primarno napredujočo MS (PPMS), ki prizadene približno 15–20 % ljudi z MS. Poimenovanje obolenja PPMS opisuje razvojni potek bolezni, pri kateri so prvi simptomi sicer dokaj stabilni, vendar se postopoma vse bolj slabšajo in vodijo k napredujoči obliki MS.
Priznani strokovnjak s področja nevrologije, profesor Jerome de Seze, vodja Oddelka za nevrologijo in klinične raziskave na Univerzi v Strasbourgu, na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj opaža, da pri bolnikih s PPMS bolezen ves čas napreduje, pri čemer je njene dejanske simptome včasih težko prepoznati. Čeprav so prve težave, s katerimi se soočajo oboleli, slabitev mišic v okončinah in težave s hojo, večina simptome zmotno pripisuje posledicam revmatskih obolenj ali pa težavam s hrbtenico.
Pri razvoju RRMS gre za pojavljanje novih, napredujočih stanj obolenja, ki jim lahko sledijo obdobja izboljšanja. Okrevanje med posameznimi zagoni je lahko dokončno ali pa bolnik utrpi trajne posledice. Ker gre nasprotno pri PPMS za nenehno napredovanje bolezenskih znakov brez jasno definiranih zagonov ali obdobij remisije, je obolenje dvakrat hujše kot pri RRMS. Povzroči trajne okvare in motnje gibalnih funkcij, ki marsikoga posledično priklenejo na invalidski voziček. Obe obliki multiple skleroze se razlikujeta tudi po tem, da imajo bolniki z RRMS več aktivnih okvar v možganskem delu, medtem ko se bolniki s PPMS v veliko večji meri spopadajo s prizadetostjo hrbtenjače, kar posledično vodi k motnjam gibalnih funkcij, težavam s hojo in z urinsko inkontinenco. Pomemben cilj zdravljenja multiple skleroze je pravočasno prepoznati bolezenske znake in zmanjšati možnosti napredovanja bolezni ter s tem preprečiti naglo nazadovanje posameznikovih gibalnih, kognitivnih idr. funkcij.
Stopnje napredovale MS
Obstajajo različne uporabne metode, s pomočjo katerih se merijo stopnje napredovanja MS. Ena od njih je test 9-HPT, ki preverja gibljivost zgornjih okončin z merjenjem hitrosti, v kateri bolnik z uporabo ene roke vstavi žebljičke v 9 luknjic in jih nato izvleče. V uporabi je tudi test PASAT, s katerim se z merjenjem hitrosti mišljenja in spretnosti računanja preverjajo posameznikove kognitivne sposobnosti. Kot pokazatelj napredovale stopnje MS se v stroki uporablja tudi metoda kombiniranih rezultatov – PIRA, ki povezuje potrjeno napredovalo obliko obolenja z merjenjem hitrosti hoje in gibalnimi zmogljivostmi rok. Naslednji uporaben način preverjanja stopnje MS je tudi T25-FW, s katerim se meri, v kolikšnem času bolnik naredi 25 korakov.
Selma Blair, igralka, ki jo poznamo iz filmov Podle igre, To sladko bitje, Blondinka s Harvarda in še mnogih drugih, se je soočila z diagnozo multiple skleroze. Za boleznijo je bolehala že vsaj 15 let, vendar je niso odkrili vse do avgusta 2018, ko je obiskala zdravnika, misleč, da ima težave zaradi stisnjenega živca. V letošnjem letu je o bolezni tudi javno spregovorila v čustvenem intervjuju, v katerem je njene oboževalce presenetilo, kako se nekoč živahna igralka spopada s težavami z govorom, hojo in vsakdanjimi opravki, kot je oblačenje. A Selma pravi, da si je oddahnila, ker zdaj vsaj ve, da je bolna – in se trudi živeti polno življenje, sanja o tem, da se bo lahko spet igrala s sinom in jezdila konja, hkrati pa ljudi prosi, naj ji pomagajo, če jo srečajo na ulici, ko se ji stresejo stvari iz torbice in jih sama ne more pobrati.
Najpogostejši moteči dejavniki
Bolniki z MS najpogosteje tožijo zaradi utrujenosti, ki sicer nastopi že pred potrditvijo diagnoze, pozneje pa postane nekakšen spremljevalni del obolenja in življenja z njim. Veliko bolnikov, zlasti delovno aktivnih, občuti vidnejše znake izčrpanosti v popoldanskih urah, kakor tudi proti koncu tedna, ko se le-ti še dodatno stopnjujejo. Poleg fizične utrujenosti, ki jo občutijo bolniki (občutek težkih nog in otrdelosti, pojav spastične hoje ipd.), je zanje zelo značilna tudi mentalna utrujenost, ki se pri posamezniku kaže z nezbranostjo misli, motnjami koncentracije in pogostimi prekinitvami dela.
Vsekakor je v toku razvoja MS pri dotični osebi ključno prepoznavanje znakov utrujenosti in v skladu z njimi pravilno usklajevati delovni urnik, dnevni ritem, obveznosti, kakor tudi ločevati med različnimi obremenitvami in njihovimi posledicami za organizem. Nedvomno pa je za bolnike, pri katerih je potrjena multipla skleroza zelo pomemben ravno kakovosten počitek.
Naj bo bolnik z multiplo sklerozo normalno zaposlen?
Bolnikom z MS se godi velika krivica na delovno-pravnem področju, kajti delodajalci v številnih primerih zaradi nepredvidljivosti napredovanja bolezni zelo neradi zaposlujejo osebe s simptomi MS. Tako jim odvzamejo tisto, kar bi jim v dani situaciji še kako koristilo, saj si bolniki, ki trpijo za MS, s pomočjo zaposlitve uspešno povrnejo okrnjeno samopodobo in se kljub omejitvam še vedno počutijo, da so del družbe, in se ne izolirajo. Obolenje namreč ne vpliva na posameznikove sposobnosti in izkušnje, simptomi, ki jih multipla skleroza prinaša s seboj, pa se iz dneva v dan spreminjajo in oboleli se z njimi naučijo živeti ter delati. Še pred 20 leti je za osebe z MS veljalo, da se morajo izogibati večjim naporom, saj naj bi ti poslabšali simptome bolezni in celo pospešili njeno napredovanje. Danes je ta teorija ovržena, kar govori v prid vse večji in vsestranski aktivnosti obolelih za MS, tako na delovnem mestu kot tudi v dejavnem načinu življenja, v katerem ne sme manjkati redna telesna vadba.
