Vprašanje, ali je smiselno dodajanje fluora v izdelke, kot
je na primer zobna pasta, je precej kontroverzno. Še več pomislekov pa vzbuja
dodajanje tega minerala pitni vodi, kar je pogosta praksa v Združenih državah
Amerike. Ko so se v mestu Juneau, ki se nahaja v ameriški zvezni državi
Aljaska, prebivalci leta 2007 odločili, da se dodajanje fluora vodi ustavi, so
se mnogi spraševali, kaj se bo zgodilo. Kakšne posledice je torej imela ta
sprememba v dobrih desetih letih?
Fluor pomemben predvsem za zmanjševanje tveganja za karies
Prvo mesto v Združenih državah Amerike, kjer so se odločili,
da pitni vodi dodajajo manjše količine fluora, je bilo mesto Grand Rapids, ki
leži v zvezni državi Michigan. To je bilo že davnega leta 1945. Eksperiment je
prinesel zelo pozitivne posledice, zato je postalo dodajanje fluora pitni vodi
standardna praksa po mnogih mestih v ZDA. Ko so v mestu Grand Rapids izvedli ta
eksperiment, je namreč število primerov zobne gnilobe oziroma kariesa kmalu
upadlo za 6 odstotkov. Prav poskus zajezitve zobne gnilobe naj bi bil tudi
glavni razlog za dodajanje fluora zobni pasti. Pa je v aljaškem mestu Juneau odločitev,
da voda ne bo več vsebovala fluora, zares spremenila kar koli?
Zanimiva primerjava stanja pred spremembo in pred njej
Odločitev, da se vodi preneha dodajati fluor, v mestu Juneau
seveda ni bila sprejeta kar čez noč, ampak je šlo za nekaj, kar se je zgodilo
po debati, ki se je vlekla vrsto let. Mnogi prebivalci so bili zaskrbljeni
glede potencialne škode, ki bi jo lahko povzročil fluor, in njihovo mnenje je
na koncu prevladalo. Jennifer Meyer, ki je zaposlena na eni izmed aljaških
univerz, je videla ta eksperiment kot idealno priložnost za preučitev posledic
prenehanja dodajanja fluora pitni vodi po tem, ko se je ta praksa izvajala
vrsto. let. Skupaj z ekipo je zato zbrala zdravstvene in zobozdravstvene
podatke tistih prebivalcev, ki so bili leta 2003, torej ko se je fluor še vedno
dodajal vodi, stari 18 ali manj. Te podatke je nato primerjala s podatki v letu
2012, pet let po prenehanju fluoriranja vode. Primerjava je pokazala, da se je
število primerov zobne gnilobe na posameznega otroka v povprečju povečalo za en
primer na leto. Povečanje primerov pa je bilo še posebej izrazito pri otrocih,
ki so bili pred spremembo, povezano z dodajanjem fluora pitni vodi, stari manj
kot 7 let.
Lahko fluor zares poveča nevarnost za raka?
Fluor je sicer mineral, ki je v vodi običajno naravno
prisoten v manjših količinah. To, koliko fluora vsebuje voda, pa je odvisno
predvsem od tega, s kakšnimi kamninami je bila voda v stiku in kako dolgo je
trajal ta stik. Z vidika vpliva na zdravje zob je lahko torej dodaten fluor v
vodi koristen, kot so pokazali tudi izsledki Jennifer Meyer in njene ekipe.
Seveda pa je to, ali je smiselno dodajati fluor ali ne, odvisno od tega, koliko
tega minerala voda vsebuje že sama po sebi oziroma naravno. V Sloveniji na
primer ta praksa ni pogosta, so pa po drugi strani precej razširjene zobne
paste in zobne vode, ki med drugim vsebujejo tudi fluor. Med najpogostejše
razloge, zaradi katerih veliko ljudi nasprotuje dodajanju fluora, sodijo
trditve, da naj bi to povečevalo nevarnost za razvoj raka. Vendar pa so bile
študije, katerih izsledki so nakazali možnost obstoja te povezave, izvedene na
območjih, kjer je voda že v osnovi vsebovala nadpovprečne količine fluora. Po
navedbah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bile optimalne vrednosti od
0,6 do 1,1 delca na milijon delcev, pri tej količini pa ne obstaja povečano
tveganje za raka in druge zdravstvene komplikacije.
V zadnjih letih so postala zelo priljubljena »romanja« v
Peru in nekatere druge države Južne Amerike, kjer v nekakšnih letoviščih
turistom ponujajo zelo posebno izkušnjo – večdnevno sodelovanje pri obredih,
katerih osrednji del je zaužitje skrivnostnega napitka, imenovanega ajavaska.
Gre za napitek, ki se je v preteklosti uporabljal predvsem v okviru religioznih
oziroma spiritualnih obredov amazonskih plemen in ki zaradi posebne kombinacije
sestavin, ki jih vsebuje, praviloma sproži močne psihedelične učinke. A razlog,
zaradi katerega se mnogi podajo na to avanturo, večinoma ni kratkotrajni učinek
ajavaske. Številni si namreč obetajo, da jim bo zaužitje tega napitka prineslo nekakšno
razsvetljenje ali pa pomagalo pri predelavi travmatskih izkušenj iz
preteklosti.
