Akupunktura je ena od vej kitajske medicine, ki temelji na celostnem dojemanju človeka. Pri akupunkturi terapevt z zabadanjem tankih igel v kožo na določenih delih telesa skuša ponovno vzpostaviti harmonični pretok življenjske energije. Gre za zunanjo medicino, njen namen pa je v prvi vrsti preprečevati nastanek bolezni.
Zgodovina zdravljenja z iglicami
Akupunktura naj bi nastala konec 2. tisočletja pred našim štetjem, nekateri pa celo verjamejo, da njeni začetki segajo celo v 3. tisočletje pred našim štetjem. Akupunkturo so v Evropo konec 16. stoletja prinesli jezuiti. Takrat so jo izvajali predvsem na podeželju.
Akupunktura je močno razširjena postala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, leta 1931 je svoja vrata odprla tudi prva ordinacija akupunkture v Parizu, njen pobudnik pa je bil zdravnik Paul Ferryrolles. Roger de La Füye je leta 1943 ustanovil Francosko združenje za akupunkturo, prvo znanstveno združenje in prvo šolo akupunkture v Franciji.
Kako akupunktura deluje
Akupunktura temelji na energijskem dojemanju kitajske tradicionalne medicine, katere osnovo predstavljata dopolnjujoči se sili jin in jang.
Terapevt z zabadanjem igel na točkah, kjer ležijo meridiani, poskrbi za ponovno vzpostavitev pretoka vitalne energije či. Če je kroženje vitalne energije nemoteno, smo zdravi in polni energije. Vendar že najmanjša motnja pretoka v katerem od meridianov lahko vpliva na delovanje organizma. Zdravnik oziroma terapevt ima na voljo 670 točk, ki so porazdeljene po meridianih, poleg tega pa še 1500 simptomatičnih točk, ki se nahajajo zunaj meridianov. Z zabadanjem tankih igel v kožo na teh točkah zdravnik sprosti, spodbudi ali pa zavre pretok energije.
V medicini so v uporabi sterilne igle za enkratno uporabo, narejene iz nerjavečega jekla. Tako se prepreči morebitne okužbe.
Kdaj nam je akupunktura v pomoč
Akupunktura je zelo učinkovita pri prvih znakih gripe in prehlada. Odlično se obnese tudi pri zobobolu, bolečinah v hrbtu, išiasu, migreni, bolečih menstruacijah in revmi. Poleg tega je s pomočjo akupunkture zdraviti tudi različne funkcionalne težave, kot so različne oblike prebavnih motenj, težave z dihanjem, težave s krvnim obtokom ter spolne in hormonske težave. Akupunktura je v pomoč tudi tistim, ki imajo težave z alergijami, stresom, tesnobo, kroničnimi kožnimi boleznimi in vrtoglavico. Pomaga tudi pri celjenju ran, uporablja pa se tudi med nosečnostjo in porodom. Vendar tako za nosečnost kot za porod velja, da se morate predhodno posvetovati z zdravnikom ali babico, ki ima izkušnje z akupunkturo, saj se določene točke med nosečnostjo odsvetujejo.
Uporaba akupunkture v veterini
Akupunktura pri živalih je poznana že zelo dolgo, danes pa se uporablja predvsem pri funkcionalnih težavah in bolečinah pri velikih rejnih živalih, pa tudi pri domačih živalih. S pomočjo akupunkture zdravijo tudi različne vedenjske težave pri mačkah in psih.
Laserska akupunktura – odlična pomoč pri odvajanju od kajenja
Učinki laserske akupunkture naj bi bili v primerjavi z iglično dolgotrajnejši, bolj globinski, prav tako pa pri tej obliki akupunkture tudi ni nobene možnosti za okužbo. Laserska akupunktura je tudi popolnoma neboleča.
Pri nas se laserska akupunktura uporablja za odvajanje od kajenja in alkohola, za kontrolo telesne teže, prav tako pa je tudi odlična terapija proti stresu. V teh primerih se stimulira izključno energetske točke na ušesih. Za odpravo fizičnih simptomov kajenja, torej želje po nikotinu, nervoze, depresije in glavobolov, pri 70 do 80 % ljudi zadostuje že ena sama 90-minutna terapija.
Sestavine:
250 g ostre bele moke
125 g masla
1 žlička pecilnega praška
100 g sladkorja
2 vanilin sladkorja
3 žlice kisle smetane
250 ml stepene sladke smetane
3 banane (ali drugo sadje, npr. jagode ali kivi)
Priprava
Moko zmešamo s pecilnim praškom, vanjo vtremo razmehčano maslo. Dodamo oba sladkorja in kislo smetano in zamesimo precej trdo testo. Po potrebi dodamo še malo kisle smetane ali mleka. Testo raztegnemo v naoljen nizek okrogel pekač za peko pit in ga pri temperaturi 180 stopinj pečemo približno 15 minut oziroma do zlatorjave barve. Biskvit ohladimo, po želji malo namočimo z mlekom in enakomerno premažemo s stepeno sladko smetano. Nanjo položimo koščke banan ali drugega sadja, za lepo barvno kombinacijo lahko npr. kombiniramo banane, kivi in jagode. Pito ohladimo v hladilniku in postrežemo.
