Septembra jesen že neučakano trka na vrata. Po navadi jo opazimo skozi (vremenske) spremembe, z nošenjem nekoliko daljših oblačil, temperature so nekoliko nižje, njen prihod pa še kako dobro »začutijo« tudi gobarji. Gozdovi namreč kar naenkrat postanejo bogatejši za nekoliko več prebivalcev pa tudi obiskovalcev. O najbolj sezonsko opevani dejavnosti smo se pogovarjali z Bojanom Arzenškom, deteminator mentorjem MZS (in članom GD Kranj ter GD Gorje), ki že več kot 20 let uživa v naravi in raziskovanju ter občudovanju gobjega kraljestva.

Kako bi opisali slovensko gobarsko kulturo?

Slovenci se že dolgo ukvarjamo z »goboslovjem«. Tako smo prevzeli vedenjske navade zahodnih sosedov, pa tudi severnih. Zaradi ugodnejše zakonodaje in zgodovine pa je gobarjenje v Sloveniji bolj množično in bi po omenjeni množičnosti našel primerjavo le še s Češko, Slovaško in Poljsko. Zaradi drugačnega odnosa (in drugačne ureditve) se pač ne moremo primerjati s skandinavskimi državami ter Zahodno in Srednjo Evropo, kjer bolj strokovno proučujejo gobje bogastvo.

Gobarjenje je bilo v bližnji preteklosti vir zaslužka za mnoge Slovence in tako sta se oblikovali skupina nabiralcev za denar in druga skupina, ki to počne za konjiček in zgolj za osebne potrebe. Prav velike razlike pa med skupinama v obnašanju v gozdu ni. Na obeh straneh se najdejo nabiralci, ki spoštujejo norme in ne uničujejo narave bolj, kot je to samoumevno. Le peščica pa še vedno ne dojame, da so tudi neužitne in strupene gobe pomemben okras gozda in jih žal uničujejo. Največji težavi v Sloveniji sta tako še vedno pobiranje premladih primerkov ter pobiranje »v nulo«.

Katere lastnosti zaznamujejo dobrega gobarja?

Kot vedno je najprej treba poskrbeti zase. Dober gobar mora oditi v gozd primerno obut in oblečen, prav tako pa mora imeti zračno košaro za pobrane primerke. Ne sme manjkati niti nož in po možnosti palica. Pri pobiranju gob pazi, da pobere primerke prave starosti in le tiste, ki jih zanesljivo prepozna v gozdu. Dober gobar tudi ve, da je goba plod organizma, ki mu rečemo gliva. To je splet micelijskih niti, ki so v vrhnjih plasteh zemlje, predvsem okoli koreninskega sistema dreves. Zato po svojih mestih hodi previdno ter potepta čim manjšo površino tal in zakrije micelij, ki se pokaže, ko gobo odtrgamo. Za dobrim gobarjem v gozdu ostane le malo sledi.

Je nabiranje gob tudi neke vrste sprostitev?

Nabiranje gob je rekreacija in zato tudi sprostitev, saj ob njem pozabimo na vsakodnevne težave. Seveda pa je nabiranje gob tudi delo, saj se pri hoji utrudimo, pa tudi iskanje zahteva določeno zbranost. Zato pri intenzivnem nabiranju prav veliko sprostitve ni. Vse pa je odvisno od načina nabiranja in zakaj smo tisti dan odšli v gozd. So dnevi, ko se v gozd odpravim le zaradi iskanja gobjih vrst, ki jih želim upodobiti na fotografiji, in takrat res ni naporno – torej je sproščujoče. Vsaka gospodinja pa ima seveda tudi svoj odličen recept za gobovo juho.

Vsak organizem v naravnem sistemu ima svojo vlogo. Kakšna je vloga gob v naravi?

Gobe oziroma glive so med najpomembnejšimi čistilci narave. Vse, kar je uspelo ustvariti rastlinam in pretvoriti živalim, znajo glive povrniti v začetno »atomarno« stanje. Res je sicer, da večino tega opravijo nižje glive (razne plesni), ki ne tvorijo trosnjakov – gob. Torej, glive bodo obstajale, dokler bo v naravi kakršna koli organska materija. Vloga višjih gob pa je malce drugačna. Pri teh imamo tri načine prehranjevanja, in sicer kot paraziti, kot gniloživke in nazadnje kot mikorizne glive. Parazitske in gniloživske gobe imajo podobno vlogo kot nižje glive – torej čiščenje.

