Ekipa strokovnjakov, ki jo
je vodil Zachary Ward, je pred kratkim objavila za mnoge zelo šokantno
študijo. Po njihovi oceni naj bi namreč skoraj
polovica vseh otrok z rakom ostala brez ustrezne diagnoze. Posledično pa to
seveda pomeni, da ti otroci ne dobijo (pravega) zdravljenja, zato je smrt
praktično neizogibna.
Odstotek neodkritih primerov naj bi bil še posebej visok v določenih delih
Afrike in Azije
Ocena pogostosti primerov
raka pri otrocih, ki niso nikoli odkriti, se močno razlikuje glede na posamezne
regije. Medtem ko naj bi bilo po ugotovitvah raziskovalcev tovrstnih primerov v
zahodni Evropi ter v ZDA in Kanadi približno 3 odstotke, pa ta številka močno
naraste v južnih delih Azije (49 odstotkov) in na zahodu Afrike (57
odstotkov). Ti otroci torej umirajo
doma, brez zdravniške pomoči.
Pri oceni so si strokovnjaki pomagali z računalniškim modelom
Kot je povedal Ward, se tudi
pri tistih otrocih, ki jim uspe priti do zdravnika, simptomi pogosto zamenjajo
s simptomi drugih bolezni, na primer tuberkuloze ali malarije. Ekipa je sicer
do svojih ugotovitev prišla na podlagi računalniškega modela, ki je upošteval
različne dejavnike (statistični podatki glede raka pri otrocih, verjetnost za
to, da dobijo otroci v posameznih državah ustrezno medicinsko obravnavo itn.).
Rezultat je bila ocena primerov raka pri otrocih, ki ostanejo najverjetneje
neodkriti, za kar 200 držav in območij po vsem svetu.
Spregledanih naj bi bilo kar 43 odstotkov vseh primerov raka pri otrocih do
14 let
Glede na oceno naj bi bilo v
letu 2015 približno 397.000 primerov raka pri otrocih, mlajših od 14 let. Po
drugi strani pa so strokovnjaki s pomočjo omenjenega računalniškega modela
ocenili, da je bilo odkritih zgolj 224.000 primerov (tovrstni registri v mnogih
državah niti ne obstajajo, zato tu ni mogoče govoriti o natančnih številkah).
Vse to pa pomeni, da je bilo spregledanih kar 43 odstotkov primerov raka pri
otrocih.
Rešitev v univerzalnem dostopu do potrebne medicinske obravnave
Študija je med drugim zelo pomembna zaradi dejstva, da pomaga ovreči pogost mit, da raka med otroki v državah v razvoju praktično ni. V resnici pa je to prepričanje posledica pomanjkanja realnih podatkov in številnih neodkritih primerov. Ward vidi rešitev predvsem v univerzalnem zdravstvenem zavarovanju, ki omogoča dostop do potrebnih zdravstvenih storitev resnično vsem.
Pred
nekaj dnevi je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker izjavil, da naj
bi bil med letoma 2021 in 2027 kar vsak četrti evro iz proračuna namenjen
zaščiti okolja oziroma zajezitvi podnebnih spremembe. K tovrstni napovedi
znatnega povečanja sredstev za to področje pa naj bi ga navdihnil govor zgolj
16-letne švedske aktivistke.
Odločna 16-letnica
postala navdih za mlade okoljevarstvenike po vsem svetu
Greta Thunberg je najstnica, ki je postala širši javnosti
znana lani, po tem ko je začela protest pred švedskim parlamentom. Kljub svojim
rosnim letom je imela pred nedavnim odločen govor na plenarni seji Evropskega ekonomsko-socialnega
odbora. Prav ta govor naj bi bil pomembna spodbuda za Junckerja, ki se je prav
tako udeležil omenjene seje in prisluhnil besedam mlade okoljske aktivistke.
»Ne poslušajte nas – poslušajte znanstvenike!«
Kaj je Greta Thunberg sploh povedala? Med drugim je dejala,
da se zaveda, da večina politikov noče govoriti z mladimi. Vendar pa tudi mladi
nočejo, da politiki poslušajo njih. Tisto, kar hočejo, je, da namesto tega
prisluhnejo znanstvenikom. Švedska najstnica je pri tem poudarila, da
okoljevarstveniki, vključno z mladimi, zgolj ponavljajo tisto, kar znanstveniki
govorijo že zelo dolgo.
Uresničitev napovedi bi pomenila izredno veliko proračunsko spremembo
Napovedano prestrukturiranje
proračuna – če bo seveda do njega v naslednjem finančnem obdobju tudi zares
prišlo – seveda pomeni veliko spremembo. To bi namreč pomenilo, da bo okoljskim
resorjem namenjenih kar 25 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev, medtem ko so
imeli do zdaj na voljo zgolj 1 odstotek. To je sicer pomenilo približno dober trilijon evrov na vsakih 7
let.
V tokijski bolnišnici je uspelo osebju na čelu z dr. Takeshijem Arimitsujem pred kratkim spisati eno največjih zgodb o uspehu. Po več mesecih so namreč poslali domov dečka, ki je ob rojstvu tehtal zgolj 268 gramov. Glede na znane podatke naj bi bila to najnižja porodna teža pri dečkih, ki so preživeli, doslej. Prejšnji rekorder je bil nemški dojenček, ki je ob rojstvu tehtal 274 gramov. Med deklicami ostaja rekorderka v tej kategoriji deklica iz Nemčije, katere porodna teža je bila zgolj 252 gramov.
Foto: Keio University Hospital
Ob porodu tako majhen, da ga je bilo mogoče zajeti med dlani
Novi rekorder v kategoriji najlažjih otrok ob porodu, pri
katerih je bilo zdravljenje uspešno, je bil rojen lani avgusta, z nujnim
carskim rezom, in sicer v 24. tednu nosečnosti. Ob rojstvu je bil tako majhen,
da ga je bilo mogoče zajeti med dlani. Tako ni presenetljivo, da nekateri
opisujejo ta primer z besedami, da gre za medicinski čudež. Seveda je bil deček
takoj premeščen na intenzivno nego. Celo njegova mama ni verjela, da mu bo
uspelo preživeti, a japonski deček je presenetil vse. Ob odpustu je tehtal 3,2
kilograma, njegovo hranjenje pa zdaj poteka normalno.