Smernice zdravljenja MS
Vsaka nova raziskava prinese spoznanja, ki pomagajo izboljšati kakovost življenja bolnikov z MS. Na znanstvenem kongresu v okviru Evropskega komiteja za zdravljenje in raziskave MS (ECTRIMS) so strokovnjaki predstavili izsledke analize o uporabi zdravila ocrelizumab pri zdravljenju bolnikov z recidivno multiplo sklerozo (RMS). Kot so potrdili, so se pri bolnikih z večjim tveganjem za napredovalo obliko MS simptomi zmanjšali za 25 %. Dr. Ludwig Kappos, predstojnik Oddelka za nevrologijo, iz univerzitetne bolnišnice v Baslu je povedal, da uporaba ocrelizumaba v medicini pomaga bolje razumeti, kako pri RMS bolezen napreduje neodvisno od zagonov. Po zaslugi vpogleda v potek bolezni lahko zdravnik skupaj z bolnikom naredi načrt, kako se spopasti z boleznijo. Poudaril je, da je pomembno pravočasno prepoznati in razumeti simptome, kajti le tako je mogoče določiti učinkovito obliko zdravljenja.
O svetli plati ugotovljenih rezultatov glede delovanja zdravila ocrelizumab je bil spodbuden tudi dr. Stephen Hauser, predstojnik Oddelka za nevrologijo, s kalifornijske univerze v San Franciscu. Povedal je, da se postopno napredujoče okvare obolenja pojavljajo pri vseh vrstah MS in da je odkritje spektra delovanja zdravila še posebej pomembno za bolnike s PPMS, pri katerih so lahko napredujoče oblike obolenja povezane z omenjenimi okvarami. Obenem je dodal, da raziskava poudarja pomen kontinuiranega raziskovanja MS. To je po njegovem prepričanju ključno ne le za razvoj novih oblik zdravljenja, kot je z ocrelizumabom, pač pa tudi za širše poznavanje osnovnih vzrokov za nastanek te uničujoče bolezni.
Pravočasno ukrepanje
Spodbudno je, da je z napredovanjem diagnostike mogoče veliko prej določiti tudi ustrezno diagnozo, ko je govora o MS. Vsekakor je pomembno vključiti vse spremljevalne korake, od soočenja s težko boleznijo, ki je za marsikoga lahko skrajno boleče in predstavlja močan psihološki pritisk, do nadaljnjega rednega spremljanja posameznih zagonov bolezni. Ključnega pomena je vsestranski pristop, od primernega seznanjenja in uvida v bolezen, sodelovanja z zdravniško ekipo fizioterapevtov, fiziatrov, socialnih delavcev, psihologov, logopedov, urologov, nevrologov itn. do praktičnega udejanjanja s strani bolnika. Le-to temelji na tem, kaj lahko bolnik sam v svojem življenju doprinese k temu, da bi ohranil neko optimalno stanje (npr. vzdrževanje koordinacije, krepitev mišičnega tonusa ipd.) in tako uspešno pripomogel k temu, da zavre napredovanje MS.
Če govorimo o prizadetosti hoje pri bolniku z MS, ki je žal spremljajoč dejavnik ob napredovanju bolezni, je pomembno, da se opremi s primernimi pripomočki (npr. različne opornice za spodnje okončine). Zaradi nestabilne hoje in pogostega spotikanja zlasti pri posameznikih, ki imajo težave z dvigovanjem stopal od tal, namreč prihaja do padcev in poškodb, kar še dodatno poslabša situacijo in potencira bolnikov občutek negotovosti ter izgubo samozavesti.
Ledvične bolezni so pogosto diagnosticirane precej pozno – takrat, ko so lahko ledvice že močno okvarjene. Po podatkih nekaterih raziskav naj bi ostajale ledvične bolezni pri kar 90 odstotkih vseh bolnikov nediagnosticirane tudi po več let. Simptomi ledvičnih bolezni so lahko namreč dolgo časa precej neizraziti …
Ledvice – eden najpomembnejših organov v našem telesu
Besedna zveza »tihi ubijalec« se običajno nanaša na povišan krvni tlak, vendar so mnogi strokovnjaki prepričani, da si podobno oznako zaslužijo tudi ledvične bolezni. Gre za skupino bolezni, za katere je značilno nepravilno delovanje ledvic, pri čemer gre lahko za blažje ali hujše oblike okvar, zaradi katerih filtracija krvi (prav to je namreč osnovna naloga ledvic) ne more biti več optimalna. Pravilno delovanje ledvic je med drugim ključno za ohranjanje elektrolitskega ravnovesja, torej ustreznega razmerja med različnimi minerali. Ledvice pa obenem skrbijo tudi za odstranjevanje odpadnih snovi iz telesa in za ohranjanje pH-ravnovesja. Čeprav se o nevarnostih, povezanih z ledvičnimi boleznimi, govori precej manj kot na primer o srčno-žilnih obolenjih ali o raku, je precej očitno, da so okvare ledvic zelo resna težava, ki lahko povsem poruši naše zdravje.
Simptomi se lahko včasih pojavijo šele po več letih
Kot omenjeno, je ena glavnih težav pri ledvičnih boleznih odsotnost izrazitih simptomov v prvih fazah bolezni, kar lahko včasih traja tudi več let. Simptomi se torej nemalokrat pojavijo šele takrat, ko so ledvice v zelo slabem stanju. Znaki hujših okvar ledvic so med drugim otekanje okončin, huda utrujenost, bolečine v kosteh in kri v blatu. Včasih so lahko simptomi precej podobni simptomom drugih kroničnih bolezni, kar lahko dodatno oteži pot do ustrezne diagnoze.
Za diagnozo ključna albuminski test in ocena glomerulne filtracije
Ledvična obolenja so pogosto tesno povezana z nekaterimi drugimi boleznimi oziroma zdravstvenimi težavami, še posebej s sladkorno boleznijo in s povišanim krvnim tlakom. Če imate težave s hipertenzijo, torej s kronično povišanim krvnim tlakom, so tako vsekakor smiselne preiskave za preverjanje zdravstvenega stanja vaših ledvic. To praviloma pomeni serijo krvnih testov, obenem pa tudi analizo vzorca urina. Za diagnosticiranje ledvičnih bolezni je še posebej pomembna t. i. ocena glomerulne filtracije. Gre za podatek o količini krvi, ki jo lahko vaše ledvice prefiltrirajo v eni minuti. Pri analizi vzorca urina pa je med drugim zelo pomemben albuminski test. Albumini so namreč beljakovine, ki se začnejo ob okvarah ledvic izločati v urin.