Prve zajedajo še žive organizme, druge pa se naselijo na že odpadlo organsko materijo. S svojo velikostjo pa se hitreje razširjajo po gozdu, saj lahko trose ene gobe odnese več 100 km daleč. Povsem samosvoja skupina pa so mikorizne gobe. Te živijo v sožitju z višjimi rastlinami. Podgobje (micelij) se veže na koreninski sistem in pomaga zadrževati vlago ter črpa določene redkejše anorganske snovi, ki jih višje rastline potrebujejo. Te jim vrnejo uslugo z organskimi zalogami, ki jih rastline črpajo v korenine in jih tako obojestransko porabijo.

Sožitje privede do tega, da so višje rastline večje, bolj zdrave in obstojnejše v neugodnih vremenskih razmerah. Imamo pa še eno skupino sožiteljic, in to so lišaji, ki so med seboj tako močno povezani organizmi, da eden brez drugega ne morejo. Osnova za pridobivanje hrane je v posebnem tipu alg, ki ga obraste gliva ter daje trdnost in varuje algo pred zunanjimi vplivi. V širšem pomenu lišaji sodijo v kraljestvo gliv.

Mnogi se nabiranja gob bojijo, ker se bojijo zastrupitve. Kaj menite o tem? Kako lahko možnost zastrupi28tve čim bolj zmanjšamo?

Ljudje imamo vedno strahove. Nihče se brez vaje ni naučil peljati kolesa, avtomobila … Prav tako je pri gobah. Treba se je naučiti in ločiti prave od nepravih gob. Tudi mi, zdaj že bolj izkušeni gobarji, smo morali iti skozi to fazo učenja. Nevarnosti pa na ljudi pretijo na vsakem koraku, torej tudi pri gobarjenju. Za nas so trenutno bolj problematični klopi kot možnost zastrupitve z gobami. Glavni rek gobarjev pa je seveda »hiti počasi«. Brez učenja in izmenjave mnenj z izkušenejši kolegi pač ne gre.

Tako kot pri kolesarjenju, ko si na začetku pomagamo s pomožnimi kolesi, nam pri gobarjenju pomaga knjiga. Ampak to je šele osnova, kjer se lahko osredotočimo le na približno 10 pogostih in lažje prepoznavnih gob. Temu mora slediti inštruktor (tako kot v »šoli vožnje«) in še vedno uporaba še boljših knjig. Pomembno je, da vemo, da ni lahkih razpoznavnih znakov ali metod, ki bi ločile strupeno od užitne gobe.

Kakšni pa so najpogostejši znaki zastrupitve z gobami in kako si lahko najhitreje pomagamo?

Pri zastrupitvi z gobami smo zelo nemočni. Če zaužijemo strupene gobe, ki nam povzročijo težave po uri ali dveh, imamo kar srečo. Pomagata bljuvanje in pitje čim večje količine vode (nikakor ne mleka, ki topi strupe in pomaga, da se ti še hitreje vsrkajo v krvni sistem). Seveda pa je priporočen tudi obisk pri zdravniku. Večja težava je pri gobah, kjer se simptomi zastrupitve z gobami pojavijo po 6 urah ali več (tudi 14 dni po zaužitju). Največkrat pozabimo, da smo jedli gobe in lahko zastrupitev pripišemo kakšni drugi sodobni težavi. Večina gobjih strupov napada jetra in ledvice.

Torej pri porumenitvi vemo, da imamo opraviti z nepravilnim delovanjem jeter, kri v sečnini pa nas spomni na nepravilnosti v delovanju ledvic. V vseh primerih je najpogostejša rešitev le presaditev organov. Zdravnikom pa lahko zelo pomagamo s tem, da jim pokažemo ostanke čiščenja gob, saj lahko iz tega razberejo vrsto gobe in je tako lahko postopek zdravljenja učinkovitejši. Zastrupimo pa se lahko tudi po zaužitju užitnih vrst. Najpogostejša napaka je uživanje prevelike količine in pozno popoldne ali celo v večernih urah. Tako si hitro naberemo neprespano noč in polno glavo skrbi, s čim smo se zastrupili.

Kako se lotimo nabiranja gob? Je dovolj, da se izobrazimo sami s pomočjo priročnikov ali potrebujemo človeškega vodnika?

