Slepa in gluha psička rešena pred kruto usodo

Sredi ostre zime se je dostavljavec paketov iz Misurija odpravil na svojo običajno dnevno vožnjo, a dan ni potekal tako, kot je pričakoval. Na poti ga je namreč čakal »paket«, na katerega tisti dan ni računal. Med vožnjo se je dostavljavcu, ki v medijih ni bil poimenovan, nenadoma zazdelo, da je ob poti zaznal nekakšno premikanje. Ni bil sicer prepričan, ali se je v snegu zares nekaj premaknilo ali ne, vendar se je kljub temu odločil, da se za vsak slučaj ustavi. In ta odločitev, ki jo je sprejel praktično v sekundi, je botrovala temu, da je psička Starla, ki bi jo sicer najverjetneje čakala gotova smrt, danes živa in na varnem.

Srečen splet okoliščin je poskrbel za preobrat usode

Majcena psička z belim kožuhom se je skorajda neopazno zlivala s snegom, zato bi jo bilo mogoče zlahka spregledati. Poleg tega pa je bila najdena na območju, kjer običajno ni dosti prometa. Brez srečnega spleta okoliščin bi se lahko torej zgodba razpletla precej drugače, kot se je. Tako pa je psičko Starlo čakal nekakšen božični čudež, ki ji je najverjetneje rešil življenje. Psička, ki je nedolgo tega pokukala na svet, je bila namreč popolnoma nebogljena in premražena, za povrh pa je bila še slepa in gluha, kar je bil najverjetneje tudi glavni razlog, zaradi katerega je bila preprosto zavržena in prepuščena sama sebi.

Za težave psičke krive načrtne genetske manipulacije rejcev

Razlog za slepoto in gluhost psičke Starle ni bil naključen, kot bi se morda lahko zdelo na prvi pogled. Zelo verjetno je bil posredi načrten poskus manipulacije, za katerega se odločajo nekateri rejci psov. Gre za parjenje, s katerim poskušajo rejci doseči poseben videz kožuha, saj vedo, da bodo šli takšni psički še posebej dobro v promet. Ob tem pa se zavedajo, da obstaja pri tovrstnih eksperimentih zelo velika verjetnost – po nekaterih ocenah kar 25-odstotna – da se psički rodijo gluhi in slepi. V primerih, ko se to zares zgodi, rejci psičke pogosto zavržejo oziroma pustijo na naključnem kraju in poskusijo ponovno. Te psičke pa nato emalokrat čaka mučna smrt, saj imajo zaradi svojih prirojenih omejitev še posebej velike težave s tem, kako preživeti. Njihovo edino upanje tako ostaja to, da jih odkrije nekdo, ki jim je pripravljen priskočiti na pomoč. Medtem ko mnogi nimajo te sreče, je psička Starla vendarle dočakala svojega rešitelja – dobrega dostavljavca, ki mu ni bilo vseeno za to, kaj se bo zgodilo z nebogljeno, pravkar rojeno psičko.

Psička končno dobila varen dom in ustrezno skrb

Dostavljavec paketov je psičko Starlo zapeljal do najbližjega zavetišča za živali, kjer pa so zelo hitro ocenili, da bo Starla zaradi svojega stanja potrebovala posebno nego. Tako so se obrnili na organizacijo, ki se ukvarja prav z reševanjem slepih in/ali gluhih psov, kjer so se strinjali, da prevzamejo skrb za Starlo. Medtem ko je Starla čakala, da odide v svoj novi dom, so v zavetišču poskrbeli še za osnovne preglede in za to, da je prejela potrebna zdravila proti glistam. Na srečo se je izkazalo, da v njenem telesu ni prisoten pasji parvovirus, ki je lahko sicer usoden za mlade kužke. Čeprav je usoda pred Starlo postavila ogromno preprek, kar se je začelo že pred njenim rojstvom, saj bi bilo mogoče njeno slepoto in gluhoto zlahka preprečiti, pa se zdi, da so zdaj pred njo vendarle srečnejši časi.

Kako kupljene izdelke in živila zavarovati pred koronavirusom?

Ko greste po tednu ali dveh po špecerijo, gotovo poskrbite, da imate masko ter rokavice, ki jih pred vstopom v trgovino še razkužite z razkužilom. Kako pa ravnati, ko pridete domov? Gotovo velja poskrbeti za vse ukrepe, s katerimi preprečite, da bi prišel virus iz trgovine v vaš dom.

Ustvarite “odložišče”

Prostor tik za vhodnimi vrati v vaš dom naj se spremeni v “odložišče”. Običajno je to veža, kjer nimamo veliko stvari, še bolje pa je, če jo že prej dobro pospravimo. Vsi čevlji naj bodo v omarah, jakne naj ne visijo na stenah. To bo odslej prostor, kjer boste skrbeli za prvi del higiene po prihodu iz trgovine.
Pripravljeno imejte vrečico, v katero boste odložili masko in rokavice ter jo zavezali. Nato vse nakupljeno postavite na tla sredi prostora, se sezujte in stopite naprej.

Čiščenje sadja in zelenjave

Umivanje sadja iz trgovine

Sadje in zelenjavo nesite do pomivalnega korita v kuhinji in ga dobro operite. Pri sadju z olupkom, ki se odstrani, lahko uporabite tudi milo. Operite tudi zelenjavo. Neobstojno zelenjavo, na primer zeleno solato, je najbolje kupiti pakirano, tako da odstranite samo plastično vrečko ali košarico in solato stresete v posodo, v kateri jo boste dali v kladilnik. Plastično embalažo dajte v vrečico, v kateri jo boste zavrgli. Vso sadje in zelenjavo nato do suhega obrišite in šele potem, ko je suho, pospravite v hladilnik (sicer vam bo pričelo gniti).