Najpomembnejši ukrepi za zaščito ledvic pred poškodbami
Osebe, ki spadajo v rizične skupine, bi morale torej skrbeti za redne preventivne preglede, tudi če ne zaznavajo posebnih simptomov. Morebitne težave z ledvicami bodo lahko tako zaznane dovolj zgodaj, posledično pa se bo zmanjšala nevarnost za resnejše okvare. Seveda pa so določeni preventivni ukrepi, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje za bolezni ledvic, priporočljivi za vse, ne le za osebe iz rizičnih skupin. Eden najpomembnejših preventivnih ukrepov je nedvomno izogibanje čezmernim količinam soli oziroma natrija. To pomeni, da morate biti zelo previdni pri procesiranih živilih. Pogosto gre namreč za hrano, v kateri so »skrite« ogromne količine soli.
Za zdravje ledvic je zelo pomembno tudi izogibanje alkoholu, po drugi strani pa morate paziti na to, da popijete dovolj vode (ali pijač, kot je nesladkani čaj). Če ste pretežki, bo izguba odvečnih kilogramov nedvomno koristila tudi vašim ledvicam. Obenem pa priporočamo še uživanje napitkov z blagim diuretičnim učinkom, ki lahko pomagajo pri prečiščevanju vaših ledvic. Odlična izbira je na primer peteršiljev čaj, podobno pa velja tudi za čaj iz kopriv ali regratovih korenin.
Krizopras je kristal oziroma kamen modrikasto zelene barve, ki naj bi oddajal zelo posebno energijo. Med drugim naj bi šlo za enega najbolj priporočljivih kristalov za tiste, ki se pobirate po propadli ljubezenski zvezi – oziroma za vse, ki želite v svoje življenje privabiti več ljubezni …
Krizopras ima izjemno pozitiven vpliv na srčno čakro
Po končanem razmerju vaša srčna čakra najverjetneje ni v najboljšem stanju. Kanali, po katerih se sicer pretaka življenjska energija, so skoraj zagotovo vsaj deloma blokirani, če ne celo popolnoma zamašeni. Eden od načinov, kako pomagati srčni čakri, da si opomore po pretresu, ki ga je povzročil razpad ljubezenskega razmerja, je lahko prav bližina krizoprasa. Gre namreč za kamen, ki naj bi pomagal pri aktivaciji srčne čakre oziroma pri premagovanju občutkov krivde, obžalovanja in strahov. Prav to so namreč občutki, ki so najpogosteje krivi za »zamašitev« srčne čakre. Če se zelo težko spopadate s propadom zveze, je tako vsekakor zelo priporočljivo, da si omislite krizopras – in da ga imate nato vseskozi pri sebi.
Pomoč pri odkrivanju drobnih vsakodnevnih radosti
Krizopras je lahko zelo koristen tudi za usmerjanje vaše pozornosti k »tukaj in zdaj«. Po zaključenem razmerju najverjetneje posvečate precej energije premlevanju, kaj natančno je šlo narobe, kaj bi lahko naredili drugače, kdo nosi večji del krivde itn. Zaradi ukvarjanja s tovrstnimi mislimi pa praktično povsem zanemarite sedanjost. Če temu dodamo še strahove glede prihodnosti, ki so značilni za obdobja po zaključku zveze, je jasno, da je za celjenje zlomljenega srca zelo pomembno, da se poskušate čim bolj osredotočiti na sedanjost, namesto da živite v preteklosti ali v prihodnosti.
Naučite se odpuščati in se tako osvobodite bremena preteklosti
Če se je razmerje končalo zaradi prevare oziroma zaradi dogodka, zaradi katerega ste izgubili zaupanje v partnerja, je lahko krizopras posebej dragocen. To je namreč kamen, ki naj bi bil povezan z odpuščanjem. Seveda to ne pomeni, da si boste zaradi krizoprasa premislili. Pomen odpuščanja ni nujno povezan s ponovnim začetkom. To, da lahko odpustite nekomu, ki vas je prizadel, je koristno predvsem za vas same. Če se boste nehali oklepati preteklih zamer, se bo v vašem življenju – predvsem pa v srcu – sprostil prostor za resnično ljubezen …
Ustvarite ambient, ki bo okrepil moč krizoprasa
Za optimalno učinkovanje krizoprasa je pomembno ustvarjanje prijetne, pomirjajoče atmosfere, ki bo okrepila pozitivne učinke tega dragocenega kamna. Priporočamo vam, da zatemnite izbrani prostor, nato pa prižgete nekaj sveč. Še posebej priporočljive so sveče v beli, zeleni ali modri barvi. Nato si privoščite sproščujočo kopel, med katero držite krizopras nad svojo srčno čakro.
Za piko na i poskrbi posebna vizualizacija …
Delovanje krizoprasa pa lahko ne nazadnje okrepite tudi s pomočjo posebne vizualizacije. Zaprite oči in si predstavljajte, da se vaše srce odpira, kot da bi šlo za cvet. Pri tem cvet obseva lesketajoča se, biserno bela svetloba. Pustite, da vas ob opazovanju tega prizora preplavi občutek popolne pomirjenosti, obenem pa zaupanje v to, da je vsak konec priložnost za nov, lepši začetek. Namesto da objokujete tisto, kar se je končalo, usmerite svojo pozornost k tistemu, kar prihaja v vaše življenje – tudi s pomočjo energije, ki jo oddaja krizopras. Redno izvajanje te vaje bo poskrbelo za pospešeno celjenje zlomljenega srca, ki bo tako – podobno kot »cvet«, ki ste si ga predstavljali v mislih – pripravljeno, da se odpre novim izkušnjam.
Utrujenost pogosto pripišemo stresu, ki je v današnjem času tako razširjen, da pogosto niti zdravniki ne pomislijo na kaj drugega. Pri Jasni Babič iz Kopra je bila tako huda, da ni mogla niti skuhati niti pomagati majhnima sinovoma, da se zvečer umijeta. Pridruženi so bili še drugi znaki, da nekaj ni v redu, zato se je odločila za vrsto diagnostik, nazadnje pa našla povsem preprost odgovor. Čeprav živi ob morju in ima rada sonce, ki naj bi skrbelo za tvorbo vitamina D v našem telesu, ji je prav tega kronično primanjkovalo.