Vsekakor je vodnik boljša izbira, možno pa je tudi samoizobraževanje s pomočjo priročnikov. Seveda moramo v obeh primerih dodobra prepoznati vse značilnosti, ki pripadajo nabrani vrsti. Pomembno je, da dobimo trosnjake različnih starosti, vsekakor pa naj nam ne bo hudo prvič, drugič ali večkrat zavreči gobe, za katere nismo 100-odstotno prepričani, da so užitne. Zavedati se pač moramo, da je lahko v začetku nabiranje gob »ruska ruleta«, zato mora biti previdnost na prvem mestu vlogo pri razpoznavanju vrst.

Obstajajo kakšna osnovna pravila nabiranja gob? Katera so in ali jih lahko na kratko opišete?

Na internetni strani Mikološke zveze Slovenije (mikologija – nauk o gobah) je objavljen Kodeks nabiranja za gobarjenje in preučevanje. Osnovna pravila pa so povezana predvsem s posameznikom. Prva stvar je pozitiven odnos in veselje do nabiranja, temu pa sledi primerna oprema, in to taka, v kateri se primerno počutimo (prilagojena trenutnim vremenskim razmeram). Že iz slednjega sledi, da se v dežju ne odpravljamo v gozd, prav tako ne v polmraku. Zelo pomembno je, da imamo cilj in da hodimo počasi, torej ne tekamo po gozdu.

Vid nam namreč peša s povečanim srčnim utripom, zato je priporočljivo, da imamo pri iskanju nižji utrip (torej hodimo cikcak z manjšim pridobivanjem višine ali pa po vzponu privoščimo telesu počitek, da utrip pade). Vsekakor pa je treba oprezati za nepravilnostmi, ki se pojavijo v gozdu, za kar so po genetski osnovi boljše ženske (nabiralke) kot moški (lovci).

Na kaj morajo biti ljudje med gobarjenjem še posebej pazljivi? Kaj so najpogostejše »napake« ki jih storijo (slovenski) nabiralci?

Med gobarjenjem je treba biti osredotočen na svoj položaj v gozdu. Torej neprestano »buljenje« v tla odpade, saj se gobari na razpotjih. Vedno, ko se podajamo na neznan teren prvič, se raje držimo ceste oziroma nekega orientirja. Le postopoma potem zahajamo globlje v gozd. Najpogosteje se torej Slovenci v gozdu izgubimo in namesto enega kilometra prehodimo še 10 ali več dodatnih kilometrov, da se vrnemo na izhodišče.

Druge stvari, na primer nevarne živali (medved, volk, divja svinja …), so manj pogoste napake, ki jih spregledamo, vsekakor pa si kakšno bližnje (ali daljne) srečanje zapomnimo za vedno. Prav je pa tudi, da si pred gobarjenjem ogledamo vremensko napoved in da vemo, kdaj se bo spustil mrak. V gozdu se stemni še kakšno uro prej kot na odprtem, česar marsikdo ne upošteva.

Pa gobarski bonton? Lahko poveste še kaj o tem?

Gobarski bonton ali bolje kodeks nabiranja je seveda stvar posameznika. Ena stvar je samo nabiranje, kjer moramo pustiti premlade in prestare gobe v gozdu. Gozd naj bo po našem odhodu tak, kot je bil, ko smo stopili vanj. Torej ne mečimo smeti, ne brcajmo nepoznanih gob, ne lomimo vej in podobno. Druga stvar pa je srečevanje gobarjev v gozdu. Nepisano pravilo je, da se gobarji pozdravijo, izmenjajo kakšno besedo in se potem (ali tudi prej) drug drugemu v širokem loku izognejo.

Zelo »nesramno« je, da se brez jasne privolitve pridružite neznanemu gobarju in nadaljujete v skupinskem nabiranju ali vskočite na mesto, kjer ta pravkar pobira gobe. V zadnjem času imamo gobarji tudi bližnja srečanja z lastniki gozdov. Večina jih ve, da imamo pravico do nabiranja, a nekateri nas vseeno poskušajo razjeziti. Zato je najbolje, da se takšnim stikom izogibate, z nasmehom zapustite njegov gozd in če že morate, vanj vstopite, ko lastnika ni več blizu.

Lahko opišete razmerje med užitnimi in neužitnimi gobami v Sloveniji? Katere prevladujejo?