Pri dojenčkih z izredno nizko težo boljše možnosti za preživetje pri
deklicah
Ta izjemna zgodba japonskega dečka je nedvomno dokaz, da lahko tudi otroci, katerih porodna teža je izredno nizka, zdravi zapustijo porodnišnico. Zanimivo je sicer, da imajo v skupini nedonošenčkov z zares izjemno nizko težo ob porodu večjo možnost za preživetje deklice kot dečki. Strokovnjaki niso povsem prepričani, kaj vpliva na to, vendar pa nekateri verjamejo, da bi bila lahko ta povezava posledica počasnejšega razvoja pljuč pri dečkih.
Za nekatere vrste raka je še posebej značilno, da so velikokrat odkriti zelo pozno, kar močno zmanjša možnosti za uspešno zdravljenje. Ena takšnih vrst je na primer rak na jajčnikih. Tako si znanstveniki že dolgo časa prizadevajo, da bi odkrili preprosto in zanesljivo metodo za odkrivanje tistih vrst raka, pri katerih je diagnoza običajno postavljena precej pozno. Raziskovalci, ki delujejo na različnih znanstvenih ustanovah v Kansasu, so se pri tem povezali in uspelo jim je odkriti nadvse inovativen pripomoček. Z njegovo pomočjo naj bi bilo mogoče zaznati raka že v eni sami kapljici krvi.
Naprava temelji na izrabi zelo majhnih delcev, ki nastajajo v naših celicah
Naprava, ki jo je razvila ekipa, ki jo je vodil Yong Zeng, profesor kemije, naj bi delovala na osnovi »filtracije« eksosomov oziroma mikroveziklov – zelo majhnih delcev, ki jih tvorijo določene celice. Ti delci so v zadnjih letih deležni zelo velikega zanimanja znanstvenikov. Odkrilo se je namreč, da eksosomi pošiljajo sporočila do celic in posredujejo molekularne informacije, pomembne za številne biološke funkcije. V primeru raka eksosomi vsebujejo biološke informacije, ki lahko usmerjajo rast in širjenje tumorjev. Čeprav vse človeške celice tvorijo eksosome, pa so rakave celice običajno še posebej aktivne v primerjavi z zdravimi celicami.
Pripomoček, ki ga bo morda mogoče uporabiti tudi za odkrivanje drugih
bolezni
Nova naprava, ki bi bila lahko v prihodnje izjemno pomembna za zaznavanje vrst raka, ki jih je sicer težje odkriti, usmeri eksosome proti čipu, kjer se nato izvede analiza. Učinkovitost naprave so raziskovalci že testirali na vzorcih, ki so bili odvzeti pacientkam z rakom jajčnikom. Izkazalo se je, da lahko naprava resnično zazna raka že v najmanjši kapljici krvi oziroma v zelo majhni količini krvne plazme. Raziskovalci si zdaj prizadevajo, da bi bilo laboratorijsko testiranje naprave nadgrajeno še s kliničnim. Pripomoček bi bil lahko sicer uporaben tudi za zgodnje odkrivanje drugih vrst raka, ne le raka na jajčniki. Odpirajo pa se tudi možnosti za uporabo pri drugih boleznih.
Učiteljica iz New Jerseyja se je pred nekaj meseci odločila
za na prvi pogled precej nenavaden eksperiment. Nekega jutra se je pred odhodom
na delo oblekla v sivo obleko z gumbi. To samo po sebi seveda ne bi bilo nič
posebnega, če ne bi Julia Mooney te obleke nato nosila še nadaljnjih 99
delovnih dni (prala jo je samo ob koncu tedna). Učenci so to hitro opazili.
Početje njihove učiteljice je v njih vzbudilo zanimanje, vendar pa jim je Julia
Mooney šele čez čas razkrila, kaj so razlogi za to, da tako dolgo nosi isti kos
oblačila. S tem pa jim je najverjetneje dala zelo pomembno lekcijo, pomembnejšo
od marsikatere šolske snovi …
Negativni vplivi hitre mode na planet in ljudi
Po besedah Julie Mooney danes živimo v kulturi ekscesa, kar
se odraža tudi na našem odnosu do oblačil. Kopičimo ogromno oblačil, ki jih v
resnici ne potrebujemo. Mnogih kupljenih kosov morda sploh nikoli ne oblečemo.
Vse to je povezano z razmahom t. i. hitre mode, ki omogoča poceni kupovanje
vedno novih oblačil. Vendar pa hitra moda obenem običajno pomeni tudi ogromno
izkoriščanja delavcev, ki izdelujejo ta oblačila, in onesnaževanja okolja.
Julia Mooney je želela s svojim eksperimentom spodbuditi ljudi, predvsem pa
svoje učence k drugačnemu pogledu na hitro modo. Z razpravo glede svoje obleke
je sicer premišljeno počakala nekaj tednov, saj so bili takrat učenci že zelo
dovzetni za njeno sporočilo. Pred tem so se namreč že kar nekaj časa
spraševali, kaj počne njihova učiteljica.
Foto: Julia Ranson
Pomembna razprava za najstnike, ki velikokrat gradijo identiteto na svojem
videzu
Pomembna lekcija, ki jo je želela predati Julia Mooney, pa
je bila tudi ta, da ne bi smeli soditi drugega človeka po oblačilih in da ne
obstaja pravilo, ki bi nam narekovalo, da moramo vsak dan nositi druga oblačila.
Ker so njeni učenci 12- in 13-letniki, torej otroci oziroma najstniki, ki so
pogosto zelo pozorni na vtis, ki bi ga lahko pustila njihova oblačila, je bila
razprava o tej tematiki seveda zelo dobrodošla. Kot je povedala Julia Mooney,
je odločitev, da se omeji na eno samo obleko, tudi njej sami omogočila veliko
svobode, saj se ji ni bilo več treba nenehno ukvarjati s tem, kaj bo oblekla in
kako bo videti. Hkrati pa je začutila moč ob spoznanju, da so lahko tudi naše
modne odločitve oblika aktivizma.
Eksperiment začeli posnemati tudi nekateri uporabniki družbenih omrežij
Julia Mooney upa, da bo s svojim protestom proti hitri modi
spodbudila tudi druge, da posvetijo več premisleka temu, kakšna oblačila
kupujemo in kako nato ravnamo z njimi. Ali smo pri nakupu resnično odgovorni?
Bi lahko preživeli z manj oblačili ali pa vsaj občasno kupili rabljena oblačila
namesto novih? Morda zašili manjšo luknjico, namesto da oblačilo preprosto
zavržemo? Privrženci projekta te domiselne ameriške učiteljice so sicer na družbenih
omrežjih že začeli z uporabo ključnika #OneOutfit100Days.