Raziskovalci so tokrat odkrili, da bi lahko lubenica bila dober aditiv gorivu. Res je, da je sama zamisel malo smešna, saj lubenice po navadi jemo in ne zlivamo v rezervoar za gorivo. Vendar pa je takšna rešitev definitivno boljša kot pa vedno večja poraba goriva.
V vsakem primeru je bolje, da ustvarimo nove poljane, nasejene z lubenicami, kot pa nova naftna črpališča in ploščadi.
Izkaže se tudi, da gre kar 20 % letne ‘žetve’ lubenic v nič samo zaradi izgleda. To pa vsekakor pomeni izgubo za pridelovalce, saj ljudje nočejo kupiti teh lubenic, ker so na videz grde. Torej, teh 20 % je dobilo novo nalogo. Po tem, ko jih zmeljejo v sok, jih lahko predelajo v bio-gorivo.
To gorivo vsebuje 7-10% fermentiranega sladkorja ali neke vrste etanol, vendar pa je potreben trikrat večji koncentrat, da bi lahko lubenice dejansko poganjale naše jeklene konjičke. Vendar pa lahko to gorivo vseeno uporabimo kot aditiv navadnemu bio-gorivu.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste šli ‘v svet’ samozavestno, dokler niste srečali znanca, ki vam je direktno ali pa tudi indirektno povedal, da imate slab zadah?
Marsikomu se v takšni situaciji prej omenjena samozavest podre. Kako torej ugotoviti ali imate slab zadah?
Obstajajo poti, kako objektivno presoditi, ali imate slab zadah. Vendar pa je potrebno ubrati rahlo indirektno pot.
Poskusite naslednje:
Poližite vašo dlan in počakajte pet sekund, da se slina posuši, nato pa povonjajte. In rezultat? To je vonj vaše sape oz. vonj sprednjega dela vašega jezika
Da pa bi preverili dejansko situacijo pa poskusite tole – s tem boste preverili še zadnji del vašega jezika:
Vzemite žlico, jo obrnite in podrgnite po zadnjem delu vašega jezika. Nato pa si oglejte ves ‘materijal’, ki se je nabral na žlici in ga povonjajte. Po navadi to vonj, ki ga oddajate, ko govorite s svetom.
V New Yorku so pred nedavnim na pogovorih ZN dosegli sporazum med letalskimi prevozniki, letališči ter letalskimi podjetji, da bodo poskusili zmanjšati emisije za 50 % do leta 2050.
Letalska industrija je kriva za 2 % emisij, zato bi bil lahko takšen dosežek kar dober. Poleg tega pa pomeni to tudi, da če bo ta predlog sprejet, potem bo na nek način prekašal protokol, ki je bil sprejet v Kyotu.
Poleg tega pa mednarodna Letalska združba obljublja, da bo vsa industrijska rast do leta 2020 brez karbona. Vendar pa ni vse tako lepo kot se zdi na prvi pogled, saj to najverjetneje pomeni, da bomo potniki občutili posledice teh sprememb, saj bodo cene letalskih kart in uslug najverjetneje narasle.
Balzamični kis je že dolgo cenjen kulirnarični dodatek določenim jedem. Njegov rahlo sladek okus po navadi uporabljajo za razne ‘dressinge’, gurmejske omake, kot dodatek sadju, …
Kaj je torej balzamični kis in kako ga lahko pridobijo iz navadnega kisa?
Blazamični kis
Pred več kot 900 leti so vinogradniki v Italijanski Modeni začeli delati balzamični kis, ki je bil najprej pojmovan kot neke vrste tonik in bil namenjen le tistim, ki so imeli kaj veljave.
Čeprav je balzamični kis narejen iz vina, to še ne pomeni, da ga lahko damo v isti koš z ostalimi kisi. Ta kis je dejansko narejen iz stiskanega grozdja, keteremu ni bilo dovoljeno fermentirati v vino.
Sladke Trebbiano grozde tako stisnejo in prekuhajo v temen sirup, nato pa ga pustijo starati v rigidnih pogojih. Sirup se tako stara v hrastovih sodih več let. Med staranjem vnekaj vode izhlapi, kar povzroči še toliko bolj koncentriran rezultat. V tem času staranja pa ga prelijejo v manjše sode. narejene iz kostnja, češnje, murve in brina, dokler ni pripravljen za prodajo. Vsa ta raznolika drevesa dajejo kisu tisti prepoznavni okus.
Javorjev sirup je naravno sladilo z bogato vsebnostjo mineralov, vitaminov in antioksidantov, ki krepijo zdravje.
Pridobiva se iz soka javorjevih dreves, ki ga zgoščujejo s segrevanjem, da odstranijo odvečno vodo.
Vsebuje več kot 50 antioksidantov, ki pomagajo v boju proti prostim radikalom in zmanjšujejo vnetja.
Uporablja se kot naravno sladilo v različnih jedeh, od palačink do solatnih prelivov in marinad.
Javorjev sirup je kot nalašč za vas, če ste bolj sladkosnedne narave in se nikakor ne morete upreti sladkim stvarem. Ta sirup je naravno sladilo in je veliko bolj zdrav od navadnega sladkorja ter medu, saj vsebuje veliko večjo koncentracijo mineralov.