Od evforije do paranoje in nazaj …
Obred običajno poteka v skupini in v večernem času,
praviloma pod nadzorom šamana, včasih pa je prisotna tudi zdravniška ekipa, ki
lahko poseže, če bi šlo kaj močno narobe. Učinki, ki jih občutijo posamezniki,
so lahko precej različni. Po eni strani lahko pride do zelo evforičnih reakcij,
po drugi strani pa ajavaska nemalokrat sproži tudi zelo intenzivne občutke
strahu in panike. Zaužitje ajavaske je sicer običajno povezano z vizualnimi in
slušnimi halucinacijami ter zunajtelesnimi izkušnjami, pogosta stranska učinka
pa sta bruhanje in diareja. To je sicer dojeto kot nekaj pozitivnega, saj naj
bi se s tem telo čistilo pretekle navlake, zaužitje ajavaske pa naj bi imelo
podoben vpliv tudi na um.
A kaj natančno sploh je ajavaska in zakaj sproži tako močne
reakcije? Napitek lahko sicer vsebuje različne kombinacije sestavin, pri čemer
pa imata najpomembnejšo vlogo dve rastlini, in sicer čakruna (Psychotria
viridis) in ajavaska (Banisteriopsis
caapi), po kateri je napitek tudi dobil ime. Napitek tradicionalno pripravi
šaman. Pri tem je zelo pomembno, da se napitek večkrat prevre, saj se tako
dosežejo dovolj visoke kombinacije ključnih učinkovin.
Kako (ne)varno in blagodejno je v resnici zaužitje ajavaske?
Na spletu je mogoče najti kar nekaj izpovedi ljudi, ki so se
odločili za sodelovanje v tem skrivnostnem obredu in ki so torej na lastni koži
občutili učinke ajavaske. Izkušnje so precej različne, a mnogi vendarle
zatrjujejo, da jim je zaužitje ajavaske spremenilo življenje na bolje in
prineslo številne pozitivne dolgoročne posledice.
Kaj pa pravi znanost? Po eni strani obstajajo študije, ki
nakazujejo, da imajo lahko aktivne sestavine ajavaske določene pozitivne
vplive. Te sestavine naj bi med drugim ugodno vplivale na nevrološki sistem,
izboljševale spomin in ščitile možganske celice pred poškodbami. Študije potrjujejo
tudi, da ima lahko ajavaska določene pozitivne vplive na duševno zdravje.
Povzročila naj bi večjo čuječnost, pomagala pri izboljšanju razpoloženja
oziroma pri spopadanju z depresivnimi občutki, pri lažjem prenašanju stresa ter
pri premagovanju različnih oblik odvisnosti in posttravmatskega stresnega
sindroma.
Vendar pa seveda obstaja tudi kar nekaj nevarnosti,
povezanih z zaužitjem ajavaske. Določeni stranski učinki – kot na primer že
omenjena bruhanje in diareja – sicer izzvenijo, ko popustijo neposredni učinki
tega napitka. Vendar pa lahko včasih negativne posledice trajajo mnogo dlje. Še
posebej pri ljudeh z diagnozami, kot je shizofrenija, lahko ajavaska povzroči
veliko škodo. Sestavine, iz katerih je pripravljena ajavaska, lahko poleg tega
sprožijo močne nezaželene reakcije, če so kombinirane z določenimi zdravili. Obenem
lahko zaužitje tega napitka močno pospeši srčni utrip in sproži povišanje
krvnega tlaka, zato je lahko zelo nevarno za ljudi z boleznimi srca in ožilja.
Nevarnost je seveda še toliko večja zaradi dejstva, da gre pri tovrstnih
»turističnih ponudbah« pogosto za obrede, ki niso regulirani, zato je težko
vedeti, za kakšne doze posameznih učinkovin v resnici gre.
Povodi za težave s spanjem so lahko različni. Čeprav je
velikokrat težko ugotoviti, kaj natančno je krivo za nespečnost, pa je vendarle
mogoče govoriti o določenih najpogostejših dejavnikih tveganja, ki povečujejo
nevarnost za moten spanec. Mednje med drugim sodi stres, ki je povezan s
finančnimi razlogi, kar je pred kratkim potrdila tudi raziskava, ki so jo
izvedli pri organizaciji Better Sleep Council.
Najmanj težav s spanjem pri ljudeh z relativno malo finančnimi skrbmi
Omenjena raziskava je vključevala 2000 sodelujočih, starih
nad 18 let, ki so morali izpolnjevati vprašalnik, povezan z njihovimi spalnimi
navadami. Osnovni cilj raziskovalcev je bil ugotavljanje, kateri so tisti
dejavniki, ki imajo najbolj pozitiven vpliv na kakovost spanca, in kateri dejavniki
so, nasprotno, najpogosteje krivi za nespečnost. Dejavniki, ki jih je zajemal
vprašalnik, so pokrivali področja spalnega okolja, navad pred spanjem, osebnih
financ, odnosov, hobijev, delovnega okolja in občutkov, povezanih z aktualnim
dogajanjem.
Analiza zbranih podatkov je razkrila, da je stres, povezan z
osebnimi financami, eden najpogostejših razlogov, ki so ga navajali
anketiranci, ki so imeli težave s spanjem. Višje mesto sta zasedla le stres na splošno, torej zaradi
neopredeljenega razloga oziroma zaradi različnih razlogov, ter telesna
bolečina. Po drugi strani pa se je izkazalo tudi obratno – pri ljudeh, ki
nimajo večjih skrbi glede financ, se težave s spanjem pojavljajo redkeje od
povprečja.