Čiščenje pločevink, konzerv, tetrapakov, kozarcev

Živila, ki so v čvrsti in pralni embalaži, so gotovo najbolj varna. Vse, kar kupite v pločevinki, konzervi, tetrapaku ali kozarcu, lahko preprosto operete s toplo vodo in milom. Morda vam bo res vzelo nekaj časa, a verjemite, da se izplača dobro oprati vsak tetrapak mleka, da se le ne okužite. Pod vodo in z milom lahko brez skrbi operete tudi vsa živila, ki so v vrečkah iz kovinske folije, na primer čips, ter živila v trši in dobro zavarjeni plastični foliji, na primer pakiran kruh ali bonbone. Če so živila pakirana skupaj, na primer tri konzerve koruze v karton iz lepenke, karton odstranite in pločevinke operite.

Kaj pa živila, pakirana v papirnato embalažo?

Moka, sladkor, vrečica pudinga, vrečica pecilnega praška, čokolada … Teh živil ne morete oprati pod vodo, zato bo najbolje, da jih pretresete v posode s pokrovom iz plastike, stekla ali keramike. Za moko velja poiskati večjo posodo oziroma zaboj, da lahko vanj stresete več kilogramov. Za ostalo bodo dobre tudi manjše posode. Ko živila pretresete, na posode zapišite tudi datume roka uporabe (čeprav so datumi načeloma dolgi in so ta živila uporabna več let).

Najbolj pomembno je, da pri nakupu nekaterih živil ne pretiravate in jih imate resnično dobro zaprta, da se ne nalezejo vlage in do njih ne prihaja svež zrak – takrat se navlažijo in prah se sprime. Tako, da živila pretresete v posodo s pokrovom, si lahko pomagate tudi na primer pri rižu in testeninah, kavi in podobno – ne bo vam treba prati zavojev.

Kako nakupovati v casu koronavirusa

Ko živila pospravite …

Ko boste vsa živila pospravili, vrečko z odpadno embalažo zavežite. Ponovno se obujte in vrečko z embalažo ter vrečko z masko in rokavicami odnesite ven, v smeti. (Če živite v bloku in boste pri tem srečali sosede na hodniku, stopnišču ali v dvigalu, ponovno pazite na higieno in se zaščitite.) Ko se vrnete v stanovanje, nesite čevlje v kopalnico, jih obrišite z razkužilom in jih nato s podplati postavite v vročo vodo z močnim čistilom – da ne bo virus ostal na podplatih. Tudi tla v predprostoru nato pomijte in razkužite (če vam material dopušča, lahko uporabite tudi belilo).

Najboljši nasveti

Potrudite se, da čim več živil kupite v embalaži, ki jo je mogoče dobro oprati. Včasih je treba biti zgolj malo iznajdljiv: vrečice pecilnega praška voda premoči, a če jih kupite cel zavoj, jih je po pet skupaj pakiranih v plastično folijo.

Nekatere vrste sadja in zelenjave je najbolje kupiti zamrznjene – tako lahko embalažo operete, v zamrznjenem živilu pa se ohrani veliko več mikrohranil kot pri vloženi različici. Čeprav je tudi zelenjava v slanici (šparglji, artičoke, stročji fižol) ali v kisu (paprika, gobice) odlična.

Kaj pa jajca? Nekateri vsako jajce operejo z milom. Drugi karton za teden dni ali deset dni postavijo nekam, kjer lahko “počiva”- to je zagotovo že čas, ko naj bi virus ne preživel brez gostitelja.

Navodila za izdelavo in šivanje zaščitne maske za obraz

Mask za zaščito pred koronavirusom ni dovolj niti za zdravstvene delavce, kaj šele za splošno prebivalstvo. Kako se torej zaščititi, če morate v teh dneh po živila, v lekarno ali celo k zdravniku? Enostavno: sešijte si masko kar doma.

Kadar nas je strah zase in za svoje bližnje, smo lahko ljudje zelo kreativni in iznajdljivi, kar dokazuje tudi šivanje mask. Ker teh ni mogoče kupiti, se je pač treba obrniti nekoliko drugače. In ker je bila Slovenija nekoč znana po svoji tekstilni industriji, mojstric šivanja, ki ima še vedno doma svoj šivalni stroj, gotovo ne primanjkuje

Zaščtne maske za obraz

Je doma narejena maska učinkovita?

Zdravniki se najprej niso mogli poenotiti, kakšno je njihovo stališče: naj si ljudje naredijo maske iz tkanin kar doma, ali jim bo to dalo zgolj lažen občutek varnosti, saj te niso zanesljive? Nazadnje je vendarle prevagalo mnenje, da naj se ljudje zaščitimo po svojih najboljših močeh in da je kakršna koli zaščita boljša od nikakršne zaščite.

Maske, ki jih doma sešijemo sami, seveda niso stoodstotno zanesljive. Ali delujejo bolj ali manj, je odvisno tako od materiala kot od načina izdelave oziroma števila plasti. Z nošenjem takšne maske boste gotovo precej zmanjšali možnost, da bi okužili druge, prav tako pa zaščitili tudi sebe – a ne pozabite tudi na zaščitna očala in rokavice!

Kako narediti masko za obraz

Kakšen material in model izbrati?

Izberite tkanino, ki ni raztegljiva, je gosto tkana, in se lahko pere pri visokih temperaturah. Marsikdo se odloči, da bo za izdelavo mask žrtvoval posteljnino.
Glavni del maske naj bo čim bolj preprost, ne dodajajte mu nikakrših okrasnih šivov ali estetskih dodatkov – ne pozabite, da je lahko vsaka luknjica, tudi luknjica šivalne igle, mesto za vstop virusa.