Zgodovina in procesiranje javorjevega sirupa
Zgodba o javorjevem sirupu sega daleč nazaj … Že Indijanci in ostala ameriška plemena v severovzhodnih predelih Združenih držav Amerike in iz jugovzhodne Kanade so uporabljali javorjev sok, ki so ga predelali v sirup. Postopek je bil dokaj enostaven, saj so v drevesno skorjo naredili zareze ali luknjice, iz katerih je pritekal sok, ki je sestavljen iz skoraj 90 %
vode. Sok so zbirali v posodah, narejenih iz brezovega lesa in ga nato segrevali z uporabo vročega kamenja (da je voda izhlapela, sok pa je ostal). V mrzlih mesecih so uporabili nekoliko drugačno in tudi hitrejšo metodo, in sicer so pustili, da je voda zmrznila in jo takšen način še lažje ločili od soka. Precej časa je javorjev sirup služil za trgovsko izmenjavo, saj je bil precej cenjen, vse dokler ga ni nekoliko izpodrinila uporaba sladkornega trsa.
Javorjev sirup so izdelovali že indijanci
Še preden so Evropejci naselili Severno Ameriko, so Indijanci že poznali dobre lastnosti javorjevega sirupa. Sladki drevesni sok so imenovali “sladka voda”, in čeprav o uporabi te vode ni znanega veliko, naj bi jo uporabljali za kuhanje jedi za poglavarja, navadno predvsem divjačine. Čeprav so bile jedi, skuhane v tej vodi, veliko bolj sladke, pa so že staroselci prepoznali izjemne lastnosti tega sirupa, saj je bil zelo hranilen in visokoenergijski. Sladilo so cenili do te mere, da so celo praznovali “sladko luno”, ki je bila prva polna luna spomladi. Praznovanje je vključevalo tudi “javorjev ples”.
Že v šestnajstem stoletju naj bi ga uporabljali tudi Evropejci, ki so odkrili tudi manj nasilen način pridobivanja sirupa kot prvotni naseljenci Severne Amerike, ki so v debla dreves delali široke in globoke zareze. Evropejci so zvrtali luknjo in pustili, da je skozi nastavljeno pipo sok iztekel v velika vedra, ki so že čakala na sladko vodo. Procesiranje se je skozi stoletja precej spreminjalo in napredovalo, v osnovi pa ostajalo enako. Od dvajset do petdeset litrov drevesnega soka je treba prevrevati na odprtem ognju, dokler ne ostane približno liter sirupa.
Največ javorjevega sirupa pridelajo v kanadi.
Javorjev sirup je navadno narejen iz drevesnega soka sladkornega javorja, rdečega javorja ali črnega javorja. V mrzlem vremenu namreč ta drevesa v svojih deblih in koreninah pred zimo shranijo škrob, ki se nato spremeni v sladkor in se potem spomladi dviga v drevesni sok. Tega pridobijo tako, da v debla zvrtajo luknje in pridobijo izločen sok, ki ga potem segrevajo, da nekaj vode izhlapi in tako pse dobi javorjev sirup v koncentrirani obliki.
V družini javorjevih dreves obstaja več različnih vrst, a le nekatera so primerna za pridobivanje kvalitetnega sladkorja za vse bolj priljubljen sirup. Drevo mora rasti približno 40 let, da doseže premer 30 centimetrov, saj je šele pri tej velikosti primeren za pridobivanje sladkega soka. Luknje, ki so pozorno in previdno zvrtane v deblo, ne povzročajo drevesu škode, saj se skorja zaraste. Če pomislimo, da naredimo iz približno 45 litrov javorjevega soka 1 liter sirupa, šele vemo, koliko vode je treba odstraniti in koliko lukenj navrtati! Iz enega drevesa lahko črpajo sok omejeno število dni, in sicer od štiri do šest tednov.
Sama izdelava javorjevega sirupa je dokaj preprosta. Najprej naredijo nekaj lukenj v drevo, iz kateri se bo počasi iztekel sirup v zbiralne posode. Nato pa ga prekuhajo, da iz njega izhlapi voda in ostane le 100% javorjev sirup. V tem času pa le-ta proizvede tudi značilen okus ter barvo. To je seveda tradicionalen način pridelave sirupa, komercialne, pa je seveda malce drugačen.
Dandanes so postopki pridobivanja sirupa precej bolj sodobni, napredni, zato lahko proizvedejo ogromne količine tega sladila. Pridobljen drevesni sok naj bi vseboval zgolj 3 % sladkorja in šele po 72 urah kuhanja dobi sirup želenih 64 % sladkorja.
Največji proizvajalec je še vedno Kanada, zato niti ni presenetljivo, da ima ta država na svoji zastavi upodobljen javorjev list. Podatki pravijo, da v Kanadi in Ameriki proizvedejo približno več kot 5 milijonov galonov (kar znaša približno 20.000. 000 litrov) javorjevega sirupa letno!
Sladko zdravje
Sirup ni le dobrega okusa, je tudi zdrav, saj poleg mešanice sladkorja vsebuje še minerale in vitamine, ki so dobrodošla popestritev našemu organizmu. V njem najdemo namreč še kalcij, fosfor, kalij, železo, magnezij, mangan, B vitamine itd.