Skoraj dve tretjini sodelujočih, ki so poročali o težavah s
spanjem, sta sicer navedli, da sta zaskrbljeni glede finančne prihodnosti. Več
kot polovica pa je odgovorila, da živijo praktično iz rok v usta oziroma da le
stežka prebrodijo obdobje od ene do druge plače. Pri tistih, ki so odgovorili,
da je njihov spanec slab, je obstajala 1,4-krat večja možnost, da so obenem
odgovorili, da je slaba tudi njihova trenutna
finančna situacija.
Čas po upokojitvi in stroški morebitnega zdravljenja – zelo pogosta razloga
za skrb
Razlog za slab spanec zaradi finančnih razlogov pa v večini
primerov ni bila zgolj skrb zaradi trenutnih stisk, ampak tudi glede tega, kaj
bo prinesla prihodnost. Med ljudmi, ki so poročali o nespečnosti, je bilo
namreč precej več takšnih, ki niso imeli prihrankov za čas po upokojitvi, hkrati
pa so jih skrbeli tudi stroški, povezani z morebitnimi obiski zdravnika ali z
zdravljenjem.
Tu moramo seveda upoštevati, da je bila raziskava izvedena
med Američankami in Američani, saj v Združenih državah Amerike ogromno ljudi
nima zdravstvenega zavarovanja. Tudi sklenjeno zavarovanje pa mnogokrat pomeni,
da so v primeru dejanskega koriščenja zdravstvenih storitev potrebna dodatna
doplačila. Gre namreč za državo brez enotnega sistema zdravstvenega zavarovanja
oziroma je ta v celoti prepuščen privatnim zdravstvenim zavarovalnicam. Eden
najpogostejših razlogov za razglasitev osebnega stečaja v ZDA so tako prav
stroški, povezani z zdravljenjem.
»Higiena spanja« pomembna, a pogosto ne zadostuje za odpravo težav
K dobremu spancu lahko zagotovo pripomore upoštevanje
splošnih napotkov, kot so na primer izogibanje elektronskim napravam pred
odhodom v posteljo, omejitev kofeina v popoldanskem času in spanje v zatemnjenem,
mirnem prostoru. Vendar pa včasih, če je razlog za nespečnost globlji, zgolj
tovrstne spremembe ne bodo dovolj. Ob tem je pomenljivo tudi to, da povezava
pogosto poteka v dve smeri: po eni strani so finančne težave krive za slab
spanec, vendar pa velja tudi obratno. Kronično pomanjkanje spanca lahko namreč
na dolgi rok finančne težave še poglobi, kar je povezano z razlogi, kot sta
slabša zbranost in pomanjkanje motivacije. To pa seveda pomeni, da se vzpostavi
začaran krog, ki ga je težko pretrgati.
Znano je, da lahko barva urina razkrije marsikaj o našem zdravju. A ko govorimo o barvi urina, imamo običajno v mislih različne odtenke rumene – od zelo svetlih, skorajda prozornih, pa do temnejših, rjavkastih odtenkov. Na večino drugih barv praktično ne pomislimo. Skorajda nemogoče se nam tako zdi, da bi bil lahko urin tudi vijolične barve. Vendar se je urin ženske iz Francije, katere primer je bil pred nedavnim opisan v reviji New England Journal of Medicine, obarval prav v vijoličen odtenek. Kaj je bilo krivo za to? Je šlo za nekakšen čudež ali pa vendarle obstaja znanstvena razlaga za ta nenavaden pojav?
Redek, a vendarle ne popolnoma unikaten pojav
Ženska sicer ni bila hospitalizirana zaradi nenavadne barve
urina, ampak je bila v bolnišnico sprejeta zaradi kapi. Zdravljenje je sprva
potekalo brez posebnosti, po desetih dneh od sprejema pa je zdravnike
presenetila vijolično obarvanje njenega urina. Izkazalo se je, da je bila za ta
nenavadni pojav kriva redka kemična reakcija, pri čemer pa vendarle ni šlo za
edini znani tovrstni primer doslej. V medicinski literaturi se je prvi zapis o
vijoličnem urinu pojavil konec
sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ni sicer povsem znano, kako pogost je ta
pojav, vendar pa zdravniki vedo, kaj ga povzroča. Gre za kombinacijo bakterij
in triptofana, ki ima pomemben vpliv na naš spanec.