Kdaj so se pojavile vaše prve zdravstvene težave? Moje težave so se začele leta 2014, torej kar nekaj let nazaj. Čutila sem utrujenost, neskoncentriranost, spati sem morala že po kosilu ali tudi večkrat na dan. Večkrat sem obiskala zdravnico, ki je dejala, da je kriv stres, moja služba. Ukvarjala sem se z informatiko in včasih sem res delala več kot osem, tudi do dvanajst ur. Sem mati dveh majhnih otrok, takrat sta bila stara dve in štiri leta. Tako da kombinacija službe in otrok bi gotovo tudi lahko delno vplivala, vendar nikakor ne v tolikšni meri. Zdravnico sem večkrat prosila, ali lahko poleg osnovne krvne slike preveri tudi vitamine in minerale, saj za vse bolezni pač nista kriva le povišan krvni sladkor ali holesterol. A je vztrajala, da gre za stres – morda zato, ker sem med najinim pogovorom povedala kar malo preveč o svoji službi. To je bila napaka, zato pozneje, ko sem bila napotena naprej, o službenih težavah nisem hotela več govoriti.
Utrujenost pa ni bila vse, kar ste opazili? Vsak mesec sem bila prehlajena. Ni bilo meseca, da ne bi bila bolna. Rekli so mi, da morda zaradi otrok, ampak ne – nazadnje se je vendarle izkazalo, da imam izjemno pomanjkanje vitamina D, da smo do te ugotovitve prišli, pa je trajalo leta. Imela sem tudi angine, razne kožne izpuščaje, srbečico. Bila sem tako utrujena, da so sodelavci, ko sem prišla zjutraj v službo, mislili, da vso noč nisem zatisnila očesa. Tudi tu je bilo mnenje, da morda zaradi otrok, ki sta se ponoči res tudi kdaj zbujala. Nato sem v letu 2016 prebolela dve gripi v enem mesecu. Najprej me je doletela v prvem tednu januarja. To je moja najslabša izkušnja s kakršnokoli boleznijo. Ležala sem v postelji in niti na otroka nisem več pomislila. Nisem pomislila, ali sta v hiši ali nista, ali sta jedla ali nista jedla. Imela sem več kot 40 stopinj vročine in treslo me je. Ker je bil ravno čas začetka epidemije grip, so mi tudi vzeli vzorec, ki je potrdil, da gre res za gripo.
Osem dni sem ležala, ječala, brez hrane, ne da bi enkrat samkrat pogledala na telefon. Kot da me ni. Potem sem šla nazaj v službo in čez tri dni spet zbolela. Ponovno sem imela gripo, saj so me ponovno testirali – šlo pa je za drugo obliko virusa gripe. Ta druga oblika je bila blažja, ampak sem spet obležala. Tudi ko je gripa minila, sem imela še naslednje tri ali štiri mesece ves čas povišano temperaturo na 37,2. Ves čas. Iskala sem rešitve pri zdravnici, obiskala pa sem tudi kirurga, saj sem bila nekaj let prej operirana na žolču in sem mislila, da je to dvoje kako povezano.
Samoplačniško sem se odločila za pregled ščitnice, samoplačniško sem šla na Golnik, ker sem mislila, da je kaj na pljučih, saj me je tudi nekoliko dušilo – in tam so predlagali, naj preverim vitamine in minerale. Poleg tega so me ves čas tudi bolele kosti. Osebna zdravnica mi je svetovala menjavo službe, poleg tega pa mi je glede nenavadne temperature celo rekla, da ne znam pravilno uporabljati termometra. Ampak jaz sem vztrajala, da je z menoj nekaj narobe. Ni se mi zdelo normalno, da se zjutraj zbudiš, pa si zaspan, poješ kosilo, in si zaspan, da si zaspan ob sedmih zvečer. Nekaj torej ni bilo v redu, kar se je jasno pokazalo ob gripi in po njej.
Torej vam zdravnica ni prisluhnila? Zdravnica mi je preverjala kri, a ne vitaminov in mineralov. Ugotovila je, da imam levkocite malo povišane, in to je bilo to.
Kako ste prišli do diagnoze? V tem času sem dala v službi zares odpoved, saj se tam nisem več počutila dobro, in sem se začela ukvarjati s turizmom. Tako da kar se tiče odstranitve stresa zaradi dela, sem naredila tisto, kar sem morala. Vendar je utrujenost kljub temu vztrajala. Takrat sem se odločila za še več samoplačniških preiskav. Zdravnico sem povprašala, kje naj jih opravim, in napotila me je na center na Obali, kjer pa tovrstnih preiskav sploh ne opravljajo in sem jih morala opraviti v Ljubljani.
Sama sem se prek spletnih forumov informirala o diagnostiki in šla v laboratorij v Ljubljani, kjer sem opravila obširni pregled. Ko sem dobila izvide, sem imela zgolj 30 odstotkov vitamina D, kar je za mlado žensko, kot sem jaz, porazno. Malo mi je primanjkovalo tudi folne kisline. Z izvidom sem šla nazaj k zdravnici, ki je rekla, da kar ne more verjeti. In jaz sem ji rekla, da saj sem ji štiri leta govorila, da nekaj ni prav, da niso krivi otroka in stres. Da se pri štiriintridesetih letih ne moreš počutiti, kot da imaš samo polovico svoje življenjske moči. Da ne moreš niti ven na pijačo, na večerjo, na zabavo – jaz zvečer niti do avta nisem mogla, kaj šele ven.
Zdravnica je takrat vendarle rekla, da sem imela prav, da sem vztrajala. In ko sem začela malo brskati, sem ugotovila, da se s pomanjkanjem vitamina D sooča tudi marsikdo drug.
Bi lahko prišlo do pomanjkanja, ker niste bili dovolj na soncu? Se je težava pojavila pozimi? Raven vitamina D sem dala preveriti aprila lani, ko nisem bila ves čas v pisarni, temveč sem se tudi že sprehajala zunaj, bila na soncu, torej nisem bila nikakršna v temo zaprta človeška ribica.