Navdušenci nad javorjevim sirupom pa morate biti pozorni pri nakupu. Preglejte deklaracijo, na kateri je napisano, kaj vse je v izdelku, saj je mnogo sirupov označenih kot naravnih, čeprav je v njih dodanih nešteto umetnih konzervansov, barvil, koruznega sirupa itd. Originalni sirupi so cenovno precej dražji od t. im. imitatorjev, ki jih je na naših policah precej.
Razredi in hranilnost
Za vse, ki že kupujete to izvrstno sladilo, in tudi za tiste, ki se boste prvič odpravili ponj, pa je pomembno, da se zavedate raznolikosti glede kakovosti. Javorjev sirup se označuje s črkami od A do D. A je najsvetlejši in najbolj razredčen ter se deli na AA (zelo svetel) in A (svetel), B je srednji, C temnejši in D najtemnejši. A to velja le za kanadski javorjev sirup, ameriški se deli le na A in B. Najbolj svetli in najbolj razredčeni imajo navadno bolj blag okus in so bolj tekoči kot temnejši, ki so tudi veliko bolj sladki. Seveda se intenzivnost sladkosti občuti tudi z drugačnim okusom sladkosti – po javorju!
Najbolje pa je, da sirup kupujete v bio in eko trgovinah, saj v supermarketih naletite na javorjev sirup, ki ima v resnici le 20 % javorjevega sirupa, ostalo je koruzni, dodane pa so še razne kemikalije, barvila in umetni okusi. Seveda je v njih lahko tudi cel kup prezervativov, zato raje kupite sirup, ki ima krajši rok uporabe in je kupljen v trgovinah, ki so znane po naravnih izdelkih. Pravi javorjev sirup ima več hranilnih vrednosti kot med ali sladkor in vsebuje kar 54 antioksidantov, ki zavirajo in preprečujejo razvoj prostih radikalov, ki povzročajo raka ali diabetes.
Visoka vsebnost cinka in mangana pa skrbita za zdravo srce in ojačan imunski sistem. Vsi ti antioksidanti ga uvrščajo na seznam super živil, saj v njem najdete antioksidante, ki jih navadno odkrijemo v različnih jagodah, čaju, rdečem vinu, paradižniku, polnozrnati moki in lanenem semenu!
Uporaba javorjevega sirupa
Kot naravno sladilo je tako javorjev sirup uporaben v vseh primerih, v katerih navadno uporabljate sladkor: od peke do kave, čaja in celo kosmičev. Shranjujte ga na suhem, in če se le da temnem mestu, še najbolje pa v hladilniku. Neodprt sirup sicer lahko ostane na polici še kar dolgo, a če ga dolgo ne boste odprli in uporabili, utegne potemneti in njegov okus lahko malce zbledi. Če je odprt, a se je na robu steklenice naredila plesen, jo odstranite, sirup pa narahlo prevrite in ga pretočite v sterilizirano steklenico ali kozarec s pokrovom. Četudi bo ob prevretju sirup morda potemnel, to ne bo vplivalo na njegov okus.
Pred leti je to izjemno sladilo dobilo tudi sloves očiščevalca telesa, še posebej s pomočjo zvezdnic, ki so oglaševale dieto z javorjevim sirupom. Gre za očiščevalni post, pri katerem pijete javorjev sirup, zmešan z vodo, limoninim sokom in kajenskim poprom. Zaslovel je s pomočjo pevke Beyoncé, ki je zatrdila, da je v desetih dneh izgubila skoraj deset kilogramov, ko se je pripravljala na vlogo v filmu Sanjske punce. Če razmišljate o tovrstnem očiščevanju strupov iz telesa, vam svetujemo, da se pred tem posvetujete s svojim zdravnikom.
In zakaj je javorjev sirup tako zdrav?
Med drugim vsebuje veliko magnezija ter cinka, ki sta potrebna za normalno delovanje telesa. Magnezij je nujen zaradi proizvodnje encimov, ki skrbijo za to, da imamo dovolj energije. Javorjev sirup pa varuje tudi vaše srce, saj vsebnost cinka v sirupu zmanjšuje možnost arteoskleroze. Prav tako pa cink pomaga pri pravilnem delovanju endotelijskih celic, ki pomagajo pri preventivi poškodb le-teh, katere pa povzroča ti. oksidiran LDL holesterol.
Javorjev sirup vsebuje vitamine kot so niacin,vitamina B5 in b6, folna kislina,vitamin A in biotin, poleg vitaminov, pa v njem najdemo tudi aminokisline.
Poznamo več vrst javorjevega sirupa, ki nam povedo kakšno barvo in okus ima. Javorjev sirup se označuje s črkami od A do D, pri čemer je A najsvetlejše barve in bolj blagega okusa, medtem ko je D najtemnejši z najmočnejšim okusom. Barva soka javorjevih dreves zavisi od letnega časa – spomladi je svetlejše barve, jeseni pa temnejše.
Javorjev sirup je najbolje kupovati v trgovinah z izdelki iz ekološke pridelave, saj mu pogosto dodajajo barvila in druge dodatke za izboljšanje barve in okusa.
Najbolje pa je, da javorjev sirup kupujete v bio in eko trgovinah, saj v supermarketih naletite na javorjev sirup, ki ima v resnici le 20 % javorjevega sirupa, ostalo je koruzni, dodane pa so še razne kemikalije, barvila in umetni okusi. Seveda je v njih lahko tudi cel kup prezervativov, zato raje kupite sirup, ki ima krajši rok uporabe in je kupljen v trgovinah, ki so znane po naravnih izdelkih.