V urinu odkrita problematična bakterija
Vijolično obarvanje urina je v večini primerov stranski
učinek daljše uporabe urinskega katetra. Prav urinski kateter naj bi bil tudi
razlog za ta pojav pri Francozinji, ki je morala ta pripomoček uporabljati
zaradi dejstva, da je kap prizadela eno polovico njenega telesa, ki je bila
tako močno oslabljena. Ko se je urinska vrečka, povezana z njenim urinskim
katetrom, napolnila z vijolično tekočino, so seveda zdravniki nemudoma izvedli
testiranja. Pri tem so v njenem urinu iskali predvsem sledi morebitnih
sumljivih bakterij – in jih tudi odkrili. Še posebej problematična naj bi bila
bakterija, poimenovana Klebsiella
pneumoniae, ki je sicer povsem običajna v našem črevesju, vendar pa lahko
povzroči težave, če se preseli v druge dele telesa. Dejstvo, da so zdravniki
omenjeno bakterijo odkrili v urinu, je tako pričalo o tem, da se v telesu
ženske dogaja nekaj nenavadnega, kar je predstavljalo prvi korak k razrešitvi
uganke »lila urina«. Drugi pomemben košček pa je bila informacija o tem, da je
prišla bakterija Klebsiella pneumoniae zelo
verjetno v stik s triptofanom oziroma s snovmi, na katere se triptofan razgradi
v našem telesu …
Kombinacija modre in rdeče tekočine, ki se združi v vijoličen odtenek
Medtem ko se je bakterija Klebsiella pneumoniae razmnoževala, naj bi ženska v telo vnašala
večje količine triptofana, pri razgradnji katerega je nastal indoksil sulfat.
Ob stiku z omenjeno bakterijo pa je nato indoksil sulfat razpadel na dve novi
snovi. In ker je ena izmed teh snovi rdeča, druga pa modra, je rezultat urin,
ki po barvi močno spominja na lupino jajčevcev. Opisan proces sicer ni edini
možni razlog, zaradi katerega lahko pride do vijoličnega obarvanja urina. Eden
izmed razlogov, zaradi katerih lahko pride do tega pojava, je na primer lahko
tudi okužba sečil. Vse to pa seveda ne pomeni, da je urin ženske preprosto
ostal vijolične barve. Po nekaj dneh oziroma po tem, ko je nekaj dni prejemala
intravenozno tekočino, je urin Francozinje spet dobil običajno barvo, vendar se
s tem njeno zdravljenje ni zaključilo, saj jo je še vedno čakalo precej dolgo
okrevanje zaradi posledic kapi.
Skrb za čistočo ušes vašega štirinožnega prijatelja je izredno pomembno. V nasprotnem primeru obstaja namreč povečana nevarnost za vnetje ušes pri psu. Upoštevati morate namreč, da imajo ušesa psov nekoliko posebno strukturo. Zaradi specifične anatomije ušesa se tujki zelo težko izločijo sami od sebe. Sem na primer sodi tudi voda, ki se lahko nakopiči v ušesu vašega psa, kar pogosto vodi do neprijetne srbečice, v skrajnem primeru pa celo do vnetja. Vzemite si torej čas in poskrbite za to, da bodo pasja ušesa vedno čista, še pred tem pa preverite, kako pogosto se je sploh smiselno lotiti tega opravila in kakšen je pravilen postopek.
Osnova naj bo redno preverjanje stanja ušes
Čeprav je po eni strani zelo problematično, če nikoli ne
očistite ušes svojega psa, pa obstajajo
po drugi strani tudi določene nevarnosti, povezane s prepogostim čiščenjem
ušes. Tudi v tem primeru namreč tvegate vnetje ali vsaj povečano razdraženost
tega območja. Tako vam priporočamo, da redno pregledujete ušesa svojega
kosmatinca in spremljate, kakšno je stanje. Na podlagi tega boste najlažje
ugotovili, kdaj bo potrebno čiščenje. Čista in zdrava ušesa so rahlo rožnate
barve in ne oddajajo neprijetnega vonja. Prav tako pa na začetku kanala oziroma
na površini ni mogoče opaziti rjavkaste umazanije/ušesnega masla. Po drugi
strani pa imajo umazana pasja ušesa značilen vonj, ki rahlo spominja na vonj
kvasa. Znak, da je prišel čas za čiščenje ušes, pa je lahko tudi ta, da pes
otresa z glavo pogosteje, kot ste vajeni.
Kako psu očistiti ušesa?
Zelo pomembno je, da ne uporabite kar katere koli tekočine, ampak si pomagajte s pripravkom, ki je namenjen prav čiščenju pasjih ušes in ki ga lahko dobite pri veterinarju. Podobno kot to velja pri ljudeh, so tudi pasja ušesa zelo občutljiva, zato lahko pride hitro do poškodb, če niste pazljivi. To je tudi razlog, da je odsvetovana uporaba palčk za čiščenje ušes in podobnih pripomočkov. Namesto tega raje uporabite košček bombažne vate.
Kako psu zares varno očistiti ušesa?
Čiščenja ušes pri psu se je najbolje lotiti v kopalnici, saj lahko med delom nastane rahel nered. Psa lahko zamotite s priboljškom ali igračo, saj boste imeli tako precej lažje delo. Z eno roko pridržite prvo uho in z drugo vanj počasi nalijte tekočino za čiščenje ušes. Vrha embalaže ne potiskajte neposredno v ušesni kanal. Nato nežno masirajte koren uhlja, da lahko tekočina razgradi vso umazanijo. Po približno 30 sekundah pustite psu, da otrese glavo, kar je običajna reakcija. Pred tem mu lahko glavo oziroma ušesa prekrijete z brisačo.
Na koncu s pomočjo vate očistite zunanji del ušesa, vključno z območjem okoli vhoda v ušesni kanal. Pri tem bodite čim bolj nežni in potrpežljivi, da ne pride do poškodb. Ko zaključite čiščenje prvega ušesa, postopek ponovite še z drugim ušesom. Če daje med čiščenjem pes znake, da čuti bolečino, postopek nemudoma prekinite in se o tem posvetujte z veterinarjem.