Masko boste verjetno uporabljali zgolj občasno, torej velja nanjo za pritrjevanje priširi elastike. Te se ob pranju pri visokih temperaturah sicer kmalu uničijo, a ker maska ne bo v uporabi vsak dan, velja zaenkrat misliti predvsem na praktičnost. Če si želite zagotoviti dolgotrajnejšo uporabo, pa je seveda bolje, da prišijete trakove za zavezovanje.
Doma nimate elastike? Poiščite jo v pasu legic ali odrežite naramnice modrčka, ki ga ne nosite več.

Masko lahko sešijete zgolj iz blaga, pri čemer velja uporabiti tri plasti, ali pa sta iz blaga zgolj prednja in zadnja stran maske, v njeno notranjost pa skozi odprtino vstavite še štiriplasten papirnat namizni prtiček. (Slovensko podjetje, ki te prtičke proizvaja, je dobilo potrditev, da njihovi prtički zadržijo prehod virusov.) Če prtičkov nimate, uporabite papirnate robčke.

Kje dobiti žičko, s katero masko zatesnimo na nosu? Uporabne so kakršne koli mehke žičke, tudi tiste, ki jih uporabljamo za pritrjevanje rož na vrtu ali tiste, s katerimi zapiramo vrečice z živili, na primer toast kruh.

Zaščtna maska za obraz

Navodila mojstrice

V zadnjem tednu je večjo količino mask sešila Janja Markelj Burger, ki ni šivilja, temveč računovodja, se je pa v lanskem letu ljubiteljsko začela ukvarjati s šivanjem torbic in nahrbtnikov. “Moje šiviljsko znanje je osnovno, a vendar zadošča, da sebi, družini, sorodnikom in prijateljem sešijem maske,” je dejala. “Maske sem začela šivati, ker jih ni na tržišču, in ker verjamem v odgovorno ravnanje vsakega posameznika. Če nosimo maske, zaščitimo in zmanjšamo možnost okužbe zase in potencialno zmanjšamo tudi možnost,, da okužimo druge. Maske so pralne na več kot 60 stopinj. Niso testirane, vendar je moje mnenje, da so zagotovo boljše kot nič.”

Postopek izdelave maske

Začnemo z enim kosom blaga 25 x 21 cm in dvema kosoma 22 x 15 cm. Manjša kosa po eni daljši stranici zarobimo, z drugo ju prišijemo na sredino večjega kosa. (slika 1)

slika 1
slika 1

K enemu od šivov dajte na sredino žičko za zapiranje živil. (slika 2)

slika 2
slika 2

Blago pri žički zapognite in jo pritrdite, nato ga zapognite še na drugi strani. (slika 3)

slika 3
slika 3

Blago nagubajte, da dobite tri enakomerne gube. Začasno jih fiksirajte z bucikamu ali ščipalkami. (slika 4)

slika 4
slika 4

Na obeh straneh zašijte, nato rob zapognite navznoter in hkrati všijte elastiko. (Potrebna dolžina elastike za namestitev na uhelj je 9 cm.) (slika 5)

slika 5
slika 5

Elastiko zatrdite proti zunanji strani, da se maska ob robovih ne bo obračala. (slika 6)

slika 6
slika 6

Pred uporabo razprite žepek na notranji strani maske in vstavite papirnat prtiček oziroma robček – prepognite oziroma izrežite tako, da se velikost povsem prilega notranjosti maske! (slika 7)

slika 7
slika 7

Preberite tudi: Koronavirus: Najpogostejši simptomi in ukrepi, s katerimi se lahko zaščitimo

Kaj je skrivnost para, ki je poročen že več kot 80 let?

0

Ali obstaja kaj takšnega, kot je večna ljubezen? Čeprav ne poznamo odgovora na to vprašanje, je mogoče zatrditi, da sta se zakonca John in Charlotte Henderson tej ideji približala precej bolj kot mnogi drugi pari. Decembra sta namreč praznovala svojo 80. obletnico poroke, že nekaj mesecev pred tem pa je Guinnessova komisija za svetovne rekorde uradno potrdila, da gre za najstarejši živeči zakonski par na svetu. Kako jima je uspelo premagati vse ovire, ki jih prinese tako dolgo zakonsko življenje, in ohraniti iskrico ljubezni tudi v pozni starosti?

Par sta postala že davnega leta 1934, ko ju je združila ljubezen na prvi pogled

Charlotte, rojena leta 1914, in John, rojen leta 1912, ki živita v ameriški zvezni državi Teksas, sta se poročila že davnega leta 1939. Videvati pa sta se začela že 5 let prej, ko sta se spoznala na teksaški univerzi. John je bil zvezdnik univerzitetne lige ameriškega nogometa, Charlotte pa je nameravala postati učiteljica. Par sta torej že več kot 85 let! Iskrica med njima naj bi preskočila nemudoma. Šlo naj bi torej za nekakšno ljubezen na prvi pogled, in čeprav se v takšnih primerih pogosto izkaže, da je šlo zgolj za strast, ne pa za nekaj, kar bi se lahko razvilo v ljubezen in resno zvezo, se Charlotte in Johnu to ni zgodilo.