Pravi javorjev sirup ima več hranilnih vrednosti kot med ali sladkor in vsebuje kar 54 antioksidantov, ki zavirajo in preprečujejo razvoj prostih radikalov, ki povzročajo raka ali diabetes. Visoka vsebnost cinka in mangana pa skrbita za zdravo srce in ojačan imunski sistem. Vsi ti antioksidanti ga uvrščajo na seznam super živil, saj v njem najdete antioksidante, ki jih navadno odkrijemo v različnih jagodah, čaju, rdečem vinu, paradižniku, polnozrnati moki in lanenem semenu!
Zanimivosti in dejstva o Javorjevem sirupu:
Največ javorjevega sirupa pridelajo v Quebecu v Kanadi, kar 75 % vsega pridelka.
Najboljši javor za pridobivanje sirupa je sladkorni javor, sledi mu črni javor. Oba imata polna 2 % sladkorja v drevesnem soku.
Drevo mora imeti vsaj 25 centimetrov premera, ki se izmeri v višini prsnega koša.
Drevo mora biti staro vsaj 40 let.
Sezona zbiranja drevesnega soka traja od štiri do šest tednov med februarjem in aprilom, ko so dnevne temperature nad ničlo, nočne pa pod. Ko se nočne temperature dvignejo, začnejo drevesa brsteti in je sezone konec.
Ker imajo drevesa naravni proces celjenja, se izvrtane luknje zacelijo in zato taistih ne morejo uporabiti naslednje leto. Ta poseg drevesa ne rani, številna so bila izvrtana neštetokrat in so živela stoletja.
Javorjev sirup v primerjavi z vsebnostjo mleka vsebuje več kalcija in v primerjavi z vsebnostjo banan vsebuje več kalija.
Ne matare testenin? Jaz tudi ne. A izjeme potrjujejo pravila. Naravnost obožujem pa preprosto testeninsko solato. Arome in barve se prepletajo, je preprosta za pripraviti in nikoli je ni preveč.
V veliko skledo ne enako velike kose (polovičke) arežemo paradižnik, mozzarelo in rukolo. Skuhamo testenine, jih odcedimo in takoj zvrnemo na zelenjavo.
Mozarella se bo malo stopila, paradižniki bodo dali sok in rukola se bo zmehčala. Solimo, popramo, prelijemo z limoninim sokom ter olivnim oljem. Koliko česa? Odvisno od vas in vašega okusa.
Vsekakor pa ne pozabite na širok nasmeh, ko dobroto postrežete.
Predstavljamo vam pet nasvetov, ki nam jih je razkril Kevin Costner
Da bi spoznali, kdo ste in kakšne so vaše zmožnosti, se pogovarjajte z najstarejšimi ljudmi v vaši rodbini in iz njihovih spominov strnite kar največ podatkov o svojih prednikih in njihovih življenjskih navadah. Na ta način boste spoznali, katere stvari so jih privlačile in katere gene ste podedovali.
Zbirajte slike svojih prednikov ter opazujte značilne črte in poteze njihovih obrazov, saj boste v marsikaterem izmed njih prepoznali svoje črte. Odkrili boste, zakaj vam brada slabše raste, brki pa so košati, ali zakaj imate manjše prsi in prelepe dolge noge. Zavedajte se, da v sebi nosite vsa življenja svojih prednikov.
Ne posmehujte se načinu življenja svojih prednikov, saj se bodo vaši potomci smejali vašemu. Bolje bi bilo, če bi odkrili vzroke za njihov način življenja in s tem nemara ugotovili, zakaj vi živite življenje tako, kot ga živite.
Dobro hranite predmete in spomine svojih prednikov in jih kot zapuščino predajte svojim potomcem, saj se na ta način prenaša energija, ki so jo vsi lastniki teh predmetov z vsakodnevnimi dotiki vnesli v predmete. S posredovanjem teh spominov se nadaljuje njihovo življenje z vami in poleg vas v vašem vsakdanu.
Bodite ponosni na svoje prednike ne glede na to, kaj so bili in kako so živeli. Vi ste del njih in oni so del vas, saj vi nadaljujete družinsko verigo. Brez njihovega načina življenja tudi vi ne bi bili prav takšni, kakršni ste, saj so oni odgovorni za vas nastanek in razvoj. Zaradi vsega tega spoštujte spomin na njihovo življenje.
Vitamin C je eden najbolj znanih in cenjenih vitaminov na svetu. V hladnejših mesecih ga pogosto povezujemo z zaščito pred prehladi, vendar njegova vloga v telesu seže veliko dlje od okrepitve imunskega sistema. Ta vodotopni vitamin sodeluje v številnih pomembnih procesih – od tvorbe kolagena do zaščite celic pred oksidativnim stresom – in je nujen za splošno zdravje.
Ker ga telo ne more proizvajati samo, ga moramo redno vnašati s prehrano ali po potrebi z dopolnili. Pomanjkanje vitamina C je sicer v razvitem svetu redko, a prenizek vnos je pogostejši, kot si mislimo, še posebej v jesensko-zimskem obdobju, ko se zmanjša dostopnost sveže zelenjave in sadja.