Večina psov med čiščenjem ušes zelo uživa
Čeprav bo treba psa morda sprva z nečim zamotiti, psi
večinoma nimajo težav s čiščenjem ušes. Ko se privadijo na to opravilo, začnejo
v njem običajno zelo uživati – še posebej med delom, ko masirate uho oziroma
okolico ušesa. Gre namreč za območje, ki je gosto posejano z živčnimi končiči,
med tovrstno masažo pa naj bi se celo sproščali endorfini, hormoni
zadovoljstva. Še en razlog več, torej, da ne pozabljate na to, da tudi vaš
kosmatinec potrebuje redno čiščenje ušes.
Ste vedeli, da lahko na sprehodu po Sloveniji najdete kar tri tisoč samoniklih rastlin in da jih je od tega skoraj pol užitnih? Trobentice, koprive, regrat in čemaž so spomladi že stalnica na naših krožnikih, jedi pa tako začinimo s priokusom divjine in supermočmi. Dario Cortese, poznavalec in ljubitelj divjih rastlin ter avtor več kot desetih knjig z recepti za pripravo divje hrane, poudarja, da je vsa divja hrana superhrana. In to zastonj. Kako jih pripravimo, na kaj moramo biti pozorni, preden s temi naravnimi zakladi napolnimo košarice, in kolikšno količino divje hrane naš od industrijsko pripravljene hrane razvajeni želodec sploh prenese?
Nekoč ste dejali,
da ko začne človek uživati divje samonikle rastline, se »večino časa počutiš, kot bi lebdel dva decimetra nad
zemljo«. Zakaj ima uživanje divjih rastlin tako pozitiven učinek na naše
počutje?
Zato
ker imajo v sebi dovolj moči, ki se ne more meriti le z rudninami, vitamini,
antioksidanti in drugimi bioaktivnimi sestavinami. Nekatere na primer vsebujejo
alkaloide, eterična olja in druge snovi, ki so v večjih količinah lahko
strupene, v majhnih pa dajejo moč. Sicer se pa skoraj nobena rastlinska hrana
po moči ne more meriti z mlado rastjo, torej s prvimi pomladanskimi poganjki,
listi, popki in cvetovi užitnih divjih rastlin. Takrat je v njih največ
moči.
V Sloveniji je
okrog tri tisoč samoniklih rastlin, od katerih jih je skorajda pol užitnih. Bi
lahko torej človek pri nas, če bi želel, preživel, samo če bi se hranil s temi
rastlinami? Oziroma katera druga živila bi še sploh potrebovali poleg tovrstne
hrane?
Samo
s temi rastlinami ne oziroma da, ko bi se privadil na aktivni post, le da ne
manjka vode. Kdor se zares odloči, lahko ob tej moči zdrži kar nekaj časa, s
tem da se odmik od tal še nekoliko poveča, obenem pa tudi prizemljenost. Seveda
ne gre brez nekajurnega gibanja v naravi dnevno. Sicer pa pridejo prav velika
vreča fižola in nič manjša vreča riža, kilogram soli pa kakih 20 litrov olja
ali masti. To je menda dovolj za leto dolgočasne hrane. Torej, to je osnova, v
katero zamešamo surove užitne divje rastline ali skuhamo vse skupaj in jed
kljub enakim temeljnim sestavinam ni nikoli enaka.
Ob tako velikem
številu užitnih rastlin, ki rastejo okoli nas, je zanimivo, da so nam najbolj
znane čemaž, koprive, divji šparglji, trobentice, morda še regrat, potem pa se
naše poznavanje počasi konča. Kaj bi izpostavili, kaj vse bi si še spomladi, ko
je vrhunec zelenjavne sezone, lahko nabrali v naravi, pa tega morda ne vemo?
Lakoto in radovednost. Ni je treba
nabirati, ker jo že imamo. Skratka, zanimanje in preizkušanje sta temelj
druženja s tovrstnimi rastlinami. Začnemo torej pri omenjenih rastlinah, čemaž
in koprive so idealne za to, dodamo še kakšno ter gremo dalje. Seveda moramo
biti stoodstotno prepričani, za katero rastlino gre in da je užitna. Na stotine
divjih rastlin je užitnih in na tak ali drugačen način uporabnih za prehrano.
Torej lahko naberemo okoli 90 sorodnikov regrata, ki so vsi užitni, okoli 20
sorodnikov čemaža, na desetine sorodnic met, šetraja in melise, množico divjih
sorodnikov repe in redkve, potem pa še
posebnice, kot sta bljušč, lobodika, in tako z apetitom naprej. Ne
pozabimo na hmelj, ki je divja zelenjava ena a.
Katera izmed teh
rastlin pa ima po vaših dosedanjih ugotovitvah največjo moč?
Vsaka svojo, tako da ni tako pomembno,
katera ima največjo, ker skupno učinkujejo splošno krepčilno in sploh močno. Če
je po prehranski plati res treba izpostaviti eno samo, potem to mesto pripada
koprivi.