Nevrolog Mark Zylka, ki deluje na Univerzi v Severni Karolini, je na pragu pomembnega odkritja. Zdi se namreč, da je našel rešitev za redko vrsto možganske okvare oziroma genetsko pogojene nevrološke bolezni, imenovane Angelmanov sindrom. Gre za bolezen, za katero je značilna manjša velikost možganov, otroci s tem sindromom pa imajo pogosto težave s hojo in spanjem. Nekateri izmed njih vse življenje ne spregovorijo niti ene same besede.
Najboljši čas za intervencijo naj bi bil v drugem trimesečju
Zdravljenje, ki ga predlaga Mark Zylka, bi se izvedlo že v maternici. S pomočjo posebnega orodja bi se v možgane ploda vbrizgal benigni ‘virus’, ki bi aktiviral ključne gene in s tem odpravil mutacije, zaradi katerih pride do Angelmanovega sindroma. Kot kažejo rezultati testiranj, naj bi bila terapija najučinkovitejša, če se izvede v drugem trimesečju nosečnosti, ko so možgani še v zgodnji fazi razvoja.
Uspešen preizkus na možganskih celicah, vzgojenih v laboratoriju
V možganih zdravih ljudi sta dve kopiji vsakega gena, ena
mamina in ena očetova. Vendar pa obe kopiji nista vedno aktivirani. V primeru
gena, ki se imenuje UBE3A, je aktiviran samo materin del para. Pri Angelmanovem
sindromu pa materin del gena UBE3A umanjka ali pa pride do njegove mutacije.
Posledično v možganih ni aktivne različice tega gena. Terapija, ki jo je razvil
Zylka, je tako usmerjena v aktivacijo očetove kopije. Poskus, izveden na
človeških možganskih celicah, vzgojenih v laboratoriju, je bil uspešen, kar
daje veliko upanja.
Bo terapija v primeru uspešnosti prelomna tudi za druge, pogostejše okvare?
Doslej še ni bila razvita genska terapija, ki bi potekala z
injiciranjem neposredno v možgane ploda v maternici. Zylka sicer verjame, da bi
bila lahko njegova terapija, če bodo naslednji koraki prav tako uspešni,
pomembna tudi za zdravljenje drugih, bolj razširjenih nevroloških motenj,
povezanih z odstopanji pri razvoju možganov. Kadar so v ozadju tovrstnih
odstopanj oziroma okvar mutacije genov, pa je po besedah Zylke pomembno, da se
intervenira čim prej. Angelmanov sindrom je sicer mogoče odkriti približno
okrog 10. tedna nosečnosti.
V reviji Asia-Pacific Journal of Clinical Oncology je bila pred nedavnim objavljena študija, ki bo še posebej razveselila ljubitelje česna in čebule. Znanstveniki so namreč ugotovili, da ima lahko uživanje lukovk, kamor poleg česna in čebule med drugim sodijo tudi drobnjak, šalotke in por, pozitiven vpliv na zmanjševanje tveganja za raka. Oziroma če smo nekoliko natančnejši – na zmanjševanje tveganja za raka debelega črevesja in danke, ki je sicer ena najbolj razširjenih vrst.
V raziskavo vključenih več kot 1500 ljudi
Raziskovalci že vedo, da lahko uživanje določenih živil poveča nevarnost za raka debelega črevesja in danke. Primer takšne hrane je na primer rdeče ali procesirano meso. Vendar pa je po drugi strani področje živil, ki imajo pozitiven učinek pri preprečevanju nevarnosti za omenjeno vrsto raka, slabše raziskano. Raziskava, na podlagi katere je nastala na začetku omenjena študija, je vključevala podatke za 1666 posameznikov. Med njimi je bilo 833 takšnih z rakom na debelem črevesju in danki. Vsak izmed njih je nato dobil svoj »kontrolni par«, torej nekoga enakega spola in podobne starosti, ki je živel v podobnem okolju, vendar ni imel raka. Vsi sodelujoči so izpolnjevali vprašalnik, povezan z njihovimi prehranjevalnimi navadami.
S povečevanjem količine zaužitih lukovk se
zmanjšuje verjetnost za bolezen
Na podlagi primerjave podatkov so znanstveniki ugotovili, da obstaja pomembna korelacija med pogostostjo uživanja lukovk in zmanjšano verjetnostjo za raka debelega črevesja in danke. Pri tistih, ki so zaužili največ čebule, česna in drugih lukovk, je bila verjetnost za raka kar za 79 odstotkov nižja kot pri tistih, ki so zaužili najmanj lukovk. Domneva se sicer, da naj bi bilo pomembno tudi to, v kakšni obliki uživamo česen, čebulo in druga živila, ki sodijo v to družino. Toplotna obdelava lahko namreč precej spremeni sestavo posameznega živila.
To naj bi bil tudi razlog, zakaj podobne raziskave, izvedene v preteklosti, niso ponudile povsem enotnih zaključkov. Vendar pa novejše študije nakazujejo, da naj bi imele lukovke vendarle pomembno vlogo pri zaščiti pred rakom debelega črevesja in danke. Seveda zgolj pogostejše uživanje živil, kot sta česen in čebula, ne more povsem obvarovati pred nevarnostjo za to bolezen. Kljub temu pa je razveseljivo dejstvo, da lahko tako preprosta sprememba prehranjevalnih navad pomembno prispeva k zmanjševanju tveganja.
Zgodba 86-letne Jessice Slaughter je odličen dokaz, da ni
nikoli prepozno za to, da začnemo živeti bolj zdravo. Obenem pa dokazuje tudi,
da je za uspešno hujšanje precej bolj kot draga oprema ali karta za fitnes
pomembna trdna volja. Po tem, ko je bila praktično vse življenje pretežka,
zaradi česar so jo v otroštvu tudi pogosto zbadali, se je namreč ta Američanka
sredi sedmega desetletja življenja
odločila za spremembo. Naredila je prvi korak – povsem dobesedno. Začela je
namreč hoditi, in to kar po svoji dnevni sobi!
3000 korakov naredi že navsezgodaj zjutraj
Prav vsakodnevna hoja je bila eden ključnih razlogov, da je
Jessici Slaughter uspelo izgubiti več kot 50 kilogramov. S hujšanjem se ji ni
mudilo, ampak se je procesa lotila zelo potrpežljivo. Zavedala se je sicer, da
bo hujšanje naporno, vendar je menila, da je čezmerna telesna teža še
napornejša. Poleg tega pa ji je grozil še diabetes.