Kako poteka zdravljenje? Predpisali so mi vitamin D. Za začetek sem dobila petnajst škatlic. Zdravnica me je po pregledu izvida napotila tudi k endokrinologu, da se preveri, ali ne gre za težavo tudi z delovanjem nadledvične žleze. Tudi endokrinologinja je potrdila, da gre za pomanjkanje vitamina D, posledice pa so prav tisto, kar se je dogajalo meni. In ko sem začela jemati vitamin D, sem bila po štirih mesecih že stoodstotno bolje. Partner mi je rekel: »Kaj danes se ti pa ne spi že ob sedmih?«
O vitaminu D danes veste zelo veliko. Ste vse raziskali sami? Kupila sem si zelo zanimivo knjigo: Čudežni rezultati zdravljenja z izjemno visokimi odmerki sončnega hormona – vitamin D3 (avtor: Jeff T. Bowles), v kateri piše tudi o tem, da medicina takšne stvari, kot je pomembnost vitamina D, skriva. Zakaj? Ker je menda še toliko drugih farmacevtskih sredstev, ki jih lahko na ta račun porabi. Če imamo pomanjkanje vitamina D, se na primer lahko pojavijo (in zdravijo) tudi rak, diabetes, holesterol, luskavica in druge kožne bolezni, revma, fibromialgija …
Skratka, to lahko vse izvira tudi iz pomanjkanja vitamina D. Knjiga razlaga, kako to sprejemata Amerika in Evropa ter kakšne so smernice in zakaj te zdravnik ne pošlje na diagnostiko. Zato ker tudi zdravnike omejujejo. Piše tudi o tem, da dobi kapljice vitamina D na primer dojenček, ne predpišejo pa ga materam, ki bi ga po porodu morale ravno tako jemati vsaj eno leto, saj njegova raven pri porodu zelo upade. Knjiga ravno tako govori o tem, zakaj je toliko multiple skleroze v različno resnih oblikah – tudi na to vpliva pomanjkanje vitamina D.
Kakšno je vaše počutje zdaj? Vitamin D jemljem zdaj dobro leto in pol, odmerek pa sem si povečala. Sama si še dodatno kupujem kombinacijo vitamina D in K1 in si ju vsako jutro popršim v usta, pod jezik, da gre v limfe. Ko je ura 11 zvečer, se po novem počutim, kot da bi lahko premikala gore. Po kosilu ne grem več spat, zvečer grem brez težave kam ven. Tudi prehlajena nisem bila že več kot eno leto in predvsem imam dovolj energije za otroka. Če delam na računalniku in več ur sedim pred zaslonom, sem brez težave skoncentrirana. Močne bolečine v sklepih, torej v komolcih, kolenih in kolkih, so minile. Počutim se kot prenovljena oziroma tako, kot sem se pred nastopom bolezni.
Težave bi se torej dalo rešiti precej hitro, če bi vedeli to, kar veste danes. Če bi o vitaminu D več vedela že prej in bi mi moja osebna zdravnica prisluhnila, bi lahko težave zaključila že leta prej. Jemala bi vitamin D, pa četudi ga ne bi dobivala na recept, kajti za svoje zdravje in počutje mi ni težko kupiti »zdravila«. Tudi sicer je šlo v iskanju rešitve kar nekaj sredstev – 150 evrov za ščitnico, 240 evrov za Golnik, 80 za pregled pri kirurgu, 140 za temeljit pregled krvne slike. Saj človek si reče, da bo dal tudi celo plačo, če bodo ugotovili, kaj je z njim narobe, ampak ni pa prav, da te ob težavah na preglede ne napoti zdravnik, potem pa ti reče, da si eden redkih, ki vztraja tako dolgo, dokler ne ugotovi, kaj mu je. To je precej žalostno.
Poleg predpisanega vitamina si ga tudi kupujete. Odmerek sem si povečala, ker sem tudi v knjigi brala, da se običajno predpisuje premalo. Moja tašča, žal že pokojna, je imela ob zdravljenju raka tako predpisanih 50 kapljic na teden, v knjigi pa piše, da je pri rakavih bolnikih cela predpisana steklenička tedensko premalo. Sama sicer nisem zdravnik, nisem študirala medicine, ampak kar se tiče vitamina D, sem stvari preizkusila na lastni koži. Tako da jemljem predpisanih 35 kapljic na teden ob hrani, saj se tako laže absorbira, poleg tega pa si kupujem še vitamin D3 z vitaminom K1. V knjigi o zdravljenju z vitaminom D namreč piše, da je najboljša kombinacija vitaminov D3 in K1. Tudi v prodajalni, kjer kupujem vitamine, so me povprašali, kako to, da kupujem prav to kombinacijo – prodajalka se namreč vsak dan srečuje z ljudmi, ki imajo težave, in pravi, da se je menda tudi zaradi knjige že veliko kupcev odločilo prav za to kombinacijo.
Vitamin D dajem tudi svojima otrokoma. V času rasti in odraščanja ga namreč potrebuješ zelo veliko, ravno tako kot ob porodu.
Kaj pa je pravzaprav vzrok, da je bilo vitamina premalo? Slabo delovanje žlez? Endokrinologinja mi je testirala nadledvično žlezo, ki je prej trpela, zdaj pa se odlično odziva. Ni šlo namreč za to, da imam premalo vitamina D, ker nisem izpostavljena soncu – ne nazadnje živim na Obali, v Kopru, sem ves čas na soncu. A ko sem v kratkem obdobju dveh let dvakrat rodila, se je vitamin D iz mojega telesa povsem izčrpal, saj sta ga otroka porabila za razvoj kosti. Tako da mi je endokrinologinja tudi dejala, da na izobraževanjih tudi sama pravi ginekologom, zakaj nosečnicam in porodnicam poleg folne kisline ne priporočajo tudi vitamina D.
Danes ste drug človek. Razlika je res velika. Polna sem energije, zvečer se mi zdi, da še kar ne bi šla spat. Prej pa še na dopustu ni bilo nič od mene. Ali pa na smučanju – nekoč sem smučala, potem nisem mogla prevoziti niti ene proge. Enako je bilo pri delu v domačih vinogradih – niti prehoditi jih nisem mogla. Prišla sem do polovice in ni šlo več. Zdaj pa lahko hodim kilometre in kilometre. O utrujenosti tudi razmišljam ne več.
Stanje je zdaj veliko boljše, zadnji rezultati kažejo, da imam vitamina D več, vendar pa še vedno ne toliko, kot bi ga morala imeti. Sicer pa mi je tudi endokrinologinja dejala, da se pomanjkanje vitamina D ne nadomesti v enem letu ali dveh, temveč to kar traja. In enako piše tudi v knjigi. Traja lahko tudi pet let ali več, včasih tudi vse življenje.