Najstarejši par

Težki časi, a s skupnimi močmi jima je uspelo kljubovati neugodnim okoliščinam

Ljubezen Charlotte in Johna je postopoma rastla in se poglabljala, dokler se nista nenadoma zavedla, da je za njima že več desetletij srečnega zakona. Poročila ste se v ne ravno najbolj rožnatih časih – v obdobju, ko se velika gospodarska kriza, ki je prizadela ZDA ob začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, še ni popolnoma iztekla, obenem pa je bila na obzorju druga svetovna vojna – a ravno s tem je postala njuna zgodba dokaz za to, da se lahko tudi v zelo težavnih okoliščinah rodi nekaj zares lepega in trajnega …

Še vedno namenita kar nekaj časa načrtom za prihodnost

Zakonca Henderson sta zares v polnosti izživela svojo mladost. Živela sta življenje, polno zanimivih dogodivščin, in ogromno potovala. Na stara leta pa sta se seveda odločila za nekoliko drugačno, bolj umirjeno življenje, ki ga preživljata v skupnosti starejših občanov oziroma upokojencev. Njun vsakdan je tako sestavljen iz precej umirjenih dejavnosti, pri čemer kljub svoji starosti redno namenjata čas pogovoru o tem, kaj bosta počela naslednji dan. Ne vdajata se torej negativnim mislim oziroma razmišljanju o tem, koliko časa jima še ostaja, ampak v prihodnost zreta optimistično, kar je zagotovo vplivalo na to, da sta oba dočakala tako častitljivo starost.

Poročena že 80 let

Dolg zakon ni bil nikoli kronan z otroki

Podobno kot v mladosti je sicer Johnu in Charlotte še vedno najpomembneje to, da sta skupaj. To, da sta dajala vedno prednost drug drugemu, ne pa na primer materialnim dobrinam, naj bi bila ena glavnih skrivnosti njunega dolgega in srečnega zakona. Obenem se nista nikoli posebej obremenjevala s preteklostjo oziroma s tistim, česar ni bilo mogoče več spremeniti, ampak sta se vedno osredotočala na prihodnost. Kot eno najpomembnejših značilnosti uspešnega razmerja navajata tudi to, da moramo biti preprosto prijazni do partnerja. Občasno pa se rada pošalita, da so nekateri prepričani, da je resnični razlog za to, da sta ostala skupaj tako dolgo, predvsem ta, da nista imela otrok.

Preberite tudi: Brez elektrike in vodovoda že skoraj 80 let

Vam pogosto zmanjkuje sape? Krivo je lahko perje v vaši odeji!

V Veliki Britaniji so zdravniki pred nedavnim poročali o primeru 43-letnega moškega, ki je poiskal pomoč zaradi tega, ker se je vseskozi spopadal s hudo zadihanostjo, ki jo je obenem spremljala prav tako izredno intenzivna utrujenost. Sprva ni bilo mogoče ugotoviti, kaj so razlogi za te težave, dokler se ni na koncu izkazalo, da je kriva pernata odeja, ki jo je začel moški uporabljati malo pred pojavitvijo simptomov.

Predolga izpostavljenost sprožilcu lahko vodi do resnega brazgotinjenja pljuč

V ozadju težav naj bi bil preobčutljivostni pnevmonitis, ki v primeru vdihovanja prahu iz perja in drugih živalskih antigenov privede do imunske reakcije. Če je oseba dlje časa izpostavljena dejavnikom, ki povzročajo to reakcijo, lahko pride do nepopravljivega brazgotinjenja pljuč. Tako se pojavljajo opozorila, da morajo biti zdravniki zelo pozorni na paciente, ki jih obiščejo zaradi navidezno nepojasnljive zadihanosti. Po mnenju strokovnjakov naj bi namreč ostalo ogromno tovrstnih primerov neustrezno diagnosticiranih.  

Težave z dihanjem med spanjem

Pot do prave diagnoze je lahko zelo dolga

Na začetku omenjeni moški se je k svojemu osebnemu zdravniku odpravil po tem, ko sta ga nenehna zadihanost in utrujenost mučili že približno tri mesece. Začetna diagnoza je bila okužba spodnjega dela dihal. Po zdravljenju se je sicer zdravstveno stanje moškega za krajši čas izboljšalo, vendar se je še isti mesec ponovno močno poslabšalo. Ko je naslednjič obiskal zdravnika, mu je povedal, da mu zmanjkuje sape že v primeru, ko mora priti iz ene sobe svojega stanovanja do druge. To, da je prišel do svoje spalnice, ki je bila v zgornjem nadstropju hiše, pa naj bi mu vzelo kar po pol ure, saj ni zmogel premagati več kot dveh stopnic naenkrat, ne da bi se moral vmes ustaviti, sesti in se odpočiti. V tem obdobju je bil na bolniškem dopustu, zaradi hude izčrpanosti pa naj bi ogromno časa prespal.

Osebni zdravnik je sicer moškega poslal na rentgensko slikanje prsnega koša, vendar pa na posnetku ni opazil abnormalnosti. Ko pa je kasneje posnetek pogledal še pulmolog dr. Owen Dempsey, h kateremu je bil pacient napoten naknadno, se ni strinjal s to oceno, zato je naročil še CT-slikanje, ki je razkrilo resno vnetje pljuč pri pacientu.

Pomembno, da zdravniki natančno preučijo možne vzroke za simptome

Po pogovoru s pacientom se je izkazalo, da bi bila lahko kriva njegova nova odeja, napolnjena s perjem. Krvni testi so nato pokazali, da je telo moškega ustvarjalo protitelesa za snov v perju, ki jo je vdihaval. Končna diagnoza je bila tako hudo vnetje pljuč, ki ga je povzročal imunski odziv na perje. Po mnenju dr. Dempseyja naj bi bil ta pojav pogostejši, kot se zdravniki zavedajo. V nekaterih primerih sprožilec preobčutljivostnega pnevmonitisa sicer ni nujno perje, ampak je lahko krivo tudi vdihovanje alergenov iz žaganja, prahu v senu, koruzi ipd. Moški je nato prejel steroide, seveda pa je tudi zamenjal svojo odejo. Njegovo zdravstveno stanje se je nato hitro izboljšalo, a je trajalo leto dni, da so simptomi, zaradi katerih je poiskal zdravniško pomoč, popolnoma izginili.