V Sloveniji raste več kot 3000 vrst višjih gliv – gob. Več kot polovica je neužitnih, četrtina užitnih, preostala slaba četrtina pa strupenih. Približno 25 vrst je smrtno strupenih, med užitne pa sem prištel tudi pogojno užitne vrste, ki jih je treba primerno pripraviti, da odstranimo strupe in so potem lahko zelo okusne vrste. Nekaterih gob še niso preizkusili ali laboratorijsko testirali, tako da so označene kot »užitnost neznana«. Spet druge pa so tako drobne, da jih uvrstimo v skupimo z nepomembno užitnostjo.

Pomembnejše pa je, da pri nabiranju ne srečujemo vseh vrst v enakih količinah. Na višku gobarske sezone je tako lahko do 80 % gob užitnih, žal pa se poveča tudi delež strupenih ali smrtno strupenih gob, ki prevladujejo zlasti v listnatih ali mešanih gozdovih in lahko vidimo tudi do 50 % gob, s katerimi se resno zastrupimo. Večina neužitnih gob je namreč že na pogled neprivlačnih ali pa so »lesne« gobe, tako da jih pravzaprav ne opazimo.

Katere vrste gob (konkretna imena) pa na splošno prevladujejo v Sloveniji in zakaj?

Naredili smo lestvico najpogostejših gob na gobarskih razstavah, torej gob, ki nam pritegnejo največ pozornosti. Med prvih 20 so se uvrstile: jurčki, rdečkasta mušnica, navadna lisička, modrikasta golobica, rdeča mušnica, jesenski goban, rumeni ježek, citronasta mušnica, kostanjasta polstenka, betičasta prašnica, rdečkasta trhlenka, orjaški dežnik, navadna žveplenjača, navadna trdokožnica, zavita širokolistka, navadna mokarica, polstena mlečnica, opečnata žveplenjača, navadna ledenka, leponogi goban, zelena mušnica.

Na seznamu hitro opazimo, da so tu smrtno strupene in zelo okusne gobe. Sprašujete, zakaj je teh največ. Odgovor je seveda lahko preprost, in sicer zato, ker so najbolje prilagojene trenutnemu okolju, v katerem živimo. Lahko pa bi stvar »zakomplicirali« in začeli naštevati povezljivost višjih rastlin z gobami ter še pomembnejši dejavnik, in sicer kakovost zemlje, kjer je najpomembnejša kislost oziroma bazičnost zemlje.

Kako kaže z letošnjim gobarjenjem? Sodeč po letošnjem poletnem vremenu bo sezona kar pestra?

Napovedovanje je vedno nehvaležno. Tudi meteorologi imajo težavo z napovedovanjem vremena za več kot pet dni vnaprej. In gobe se ravnajo po vsej treh stvareh, kjer je ključen letni čas (jesen je čas za mikorizne glive), za količino poskrbi ustrezno vreme, za domišljijo pa tudi vpliv lune, ki nosi ljudi in zakaj ne bi še gob. Za zdaj je sezona podpovprečna, prav gotovo pa bo na določenih območjih v naslednjem mesecu, največ dveh, dosežen vrhunec gobarske sezone, ki bo lahko tudi nadpovprečen.

Trenutni vročinski valovi ugodno vplivajo na segrevanje zemlje, kar je bil v preteklosti znak za poznejšo zelo dobro sezono. Težava bi bila lahko prevelika moča s prenizkimi temperaturami, predvsem jutranjimi, ki pri tleh ne smejo pasti pod 5 °C. Povrhnjico pa nam je v preteklosti pogosto osušil veter, ki ga je po mojih ocenah iz leta v leto več.

Kakšna pa je zaščitenost gob v Sloveniji? Se Slovenci po vašem mnenju zavedamo pravil ali pa vse gobe nabiramo kar vsepovprek, ne da bi se ozirali na pravila?

Od leta 1995 imamo tudi uradna pravila in zaščitene gobe. Kultura in prepoznavnost zaščitenih gob se iz leta v leto izboljšujeta. Res pa je, da je zaščitenost le na papirju, in še nisem slišal, da bi na terenu zavarovali kakšno drevo, pod katerim redno rastejo zaščitene gobe. Edina pozitivna lastnost je, da se zaščitene gobe ne pojavljajo na odkupnih mestih. Ja, nekatere zaščitene gobe, kot je karželj, se lahko v kratkem obdobju pojavijo tako množično, da jih je dovolj za prodajo naprej. Slovenci se pravil zavedamo in tudi naša lastnost »foušije« je kdaj celo dobra.

