Sladkor in njegova zgodovina je dolga kakih 2300 let, trgovina je cvetela in z njim so obogateli tisoči ljudi. Potem pa se je nenadoma pojavil saharin, tista hudičeva zadeva, ki je tristokrat bolj sladka, pa sploh ni sladkor! Zgodba o vojni med sladkorjem in saharinom je prepolna spletk, podtikanj in strasti. In ta zgodba je prava pravcata kriminalka!

V dandanašnjih neizprosnih bitkah za tržni delež so vse pomembnejši argumenti, raziskave, sporočila za javnost, pričevanja in dejstva, z vedno novimi in vse bolj argumentiranimi informacijami smo zapisani dobesedno vsak dan, da bi le stopili na eno ali drugo stran. Zaradi tega vedno pogosteje tudi izgubljamo niti, zgodbe, spoznanja, neka druga dejstva, ki bi na vojno okoli nas morda vrgla še drugo luč in bi problematiko lahko bolje razumeli. Ali imajo tisti, ki se borijo za prevlado na trgu, interes, da potrošniki dobro poznajo tematiko, ali ne, verjetno ni prevelika dilema. Zato število informacij samo narašča.

Le občudovana umetnost

Nekdaj so si ljudje hrano sladili na različne načine, na primer s sladili kot so med, sok sladkornega trsa in javorjev sirup črnega javorja, sladkor je v zgodovino prišel šele kasneje. Nekako 300 let pred našim štetjem so namreč Indijci s pomočjo neke precej skrivnostne tehnologije že znali izdelati pravi sladkor. Prava proizvodnja sladkorja datira v deseto stoletje in v Egipt, nekoliko kasneje so ga pridobivali tudi na Cipru. V arabski kulinariki in starih kuharskih knjigah lahko najdemo številne recepte za pripravo sladkarij in jedi s sladkorjem, zato ne čudi, da so bili njihovi gostje iz Evrope vedno znova fascinirani nad raznolikostjo ponudbe in široko paleto idej. Še posebej so občudovanje plenile slastne pijače s sadjem in sladkorjem, ohlajene z ledom z bližnjih gora … in to v času, ko je Evropa sladkor uporabljala predvsem za medicinske namene!

Arabci so sladkor prinesli v Bizanc, pa tudi naprej. Priložnosti, da bi sladkorni trs, divja rastlina z obal bengalskega zaliva, prodrl v Evropo, sta bili vsaj dve: najprej je vojska Aleksandra Velikega ob svoji vrnitvi iz Indije prinesla s seboj tudi sladkorni trs, vendar ni zbudil nobenega interesa, potem pa so v 13. stoletju trs s seboj s pohodov prinesli tudi križarji. Kljub temu je glavno sredstvo za slajenje živil skozi celoten srednji vek v Evropi ostal med.

Selitev čez lužo

Po odkritju Amerike koncem 15. stoletja je Evropa spoznala veliko rastlin, ki so bila za ameriška tla običajna, na primer tobak, koruza, krompir in druge, manj pa je znano, da so isti popotniki neko pomembno rastlino odnesli tudi v Novi svet – ameriška celina je spoznala sladkorni trs. Najbolj se je prijel v Braziliji, kjer so se pogoji najbolj ujeli, tako klima in prst kot tudi cenena delovna sila, sužnji, ki so jih kmalu zatem pričeli dovažati iz Afrike. Sladkor je hitro omrežil vse.

Njegova proizvodnja je bila težavna: najprej je bilo treba trsje posekati, nato narezati, drobiti (in za vse to so potrebovali izredno močne roke), potem pa so sok dolgo kuhali v velikih bakrenih posodah ter ga na koncu ohladili v glinenih vrčih do kristalizacije. Tak neprečiščeni sladkor so potem rafinirali, čistili kar tam ali pa so ga na čiščenje vozili v Evropo (London, Pariz, Benetke, Antwerpen itd.), kar mu je seveda zviševalo ceno. Kolonialni sladkor in rum – kot stranski produkt proizvodnje sladkorja – so najprej uvažali iz Brazilije, kasneje pa s Kube, Antilov in Portorika. V nasprotno smer je potovala nasoljena govedina in drug živež, trgovina se je ustalila.