Dr. Dempsey meni, da je ta primer odličen dokaz za to, da bi morali zdravniki posvetiti dovolj pozornosti natančnemu pogovoru s pacienti. Tako mnogo lažje odkrijejo vzroke v pacientovem vsakodnevnem okolju, ki bi lahko povzročali specifične težave – v tem primeru težave s pljuči. V takšnih situacijah naj bi se namreč sicer prehitro zaključilo, da gre za nepojasnljivo bolezen, katere vzroka oziroma povoda ni mogoče določiti. Posledično se zdravljenje večkrat začne zelo pozno ali celo prepozno, nemalokrat pa dobijo pacienti tudi napačno diagnozo, zato zdravljenje ne prinese izboljšav, včasih pa lahko stanje še poslabša.

Preveč spanja povečuje nevarnost za kap

O negativnih posledicah, povezanih s pomanjkanjem spanca, se govori zelo pogosto. Kot vemo, lahko premalo spanja med drugim povzroči hude težave z zbranostjo in s spominom, oslabi imunski sistem ter poveča možnosti za debelost in številne kronične bolezni. Po drugi strani pa se zelo redko omenja, da je lahko problematično tudi to, da nekateri ljudje spijo več, kot je priporočljivo. Pred nedavnim izvedena raziskava, ki so jo izvedli nevroznanstveniki z univerze v brazilskem mestu São Paulo, je na primer razkrila celo, da obstaja pri ljudeh, ki spijo nadpovprečno veliko, povečana možnost za kap.

Več kot 9 ur spanja in dolgi dremeži – recept za katastrofo

Izsledki omenjene raziskave, v okviru katere so znanstveniki analizirali spalne navade 31.750 ljudi, ki so bili v povprečju stari približno 62 let, dokazujejo, da še kako velja tisti rek, da je lahko tudi dobrega preveč. Pri tistih, ki so na noč spali več kot devet ur, je namreč obstajala za 23 odstotkov večja verjetnost za kap. Do še večjega povečanja te verjetnosti je prišlo pri ljudeh, ki so si redno privoščili popoldanska dremanja, daljša od ure in pol, in sicer je bilo pri tej populaciji tveganje za 25 odstotkov višje kot pri tistih, ki niso imeli te navade.

Za najbolj problematično pa se je pričakovano izkazala kombinacija obojega, torej spanja, ki je daljše od 9 ur, in dolgega popoldanskega dremanja. Pri tej skupini je bila namreč nevarnost za kap za kar 85 odstotkov višja kot pri drugih posameznicah in posameznikih, vključenih v raziskavo. Ob tem so raziskovalci upoštevali tudi druge dejavnike, ki lahko povečujejo verjetnost za to, da nekdo doživi kap, torej t. i. dejavnike tveganja, kot so na primer kajenje, čezmerno uživanje alkohola ali težave s srčno-žilnim sistemom v preteklosti.

Navedene številke vsekakor vzbujajo razlog za skrb, vendar pa raziskovalcem še ni uspelo ugotoviti, kakšna natančno je povezava med čezmerno količino spanja in povečano nevarnostjo za kap. Domnevajo sicer, da naj bi bila problematična predvsem korelacija med pretiravanjem s spanjem ter kroničnimi vnetji v telesu in povečano telesno težo, to pa ima lahko negativen vpliv na srce.

Nevarnost za kap

Povečana potreba po spanju je lahko povezana z različnimi boleznimi

Ob vsem tem je treba upoštevati, da to, da oseba potrebuje zelo veliko spanja, nikakor ni preprosto odraz lenobe, kar je še vedno zelo pogost predsodek. Nemalokrat je namreč to povezano z drugimi zdravstvenimi težavami.

Včasih je sicer težko ugotoviti, ali je povečana potreba po spanju posledica oziroma simptom določenih bolezni ali pa lahko, nasprotno, zelo veliko spanja privede do povečane nevarnosti za določene zdravstvene težave. Podobno dilemo so imeli znanstveniki tudi pri omenjeni raziskavi, ki je preučevala povezanost čezmernih količin spanja in povečanega tveganja za kap, saj ni povsem jasno, kaj je vzrok in kaj posledica.

Pri motnjah spanja je nujna celostna obravnava

Med tipične težave, zaradi katerih potrebuje oseba več spanja od povprečja, sodi na primer depresija, katere simptom je lahko sicer tudi obratna težava, torej nespečnost. Dolgo časa je sicer veljalo, da se je treba osredotočiti predvsem na razpoloženjsko motnjo, ko bo ta zajezena, pa bodo težave s spanjem izginile same od sebe. Vendar pa zdravniki in drugi strokovnjaki vse pogosteje spoznavajo, da v večini primerov to ne drži.

Čeprav so lahko torej težave s spanjem, tako nespečnost kot povečana potreba po spanju, »zgolj« simptom, pa je običajno vseeno nujno, da se naslovijo ločeno. Obenem pa je zelo pomembno, da se pri ugotavljanju, zakaj ima določena oseba težave s tem, da spi nadpovprečno veliko, upoštevajo tako fiziološki kot psihološki dejavniki. Spanje je namreč kompleksen proces, kar pomeni, da motnje spanja zahtevajo celostno obravnavo.

Kovine v otroških zobeh – korak k boljšemu razumevanju avtizma in ADHD

Na podlagi analize sledov kovin v izpadlih zobkih je uspelo znanstvenikom odkriti pomenljive razlike med zobmi otrok brez opaznih nevrorazvojnih motenj in med zobmi otrok z diagnozo, kot sta motnja avtističnega spektra in ADHD – motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Raziskovalci so svoje ugotovitve objavili v reviji Translational Psychiatry.