Je lahko divja
užitna hrana tudi zdravilo? Vsem znan je verjetno sirup iz smrekovih vršičkov,
iz čemaža si lahko izdelamo tinkturo. Nam lahko izdate še kakšen uporaben
nasvet, pri kateri tegobi si lahko pomagamo s katerim od teh zakladov narave?
Ne le divja hrana, tudi kultivirana je
lahko zdravilo … ali strup; po slednjem učinku se še posebno odlikuje
industrijsko predelana hrana. Bolj ko je »prečiščena«, manj si je želimo v
vsakodnevni prehrani. Iz divjih rastlin pripravljam veliko tinktur, v katerih
se zgosti zdravilna moč posamezne rastline. Na primer zlata rozga za krepitev
ledvic, češarki ruševja za dihala, materina dušica in čober prav tako. Šetraj
za prebavo, rman za želodec, bela omela za uravnavanje krvnega tlaka. Šentjanževka
za svetlejše počutje … Še veliko tega pripravljam, ampak saj to piše v vsaki
knjigi o zdravilnih zeliščih. Ni pa odveč, če poudarim regrat in sorodstvo, saj
grenčine teh rastlin spodbudno vplivajo na jetra in žolčnik ter pripomorejo k
procesu, ki ga imenujemo razstrupljanje. Torej te rastline jemo, jih vložimo v
med, pripravimo tinkture … Vendar zdravilni pripravki niso tako učinkoviti sami
po sebi, če zanemarimo gibanje. Vsak dan se vsaj enkrat vsaj malo spotimo,
torej pol ure hoje v klanec, malo teka, idealen pa je sprehod kaki dve, tri ure
po gozdu ali v gorah. Po možnosti vsak dan.
Verjetno bi lahko
z vključevanjem divjih rastlin v jedilnik tudi prihranili in hkrati poskrbeli
za svoje zdravje. Predvidevam, da vsebujejo vsaj toliko antioksidantov, kot jih
vsebuje recimo prašek nekega superživila, ki k nam pride z drugega konca sveta
in običajno ni ravno poceni.
Vsa divja hrana je superhrana. Zastonj.
Nekatera bolj super kot druga, vendar ko enkrat nabiramo in uživamo nekaj deset
vrst rastlin, nas ne zmoti nobena tujerodna superhrana več. Ni potrebna.
Kaj mora obvezno
vedeti začetnik, ki se poda na lov za užitno divjo hrano? Katere so
najpogostejše zamenjave užitnih divjih rastlin z rastlinami, ki so jim podobne,
a strupene?
Nabiramo, kar poznamo. Nič drugega. Je
nekaj izjem, na primer sorodniki regrata, ki so vsi užitni, le nekateri so zelo
grenki. Torej začnemo postopoma. Vsak zagotovo pozna vsaj pet, če ne deset
rastlin: marjetice, trobentice, koprive, regrat, kak plevel, na primer kurja
črevca, leskove mačice, vijolice … Začnemo torej pri znanih rastlinah ter
postopoma razširjamo poznavanje na druge rastline. Več ko jih poznamo, laže
spoznamo še več rastlin, saj takrat pomaga že botanična sorodnost, torej
podoben videz, v kuhinji pa sorodne rastline tudi enako uporabimo in imajo zelo
podoben učinek. Zdaj, ko je tako priljubljen čemaž, prihaja do zamenjav z jesenskim
podleskom, šmarnicami, celo čmeriko. To se kaže kot največja težava pri
nabiranju užitnih divjih rastlin, ki izvira iz nepoznavanja ali pohlepa, saj
nekateri nabirajo čemaž, kot bi ga kosili. Podlesek pa rad raste med čemažem …
Verjetno se je treba
zavedati tudi, da je divja hrana še posebej »močna« in da z njo, čeprav je
koristna za naše telo, ne gre pretiravati. Kolikšno količino regrata in kopriv
recimo lahko zaužijemo na dan, v času, ko traja sezona?
Količine ni mogoče določiti, saj se razvajen
in industrijske hrane vajen želodec upre že po nekaj grižljajih kake rastline,
nekdo, ki je vajen divje hrane, pa je brez posledic poje dovoljšnje količine,
ki bi nekomu drugemu povzročile trikratno drisko.
Tako ni druge, kot da sledimo izkušnji: ko
bo preveč, nas »našravfa«, dobimo drisko, lahko nam je slabo, celo do bruhanja
pride. Skratka, preveč je bilo. Koprive so zelo močne, tako da večje količine,
na primer poln krožnik kopriv, pripravljenih kot špinača, po dveh ali treh
zaporednih gostijah lahko povzročijo prebavne motnje. Težko bi določil
povprečje, vendar za običajen želodec velja regrat v solati trikrat na teden,
koprive, kakorkoli že pripravljene, od dva- do trikrat … Recimo. Za marsikoga
utegne biti pa že preveč.
Katera pravila
veljajo pri pripravi užitnih divjih rastlin? Ali za to potrebujemo veliko
znanja? So boljše presne oziroma kako smiselno jih je toplotno obdelovati? Se s
tem spreminjajo njihov okus in lastnosti?