To je bila prava trgovska idila: proizvajalci in trgovci so nekaj stoletij dobro služili, proizvodnja je rasla, cvetele so tudi državne blagajne. Vse pa je leta 1878 porušilo neko novo odkritje: kemik Fahlberg je odkril snov, ki je bila 300-krat slajša od sladkorja, pa sploh ni bila sladkor!

Saharinska vojna

Novemu “sladkorju” se je reklo “saharin” in mu je takoj uspelo javnost razdeliti na tiste, ki so bili “za”, in tiste “proti”. Jasno je, da so bili najglasnejši nasprotniki prav proizvajalci sladkorja, ki so takoj zaslutili, kaj novo odkritje pomeni. Pridružili so se jim še različni tradicionalisti, ki nimajo radi sprememb, govoreč, da gre za zdravju nevarno “hudičevo delo”, saharinu nasprotna pa je bila tudi nemška vlada, ker se je bala, da bo izgubila lep dela pritoka davkov. Da bi dokazal, da je saharin neškodljiv, je Fahlberg vsakodnevno pogoltnil po 10 gramov saharina, kar se tudi danes smatra za zelo pretirano količino, celo za živali.
Seveda so se najbolj iskreno veselili sladkorni bolniki širom sveta – o sladkorju dotlej niso smeli niti sanjati, sedaj pa so jim bile naenkrat na dosegu rok jedila in sladice s prej prepovedanega seznama. Podporniki saharina so bili tudi logično tudi zdravniki, ki so ga imeli kar za zdravilo.

V času vrenja javnega mnenja so spretni tovarnarji hitro večali proizvodnjo saharina, ki je že leta 1901 znašala neverjetnih 175.000 kilogramov! Seveda je tako agresiven prodor na trg že omenjene strasti samo še razplamtel. Morda zveni neverjetno, toda v nemškem parlamentu so se prav o saharinu zelo žolčno kregali en cel dan! Socialisti in liberalci so skupni napadali Bismarckovo vlado, da širokim množicam ne dovoli za majhne denarje uživati sladke hrane. No, vlada je kljub vsemu saharin prepovedala in tako končala spor. Zgodilo pa se je nekaj nepredvidljivega – proizvodnja saharina je prešla v ilegalo in ustvarila črni trg; prodaja je postala še večja kot prej, le da po novem vlada od vsega primeta ni imela niti marke dohodka! Tihotapci so imeli pri iskanju poti saharina do kupcev veliko navdiha – prenašali so ga v vrečkah, všitih pod krila, vstavljenih v zračnice koles ali v dvojna dna kovčkov, saharin se je znal vsuti celo iz steklenic, v katerih bi moral biti šampanjec! Nekateri so pri tem bajno zaslužili, nekateri manj spretni pa so zaradi te prepovedane trgovine končali v zaporu.

Dragocena molzna krava

Vlada je tako morala popustiti in dovoliti proizvodnjo ter prodajo saharina. Mačehovski odnos države se je – zavoljo profitov, jasno – spremenil v zaščitniškega, letna proizvodnja skoraj petsto ton saharina je bil dovolj velik razlog za to. Saharin je našel svoje mesto na mizah, za časa druge svetovne vojne, ko je bila dobava sladkorja motena, je za kratek čas celo prevzel primat sladkorju.

Povedati je treba, da je bil tedanji saharin nekoliko grenak (neprimerno slabši od današnjega), vendar je bilo pomembno to, da je bil poceni in da je sploh bil. In če bi hudič spal, bi bilo zgodbe o saharinu in sladkorju tukaj konec. A ni bilo tako. Ravnotežje med sladiloma se je spet porušilo po letu 1945. gospodarstvo se je povsod po Evropi po vojni razcvetelo, v Nemčiji še najbolj. “Poljedelski čudež” v 50-tih letih je prinesel hitro rast življenjskega standarda in poplavo hrane. Med vsem tem je enormno zrasla prav poraba sladkorja, ki so ga z veliko žlico vmešavali v pecivo, torte, sladolede, kreme, marmelade itd. Umetna sladila – ne samo saharin, ampak tudi druga novo odkrita sladila, ki so se pojavila v vmesnem času – se navkljub odličnim lastnostim niso mogla uveljaviti zaradi diktature sladkorja oziroma “sladkornega lobija”. Pred propadom so jih rešili samo zdravniki in strokovnjaki za prehrano.