Ugotovitve bi lahko pomagale pri prepoznavanju otrok s povečanim tveganjem

Gre sicer za zelo zgodnjo fazo tovrstnih raziskav, a delci težkih kovin, ki so bili odkriti v mlečnih zobeh, naj bi pričali o določeni presnovni težavi, ki bi lahko potencialno prispevala k razvoju motnje pozornosti s hiperaktivnostjo ali avtizma. Če bi se res izkazalo, da otroci z avtizmom in/ali z ADHD kovine presnavljajo drugače, bi lahko to v prihodnje pomagalo zdravnikom pri ugotavljanju, pri katerih otrocih obstaja še posebej velika verjetnost za (vsaj) eno izmed omenjenih težav. Posledično bi lahko omejili izpostavljenost teh otrok zunanjim okoliščinam, ki običajno poslabšajo simptome.

Težke kovine v zobeh in avtizem

Preučevali tako biološko nujne kot nevarne kovine, kot je denimo svinec

Zobno tkivo, ki so ga znanstveniki preučevali v okviru svoje raziskave, je vsebovalo delce različnih kovin. Pri tem je šlo tako za kovine, ki jih naše telo nujno potrebuje, kamor denimo uvrščamo cink, kot za zelo nevarne kovine, kot je na primer svinec. Analiza delcev obeh tipov kovin je razkrila, da obstaja verjetnost za to, da je metabolizem kovin pri otrocih z ADHD, motnjo avtističnega spektra in tistih, pri katerih sta bili diagnosticirani obe motnji, manj kompleksen kot metabolizem kovin pri otrocih brez razvojnih posebnosti.

Zaradi drugačne presnove kovin nekateri otroci še posebej ogroženi

Znanstveniki sicer že dolgo vedo, da lahko izpostavljenost strupenim kovinam negativno vpliva na razvoj možganov, vendar je tokratna študija vendarle prinesla globlji uvid v razumevanje te problematike. Izkazalo se je namreč, da so lahko zaradi določenih specifik, povezanih z metabolizmom, nekateri otroci v primeru izpostavljenosti delcem tovrstnih kovin v še posebej veliki nevarnosti.

Zobje pomagajo rekonstruirati dogajanje v zgodnjih fazah razvoja

V preteklosti so sicer raziskovalci že odkrili, da je pri otrocih z ADHD koncentracija različnih kovin v urinu in krvi drugačna. Vendar pa se lahko s pomočjo analize vzorcev krvi in urina določijo zgolj vrednosti posameznih kovin v trenutku odvzema. Na podlagi te analize pa po drugi strani ni mogoče ugotoviti, kakšnim količinam posameznih kovin je bila oseba izpostavljena v preteklosti. Ker so želeli raziskovalci tokrat ugotoviti, kako kovine vplivajo na potencialni razvoj ADHD in avtizma že v maternici, so se odločili za drugačen pristop. S pomočjo laserja so preučili izpadle mlečne zobe otrok, s čimer so prišli do informacij o tem, kateri elementi so krožili v otrokovem krvnem obtoku v zelo zgodnjih fazah razvoja in za kakšne količine teh elementov je šlo.

Analiza zob dvojčkov olajšala nadzor nad drugimi genetskimi dejavniki

Predmet raziskave so bili sicer izpadli zobje 74 otrok. Med njimi je bilo 45 odstotkov otrok z avtizmom, ADHD ali z obema motnjama in 55 odstotkov otrok brez posebnosti pri razvoju. Ker je šlo za sorojence oziroma za dvojčke, so raziskovalci lažje kontrolirali druge genetske dejavnike, ki bi lahko potencialno vplivali na povečano nevarnost za motnje avtističnega spektra in/ali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Tako so se lahko osredotočili predvsem na razlike pri metabolizmu kovin. Gre torej za pomembne ugotovitve, vendar pa je naslednji korak preizkušanje teh ugotovitev na večjem vzorcu, ki bi lahko ponudil jasnejšo sliko glede tega, kako velik vpliv imajo v resnici razlike, povezane s presnovnimi procesi.

Morda vas zanima tudi: ADHD – hiperaktiven otrok: Kako nam lahko pomaga ajurveda?

Koronavirus že poskrbel za boljši zrak

Kljub temu, da novi koronavirus resno grozi človeški rasi, ima iz okoljskega vidika pozitivne učinke. Strah pred boleznijo je sedaj že po celem svetu močno vplival na gospodarstvo in zaustavil velik del industrije, ki je s svojimi izpusti močno vplivala na kakovost zraka. Tudi odsotnost množičnega prometa, ki je zamrl tako na cestah kot v zraku, je opazna. Zrak, ki ga v teh dneh dihamo, je torej precej bolj čist kot v zadnjih letih, zato se velja še toliko bolj držati priporočila, da je treba v samoizolaciji svoj dom redno zračiti. Tako poskrbimo, da imajo naša pljuča na voljo zrak, ki je poln kisika, ter ne vsebuje zdravju škodljivih snovi, ki se v zaprtih prostorih sproščajo iz gradbenega materiala, barv, lakov, pohištva in podobno.

Kaj kažejo satelitske slike?

Da je pozitiven vpliv virusa na okolje realen, je s svojimi satelitskimi slikami poskrbela NASA oziroma njen oddelek NASA Earth. Ta proučuje naš planet predvsem zaradi skrbi za okolje in opazovanje posledic globalnega segrevanja. Satelitske slike Kitajske, ki je bila kot žarišče izbruha pandemije prva, v kateri je industrija obstala, so več kot zgovorne. Primerjava fotografij pred težavo z virusom in v začetku marca, kaže veliko razliko: v okolici mesta Wuhan in Pekinga je koncentracija zdravju nevarnega dušikovega dioksida neverjetno znižana. Zgodbo so z dodatnimi satelitskimi slikami potrdili tudi pri Evropski vesoljski agenciji, strokovnjaki za okolje pa pravijo, da gre za največje znižanje industrijskih emisij v človeški zgodovini.