Priprava je skrajno preprosta, znanja ne
potrebujemo nič, le primerna lakota ne škodi. Pripravljamo jih podobno kot
gojeno zelenjavo ter se seveda prepustimo eksperimentiranju. Kajti arome, ki
nam jih nudijo užitne divje rastline, niso na voljo nikjer drugje, ni jih
mogoče kupiti. To je dovolj močna hrana, da jo z lahkoto tudi toplotno
obdelujemo in ne izgubi bistvenega dela svoje moči. Najbolje je kombinirati
tako, da mlade rastline pojemo surove v solatah, nekoliko starejše skuhamo v
juhah, enolončnicah, pripravimo kot blitvo, kot špinačo … S toplotno obdelavo vsekakor izgubijo del
prehranske moči, tudi aroma se jim spremeni, a to ne moti lačnega
raziskovalnega duha.
Imate kakšen
nasvet za tiste, ki jim je recimo regrat pregrenak? Kako močne okuse divje
hrane prilagoditi oziroma skombinirati, da bodo tudi po okusu tistih, ki jim
močni okusi ne ugajajo?
Navadimo se nanje. Ni druge. Postopoma. So krepko zdravilni in pomagajo, da se znebimo odvisnosti od industrijsko predelane hrane, kjer prevladujeta slan in sladek okus, ojačevalci okusa, običajno je to natrijev glutaminat, dodajo pa še hudo zasvojljivi umami okus.
Ali je takšna
hrana primerna tudi za otroke, ali moramo biti pri uporabi previdni?
Otrokom dajmo manjše količine, pa bo v
redu. Ampak poznam otroke in mladino, ki lahko pojedo več divje hrane kot
odrasli in jim tekne, odrasli se pa zmrdujejo … Torej?
Ali ste v svojem
raziskovanju v zadnjih letih odkrili, da morda kakšna dragocena rastlina
izginja?
Nobena, ker so vse enako dragocene. Tudi
strupene. Še posebej strupene.
Zanimivo je, da
divjo hrano najdemo povsod, celo v visokogorju. S čim si lahko postrežemo
naslednjič, ko se bomo odpravili v hribe?
S katero od divjih križnic tam med
skalovjem ali na meliščih, na primer z grobeljnikom ali pirenejskim
kamnokrasom, alpsko krešico, katero od visokogorskih kislic … Na primer v
sendviču ali v namazu, odlična osnova je humus, ki ga prinesemo s sabo.
Planinski štrbec je sploh odlično začimben in še marsikaj se najde. Vendar z
opombo, da v Triglavskem narodnem parku ni dovoljeno nabiranje rastlin.
Juhuhu,
pomlad je tu! Tako bo zavriskal marsikateri ljubitelj oziroma poznavalec
zdravilnih rastlin, ko bodo iz zemlje pokukale trobentice, zvončki, lapuh,
jetrniki in ko bo v gozdu opaziti rumene cvetove drena. Ja, pozabil sem na
pljučnik in male marjetice. Ja, moji zeliščarji, ko se bomo po prvi jutranji
rosi podali na cvetoče poljane in gozdne jase, le pomislite na to, da so rožice
tudi živa bitja, ki jih je stvarnik ustvaril za nas. Zato jih naberite le
toliko, kot jih potrebujete, in pomislite, da tudi one rade živijo in uživajo
pod toplim pomladnim soncem.
Trobentice, pljučnik in jetrnik
Navadni
jeglič ali trobentica vsebuje saponinske droge. Največ saponinov, ki so znani po
tem, da vsebujejo sluzi, ki topijo pri nas recimo sluzi, ki raztapljajo cmok
ali po domače knedelj v grlu, je v korenini trobentice. Zato si le zapomnimo,
kje trobentica rase, in bomo nekaj trobentic v jeseni izkopali, da bomo
porabili njihove korenine. Korenine bomo izkopali, jih očistili in skrbno
posušili na suhem toplem podstrešju, v sušilnici ali na kmečki peči. V začetku
junija pa se bomo podali v planine in nabrali cvetove pomladnega jegliča.
Koncem oktobra pa bomo kopali njegove korenine. Pomladni jeglič (lat. Primula
veris) lepo uspeva tudi v dolinah. V ta namen bomo spomladi kupili njegove
sadike, ga v maju posadili in jeseni izkopali njegove koreninice. Pri nas na
Plavici že vrsto let uspeva na nadmorski višini 250 m.
Če bomo malo pokukali na obrobje gozda, bomo opazili pljučnik. Spoznamo ga po dvobarvnih cvetovih. Suličasti listi se pojavijo malo kasneje. So lepo zeleni. Po površini pa se pojavijo svetle pege, tako da list spominja na naše zdravo pljučno krilo. Ker so ljudje nekoč verjeli, da rastlina, ki je podobna našemu notranjemu organu, ta organ tudi pozdravi, so s pljučnikom zdravili pljučna obolenja.
Ne velja pa
to za jetrnik, ki sicer spomladi lepo modro cveti, list pa spominja na naša
jetra. Se pravi, pljučnik da, jetrnik pa je strupen. Prav tako so strupeni vsi
zvončki, kopitnik in seveda jesenski podlesek, ki je smrtno nevarna rastlina.