Čeprav se utrujenost na prvi pogled ne zdi nekaj hudega, ni tako, saj se spremeni življenje v celoti, pa tudi življenje družine. Težko je za vso družino. Pri ničemer nisem bila skoncentrirana, bilo mi je celo težko otrokoma pomagati se umiti, ker nisem imela energije. Ali pa skuhati večerjo. Ali se kam peljati z avtomobilom. Ali iti v trgovino. Mislila sem samo na to, da bi šla domov na kavč, da se moram spočiti.
Jasna, za katero smo se med pogovorom tudi sami prepričali, da je polna življenja, je za konec našega klepeta dejala še, da upa, da bo njena zgodba pomagala še komu, ki se sooča s podobnimi težavami. Pri njej so minila leta, preden je ugotovila, kako preprosta je rešitev – pa je bil potreben en sam podroben laboratorijski test, da so jo uvideli tudi zdravniki.
Vinska rutica je tradicionalno zelišče z močnim vonjem, ki odganja žuželke in se uporablja v zeliščarstvu.
Deluje spazmolitično, sprošča krče prebavil in maternice ter lajša glavobole in menstrualne težave.
Uporablja se za lajšanje ženskih težav, kot so neredne menstruacije, menopavza in zastajanje vode v telesu.
Pri nabiranju je potrebna previdnost zaradi možnih kožnih reakcij; uživanje ni priporočljivo med nosečnostjo.
Vinska rutica (lat. Ruta graveolens) je tradicionalno zelišče iz Južne in Srednje Amerike. V srednjem veku je bila tudi pri nas ena izmed najbolj uporabljenih zdravilnih rastlin. Gojili so jo v samostanskih, grajskih in domačih vrtovih. Uporabljali so jo kot začimbo, slikarji pa kot barvilo.
Previdno pri nabiranju
Vinsko rutico nabiramo v času cvetenja in jo hitro posušimo. Pri nabiranju moramo nositi rokavice, ker pri osebah, ki so občutljive za različne alergene, lahko povzroči vnetno reakcijo na koži. Posušena rastlina nima tako neprijetnega vonja kot sveža. Okus pa je grenak in aromatičen.
Zakaj je vinska rutica koristna
Izvira iz Sredozemlja, čez nekaj časa pa se je razširila po vsej Evropi, Južni in Severni Ameriki ter Aziji. Lepo uspeva na domačih vrtovih in je lepa popestritev zeliščnega vrta. Ima pernato deljene liste, ki so modro zelene barve, in rumenkaste cvetove. Močan vonj odganja žuželke, predvsem uši. Ker odganja žuželke z drugih rastlin, jo posadimo v bližini vrtnic in malin. Posušene dele rastlin pa lahko uporabimo za odganjanje moljev. Lahko jo povežemo v snopke in obesimo v omaro z oblačili. Cveti od junija do julija. Vinska rutica vsebuje eterično olje z nonanom, undekanom, limonenom, cineolom … Poleg eteričnega olja vsebuje še flavonolne glikozide, furanokumarine, npr. rutin, psoralen, ksanten, bergapten, in lignane.
Kako deluje vinska rutica
Zaradi spazmolitičnega delovanja (sprošča krče) deluje predvsem na prebavne organe in maternico, kjer pospeši prebavo in vpliva na menstruacijski cikel. Vpliva na naš krvni obtok, pospeši prekrvavitev, vpliva na pritisk krvi v glavi in tako blaži glavobole. Uživanje pripravkov iz vinske rutice preprečuje zastajanje vode v telesu. Uporabljamo jo lahko tudi kot obkladek pri kožnih izpuščajih ali revmi. Flavonoidi pa krepijo stene kapilarnih žil. Pri nas rutico še vedno največ uporabljamo za lajšanje ženskih tegob v povezavi z menstruacijskim ciklom in menopavzo.
Nekaj previdnosti ne bo odveč
Pozorni moramo biti predvsem v času nosečnosti, da pripravkov iz vinske rutice ne uživamo, saj neposredno vpliva na gladko mišičje maternice in lahko povzroči splav. Pri nabiranju lahko pride do različnih dermatoz, zaradi prisotnih furanokumarinov in sončne svetlobe. Na splošno velja, da pripravke iz vinske rutice uživamo v zmernih količinah, ker drugače lahko pride do zastrupitve.
Čajna mešanica za blago spodbuditev mesečne krvavitve
Uporabimo:
zeli vinske rutice (20 g)
zeli črne mete (20 g)
liste melise (30 g)
liste rožmarina (30 g)
Priprava: Iz 2 čajnih žličk naredimo poparek in spijemo po eno skodelico zjutraj in zvečer.
Čaj iz vinske rutice in rmana za lajšanje ženskih težav
Uporabimo:
vinsko rutico (20 g)
rman (20 g)
Priprava: Zmešana zelišča prelijemo z mrzlo vodo (1/4 l na 2 žlički zelišč), zavremo, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo in uživamo od 2- do 3-krat dnevno po eno skodelico.
Čaj pijemo pri nerednih in bolečih menstruacijah, saj tako vinska rutica kot rman lajšata bolečine in blažita krvavitev pri ženskah.
Čajna mešanica za lajšanje menopavze
Uporabimo:
vinsko rutico (30 g)
cvetove arnike (15 g)
korenine baldrijana (50 g)
Priprava: Zmešana zelišča prelijemo z vrelo vodo (1/2 l vode na 2 žlički zelišč), pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo in uživamo dnevno po eno do dve skodelici. Čaj v tem obdobju žensko pomirja in blaži bolečino.