Čeprav živi v majhnem enosobnem stanovanju, to za gospo
Slaughter ni bila ovira, da ne bi za redno gibanje izkoristila kar svoje dnevne
sobe. Tako vsak dan že zjutraj naredi 3000 korakov po dnevni sobi in do kuhinje
ter spet nazaj, s hojo pa nato nadaljuje tudi čez dan. Vnukinja ji je kmalu
svetovala tudi nakup aktivne zapestnice, ki ji omogoča natančno spremljanje
števila prehojenih korakov.
K izgubi odvečnih kilogramov je prispevala tudi sprememba prehrane
Čeprav se je vse začelo s hojo, pa je Jessica Slaughter
sčasoma ugotovila, da bi bila koristna tudi sprememba prehrane. Večino
življenja je imela velike težave z upiranjem nezdravi, zelo kalorični hrani, a
z odločitvijo za bolj zdravo življenje je prišla tudi odločitev, da se začne
prehranjevati vegansko. Tako danes uživa pretežno sadje in zelenjavo. Za zajtrk
naj bi na primer običajno jedla banane, pomaranče, grozdje in kosmiče. Izogiba
se čezmernemu vnosu maščob, poje pa precej zelenolistne zelenjave in popije
veliko vode.
Razlog, zaradi katerega se je Jessica Slaughter odločila, da
deli svojo uspešno zgodbo o hujšanju s širšo javnostjo, naj bi bil predvsem ta,
da je hotela opogumiti druge ljudi v zrelih letih, da vzamejo zdravje v svoje
roke. Prepričana je namreč, da ne moremo preprosto prenehati živeti, ko
dosežemo določeno starost. Njena zgodba je vsekakor lahko v navdih mnogim (tudi
tistim mnogo mlajšim od nje), ki ne najdejo prave motivacije za pozitivne
spremembe navad, povezanih z zdravjem.
Gospa Nada Zorec, znana tudi kot gospodarica v resničnostnem šovu Kmetija, si je med gledalci prislužila veliko simpatij. Bila je ravno prav zahtevna, a hkrati tudi prijazna, predvsem pa smo vsi takoj ugotovili, da kmečko delo jemlje zelo resno. Kako tudi ne, ko pa je odraščala na kmetih in se kot upokojenka tudi danes ukvarja z rejo kokoši. Vendar Nade nismo obiskali, da bi klepetali o spletkah v šovu. Zanimalo nas je njeno pestro življenje, zaradi katerega zna stati z nogami trdno na tleh, a ohranjati smeh in optimizem.
Nada Zorec je ženska, s katero je izjemno prijetno klepetati, prav tako pa se je mogoče od nje marsičesa naučiti. Čeprav ima mnogo obveznosti kot predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža, kot plesalka v folklorni skupini, pevka v zboru, predstavnica v krajevni skupnosti in aktivna članica v društvu upokojencev, ji ne zmanjka časa za naravno življenje. Ima domača jajčka, vlaga sadje in povrtnine, pridela ogromno suhega sadja, dela svoje vino, rezance in testenine, odlične domače salame in še marsikaj. Znana pa je tudi po tem, da rada peče. Hlebci in štruce so pri njej še vedno iz krušne peči. Poleg teh pa je tudi mojstrica za piškote – kot pravi sama, jih v decembru napeče toliko, da se njen mož že pritožuje.
Vas zanima, od kod jemlje energijo, ob čem se poveseli in zakaj je tako aktivna? Mi smo se napovedali na obisk in pokukali v njen dom, njeno srce ter njene misli.
Z dvesto, tristo kokošmi imate gotovo kar nekaj dela? »Imam 130 nesnic in 200 mladih kokoši. Sama pravim, da mora tudi lisica kakšno odnesti, saj mora tudi lisica preživeti. Kokoši so dopoldne zaprte, da opravijo svojo nesno nalogo, nato jih odpremo. In pride lisica ali kragulj,« nam pove z nekaj hudomušnosti.
»Dvakrat tedensko je treba skidati. Kokoši spijejo tudi neverjetno veliko vode in treba jih je nahraniti. Doma pridelamo in zmeljemo svojo pšenico in koruzo ter naredimo mešanice, nekaj malega krmil pa dokupimo. Nekje okoli 90 odstotkov krmil pridelamo doma.«
Je to donosen posel? »O donosnosti ni smiselno govoriti. Imamo pač nekaj zemlje in to delo mi je všeč, poleg tega si tako zagotovimo samooskrbo, saj nas je pri hiši kar šest. Imamo torej domača jajca. Pridelamo tudi več kot sto gajbic krompirja, ki ga pokuhamo, in dodamo koruzo ter pšenico, zato so jajca resnično eko. Kokoši imajo na razpolago veliko peska, veliko trave, zelenjave.«
Nosijo jajca eko certifikat? »Ne, ker se s tem ukvarjam ljubiteljsko, odkar nisem več v službi.«
Prevladujete v društvu starejše ženske ali je zanimanje tudi pri mlajših? »Povprečno so starejše,« pravi, nato pa se nasmehne ter se popravi. »Večinoma smo starejše, tudi sebe moram šteti zraven. Je pa tudi zanimanje pri mladih. Ni ga veliko, vendar je. Januarja smo imele veliko razstavo kruha v Trebnjem, kjer so tudi mlajše veliko prispevale.
Na ocenjevanju je bilo kar 70 vrst kruha. Božanskega kruha! Podeljenih je bilo 56 zlatih in 14 srebrnih priznanj ter prav nobenega bronastega. Bilo je tudi veliko potic, pletenic, srčkov in drugih kvašenih oblik peciva. Prišel je tudi gospod iz Škofljice, ki je prinesel hlebček, pečen brez kvasa, s kislim testom. To je bil edini hlebec, ki je dosegel vseh 80 možnih točk.«
So posebne vrste kruha del oživljanja tradicije ali gre zgolj za modno muho? »Gotovo ne gre za modno muho. To je oživljanje tradicije in hkrati potreba. Zaradi zdravja se spet pojavljajo tudi brezglutenske in druge vrste kruha, zaradi celiakije in drugih potreb.«
Društva kmečkih žena si predstavljamo kot društva, kjer ženske malo kuhajo in pečejo, si izmenjujejo sadike in semena …»Res je, vse to počnemo, prav tako pa si izmenjujemo znanje ter imamo tudi pevski zbor. Vsestransko smo aktivne.«
V pevskem zboru pojete tudi sami. Gre predvsem za ohranjanje starih ljudskih pesmi? »Da. Sama pravim, da dolenjska in slovenska ljudska pesem ne sme izumreti. Na ta način jo skušamo ohranjati tudi me.«
Kaj pa folklorna skupina? »To pa je popolnoma druga stvar in obstaja kot sekcija znotraj društva upokojencev v Velikem Gabru. Tam plešem, kar mi je ravno tako zelo pri srcu.«
Plešete z možem? Običajno ni tako. »Ne, mož ni za ples. Sicer pa običajno tudi sami mentorji pare pri plesu ločijo, da ne prihaja do kratkega stika,« nam pojasni med smehom. Dobro vem, kaj ima v mislih …
Imate s folklorno skupino veliko nastopov in gostovanj? »Da, lani smo šli na Ohrid, na slovenske dneve. Veliko nastopamo tudi po Sloveniji. Hodimo na Razkrižje, kjer je vsako leto festival, pa v Črno na Koroškem oziroma kamorkoli nas povabijo. Nastopamo s plesom in ljudskim petjem. Imamo ljudskega godca, njegova žena pa igra tudi lončeni bas.«
Ko je Nada Zorec obema s fotografom nekoliko razkazala kmetijo in nama povedala, s čim vse se ukvarja, je omenila tudi vinograd. Na Dolenjskem brez tega skoraj ne gre, za Dolenjce pa je znano, da so izjemno navezani na svoj cviček. A Nada sama pravi, da je alkohol hudič, zato ima tako do dela v vinogradu kot do samega vina spoštljiv odnos.