Kaj je vitamin C in kako deluje v telesu
Vitamin C (askorbinska kislina) je vodotopen vitamin, ki se v telesu ne kopiči, zato je potreben dnevni vnos. Njegove glavne funkcije vključujejo:
Močno antioksidativno delovanje – ščiti celice pred poškodbami prostih radikalov,
Podporo imunskemu sistemu – spodbuja delovanje belih krvničk in izboljšuje odziv telesa na okužbe,
Sintezo kolagena – ključnega proteina za zdravo kožo, kosti, hrustanec, dlesni in ožilje,
Izboljšano absorpcijo železa iz rastlinskih virov,
Celjenje ran in ohranjanje zdravih dlesni ter zob.
Poleg tega ima vitamin C pomembno vlogo pri detoksikaciji telesa in zmanjševanju vpliva okoljskih toksinov, saj podpira jetra in druge razstrupljevalne mehanizme.
Priporočeni dnevni vnosi
Potrebe po vitaminu C so odvisne od starosti, spola in življenjskega sloga. Povprečni priporočeni dnevni vnosi za odrasle so:
Moški: 90 mg
Ženske: 75 mg
Nosečnice in doječe matere: 85–120 mg
Kadivci: +35 mg več kot priporočeno, saj kajenje povečuje oksidativni stres in porabo vitamina C.
Za optimalno zdravje ni nujno posegati po velikih odmerkih – pomembna je redno uravnotežena prehrana.
Naravni viri vitamina C
Najboljši viri so sveže sadje in zelenjava. Nekateri najbolj bogati so:
Šipek – eden najbogatejših naravnih virov (več sto mg na 100 g),
Paprika, zlasti rdeča,
Kivi,
Citrusi (pomaranče, mandarine, limone),
Brokoli in ohrovt,
Jagodičevje (ribezi, jagode),
Paradižnik in sveže iztisnjeni sokovi.
Vitamin C je občutljiv na toploto, svetlobo in zrak, zato ga je najbolje zaužiti v čim bolj sveži obliki. Dolgotrajno kuhanje močno zmanjša njegovo vsebnost.
Tabela: 10 živil, bogatih z vitaminom C
Živilo
Količina vitamina C (mg / 100 g)
Opombe
Šipek
300–500 mg
Eden najbogatejših virov, idealen za čaje in sirupe
Rdeča paprika
120–150 mg
Vitamin C se ohrani bolje pri kratkem kuhanju
Kivi
90–100 mg
Odličen vir v zimskih mesecih
Brokoli
80–90 mg
Najbolje kuhan na pari, da se ohranijo hranila
Pomaranča
50–60 mg
Klasičen vir vitamina C
Limona
50 mg
Pogosto v kombinaciji z medom in ingverjem
Jagodičevje
40–60 mg
Sveže ali zamrznjeno
Paradižnik
20–30 mg
Svež ima več vitamina kot kuhan
Ohrovt
120 mg
Izjemen vir, bogat tudi z drugimi antioksidanti
Brusnice
13 mg
Odlične v kombinaciji s šipkom ali drugimi viri vitamina C
Pomanjkanje vitamina C – znaki, na katere moramo biti pozorni
Dolgotrajno pomanjkanje vitamina C vodi v skorbut, ki je danes redek, vendar blago pomanjkanje lahko povzroči subtilne težave, kot so:
utrujenost in zmanjšana odpornost,
počasnejše celjenje ran,
pogostejši prehladi,
suha koža, krvaveče dlesni ali izpadanje zob,
bolečine v sklepih ali mišicah.
Če se ti simptomi pojavljajo dlje časa, je smiselno preveriti prehranske navade in po potrebi posvet z zdravnikom.
Najpomembnejše koristi vitamina C za naše zdravje
Krepitev imunskega sistema
Vitamin C je dobro znan po svoji vlogi pri krepitvi imunskega sistema. Pomaga spodbujati proizvodnjo belih krvnih celic, ki so ključne za boj proti okužbam. Poleg tega deluje kot antioksidant in ščiti imunske celice pred škodljivimi učinki prostih radikalov. Redno uživanje vitamina C lahko zmanjša trajanje prehlada in blaži simptome, čeprav ga morda ne prepreči povsem.
Podpora zdravju kože
Vitamin C je ključen za proizvodnjo kolagena, ki je glavna beljakovina v koži. Kolagen pomaga ohranjati kožo čvrsto in elastično, kar preprečuje nastanek gub in drugih znakov staranja. Poleg tega vitamin C pomaga pri celjenju ran in lahko pomaga zmanjšati pojavnost vnetij in rdečice na koži. Mnogi izdelki za nego kože vsebujejo vitamin C zaradi njegovih koristnih učinkov na kožo.
Antioksidativna zaščita
Kot močan antioksidant vitamin C nevtralizira proste radikale, ki lahko povzročijo oksidativni stres in poškodujejo celice. Oksidativni stres je povezan s številnimi kroničnimi boleznimi, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, rakom in nevrodegenerativnimi boleznimi. Uživanje zadostne količine vitamina C lahko pomaga zmanjšati tveganje za te bolezni.
