Idealno bi seveda bilo, da bi vedno uporabljali embalažo za večkratno uporabo, ki bi bila z nami vrsto let. Toda tudi če pazite, da imate večino časa pri sebi stekleničko za vodo, termo lonček za kavo in podobne izdelke, s katerimi lahko močno zmanjšamo količino ustvarjenih odpadkov, se verjetno vsaj občasno pojavi potreba po embalaži za enkratno uporabo. Čeprav se je nekaj časa zdelo, da je uporaba tovrstne embalaže v zatonu, se je zaradi pandemije zanimanje zanjo ponovno povečalo. Zaradi higienskih razlogov so se v mnogih restavracijah in kavarnah vsaj začasno omejili izključno na tovrstno embalažo. Prav zato so »izumi«, kot je embalaža, ki jo je ustvarila ekipa znanstvenikov z ameriške oziroma bostonske univerze Northeastern, izjemno dragoceni. Gre namreč za embalažo za enkratno uporabo, ki se lahko razgradi v pičlih 60 dneh …
Osnovni material pulpa sladkornega trsa, spojena s pomočjo bambusovih vlaken
Ekipa, ki jo je vodila Hongli (Julie) Zhu, je zasnovala komplet različnih tipov in velikosti embalaže za enkratno uporabo. Glavna materiala za izdelavo embalaže sta bambus in pulpa sladkornega trsa – vlaknasta snov, ki nastane pri drobljenju stebel sladkornega trsa (oziroma pri iztiskanju tekočine iz teh stebel) in ki se običajno zavrže. Uporaba omenjene pulpe pri izdelavi biorazgradljive embalaže za hrano in pijačo ima torej dvojno korist. Za spojitev pulpe v trden material pa je nato, kot omenjeno, uporabljen bambus oziroma, natančneje, bambusova vlakna. Tako nastane material, ki je po eni strani obstojen, vendar je v ustreznih okoliščinah popolnoma razgradljiv, pri čemer je še posebej pomembno, da se razgradi izjemno hitro.
Postopek razkrajanja se začne že po približno 30–45 dneh
Embalaža naj bi bila zelo uspešna pri zadrževanju tekočine – pri tem naj bi bila celo povsem primerljiva s plastiko. Kot so razvijalci embalaže pojasnili v izjavi za javnost, naj bi se začel material razkrajati že po približno 30–45 dneh v zemlji, po 60 dneh pa bo embalaža izgubila svojo prvotno obliko. Pomembna prednost embalaže je, da jo lahko preprosto odvržemo na kompost. Pri biorazgradljivih embalažah je treba namreč pogosto paziti na »drobni tisk«. Nemalokrat se namreč izkaže, da se lahko razgradijo zgolj ob izpostavljenosti zelo visokim temperaturam, kar pomeni, da je potrebna posebna tehnološka obdelava. Če se znajdejo v naravi, se torej ne bodo razgradile.
Embalaža je kljub biorazgradljivosti nadpovprečno odporna na vodo in maščobo
Poleg pulpe sladkornega trsa in bambusovih vlaken so bili za izdelavo biorazgradljive embalaže za enkratno uporabo, ki so jo razvili na univerzi Northeastern, uporabljeni še t. i. alkilketenski dimeri. Kot je pojasnila ekipa znanstvenikov, zaslužna za razvoj te inovativne embalaže, gre za okolju prijazno snov, ki se pogosto uporablja v prehrambni industriji. Glavna naloga te snovi je povečevanje odpornosti na maščobo in vodo. Uporabljeni material ostaja tako trden, tudi če se zmoči. Uporaba alkilketenskih dimerov naj bi bila tako eden od glavnih razlogov, zaradi katerih predstavlja embalaža bostonskih raziskovalcev pomembno nadgradnjo navidezno podobnih biorazgradljivih embalaž.
Dodatni prednosti: nižji stroški izdelave in bistveno manj izpustov ogljikovega dioksida
Embalaža pa ni manj obremenjujoča za okolje le po uporabi, ampak je bistveno zmanjšanje negativnega vpliva značilno že za sam postopek proizvodnje. Med izdelavo se namreč sprosti kar 97 odstotkov manj ogljikovega dioksida kot pri izdelavi plastične embalaže za gostinstvo. Za povrh pa je izdelava biorazgradljive embalaže iz pulpe sladkornega trsa in bambusovih vlaken precej cenejša.