Imate vinograd v bližini? »Vinograd z zidanico imamo tu v okolici, pri Trebnjem. Pravzaprav gre kar za veliko ’gorco’. Imamo 950 trt.«
To je veliko vina. Verjetno ga ne spijete in potem ostaja za kis … »Pravzaprav kar bog pripomore, da ga je manj,« se nasmeji. »Enkrat je pozeba, drugič toča, tretjič bolezen.«
Delate samo cviček? »Cviček in modro frankinjo ter belo vino.«
A Nada se je s polnim zagonom lotila reje kokoši, vinogradništva in društvenih dejavnosti, znotraj katerih najde obilo veselja, šele po tem, ko se je upokojila. Pred tem je opravljala za žensko nekoliko manj običajno delo, mikali pa so jo tudi za žensko nenavadni poklici.
Marsikoga preseneti, da ste delali kot raznašalka pošte. »Bila sem poštarica na terenu. V službo sem šla že kot zelo mlado dekle, pri štirinajstih in pol. Takrat je v Zagorju ob Savi še bilo hčerinsko podjetje Lisce, kjer sem se najprej zaposlila. V Lisci sem delala skoraj deset let. Potem pa me je nekaj zagrabilo in želela sem nekaj novega.
Če bi takrat imela denar, da bi lahko naredila izpit, bi gotovo postala voznica tovornjaka. Imela sem veliko željo, ki pa je ni bilo mogoče uresničiti, zato sem se odločila za pošto. Sicer sem imela vedno željo po moških delih. Tudi danes mi ni težko iti na traktor, delati z orodjem, obrezati trte v vinogradu, škropiti. Razen da zdaj nisem več tako fizično močna kot nekoč.
Tudi na pošti v Zagorju, kjer sem z avtom razvažala pošto po hribih, je bilo pozimi naporno. Gotovo sem več tisočkrat na avto nadela verige in jih spet snela. Avtomobili še niso imeli pogona na vsa štiri kolesa, tako da drugače ni šlo. Ampak to mi je bilo všeč. Nato mi je nekoliko ponagajalo zdravje in sem imela nekoliko skrajšan delovni čas ter omejitev glede dvigovanja bremen – ampak na terenu se tega sploh ne moreš držati. Tako da sem delala na terenu še štiri leta. Rekla sem si, da bo tako, dokler bom zmogla.
Ko res ni šlo več, pa so me brez vsake težave premestili v poštni center v Ljubljano. Tudi tam mi je bilo lepo, čeprav sem imela na začetku krizo. Res sem bila med ljudmi, ampak zaprta v notranjem prostoru, česar sem se morala navaditi. Prej sem zjutraj pripravila pošto in šla med ljudi, potem pa teh srečanj z ’mojimi’ ljudmi ni bilo več. Takrat sem se postavila pred ogledalo in sama sebi rekla, da zdaj bo pač tako. In ko je prišel dan, ko sem odšla, ko sem to delovno mesto zapustila …« Nadi se nekoliko zatrese glas. »Še danes mi je hudo,« zaključi s spominom.
In kdaj ste se preselili v Zagorico pri Velikem Gabru? »Tega je že 24 let. Tu je moževa domačija, vendar sva hišo postavila sama. V njej živi tudi sin z družino, torej sta tu tudi moja vnučka, deček in deklica, v petem in šestem razredu.«
Kako je biti babica? So današnji otroci res drugačni? »Zelo rada sem babica,« prikima. »Današnji otroci pa so pač takšni, kakršne jih naredimo. Če jih preveč ’crkljamo’ … Moja vnuka sicer znata tako nahraniti kokoši kot nasekati trske, z dedijem gresta v gozd napravljat drva, pomagata pobirati krompir in vse ostalo. S tem ni težav, sicer pa veste, kako je z otroki – danes bi, jutri ne bi, ampak načeloma vse postorita. Tudi kruh znata speči.«
Tudi sami ste odraščali na kmetiji, vendar v povsem drugih časih. »Sama sem zrasla na kmetiji v drugih časih in mama je skrbela za nas po najboljših močeh, vendar pa smo občutili tudi pomanjkanje. Zato znam danes ceniti vsako najmanjšo stvar. Vsak cent je zame denar. Zrno je zame bogastvo. Kot pravi star pregovor: zrno na zrno – pogača.«
Kakšni pa so vaši načrti? Imate še vedno nenavadne želje? »Če bi imela čas in bi mi to dopuščala hrbtenica, bi igrala harmoniko. V želji po učenju sem jo pred leti tudi kupila, vendar jo zdaj z veseljem igra vnuk,« mi pove in pokaže na harmoniki, ki stojita poleg jedilnega kota. »Drugo harmoniko pa igra vnukinja, ki pa ima malo manj veselja,« pojasni.
Menda radi tudi potujete? »Res je, a na srečo nimam toliko denarja,« se nasmeji. »Lani sva šla z možem na križarjenje. Letos upam, da mi bo uspelo iti na potovanje s petimi prijateljicami, ki so sestre.«
Pet sester in še gospa Nada Zorec skupaj na križarjenju. To bo gotovo nepozabno doživetje, si mislim. Škoda, da si tudi mlajše ženske ne vzamemo časa za kaj takšnega.
So za vas prijateljstva pomembna? Bi se morale ženske pogosteje družiti? »Morda bo kdo rekel ’kaj čem v tem ali onem društvu’, ampak druženje žensk ni samo ženski klepet. Med sabo se pogovorimo tudi o vseh težavah. Pred časom sem slišala za raziskavo, ki pravi, da tudi v Sloveniji mnogo žensk še vedno ne razpolaga s svojim denarjem, da nimajo pravice do odločanja in soodločanja, da ne smejo sesti v avto in iti v mesto, ko si zaželijo. Zaradi takšnih stvari se moramo družiti, se slišati in si biti v oporo.
Da bo tudi v tej smeri napredek. Takšne stvari, ko so bili samo moški gospodarji, so bile pred mnogimi leti. Čeprav bo morda tole bral tudi kak moški in bo rekel ’saj tudi jaz nikamor ne smem, me moja ne pusti v gostilno in na nogomet’,« se pošali in od srca nasmeji. »A ne gre za to. Mnoge ženske ne smejo odločati same, ne smejo si kupiti česa zase. To se dogaja še danes. Povsod okoli nas, ne da bi sploh vedeli.«
»Res sem tudi potovala,« se vrne k pogovoru o potepanjih po svetu. »Z dvema društvoma sem šla na Evropejado na Portugalsko. Bilo je nepozabno. Bilo je več kot 200 skupin, več kot devet tisoč nastopajočih, povorka je bila dolga več kot 4 kilometre. Ko v takšni množici zaslišiš napoved Slovenije, ko poješ slovenske pesmi … Božansko.«
Verjetno je biti Slovenec na tujem drugače kot doma? »Doma znamo opravljati politiko in državo. Ko se izbirajo kandidati, ko so volitve, pa ni nikjer nikogar, vsi se umaknejo. Tako v krajevni skupnosti kot kjerkoli drugod je možno tako kandidirati kot odločati s svojim glasom. Ljudje pa ne odločajo in ne volijo, nato pa kritizirajo.
Tako da bi morale biti po mojem mnenju volitve v zakonodaji, ljudje bi morali obvezno na volišča. To bi morala biti dolžnost. Ko sem bila še mlada, so bile celo komisije, ki so na volilni dan obiskovale ljudi, ki niso mogli na volišča, danes pa se tega nihče ne poslužuje.«
Tudi sami ste aktivni v krajevni skupnosti. Se vam zdi, da na podeželju, v majhnem kraju, ljudje bolj držijo skupaj in se laže dogovorijo? »Ne morem reči tako. Enako je kot povsod, saj so tudi na podeželju ljudje lahko zelo strankarsko usmerjeni.«
Najina kava je pripravljena, ob njej se spomnim na Nadino peko piškotov in peciva.
Vaše recepte smo lahko že pred tem, ko ste nastopili v šovu Kmetija, opazili v različnih medijih, pa tudi pokusimo jih lahko marsikje. »Običajno je tako, da če nekaj delaš, te kar hitro najdejo,« mi zaupa. »Javni sklad v Trebnjem pa se obrne name ob raznih prireditvah, če želi kaj malega postreči. Saj se da vse kupiti, ampak doma narejeno, iz naravnih sestavin, je pač nekaj povsem drugega. Tako po videzu kot po okusu.«
Razstrupljanje in čiščenje telesa je tema, o kateri se veliko govori, še posebej o razstrupljanju izločal, kot so jetra, črevesje in ledvice. Vsak dan smo vse bolj obremenjeni s škodljivimi snovmi, strupi, ki jih telo ob neuravnoteženi, s hranili osiromašeni prehrani in ob stresnem življenjskem slogu ne zmore več učinkovito odstranjevati. Kako z razstrupljanjem na pravilen način na novo vzpostaviti ravnovesje v organizmu, preberite v nadaljevanju.
Kaj razstrupljanje sploh je? To je proces, ki v našem telesu
pravzaprav že poteka. Naš organizem namreč vsak dan, vse življenje, s pomočjo
razstrupljevalnih organov – črevesja, jeter, ledvic, kože, pljuč in limfnega
sistema – izloča strupene snovi, ki vanj prihajajo bodisi od zunaj bodisi nastajajo
v njem. Na to, koliko toksinov vstopa v telo, močno vpliva naš način življenja
– tu govorimo predvsem o hrani in pijači, ki ju uživamo, ter o okolju, v
katerem živimo in delujemo. Mnogi znanstveniki menijo, da ob pravilno izbrani
prehrani naše telo dodatnega razstrupljanja ne potrebuje, saj se razstruplja že
samo, po naravni poti. Ker pa se je vnosu strupov težko izogniti v celoti, mnogi
strokovnjaki s področja zdravja vseeno svetujejo vsaj enkrat letno
razstrupljanje organizma, s katerim telesu damo možnost, da si oddahne od
nezdrave hrane, stresa, onesnaženja in drugih virov zastrupljanja. Teh pa je
dandanes vse več.
Najbolj nas obremenjuje industrijsko pripravljena hrana
Za organizem najbolj toksična je industrijsko pripravljena,
predelana hrana, ki nima prave hranilne vrednosti in vsebuje veliko aditivov ter
drugih škodljivih snovi, ki jih telesu ne uspe prebaviti in izločiti. Telo zelo
obremenjujejo tudi: ocvrta hrana, živila, ki vsebujejo ostanke pesticidov in
drugih kemikalij, prečiščen sladkor, preveč soli, klorirana voda, gazirane
pijače ter poživila, kot so kava, alkohol in cigarete. Seveda ni treba posebej
poudarjati, da veliko breme za organizem predstavljajo tudi droge, določeni
kozmetični izdelki, zdravila, preobilica stresa, nezadostno pitje tekočine, premalo
gibanja, zastrupljevalci iz okolja, s katerimi dnevno prihajamo v stik, itd.
dr. Anna Crupi, vodja razvoja in raziskav iz laboratorijev Pharmalife Research: »Ker vse, kar zaužijemo, presnovijo jetra, priporočam, da za jetrne celice poskrbite z zdravilno mešanico z gliciretinsko kislino bogatega sladkega korena, pegastega badlja, polnega silimarina, in vitaminov B skupine . Prav medsebojno delovanje teh sestavin je tisto, kar prinaša najboljše rezultate.”
Okolje nam ne prizanaša
Med toksine, ki v nas vstopajo iz okolja, ne sodi samo onesnažen
zrak, ki ga dihamo; veliko škodljivih snovi, denimo radioaktivnega sevanja in
sintetičnih snovi, naši čuti sprva sploh ne zaznajo. Praviloma nas čutila posvarijo
pred nevarnostjo, vendar kako nas bo telo opozorilo, da vanj vstopajo škodljive
kemične snovi, ki jih oddajajo naši gospodinjski aparati? Kljub temu, da opozorila
ne prejmemo, se v nas začnejo kopičiti odpadne snovi. Ko jih je preveč, lahko
pride do resnih okvar zdravja. Prav zato je dobro, da razstrupljanje postane del
našega življenjskega sloga.
Kdaj je pravi čas za razstrupljanje
Če telesu lasten mehanizem razstrupljanja deluje pravilno, se
njegovega delovanja sploh ne zavedamo. Težave občutimo šele, ko se v telesu
nabere več toksinov, kot jih razstrupljevalnim organom uspe izločiti. (To se
lahko zgodi tudi zaradi staranja, saj funkcija naših čistilnih mehanizmov z
leti upada.) V takem primeru se strupi začnejo akumulirati v telesu, navzven pa
se sproži cela vrsta »alarmov«, ki jih je treba pravočasno prepoznati. To so:
upad energije, utrujenost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, napadalnost,
ponavljajoči se glavoboli, preobčutljivost na živila, kemikalije, dišave ali
cigaretni dim, pretirana želja po določenih vrstah hrane, neprijeten zadah iz
ust, nespečnost, alergije, izpuščaji, akne ali lišaji na koži, pogosta vnetja
in okužbe, PMS, napenjanje, vetrovi, driska … Vse to so kazalniki, da je naš
organizem preobremenjen s škodljivimi snovmi.
Kako ponovno zagnati sistem razstrupljanja v telesu
»Izhodna vrata« vseh strupov, ki se znajdejo v telesu, so naša
izločala. Jetra, ledvice, koža, pljuča, limfni sistem in črevesje so zadolženi
za to, da iz krvnega obtoka filtrirajo odpadne snovi. Ob uravnoteženi prehrani
ti organi uspešno odstranjujejo strupe; ko jih je preveč, pa jih ne zmorejo več
učinkovito odvajati. Takrat se toksične snovi začnejo nalagati v medceličnini,
ki je zelo pomembna za celice, saj prek nje dobivajo vitalne snovi in kisik. Če
se v njej dlje časa nalagajo balastne snovi, je ta pretok oviran, mi pa se
hitro počutimo utrujeno, žalostno in slabe volje. Sčasoma to lahko vodi v
bolezen, npr. v revmatizem, protin ali bolezni srca in ožilja.
Kako pa lahko globoko naložene strupe sploh odstranimo? Naturopati
priporočajo uporabo zelišč in drugih naravnih pripravkov, ki spodbudijo delovanje
izločal. Poudarjajo tudi pomen gibanja in pitja zadostnih količin tekočine, kar
pospeši izločanje odpadnih snovi.
Vedno več ljudi se odloča za post
Obstaja več različnih načinov razstrupljanja. Eden od njih je
postenje, ki pa se ga ne smemo lotevati brez upoštevanja jasno določenih
navodil. Za starejše in kronične bolnike je priporočljivo, da se pred postom
posvetujejo z zdravnikom. Dandanes obstajajo številne oblike posta: od
popolnega do posta, ki dovoljuje uživanje pijač in celo jedi. Med postom uživamo
energijsko revno hrano in zgolj nekatera rastlinska živila. To telesu omogoči,
da si opomore in se okrepi, česar z normalnim načinom prehranjevanja ne moremo
doseči.
Jetra – temeljni organ razstrupljanja
Jetra so največji organ v našem telesu. Ker odstranijo okoli 75
odstotkov vseh strupov iz telesa, jih nekateri imenujejo kar kemijska tovarna
telesa. Pri prebavi imajo odločilno vlogo, saj opravljajo ogromno življenjsko
pomembnih nalog – pravijo, da tudi več kot petsto. Pomembno vlogo igrajo pri
razstrupljanju: iz krvi absorbirajo strupe in jih kemično predelajo tako, da
postanejo vodotopni. Šele tedaj se lahko izločijo skozi ledvice in tanko črevo.
Snovi, ki najbolj obremenjujejo jetra, so: alkohol, hrana z visoko vsebnostjo beljakovin, zdravila proti bolečinam, antibiotiki, nekatere droge in anabolni steroidi. Zanimivo je, da jetrom lahko škoduje tudi prekomerna uporaba določenih prehranskih dopolnil, npr. tistih z izvlečki iz kitajskega zelenega čaja. Preobremenjenost jeter se na telesu kaže kot močan zadah iz ust, bele obloge na jeziku in lišaji na koži.
Že v 16. stoletju so ugotovili, da ta sredozemska rastlina s cvetovi značilne rožnato-vijolične barve ugodno vpliva na delovanje jeter. Zdravilni pripravki iz pegastega badlja so danes izdelani iz njegovih plodov, ki so bogati z zmesjo aktivnih učinkovin, imenovano silimarin. Ta ščiti jetrne celice pred škodljivim oksidativnim stresom, ki ga povzročajo kisikovi prosti radikali. Poleg tega krepi steno jetrnih celic in s tem preprečuje, da bi vanje vstopali strupi. Prav tako spodbuja sintezo beljakovin v jetrnih celicah in pospešuje njihovo obnavljanje. Ker je slabo topen v vodi, se priporoča uporaba tablet ali kapsul z izvlečkom plodu pegastega badlja. Njegove plodove lahko kupimo tudi v lekarni, jih zmeljemo (uprašimo) in nato uživamo npr. z jogurtom.
Med rastline, ki spodbujajo delovanje jeter, štejemo še regrat,
črno redkev in rožmarin. Uživamo jih lahko tudi v obliki tinkture, tablet ali
čaja.
Od črevesja je odvisno naše počutje
Črevesje je najpomembnejši prebavni organ, ki skrbi za prebavo in
absorpcijo hranilnih snovi, soli in vode. Sestavljeno je iz tankega in debelega
črevesa, ki sta skupaj dolga približno sedem metrov. Njegova glavna naloga je,
da hranilne snovi, ki so pomembne za delovanje organizma, absorbira v kri in z
njimi oskrbi organe, neprebavljene ter škodljive snovi pa izloči z blatom. Črevesje
je zelo pomemben del imunskega sistema. S pomočjo za to specializiranih celic
in črevesne flore, sestavljene iz bakterij, ki imajo obrambno funkcijo, telo namreč
brani pred virusi, bakterijami in številnimi škodljivimi snovmi.
Ko se poruši ravnovesje črevesne flore
Črevesna flora predstavlja prvo obrambno linijo pred strupi,
virusi in bakterijami, ki se znajdejo v črevesju. Če se ravnovesje bakterij v njej
poruši (npr. ob jemanju antibiotikov, stresu, uživanju oporečne hrane …), ga povrnemo
z uživanjem probiotikov, sicer bo naša imunska obramba precej okrnjena. Ob
oslabljeni in spremenjeni flori črevesna sluznica postane bolj prepustna za
strupe, ki lažje vstopajo v krvni obtok.
Vlaknine za pravilno delovanje črevesja
Če smo zaprti oziroma imamo leno prebavo, črevesna sluznica ostaja
dlje časa v stiku s škodljivimi snovmi, kar lahko v daljšem časovnem obdobju
pripomore tudi k nastanku črevesnega raka. Zato je pomembno, da skrbimo za
dobro delovanje črevesja. Najbolje ga bomo spodbudili z uživanjem zadostne
količine vlaknin, ki ugodno delujejo na črevesno peristaltiko. Na dobri poti do
tega smo že, če začnemo bolj redno uživati surovo in kuhano zelenjavo, sadje in
hrano iz polnovrednih žit (npr. polnovredne testenine, neoluščen riž, kruh iz
polnovrednih žit …). Seveda ne smemo pozabiti na pitje vode.
Kot blago odvajalno sredstvo lahko uporabimo laneno seme, ki ga
moramo, da se bo v telesu lažje absorbiralo, najprej zmleti in ga zaužiti z
veliko tekočine (priporočeno je razmerje 1 : 10). V črevesju bo učinkovalo kot
nekakšno strgalo, ki bo odstranilo, kar je nepotrebnega. Laneno seme
predstavlja tudi hrano za bakterije črevesne flore. Ko se znajde v črevesju, nase
veže vodo in močno nabrekne, to pa poveča volumen blata, kar spodbudi aktivnost
črevesne peristaltike in praznjenje črevesja.
Ledvice – filter, ki izloča odpadne snovi
Glavna funkcija ledvic je odstranjevanje odpadnih snovi iz telesa,
in sicer tako, da jih filtrirajo iz krvnega obtoka in jih nato izločijo kot
urin. Za pravilno delovanje ledvic je zelo pomembno pitje zadostne količine
vode, saj se v njih v nasprotnem primeru začnejo nabirati strupi. Prav tako je
treba uživati veliko svežega sadja in zelenjave. Ledvice zelo obremenjuje
preveč soli v prehrani pa tudi pretiran vnos beljakovin. Znaki, da so ledvice
preobremenjene, so bolečina v ledvenem delu ali pogosta utrujenost. Če želimo prek
ledvic spodbuditi izločanje vode iz telesa (in s tem odpadnih snovi), je
priporočljivo uživanje rastlin diuretikov, med katere uvrščamo npr. artičoko in
brin. Uživamo jih lahko tudi v obliki kapsul, tablet, kapljic ipd.
Brez vode ni razstrupljanja!
Tudi če uravnotežite svojo prehrano in uživate še toliko
pripravkov, ki spodbujajo delovanje izločal, je treba, da boste proces
razstrupljanja sploh lahko zagnali, piti zadostne količine vode. Predstavljajte
si, da čistite tla: po njih lahko sicer polijete čistilo, a vam tal brez dovolj
vode ne bo uspelo očistiti. Pri pitju vode naj ne bo merilo žeja – če boste
pili samo takrat, ko se boste počutili žejne, vas lahko to zavede in boste zaradi
tega spili premalo tekočine. Držite se tega, da spijete vsaj dva litra dnevno. To
je tudi osnovni pogoj za razstrupljanje.
Recept: slastna, zdrava in uporabna dušena jabolka
Večje jabolko narežite na majhne koščke, ki jih podušite v nekaj žlicah vode. Kuhajte 5–10 minut v pokriti posodi. Po kuhanju pustite stati še nekaj minut, da se koščki jabolka še malce zmehčajo. Dodajte cimet in malo limoninega soka. Tako pripravljeno jabolko lahko uporabite na različne načine, na primer kot dodatek navadnemu jogurtu, s čimer boste pripravili odličen domači jogurt za zimske dni. (Če želite, da je obrok bolj nasiten, dodajte še žlico ali dve ovsenih kosmičev.) S to jabolčno maso lahko nadevate tudi polnozrnate palačinke ali jo s še nekaj skute namažete na polnozrnati prepečenec. Jabolko lahko pripravite tudi vnaprej in ga hranite v hladilniku. In zakaj prav jabolko? Ker vsebuje pektin, ki v organizmu pomaga odstranjevati aditive, ki jih zaužijemo s hrano. Dušena jabolka pa so poleg tega veliko lažje prebavljiva kot surova.
O razstrupljanju smo govorili z mag. Petrom Papugo, dr. med. in
specialistom za akupunkturo.
Zakaj sploh pride do zastrupljenosti organizma in kako se to kaže na
zdravju ter počutju?
Motnje presnove se začnejo z
upadom prostega gibanja vitalne energije in telesnih tekočin. Na mestih
pomanjkanja energije ali ovir (poškodbe, brazgotine, vnetja) pri njenem
prostem gibanju se kopičijo presnovni ostanki v medceličnini. Te lahko
opazujemo prek materinih znamenj, rjavkastih pigmentnih sprememb, rdečice,
srbečice ali izsušenosti delov kože, po katerih poteka vitalna energija
toksično obremenjenega organa.
Kaj moramo narediti, spremeniti, vpeljati v svojo vsakdanjo rutino, da
se začnemo razstrupljati?
Uživati zdravo hrano, dovolj
piti, se redno gibati, potiti in v drugi polovici življenja tudi oljiti,
predvsem tisti s šibkim delovanjem lojnic in znojnic.
Kaj menite o »enkratnih« razstrupljevalnih receptih, sploh delujejo ali
so nepotreben šok za telo?
To so kratkoročni posegi, ki
ne prinašajo veliko koristi. Predvsem veljajo za akutne zastrupitve ali
preobremenitve s hrano oz. pijačo.
Kakšno vrsto razstrupljanja bi priporočili vi kot specialist za
tradicionalno kitajsko medicino?
Uživanje zelišč in živil, ki
ugodno vplivajo na preobremenjeni organ.
Kaj še pomaga pri spodbujanju izločanja odpadnih snovi iz telesa?
Čim bolj preprosta sezonska
hrana z ustreznim razmerjem sestavin. Zelje, repa in semena čistijo prebavila.
Votle organe je dosti lažje in hitreje očistiti kakor polne (jetra, pljuča,
ledvice, vranico, srce). Skratka, instant rešitve ni. Za globinsko čiščenje
jeter in pljuč je predvidena doba od tri do pet let, vse ostalo je zavajajoče.