wuhan onesnazenje
Onesnažen zrak na Kitajskem pred in po koronavitusu. (vir: Nasa)

Nižja stopnja škodljivih plinov

Dušikov dioksid (NO2) sicer sam po sebi ni toplogredni plin, a je prisoten povsod tam, kjer toplogredni plini nastajajo, saj ima z njimi enak vir: industrijske izpuste ter promet. Kadar se zniža njegova vrednost, lahko torej upravičeno govorimo tudi o znižanju plinov, ki povzročajo največ škode v smislu globalnega segrevanja. Sicer pa je NO2 znan po tem, da pri ljudeh povzroča dihalne težave, predvsem pri bolnikih z astmo, saj močno vpliva na vnetje dihalnih poti. Njegova odsotnost je torej dobrodošla tudi z vidika posameznikov. Svetovna zdravstvena organizacija je izpostavila, da lahko odsotnost plina, ki škoduje dihalom, nenazadnje pomaga tudi pri tem, da bo manj težav z dihali pri obolelih s koronavirusom – torej virus s svojim okoljskim vplivom na nek način kar sam ustvarja boljše možnosti, da ga uspešno prebolimo.

Neverjeten preobrat na Kitajskem

Po primerjavi onesnaženosti v lanskem letu in v času pandemije je Kitajski sledila Koreja, kjer je v širši okolici Seula ravno tako opaziti neverjetno znižanje tako zaradi zaprtja njihove industrije, ki še vedno v veliki meri temelji na uporabi premoga, kot zaradi zmanjšanja obmejnih vplivov iz Kitajske. Enak pozitivni učinek je že opazen tudi v Italiji, predvsem v njenem industrijsko razvitem severnem delu (Padska nižina oz. od Torina do Milana in naprej do Benetk oziroma Bologne). Očiščenje zraka v italijanski Padski nižini je pomembno tudi za Slovenijo, kajti onesnažen zrak tega predela je na severni strani omejen z Alpami, zato se nemalokrat širi na vzhod, torej proti naši Primorski.

Izboljšanje pričakujemo tudi v EU

Sedaj, ko se je življenje ustavilo v velikem delu Evrope, ZDA in Indije, lahko pričakujemo pozitivne novice o izboljšanju kakovosti zraka z vseh vetrov. Vprašanje je sicer, ali bodo javno objavljene tudi satelitske fotografije za majhno Slovenijo, a zagotovo je tudi pri nas že prišlo do velikega izboljšanja. Nekoliko zato, ker se je že zaustavilo nekaj tovarn, še bolj pa zaradi trenutnega vremena. Če burja običajno odpihne slab zrak Primorcem, smo te v teh dneh deležni vsi. Močan severozahodni veter, ki vleče vse od Prekmurja do Obale, in nas v teh dneh pomaga držati na varnem v samoizolaciji, namreč skrbi za odlično mešanje zraka.

Se rešitev za Parkinsonovo bolezen skriva v matičnih celicah?

Parkinsonova bolezen, ki jo uvrščamo med nevrodegenerativne bolezni in ki je prepoznavna po simptomih, kot je na primer nekontrolirano tresenje, močno omeji gibanje bolnikov s to diagnozo. V primerih, ko je bolezen že močno napredovala, pa je lahko gibanje celo povsem onemogočeno. Gre za bolezen, ki bi lahko postala v prihodnje zaradi staranja prebivalstva še precej bolj razširjena, kot je danes, zato si znanstveniki mrzlično prizadevajo odkriti zdravilo. Ena najbolj obetavnih možnosti se zdi uporaba matičnih celic …

Uporaba različnih vrst matičnih celic za obvladovanje različnih simptomov bolezni?

Čeprav z matičnimi celicami (vsaj za zdaj) ni mogoče doseči popolne ozdravitve, pa se zdi, da bi bilo lahko možno z uporabo teh celic bolnikom zagotoviti učinkovitejše zdravljenje. Uporaba različnih vrst matičnih celic bi lahko pomagala pri različnih simptomih Parkinsonove bolezni – ne le pri simptomih, povezanih z gibanjem, ampak na primer tudi pri težavah s spominom, s katerimi se nemalokrat spopadajo bolniki s to diagnozo. Tako vsaj menita dr. Claire Henchcliffe in prof. Malin Parmar, avtorja študije, ki je bila nedolgo tega objavljena v posebni prilogi revije Journal of Parkinson’s Disease. Namen študije je bila sicer prav analiza potenciala uporabe matičnih celic pri zdravljenju Parkinsonove bolezni.

Maticne celice

Zdravila, ki so trenutno v uporabi, povezana z mnogimi nezaželenimi stranskimi učinki

Trenutno najpogostejša oblika terapije pri Parkinsonovi bolezni je sicer uporaba zdravila, ki je namenjeno spodbujanju nastajanja dopamina v nevronih, ki so povezani z motoričnimi sposobnostmi. Vendar pa gre za zdravilo s številnimi nezaželenimi učinki, tako fiziološkimi kot psihološkimi. Poleg tega pa dolgoročni rezultati pri tovrstni regulaciji dopamina niso najboljši. Tako je že nekaj časa jasno, da je nujno poiskati učinkovitejšo metodo zdravljenja Parkinsonove bolezni, še posebej ker število bolnikov s to diagnozo vztrajno narašča.

Kako dolgo bodo še potrebna zdravila, ki se uporabljajo danes?

Kot omenjeno, sta dr. Henchcliffe in prof. Parmar v svoji raziskavi preučevala razvoj uporabe matičnih celic pri zdravljenju Parkinsonove bolezni. Poleg tega pa so ju zanimale tudi možnosti uporabe teh celic pri zamenjavi poškodovanih nevronov. Avtorja menita, da bi lahko v prihodnosti en sam operativni poseg, namenjen vsaditvi matičnih celic, popolnoma odpravil potrebo po uporabi zdravil za stimulacijo dopamina.