Izboljšanje absorpcije železa
Vitamin C izboljšuje absorpcijo nehemskega železa, ki ga najdemo v rastlinskih virih hrane. To je še posebej pomembno za ljudi, ki sledijo vegetarijanski ali veganski prehrani, saj lahko pomaga preprečiti anemijo zaradi pomanjkanja železa. Kombiniranje živil, bogatih z vitaminom C, kot so citrusi, s hrano, bogato z železom, kot so stročnice in zelena listnata zelenjava, lahko poveča absorpcijo tega pomembnega minerala.
Podpora zdravju srca
Nekatere študije kažejo, da lahko vitamin C pomaga izboljšati zdravje srca in ožilja. Antioksidativne lastnosti vitamina C lahko pomagajo zmanjšati vnetja in izboljšati delovanje krvnih žil. Prav tako lahko znižuje krvni tlak pri ljudeh s hipertenzijo in zmanjšuje tveganje za razvoj ateroskleroze.
Koliko vitamina C potrebujemo?
Če ste normalno aktivna oseba in ste na obe vprašanji odgovorili pritrdilno, načeloma dobro skrbite za odpornost organizma, saj dnevno vnesete v telo zadosti vitamina C, ki je najbolj znan zaščitnik organizma pred infekcijami in prehladi ter pomočnik pri celjenju ran in poškodb. Večina sesalcev, razen izjem, kamor spadamo tudi ljudje, je sposobna v telesu sama sintetizirati Vitamin C.
Organizem primatov namreč ne vsebuje jetrnega encima L-gulonolakton oksidaze, ki je eden od treh encimov, ki sodelujejo v telesu pri pretvorbi glukoronske kisline v askorbinsko kislino ali Vitamin C. Uporaba dodatkov z vitaminom C ni skoraj nikoli zares potrebna, saj z vsakdanjo uravnoteženo prehrano vnesemo v telo zadosti vitamina C.
Kaj pa, če ste aktivni športnik in so vaše potrebe po vitaminih večje, kot jih imajo normalno aktivni ljudje, še posebej če se prehranjujete pretežno z ogljikovimi hidrati in se lahko vaše potrebe po vseh vitaminih, se pravi tudi po vitaminu C, povečajo za 30 do 50 %? Ali pa se nahajate ekstremnih razmerah (npr.gorah) in nimate možnosti s hrano zaužiti dnevno priporočene doze vitaminov? Takrat posežete po dodatkih k prehrani z vitamini.
Kaj pa prehranska dopolnila?
Police trgovin, lekarn, prodajaln z zdravo hrano ponujajo številne dodatke k prehrani. Seveda jih lahko naročimo tudi prek spletnih trgovin ali TV prodaje ali pa nam jih na domu ponujajo prodajalci mrežnih prodaj.
Izbira dodatkov k prehrani je torej raznovrstna, še preden pa se zapodimo v nakup, si na kratko poglejmo, za kakšne prehranske dodatke se je priporočljivo odločiti:
kupujte samo dodatke priznanih proizvajalcev, ki so izdelani pod strogo kontrolo,
vedno pozorno preberite deklaracijo, držite se navodil in upoštevajte vsa opozorila proizvajalca,
ne nasedajte na besede ‘detoksično’, ‘očiščevalno’, ‘temelječe na najnovejših raziskavah’ (v kolikor ni poleg ustreznih referenc o raziskavah).
Podatki, ki jih mora vsebovati deklaracija na prehranskem dodatku
ime izdelka (običajno vsebuje ime glavne aktivne sestavine, npr. Vitamin C),
podatek o vsebini (število kapsul oziroma tablet, količina praška ali napitka),
navodilo za uporabo (koliko dodatka naj dnevno zaužijemo),
podatki o količini aktivne sestavine (na enoto oziroma celotno količino dodatka),
podatki o ostalih sestavinah (od najbolj zastopane do najmanj zastopane),
ime in naslov proizvajalca ali distributerja (da se lahko obrnete nanj z morebitnimi vprašanji ali zahtevate dodatne informacije).
Sedaj, ko ste seznanjeni, na kaj morate biti pozorni pri nakupu dodatkov k hrani, si podrobneje oglejmo dodatke z vitaminom C.
V kakšni obliki lahko kupimo dodatke z vitaminom C?
V obliki praškov, ki jih raztopimo v vodi,
v obliki že pripravljenih napitkov,
v obliki tablet, ki jih pogoltnemo,
v obliki žvečilnih tablet,
v obliki kapsul (vegetarijanci naj namesto kapsul raje izberejo praške, ker vsebujejo kapsule 25% želatine živalskega izvora).
Pri jemanju dodatkov z vitaminom C v obliki že pripravljenih napitkov je treba prebrati, koliko odstotkov dnevno priporočene količine vitamina C zaužijemo, ko popijemo eno stekleničko. Če na primer na deklaraciji stekleničke piše, da napitek vsebuje 30 % dnevno priporočene količine, morate telesu zagotoviti še ostalih 70 % (torej popiti še vsaj dve steklenički napitka).
Najpogostejši naravni viri vitamina C v prehranskih dodatkih
zelenjava (brokoli, paradižnik, rdeča in zelena paprika, krompir),
šipek.
Kdaj dodatkov z vitaminom C ne smete jemati brez predhodnega posveta z zdravnikom?
če imate ledvične kamne,
če imate anemijo ali motnje pri skladiščenju železa v organizmu (hemokromatozo).