Vse manj zaželeni sladkor

V tem času so se stvari namreč korenito spremenile. “Napačno sestavljena” hrana je skupaj s pretirano uporabo alkohola doprinesla k vse večjemu številu ljudi, ki trpijo, bolehajo in umirajo zaradi bolezni ožilja in srca, možganske kapi, sladkorne bolezni in drugih. Prav vse te težave pa imajo skupen imenovalec prav v napačni prehrani. V družbi hranil, ki so sestavljala “listo nezaželenih”, se je na častnem mestu znašel tudi sladkor. “Obtožen” je bil za okvare zob, debelost, kronično utrujenost, sladkorno bolezen, celo shizofrenijo, pa tudi za delinkventno obnašanje mladine! Nizale so se študije, katerih cilj je bil ukiniti ali pa vsaj močno zmanjšati porabo sladkorja. Za proizvajalce so bili to seveda čisto nemogoči argumenti, tisto pa, kar jih je prizadelo najbolj, je bilo dejstvo, da so zdravstvene avtoritete in organizacije svetovale ljudem ne le to, naj se sladkorju v čim večji meri izogibajo, ampak naj si hrano sladijo prav z umetnimi sladili, ki nimajo energetske vrednosti, s smrtnim sovražnikom sladkorja torej! Kot da to ne bi bilo dovolj, je sledilo tudi priporočilo, da bi se veljalo izogibati sladkorju zaradi ohranitve in izboljšanja zdravja. Sladkorni imperij je bil pred razpadom.

Udarci pod pasom

Za čakanje ni bilo več časa in proizvajalci sladkorja so se za novo vojno pripravili precej bolj premeteno kot prej – namesto prepričevanja preko medijev je vojna dobila dimenzije znanstvenih razprav. Hlastno so iskali vse mogoče možnosti, da bi dokazali škodljivost umetnih sladil in jih tako odstranili za vse čase. Pojavile so se tovrstne razprave in znanstvena dela, prvi vrhunec tega boja pa je bila neka kanadska “znanstvena” študija, ki je – v obliki novinarske zgodbe – obšla cel svet in precej prestrašila proizvajalce umetnih sladil, saj je v njej črno na belem pisalo, da so poskusne podgane zaradi dolgotrajnega uživanja saharina dobili raka na mehurju!

Ko je prišlo že do precejšnje škode, so se vendarle pojavili nekateri znanstveniki, ki so menili, da mora javnost kljub vsemu izvedeti resnico, in so pojasnili zahrbtnost tega napada – podgane so v tej študiji prejemale tako velike količine saharina, da se škodljivim pojavom ni bilo mogoče izogniti. Doza, uporabljena v tem eksperimentu, je bila naravnost pošastna, primerljivo enaka 10.000 tabletam, ki bi jih dnevno zaužil človek!

Skupina uglednih znanstvenikov je kmalu zatem objavila sklep, da je “saharin v priporočljivih količinah popolnoma neškodljiv”. Kaj pomeni “v priporočljivih količinah”, je jasno že od Paracelsusove trditve iz 16. stoletja: “Vse je strup in vse je zdravilo. Kaj pa je zdravilo in kaj strup, odreja samo količina.”

Danes

Seveda tovrstne kalvarije ni preživel samo saharin, tudi drugim umetnim sladilom nihče ni pripravil slavnostnega sprejema, kljub temu pa so si našla svoj prostor pod soncem. Dandanes za red na tem segmentu trga skrbi mnogo organizacij in znanstvenih teles po svetu. Ena od posledic strogega nadzora je nekakšno “miroljubno sožitje” proizvajalcev sladkorja, nadomestkov sladkorja in umetnih sladil, pri čemer pa vojna seveda ne miruje, le preoblikovala se je – danes gre za težnjo po učinkovitosti, kvaliteti in prepričevanju kupcev, kje je boljše, cenejše in predvsem bolj zdravo.

Aleš Petrič