Zdravljenje z matičnimi celicami

Napredek na področju matičnih celic vzbuja upanje

Ob tem je razveseljiv tudi razvoj na področju matičnih celic, ki se je zgodil v zadnjih desetletjih. Pri prvih poskusih zdravljenja Parkinsonove bolezni s pomočjo teh celic, ki so potekali pred dobrimi tremi desetletji, so se namreč uporabljale matične celice, pridobljene iz srednjih možganov splavljenih zarodkov. To je bilo povezano tako s številnimi etičnimi zadržki kot z ogromno nezaželenimi stranskimi učinki. Pogosto se je na primer dogajalo, da je telo zavrnilo matične celice.

Napredek na tem področju pa je omogočil, da se lahko matične celice izolirajo iz tkiv odraslega človeka. Tako se lahko na primer uporabijo kar celice, pridobljene iz bolnikove kože. Matične celice pa se lahko pridobijo tudi iz krvi. Kot vse kaže, bo prihodnost prinesla dodatne možnosti za izboljšave oziroma za nadgradnje, zato je mogoče pričakovati, da bodo postajale matične celice vse pomembnejši del zdravljenja Parkinsonove in podobnih bolezni. Čeprav se avtorja študije strinjata, da so na obzorju pomembni premiki pri zdravljenju Parkinsonove bolezni s pomočjo matičnih celic, pa vendarle opozarjata, da je dela na tem področju še kar precej. Med drugim bo treba ugotoviti, za katere bolnike bi prišla ta opcija sploh v poštev, in katera je najboljša metoda za presaditev matičnih celic.

Preberite tudi: Parkinsonova bolezen in povezava med črevesjem in možgani

Medicinska sestra posvojila brezdomca in mu s tem omogočila novo srce

0

Ob novici, da bo potreboval presaditev srca, če želi preživeti, se 27-letni Jonathan Pinkard iz ZDA ni znašel v hudi stiski le zaradi same diagnoze, ampak tudi zaradi težkih spremljevalnih okoliščin, zaradi katerih se je zdela uspešna presaditev še posebej nerealistična. Bil je namreč brez doma in brez družinskih članov, ki bi mu lahko priskočili na pomoč. Za povrh pa se je že pred tem spopadal z avtizmom. Ker ni imel nikogar, ki bi lahko po tako zahtevni operaciji skrbel zanj, se niti ni mogel uvrstiti na listo tistih, ki so čakali na transplantacijo srca. Ko se je že zdelo, da ni nobenega izhoda iz situacije, v kateri se je znašel, pa je v življenje mladeniča nenadoma posvetil žarek upanja …

Že po dveh dneh je vedela, da mora ukrepati …

avtizem

Pinkard ni imel nikakršnega načrta glede tega, kaj narediti. Čeprav je bil brez doma, je imel službo, zato je preprosto še naprej vsakodnevno odhajal na delo, dokler se ni nekega dne, štiri mesece po novici o tem, da je presaditev srca zanj edino upanje, na delovnem mestu onesvestil. Tako je moral biti hospitaliziran, kar pa je za Pinkarda pomenilo srečo v nesreči. Med svojo hospitalizacijo je namreč spoznal 57-letno medicinsko sestro Lori Wood, samohranilko in mati treh sinov, ki jo je Pinkardova zgodba močno pretresla. Čeprav se je v svoji 35-letni karieri srečala s številnimi srce parajočimi usodami, je bila mladeničeva življenjska pot zanjo še posebej pretresljiva. Po zgolj dveh dneh od sprejema v bolnišnico ga je zato povabila, da se začasno preseli k njej, hkrati pa mu je pomagala pri ponovni prijavi za uvrstitev na listo čakajočih na novo srce. Pred tem se je posvetovala s svojimi sinovi in vsi so pozdravili njene načrte. Kot je kasneje za medije povedala Lori Wood, je bilo to nekaj, kar je preprosto morala storiti. Občutek, da bolnik potrebuje pomoč, ki je zaradi določenih razlogov ne more dobiti, naj bi bil eden najhujših občutkov, s katerimi se je morala soočiti kot medicinska sestra – in to je bila zanjo priložnost, da vskoči, ko se je že zdelo, da ni rešitve.

Veliko srce je odprlo pot do novega srca

Po odpustu iz bolnišnice se je tako Pinkard preselil v nov dom, kjer je čakal na presaditev srca, medtem pa se je vsak dan čudil nad tem, da je praktično popolna neznanka zanj naredila nekaj tako lepega. S svojo dobrotnico sta se nato hitro zbližala in ugotovila, da imate kar nekaj skupnih zanimanj. Približno pol leta po vselitvi je mladenič končno prišel na vrsto za operacijo, ki jo je uspešno prestal. Mesec dni pred samo operacijo pa je Lori Wood postala tudi njegova uradna skrbnica, a kot je povedal Pinkard, jo je sam začel dojemati kot mamo tistega dne, ko ga je velikodušno sprejela v svoj dom. Tudi po sami operaciji je Lori Wood požrtvovalno skrbela za to, da je mladeničevo okrevanje potekalo čim hitreje in karseda uspešno. Kljub natrpanemu urniki najde čas, da ga redno vozi na zdravniške preglede ter skrbi za to, da se zdravo prehranjuje in da jemlje zdravila, ki jih potrebuje. Za to, da je mladenič prišel do novega srca in s tem do priložnosti za novo življenje, je bilo torej potrebno zares veliko srce – in usoda je še enkrat več poskrbela, da sta se dve poti križali ob pravem času in na pravem kraju.

Preberite tudi: Parkirna hiša se ponoči spremeni v zavetišče za brezdomce