Kakšen pomen ima Vitamin C za naš organizem?
Vitamin C je bil prvič izoliran leta 1928. Je primaren antioksidant v človeškem telesu, komponenta encimov vključenih v sintezi mišičnih tkiv (kolagena, karnitina) in igra bistveno vlogo pri vzdrževanju zdravega imunskega sistema, niža krvni tlak in povišan holesterol v krvi, pomaga pri strjevanju krvi, utrjuje stene arterij, preprečuje vezavo belih krvnih telesc na stene poškodovanih arterij, varuje pred kapjo in srčnim infarktom.
V kakšni obliki se nahaja Vitamin C v prehranskih dodatkih?
Če je naravni vir vitamina C v prehranskem dodatku sadje, se nahaja čisti Vitamin C v obliki askorbinske kisline. V tem primeru se kot ena od sestavin dietnega dodatka z vitaminom C uporabljajo tudi pufri (npr. kalcijev karbonat, rutin, natrijev hidroksid, soda). Pufri pretvorijo askorbinsko kislino, ki ima pH vrednost 3,5, kar je za organizem prekislo, v askorbat in tako preprečujejo želodčne težave ob zaužitju prehranskega dodatka z vitaminom C.
Če je naravni vir vitamina C zelenjava, se Vitamin C že nahaja v obliki askorbata, ki v čisti obliki deluje že sam po sebi kot pufer, zato jih proizvajalcem v tem primeru ni potrebno dodajati v prehranski dodatek.
Koliko vitamina C dnevno potrebujete, na kaj je treba biti pozoren pri jemanju dodatkov z vitaminom C in kakšni so lahko stranski učinki?
Do osemnajstega leta starosti jemanje kakršnih koli dodatkov, se pravi tudi vitamina C, ni priporočljivo. Trenutno veljavna priporočena dnevna količina C vitamina je za ženske stare 19 let in več 75 mg, za moške pa 90 mg. Optimalna količina pa je med 100 do 200 mg/dan. Ob tem je potrebno pripomniti, da podatek velja, če dnevno potrebujete okoli 2000 kalorij.
Priporočena dnevna količina C vitamina se skladno poveča, če potrebujete več kalorij oziroma zmanjša, če potrebujete manj kalorij (slednje velja za športe, kjer morajo športniki vzdrževati nizko telesno težo). Če se odločite za jemanje vitaminskih dodatkov k prehrani, je priporočljivo, da ne jemljete več kot 100 % dnevno priporočene količine vitamina. Jemanje prevelikih doz dodatkov z vitaminom C (od 300 mg do 2000 mg/dan) povzroči blago diarejo.
Bistveno preveliki odmerki vitamina C (od 2000 do 4000 mg/dan) po splošnem prepričanju naj ne bi bili toksični za telo, ker se presežki izločijo iz telesa z urinom. Vendar pa so raziskave, pri katerih so testne osebe jemale 2000 mg vitamina C v obliki prehranskega dodatka pokazale, da se je koncentracija vitamina C v nekaterih tkivih (npr.očesnih lečah) zvišala za 22 do 32 %. S tem je bila ovržena trditev, da je dosežena točka nasičenosti z vitaminom C v krvnem serumu pri 240 mg in je torej jemanje dodatnih količin vitamina C brez učinka, saj se samo izločijo iz telesa z urinom.
Preveliki vnosi vitamina C v telo lahko povzročijo zdravstvene težave
toksično sproščanje anorganskega železa,
tvorbo ledvičnih kamnov,
diarejo,
skorbut ob nenadnem prenehanju jemanja visokih doz vitamina C,
poškodbo sklenine (če jemljemo dodatke z vitaminom C v obliki žvečilnih tablet),
motnje srčnega ritma.
Vitamin C je torej pomemben v zdravi prehrani, vendar pa je lahko uživanje prevelikih količin tudi zdravju škodljivo. Nasprotno pa lahko v primeru, da se vas loteva prehlad, vnos velikih, sicer nepriporočljivih količin vitamina C v telo, znatno ublaži resnost prehlada in učinkovito varuje pred sekundarnimi virusnimi in bakterijskimi zdravstvenimi komplikacijami. Vitamin C stimulira imunski sistem in varuje telo pred poškodbami, ki jih povzročajo prosti radikali, ki se v telesu sproščajo med borbo proti infekciji.
Priporočene dnevne količine vitamina C niso hkrati tudi optimalne količine za ohranitev zdravja. Z vnosom priporočene dnevne količine vitamina C v telo se bomo zagotovo zavarovali samo pred skorbutom, zato nekateri raziskovalci priporočajo dvig te količine iz 90 mg na 200 mg/dan, kar pa naj bi zadoščalo samo za mlade in zdrave ljudi, ne pa tudi za starejše in bolnike, ki naj bi dnevno vnesli v telo od 250 do 1000 mg vitamina C.
Dieta bogata s sadjem in zelenjavo (kar pomeni, da bi dnevno zaužili vsaj 5 obrokov svežega sadja in zelenjave) varuje pred rakom in boleznimi srca. Ali uživanje dodatkov z vitaminom C poveča ta učinek? Raziskave kažejo, da ga lahko poveča tudi za 50 %, vendar je potrebno dodatke uživati več let.
Sestavine:
