Gospa Nada Zorec, znana kot gospodarica v zadnjem resničnostnem šovu Kmetija, si je med gledalci prislužila veliko simpatij. Bila je ravno prav zahtevna, a hkrati tudi prijazna, predvsem pa smo vsi takoj ugotovili, da kmečko delo jemlje zelo resno. Kako tudi ne, ko pa je odraščala na kmetih in se kot upokojenka tudi danes ukvarja z rejo kokoši. Vendar Nade nismo obiskali, da bi klepetali o spletkah v šovu. Zanimalo nas je njeno pestro življenje, zaradi katerega zna stati z nogami trdno na tleh, a ohranjati smeh in optimizem.
Nada je ženska, s katero je izjemno prijetno klepetati, prav tako pa se je mogoče od nje marsičesa naučiti. Čeprav ima mnogo obveznosti kot predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža, kot plesalka v folklorni skupini, pevka v zboru, predstavnica v krajevni skupnosti in aktivna članica v društvu upokojencev, ji ne zmanjka časa za naravno življenje. Ima domača jajčka, vlaga sadje in povrtnine, pridela ogromno suhega sadja, dela svoje vino, rezance in testenine, odlične domače salame in še marsikaj. Znana pa je tudi po tem, da rada peče. Hlebci in štruce so pri njej še vedno iz krušne peči. Poleg teh pa je tudi mojstrica za piškote – kot pravi sama, jih v decembru napeče toliko, da se njen mož že pritožuje.
Gospa Nada je ženska, s katero je izjemno prijetno klepetati, prav tako pa se je mogoče od nje marsičesa naučiti. Čeprav ima mnogo obveznosti kot predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža, kot plesalka v folklorni skupini, pevka v zboru, predstavnica v krajevni skupnosti in aktivna članica v društvu upokojencev, ji ne zmanjka časa za naravno življenje. Ima domača jajčka, vlaga sadje in povrtnine, pridela ogromno suhega sadja, dela svoje vino, rezance in testenine, odlične domače salame in še marsikaj. Znana pa je tudi po tem, da rada peče. Hlebci in štruce so pri njej še vedno iz krušne peči. Poleg teh pa je tudi mojstrica za piškote – kot pravi sama, jih v decembru napeče toliko, da se njen mož že pritožuje.
Vas zanima, od kod jemlje energijo, ob čem se poveseli in zakaj je tako aktivna? Mi smo se napovedali na obisk in pokukali v njen dom, njeno srce ter njene misli.
Z dvesto, tristo kokošmi imate gotovo kar nekaj dela?
»Imam 130 nesnic in 200 mladih kokoši. Sama pravim, da mora tudi lisica kakšno odnesti, saj mora tudi lisica preživeti. Kokoši so dopoldne zaprte, da opravijo svojo nesno nalogo, nato jih odpremo. In pride lisica ali kragulj,« nam pove z nekaj hudomušnosti.
»Dvakrat tedensko je treba skidati. Kokoši spijejo tudi neverjetno veliko vode in treba jih je nahraniti. Doma pridelamo in zmeljemo svojo pšenico in koruzo ter naredimo mešanice, nekaj malega krmil pa dokupimo. Nekje okoli 90 odstotkov krmil pridelamo doma.«
Je to donosen posel?
»O donosnosti ni smiselno govoriti. Imamo pač nekaj zemlje in to delo mi je všeč, poleg tega si tako zagotovimo samooskrbo, saj nas je pri hiši kar šest. Imamo torej domača jajca. Pridelamo tudi več kot sto gajbic krompirja, ki ga pokuhamo, in dodamo koruzo ter pšenico, zato so jajca resnično eko. Kokoši imajo na razpolago veliko peska, veliko trave, zelenjave.«
Nosijo jajca eko certifikat?
»Ne, ker se s tem ukvarjam ljubiteljsko, odkar nisem več v službi.«
Prevladujete v društvu starejše ženske ali je zanimanje tudi pri mlajših?
»Povprečno so starejše,« pravi, nato pa se nasmehne ter se popravi. »Večinoma smo starejše, tudi sebe moram šteti zraven. Je pa tudi zanimanje pri mladih. Ni ga veliko, vendar je. Januarja smo imele veliko razstavo kruha v Trebnjem, kjer so tudi mlajše veliko prispevale. Na ocenjevanju je bilo kar 70 vrst kruha. Božanskega kruha! Podeljenih je bilo 56 zlatih in 14 srebrnih priznanj ter prav nobenega bronastega. Bilo je tudi veliko potic, pletenic, srčkov in drugih kvašenih oblik peciva. Prišel je tudi gospod iz Škofljice, ki je prinesel hlebček, pečen brez kvasa, s kislim testom. To je bil edini hlebec, ki je dosegel vseh 80 možnih točk.«
So posebne vrste kruha del oživljanja tradicije ali gre zgolj za modno muho?
»Gotovo ne gre za modno muho. To je oživljanje tradicije in hkrati potreba. Zaradi zdravja se spet pojavljajo tudi brezglutenske in druge vrste kruha, zaradi celiakije in drugih potreb.«
Društva kmečkih žena si predstavljamo kot društva, kjer ženske malo kuhajo in pečejo, si izmenjujejo sadike in semena …»Res je, vse to počnemo, prav tako pa si izmenjujemo znanje ter imamo tudi pevski zbor. Vsestransko smo aktivne.«
V pevskem zboru pojete tudi sami. Gre predvsem za ohranjanje starih ljudskih pesmi?
»Da. Sama pravim, da dolenjska in slovenska ljudska pesem ne sme izumreti. Na ta način jo skušamo ohranjati tudi me.«
Kaj pa folklorna skupina?
»To pa je popolnoma druga stvar in obstaja kot sekcija znotraj društva upokojencev v Velikem Gabru. Tam plešem, kar mi je ravno tako zelo pri srcu.«
Plešete z možem? Običajno ni tako.
»Ne, mož ni za ples. Sicer pa običajno tudi sami mentorji pare pri plesu ločijo, da ne prihaja do kratkega stika,« nam pojasni med smehom. Dobro vem, kaj ima v mislih …
Imate s folklorno skupino veliko nastopov in gostovanj?
»Da, lani smo šli na Ohrid, na slovenske dneve. Veliko nastopamo tudi po Sloveniji. Hodimo na Razkrižje, kjer je vsako leto festival, pa v Črno na Koroškem oziroma kamorkoli nas povabijo. Nastopamo s plesom in ljudskim petjem. Imamo ljudskega godca, njegova žena pa igra tudi lončeni bas.«
Ko je Nada obema s fotografom nekoliko razkazala kmetijo in nama povedala, s čim vse se ukvarja, je omenila tudi vinograd. Na Dolenjskem brez tega skoraj ne gre, za Dolenjce pa je znano, da so izjemno navezani na svoj cviček. A Nada sama pravi, da je alkohol hudič, zato ima tako do dela v vinogradu kot do samega vina spoštljiv odnos.
Imate vinograd v bližini?
»Vinograd z zidanico imamo tu v okolici, pri Trebnjem. Pravzaprav gre kar za veliko ’gorco’. Imamo 950 trt.«
To je veliko vina. Verjetno ga ne spijete in potem ostaja za kis …
»Pravzaprav kar bog pripomore, da ga je manj,« se nasmeji. »Enkrat je pozeba, drugič toča, tretjič bolezen.«
Delate samo cviček?
»Cviček in modro frankinjo ter belo vino.«
A Nada se je s polnim zagonom lotila reje kokoši, vinogradništva in društvenih dejavnosti, znotraj katerih najde obilo veselja, šele po tem, ko se je upokojila. Pred tem je opravljala za žensko nekoliko manj običajno delo, mikali pa so jo tudi za žensko nenavadni poklici.
Marsikoga preseneti, da ste delali kot raznašalka pošte.
»Bila sem poštarica na terenu. V službo sem šla že kot zelo mlado dekle, pri štirinajstih in pol. Takrat je v Zagorju ob Savi še bilo hčerinsko podjetje Lisce, kjer sem se najprej zaposlila. V Lisci sem delala skoraj deset let. Potem pa me je nekaj zagrabilo in želela sem nekaj novega. Če bi takrat imela denar, da bi lahko naredila izpit, bi gotovo postala voznica tovornjaka. Imela sem veliko željo, ki pa je ni bilo mogoče uresničiti, zato sem se odločila za pošto. Sicer sem imela vedno željo po moških delih. Tudi danes mi ni težko iti na traktor, delati z orodjem, obrezati trte v vinogradu, škropiti. Razen da zdaj nisem več tako fizično močna kot nekoč.
Tudi na pošti v Zagorju, kjer sem z avtom razvažala pošto po hribih, je bilo pozimi naporno. Gotovo sem več tisočkrat na avto nadela verige in jih spet snela. Avtomobili še niso imeli pogona na vsa štiri kolesa, tako da drugače ni šlo. Ampak to mi je bilo všeč. Nato mi je nekoliko ponagajalo zdravje in sem imela nekoliko skrajšan delovni čas ter omejitev glede dvigovanja bremen – ampak na terenu se tega sploh ne moreš držati. Tako da sem delala na terenu še štiri leta. Rekla sem si, da bo tako, dokler bom zmogla. Ko res ni šlo več, pa so me brez vsake težave premestili v poštni center v Ljubljano. Tudi tam mi je bilo lepo, čeprav sem imela na začetku krizo. Res sem bila med ljudmi, ampak zaprta v notranjem prostoru, česar sem se morala navaditi. Prej sem zjutraj pripravila pošto in šla med ljudi, potem pa teh srečanj z ’mojimi’ ljudmi ni bilo več. Takrat sem se postavila pred ogledalo in sama sebi rekla, da zdaj bo pač tako. In ko je prišel dan, ko sem odšla, ko sem to delovno mesto zapustila …« Nadi se nekoliko zatrese glas. »Še danes mi je hudo,« zaključi s spominom.
In kdaj ste se preselili v Zagorico pri Velikem Gabru?
»Tega je že 24 let. Tu je moževa domačija, vendar sva hišo postavila sama. V njej živi tudi sin z družino, torej sta tu tudi moja vnučka, deček in deklica, v petem in šestem razredu.«
Kako je biti babica? So današnji otroci res drugačni?
»Zelo rada sem babica,« prikima. »Današnji otroci pa so pač takšni, kakršne jih naredimo. Če jih preveč ’crkljamo’ … Moja vnuka sicer znata tako nahraniti kokoši kot nasekati trske, z dedijem gresta v gozd napravljat drva, pomagata pobirati krompir in vse ostalo. S tem ni težav, sicer pa veste, kako je z otroki – danes bi, jutri ne bi, ampak načeloma vse postorita. Tudi kruh znata speči.«
Tudi sami ste odraščali na kmetiji, vendar v povsem drugih časih.
»Sama sem zrasla na kmetiji v drugih časih in mama je skrbela za nas po najboljših močeh, vendar pa smo občutili tudi pomanjkanje. Zato znam danes ceniti vsako najmanjšo stvar. Vsak cent je zame denar. Zrno je zame bogastvo. Kot pravi star pregovor: zrno na zrno – pogača.«
Kakšni pa so vaši načrti? Imate še vedno nenavadne želje?
»Če bi imela čas in bi mi to dopuščala hrbtenica, bi igrala harmoniko. V želji po učenju sem jo pred leti tudi kupila, vendar jo zdaj z veseljem igra vnuk,« mi pove in pokaže na harmoniki, ki stojita poleg jedilnega kota. »Drugo harmoniko pa igra vnukinja, ki pa ima malo manj veselja,« pojasni.
Menda radi tudi potujete?
»Res je, a na srečo nimam toliko denarja,« se nasmeji. »Lani sva šla z možem na križarjenje. Letos upam, da mi bo uspelo iti na potovanje s petimi prijateljicami, ki so sestre.«
Pet sester in še gospa Nada skupaj na križarjenju. To bo gotovo nepozabno doživetje, si mislim. Škoda, da si tudi mlajše ženske ne vzamemo časa za kaj takšnega.
So za vas prijateljstva pomembna? Bi se morale ženske pogosteje družiti?
»Morda bo kdo rekel ’kaj čem v tem ali onem društvu’, ampak druženje žensk ni samo ženski klepet. Med sabo se pogovorimo tudi o vseh težavah. Pred časom sem slišala za raziskavo, ki pravi, da tudi v Sloveniji mnogo žensk še vedno ne razpolaga s svojim denarjem, da nimajo pravice do odločanja in soodločanja, da ne smejo sesti v avto in iti v mesto, ko si zaželijo. Zaradi takšnih stvari se moramo družiti, se slišati in si biti v oporo. Da bo tudi v tej smeri napredek. Takšne stvari, ko so bili samo moški gospodarji, so bile pred mnogimi leti. Čeprav bo morda tole bral tudi kak moški in bo rekel ’saj tudi jaz nikamor ne smem, me moja ne pusti v gostilno in na nogomet’,« se pošali in od srca nasmeji. »A ne gre za to. Mnoge ženske ne smejo odločati same, ne smejo si kupiti česa zase. To se dogaja še danes. Povsod okoli nas, ne da bi sploh vedeli.«
»Res sem tudi potovala,« se vrne k pogovoru o potepanjih po svetu. »Z dvema društvoma sem šla na Evropejado na Portugalsko. Bilo je nepozabno. Bilo je več kot 200 skupin, več kot devet tisoč nastopajočih, povorka je bila dolga več kot 4 kilometre. Ko v takšni množici zaslišiš napoved Slovenije, ko poješ slovenske pesmi … Božansko.«
Verjetno je biti Slovenec na tujem drugače kot doma?
»Doma znamo opravljati politiko in državo. Ko se izbirajo kandidati, ko so volitve, pa ni nikjer nikogar, vsi se umaknejo. Tako v krajevni skupnosti kot kjerkoli drugod je možno tako kandidirati kot odločati s svojim glasom. Ljudje pa ne odločajo in ne volijo, nato pa kritizirajo. Tako da bi morale biti po mojem mnenju volitve v zakonodaji, ljudje bi morali obvezno na volišča. To bi morala biti dolžnost. Ko sem bila še mlada, so bile celo komisije, ki so na volilni dan obiskovale ljudi, ki niso mogli na volišča, danes pa se tega nihče ne poslužuje.«
Tudi sami ste aktivni v krajevni skupnosti. Se vam zdi, da na podeželju, v majhnem kraju, ljudje bolj držijo skupaj in se laže dogovorijo?
»Ne morem reči tako. Enako je kot povsod, saj so tudi na podeželju ljudje lahko zelo strankarsko usmerjeni.«
Najina kava je pripravljena, ob njej se spomnim na Nadino peko piškotov in peciva.
Vaše recepte smo lahko že pred tem, ko ste nastopili v šovu Kmetija, opazili v različnih medijih, pa tudi pokusimo jih lahko marsikje.
»Običajno je tako, da če nekaj delaš, te kar hitro najdejo,« mi zaupa. »Javni sklad v Trebnjem pa se obrne name ob raznih prireditvah, če želi kaj malega postreči. Saj se da vse kupiti, ampak doma narejeno, iz naravnih sestavin, je pač nekaj povsem drugega. Tako po videzu kot po okusu.«