Idealno bi seveda bilo, da bi vedno uporabljali embalažo za večkratno uporabo, ki bi bila z nami vrsto let. Toda tudi če pazite, da imate večino časa pri sebi stekleničko za vodo, termo lonček za kavo in podobne izdelke, s katerimi lahko močno zmanjšamo količino ustvarjenih odpadkov, se verjetno vsaj občasno pojavi potreba po embalaži za enkratno uporabo. Čeprav se je nekaj časa zdelo, da je uporaba tovrstne embalaže v zatonu, se je zaradi pandemije zanimanje zanjo ponovno povečalo. Zaradi higienskih razlogov so se v mnogih restavracijah in kavarnah vsaj začasno omejili izključno na tovrstno embalažo. Prav zato so »izumi«, kot je embalaža, ki jo je ustvarila ekipa znanstvenikov z ameriške oziroma bostonske univerze Northeastern, izjemno dragoceni. Gre namreč za embalažo za enkratno uporabo, ki se lahko razgradi v pičlih 60 dneh …
Osnovni material pulpa sladkornega trsa, spojena s pomočjo bambusovih vlaken
Ekipa, ki jo je vodila Hongli (Julie) Zhu, je zasnovala komplet različnih tipov in velikosti embalaže za enkratno uporabo. Glavna materiala za izdelavo embalaže sta bambus in pulpa sladkornega trsa – vlaknasta snov, ki nastane pri drobljenju stebel sladkornega trsa (oziroma pri iztiskanju tekočine iz teh stebel) in ki se običajno zavrže. Uporaba omenjene pulpe pri izdelavi biorazgradljive embalaže za hrano in pijačo ima torej dvojno korist. Za spojitev pulpe v trden material pa je nato, kot omenjeno, uporabljen bambus oziroma, natančneje, bambusova vlakna. Tako nastane material, ki je po eni strani obstojen, vendar je v ustreznih okoliščinah popolnoma razgradljiv, pri čemer je še posebej pomembno, da se razgradi izjemno hitro.
Postopek razkrajanja se začne že po približno 30–45 dneh
Embalaža naj bi bila zelo uspešna pri zadrževanju tekočine – pri tem naj bi bila celo povsem primerljiva s plastiko. Kot so razvijalci embalaže pojasnili v izjavi za javnost, naj bi se začel material razkrajati že po približno 30–45 dneh v zemlji, po 60 dneh pa bo embalaža izgubila svojo prvotno obliko. Pomembna prednost embalaže je, da jo lahko preprosto odvržemo na kompost. Pri biorazgradljivih embalažah je treba namreč pogosto paziti na »drobni tisk«. Nemalokrat se namreč izkaže, da se lahko razgradijo zgolj ob izpostavljenosti zelo visokim temperaturam, kar pomeni, da je potrebna posebna tehnološka obdelava. Če se znajdejo v naravi, se torej ne bodo razgradile.
Embalaža je kljub biorazgradljivosti nadpovprečno odporna na vodo in maščobo
Poleg pulpe sladkornega trsa in bambusovih vlaken so bili za izdelavo biorazgradljive embalaže za enkratno uporabo, ki so jo razvili na univerzi Northeastern, uporabljeni še t. i. alkilketenski dimeri. Kot je pojasnila ekipa znanstvenikov, zaslužna za razvoj te inovativne embalaže, gre za okolju prijazno snov, ki se pogosto uporablja v prehrambni industriji. Glavna naloga te snovi je povečevanje odpornosti na maščobo in vodo. Uporabljeni material ostaja tako trden, tudi če se zmoči. Uporaba alkilketenskih dimerov naj bi bila tako eden od glavnih razlogov, zaradi katerih predstavlja embalaža bostonskih raziskovalcev pomembno nadgradnjo navidezno podobnih biorazgradljivih embalaž.
Dodatni prednosti: nižji stroški izdelave in bistveno manj izpustov ogljikovega dioksida
Embalaža pa ni manj obremenjujoča za okolje le po uporabi, ampak je bistveno zmanjšanje negativnega vpliva značilno že za sam postopek proizvodnje. Med izdelavo se namreč sprosti kar 97 odstotkov manj ogljikovega dioksida kot pri izdelavi plastične embalaže za gostinstvo. Za povrh pa je izdelava biorazgradljive embalaže iz pulpe sladkornega trsa in bambusovih vlaken precej cenejša.
Črevesni mikrobiom je združba različnih bakterij in drugih mikroorganizmov. Razmerje med temi mikroorganizmi se nenehno spreminja, kar je povezano z najrazličnejšimi dejavniki – z našo prehrano, s stresom, z morebitno uporabo antibiotikov ipd. V osnovi je pomembno predvsem to, da prevladujejo koristni mikroorganizmi. Seveda pa so nekatere vrste nadpovprečno pomembne. Med bakterijami, katerih prisotnost je še posebej dragocena, je nedvomno vrsta, imenovana Akkermansia muciniphila. Gre za vrsto, ki je med drugim zelo pomembna tudi za rakave bolnike …
Akkermansia muciniphila zmanjšuje nevarnost za sindrom prepustnega črevesja
Eden od razlogov, zaradi katerih je bakterija Akkermansia muciniphila tako pomembna za dobro zdravje, je povezan z vplivom na črevesno steno. Gre namreč za bakterijo, ki skrbi za to, da je naša črevesna stena prekrita s tankim slojem sluzi, ki ima zaščitno vlogo. Ta sloj plasti je ključen za preprečevanje t. i. sindroma prepustnega črevesja. Če črevesna stena izgubi svojo varovalno vlogo, se lahko razvijejo številne težave. Za sindrom prepustnega črevesja je med drugim značilno prosto prehajanje bakterij v krvni obtok, kar lahko privede do zelo neprijetnih vnetnih odzivov. Poleg tega je prepustno črevesje pogosto povezano s pomanjkanjem esencialnih hranil.
Umanjkanje (dovolj debelega) zaščitnega sloja iz sluzi namreč omogoči prehajanje neprebavljenih delcev hrane. Čeprav morda skrbite za raznoliko prehrano, bogato z vsemi esencialnimi hranilnimi snovmi, vam lahko torej zaradi težav s črevesno steno oziroma sluznico še vedno grozi pomanjkanje. Skrb za to, da bo v vašem črevesju prisotno zadostno število bakterij, ki pripadajo vrsti Akkermansia muciniphila, lahko vsekakor močno zmanjša nevarnost za opisane zaplete.
Bakterije, ki naj bi bile nujne za uspešno izvajanje imunoterapije
Kot je bilo omenjeno uvodoma, ima bakterija Akkermansia muciniphila tudi zelo pomembno vlogo pri zdravljenju raka. To velja še posebej za tiste bolnike, pri katerih bi lahko prišla v poštev imunoterapija s t. i. zaviralci imunskih nadzornih točk. Za učinkovitost tovrstne terapije je namreč nujna prisotnost bakterije Akkermansia muciniphila, pri čemer je pomembno, da je število bakterij, ki spadajo v omenjeno vrsto, dovolj visoko. V nasprotnem primeru namreč imunoterapija ne bo učinkovala.