Seveda pa je najpogostejši prekršek prevelika količina gob, nabranih v enem dnevu (2 kg). Nisem še videl gobarja s tehtnico v gozdu, se pa da iz velikosti košare dovolj natančno ugotoviti, koliko gob si nabral. So pa maloštevilni inšpektorji še mili in manjše prekoračitve kaznujejo le z opominom. Podatkov nimam, vendar po pričevanjih le okoli 100 nabiralcev letno plača globo 200 evrov zaradi prevelike količine, veliko več pa zaradi vožnje po cestah, ki so zaprte za promet.

Kako je s članstvom v gobarskih društvih? Kakšno je zanimanje za članstvo v Sloveniji in koliko gobarskih društev sploh obstaja?

Članstvo v društvih upada, tako kot v večini prostovoljnih organizacij. Lahko rečem, da nas je včlanjenih le še 2000 (približen podatek), in sicer v 26 društvih. Praviloma je več kot polovica članov po društvih že v upokojenski dobi, število po društvih pa niha glede na obletnice, povečane dejavnosti, menjavo upravnega odbora in predsednika.

Načeloma društvo v prvih treh letih doseže največ članstva, potem pa se članstvo ustali oziroma počasi pada. V starejši društvih je poznan pojav, da se polovica novo vpisanih članov do pet let v društvu uči prepoznavati osnovne gobe, potem pa »skrivnostno« izginejo. Ker se po naših podatkih vsaj 200.000 Slovencev jeseni odpravi na gobarjenje, bo imelo morebitno zaostrovanje pogojev za nabiranje velik učinek na članstvo v društvih.

Kaj pa slovenska zakonodaja? Ali je do slovenskih gobarjev prijazna? Jo lahko primerjate z zakonodajami naših sosed (Avstrija, Italija)?

Zakonodaja je v Sloveniji še vedno prijazna do gobarjev in tudi drugih »uporabnikov« gozda (nabiralcev borovnic in drugih gozdnih sadežev, lovcev, ribičev, planincev …). Seveda so bili postavljeni temelji, ki vsekakor koristijo gozdu, manj pa izkoriščanju gozda, saj je znan podatek, da se je odkup gob v preteklih 20 letih zmanjšal na tako nizko raven, da komajda še govorimo, da je to dejavnost.

Nemogoče je primerjati zakonodaji Avstrije in Italije, ki sta že zelo dolgo v kapitalizmu in je na prvem mestu lastništvo, daleč zadaj pa dobrobit ljudstva. Žal je videti, da se lahko vse spreminja le na slabše. Imajo pa politiki trenutno drugega dela čez glavo, tako da ni videti, kdaj se bodo spet vtaknili v gobarje in druge obiskovalce gozda.

Kakšen gobar pa ste vi? Kje najraje gobarite? Nad katerimi gobami se najbolj navdušujete? Kaj je vaša najljubša gobja jed?

Glede na to, da sem soavtor knjige Naše gobe in Slovenski gobarski vodnik, lahko ocenite, da je v meni raziskovalna žilica. Že pred več kot 20 leti sem začel v gozd hoditi s fotoaparatom in manj s košaro. Tako uživam v naravi in raziskovanju ter občudovanju našega gobjega kraljestva. Klasično lahko odgovorim, da najraje gobarim v gozdu, zaidem pa tudi na kak lep travnik, kjer rastejo orhideje gobjega sveta – vlažnice. Najbolj sem seveda vesel gobe, ki je še nisem nikoli našel ali pa zelo dolgo ne. Pripravljamo kar pester jedilnik z gobami, tokrat se bom odločil za naj jed – lisičkina gobova juha »à la žena«.

Morda še kakšna gobarska prigoda, ki bi jo radi delili z našimi bralci?

To bo bolj opozorilo, se je pa dejansko pripetilo. Sodelavka je dopoldne v službi spraševala ali med dežniki (marelami) obstajajo strupene vrste. Načeloma sem pritrdil, da obstajajo, vendar so lažje prepoznavne, zato sem jo vprašal, ali je imela kakšne težave. Potožila je, da je slabo spala, pa sem vprašal, ali jih je jedla zvečer. Odgovor je bil pritrdilen. Moje naslednje vprašanje je sledilo kot iz topa: koliko in kako. Odgovor: pet klobukov po dunajsko. Sem jo kar hitro potolažil, da ima še dober želodec, kajti poleg gob, moke, jajc, soli, drobtin je zaužila približno 2 dcl prevretega olja.