Pomembnost Akkermansie muciniphile pri imunoterapiji, namenjeni zdravljenju rakavih obolenj, je podprta z znanstvenimi študijami. Med njimi lahko zasledimo tudi študijo, katere izsledki nakazujejo obstoj korelacije med prisotnostjo Akkermansie muciniphile in verjetnostjo za ozdravitev pri rakavih bolnikih. Za natančno preučitev te korelacije bodo sicer potrebne dodatne raziskave, vendar so ugotovitve vsekakor v skladu s predhodnimi spoznanji o tesni prepletenosti črevesnega mikrobioma in imunskega sistema.
Ne pozabite, da morajo imeti koristne bakterije na voljo dovolj vlaknin …
Izbira probiotičnih dopolnil bi morala biti vedno prilagojena vašim individualnim okoliščinam oziroma specifičnim potrebam. Dejavniki, ki jih je med drugim smiselno upoštevati, so starost, morebitne zdravstvene težave in pogostost uporabe antibiotikov. Tako je težko podati univerzalen odgovor na vprašanje o tem, kateri probiotik je najboljši. Vendar je zaradi opisanih prednosti oziroma pozitivnih učinkov vsekakor pametno, da poiščete probiotik, ki vsebuje tudi kulture Akkermansie muciniphile.
Obenem upoštevajte, da naj bi bilo za povečevanje števila bakterij, ki spadajo v to skupino, zelo priporočljivo tudi redno uživanje določenih živil. Bakterije vrste Akkermansia muciniphila naj bi bile še posebej navdušene nad granatnimi jabolki in brusnicami, njihovo razmnoževanje pa lahko spodbudimo tudi s pitjem zelenega čaja. V osnovi pa je seveda pri vseh probiotikih pomembno predvsem to, da vaša prehrana vsebuje dovolj vlaknin. Prav vlaknine so namreč osnovna hrana za koristne bakterije, ki naseljujejo naše črevesje.
Človeško telo je zapleten organizem, ki za pravilno delovanje potrebuje optimalno razmerje najrazličnejših vitaminov, mineralov in drugih snovi. V zadnjem letu se zaradi znane situacije še posebno poudarja pomen vitamina D, tako imenovanega sončnega vitamina, ki med drugim dokazano pomembno vpliva na našo odpornost oz. delovanje imunskega sistema. Pomanjkanje vitamina D bi lahko dandanes označili že za množični pojav, nanj pa vplivata tako sodobni način življenja, v mnogih primerih vezan na preživljanje časa v zaprtih prostorih, kot tudi neravnovesje med vitamini, odgovornimi za naše zdravje.
Vitamin D je v maščobi topen hormon, ki v telesu igra mnogo, za naše zdravje in splošno počutje pomembnih vlog. Primarno je odgovoren za vzdrževanje ravnovesja kalcija in fosforja v telesu, saj uravnava njuno absorpcijo. Ključen je tudi za normalno rast in razvoj kosti in zob. Obenem je pomemben tudi za večjo odpornost proti nekaterim boleznim in virusom, saj prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema.
Vnos vitamina D
Poznamo ga v dveh oblikah – vitamin D2 in vitamin D3. Prvega v majhnih količinah najdemo v nekaterih rastlinskih virih (npr. v pomarančnem soku), vendar ga je iz rastlinske prehrane praktično nemogoče zaužiti v zadostnih količinah. Drugi je značilen za določena živila živalskega izvora (ribe in ribje olje, mleko in mlečne izdelke, jajca …). Vitamin D3 nastaja tudi v našem telesu, in sicer kot odziv na sončno svetlobo. Z zadostno izpostavljenostjo soncu telesu zagotovimo več sončnega vitamina kot s prehranskim vnosom.
Nacionalni inštitut za javno zdravjenavaja, da si lahko zadostno tvorbo vitamina D zagotovimo že s 15-minutno neposredno izpostavljenostjo sončni svetlobi nekajkrat na teden. Pri tem je pomembno, da ta čas ne uporabljamo kreme za sončenje, saj le-ta zaustavlja UVB žarke, pomembne za tvorbo vitamina D. Glede na letni čas je biosinteza vitamina D v koži najučinkovitejša med marcem in oktobrom (to je seveda odvisno tudi od vremena), glede na čas v dnevu pa med 11. in 16. uro. Obenem je izjemno pomembno, da s sončenjem ne pretiravamo.
Sonce in prehrana pogosto nista dovolj
Pomanjkanje vitamina D bi lahko dandanes označili že za množični pojav, na kar vpliva mnogo dejavnikov. Za sodobni način življenja je na primer značilno preživljanje časa v zaprtih prostorih ravno v času, ko je pozicija sonca najbolj optimalna za sintezo vitamina D. Zaradi dela mnogi ravno v času, ko bi bilo to najbolj idealno, ne morejo na sonce, pri nekaterih je prisoten strah pred soncem, priljubljeni so hobiji, omejeni na 4 stene (npr. nakupovanje, fitnes, gledanje televizije, računalniške igre …). Vitamina D pogosto primanjkuje majhnim otrokom in najstnikom, prav tako pa tudi nosečnicam in starostnikom. Na neizpolnjene potrebe po njem lahko vplivajo debelost, nekatere kronične bolezni, jemanje zdravil …
Če telesu ne zagotovimo zadostnih količin vitamina D, lahko pride do zmanjšanja kostne gostote, kar poveča tveganje za zlome in pozneje osteoporozo. Zmanjša se tudi mišična moč, počutje se znatno poslabša, poveča pa se občutljivost za različne okužbe. Če sodimo v rizično skupino oziroma zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zgolj ne preživimo dovolj časa pod sončnimi žarki, lahko pomanjkanje preprečimo z dodajanjem prehranskih dopolnil z vitaminom D.
Pomembno tudi ravnovesje med vitaminoma D in K
Tudi vitamin K poznamo v dveh oblikah; K1 se nahaja v listih zelenih rastlin, K2 pa zaužijemo z živalskim mesom in fermentiranimi živili. Oba sta zadolžena za nekatere pomembne funkcije v telesu, pomanjkanje pa lahko vpliva na razvoj bolezni srca in ožilja. Za optimalno delovanje organizma je nujno ravnovesje, tudi med vitamini. Uravnovešen tandem vitaminov D in K skrbi za presnovo kalcija v telesu ter s tem zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja. Vitamin D je odgovoren za absorpcijo kalcija, ki ga nato vitamin K2 usmerja, da se nalaga na prava mesta – na zobe in kosti. V nasprotnem primeru bi se kalcij lahko nabiral v notranjih organih, žilah in mišicah, kar negativno vpliva na zdravje srčno-žilnega sistema.