Čemaž – bodite previdni
Ko kopni zadnji sneg, začne iz zemlje veselo kukati čemaž (Allium ursinum), ki vsebuje veliko alina. Alin pa vemo, da čisti kri, znižuje pritisk in nas dela krepke. Čemaž je lepo svetlo zelene barve in ima vedno duh po česnu. Iz njega delamo čudovite omake in solate. Kaj je boljšega, kot da si pripravimo solato iz regrata, čemaža, marjetic in trobentic. Vendar pozor. Prav zaradi nepoznavanja čemaža se je doslej zastrupilo največ ljudi. Bilo je tudi nekaj smrtnih primerov. Ker nepoznavalci zdravilnih rastlin zamenjajo čemaž s šmarnico, ob rekah s pegastim kačnikom, v malo višjih legah z belo čmeriko in pa seveda z jesenskim podleskom, ki vsebuje smrtno nevaren strup kolhicin. Prav zaradi nabranega jesenskega podleska je doslej umrlo največ ljudi. Pri nabiranju čemaža naj še enkrat opozorim na sledeče: čemaž ima vedno duh po česnu, jesenski podlesek smrdi, listi šmarnice pa imajo omamen vonj zaradi vsebnosti srčnih glikozidov.
Kot prvi iz
zemlje pokuka tudi teloh, ki vsebuje srčne glikozide. Srčni glikozidi imajo
namreč to lastnost, da omamno dišijo, sicer pa lahko ustavijo delovanje srca.
Ne priporočam, da v stanovanje postavite vazo z nabranimi šmarnicami in
telohom. Če ne drugega, vas bo bolela glava. Zgodilo se je že, da je otrok
popil vodo iz vaze, v kateri so bile namočene šmarnice, in je nesrečnik umrl.
Prekrasne so tudi pomladne vetrnice, ki se v vsej svoji lepoti pozibavajo v
pomladnem vetriču. Vsaj do zdaj ni znano, da so zdravilne. Isto velja za tevje.
Šparglji, poganjki hmelja in regrat
V primorju
ljudje veselo nabirajo šparglje. To so mladi poganjki asparagusa. Polni so
vitaminov in mineralov. Odlično čistijo naše telo od zimskih strupov. Moja žena,
ki je mladost preživljala v Istri, se jim še zdaj težko upre. Pri nas v Beli
krajini ljudje nabirajo mlade poganjke blušča, ki niso strupeni. Odlična
pomladna zelenjava so tudi mladi poganjki divjega ali gojenega hmelja. Če se
boste peljali skozi Savinjsko dolino mimo hmeljišč, boste opazili ljudi, ki
nabirajo mlade poganjke hmelja. Oni že vedo, da ne smejo pobrati vsega, saj je
treba nekaj poganjkov pustiti, da jih bodo pridelovalci napeljali na žice.
Skoraj pa bi
pozabil na rastlino, ki nam polepša pomlad. Regrat je rastlina, ki, ko je mlada,
vsebuje v listih velike količine mineralov, vitaminov in provitaminov.
Spominjam se pesmi »Komaj čakam na pomlad in na regrat v solat’«, ki jo je napisal
pokojni Slavko Klančičar, uglasbili pa so jo njegov sin Vid in etno skupina
Kontrabant. Torej, moji zeliščarji in tudi ljubitelji zdravilnih rastlin,
pojdite v naravo in si privoščite darove stvarstva. Narava nam jih ponuja.
Zapustite sobane in TV-sprejemnike in pojdite na cvetoče poljane. Navsezadnje v
našem življenju ni veliko pomladi. Ne zamudite jih.
Orhideje. Majhne, velike, s cvetovi različnih barv, oblik in velikosti. Na svetu obstaja več kot 20.000 različnih vrst in podvrst orhidej, od katerih pa jih le okoli 40 pripada najpogostejšim orhidejam, ki jih najdemo v svojih domovih. Pogosto pomislimo nanjo, ko želimo podariti lep cvet za posebne praznike in priložnosti. Kako pa naprej z njo, ko je enkrat doma?
Orhideje v našem domu
V prispevku bomo predstavili nekaj
splošnih napotkov za uspešno oskrbo orhidej. Vendar pa vam kljub temu
svetujemo, da se, če dobite v dar kakšno posebno redko sorto, posebej poučite
tudi o negi le-te. Ne pozabimo, da so orhideje tropske rastline in kot take
potrebujejo vsaj nekaj posebne pozornosti glede rastnega substrata ter razmer,
v katerih rastejo.
Ne glede na to, katero orhidejo dobite,
pa so vsem skupne spremenjene (zračne) korenine, ki vsrkavajo hranila in
vlago.
Najpogostejše
orhideje, ki jih lahko dobimo pri nas, so orhideje falenopsis (Phalaenopsis). Za te vrste orhidej je
značilno, da cvetijo zelo dolgo, in sicer kar od 2 do 3 mesece. V prostoru,
kjer jih imamo, naj bo čez dan od 20 do 23 stopinj Celzija. V naravnem okolju,
kjer rastejo, je od 40- do 60-odstotna vlažnost, zato jim tudi zelo ustreza, če
jih prestavimo v kopalnico med tem, ko se prhamo.
Koliko svetlobe potrebujejo orhideje
Če želimo, da nam bo
orhideja lepo rasla in cvetela, potrebuje veliko svetlobe na dan. Vendar pa
orhideje ne izpostavljamo neposrednemu soncu. Neposredno sonce namreč
lahko povzroči ožige na listih in predčasno odpadanje cvetov. Zato
lonček z orhidejo postavimo na okensko polico, ki leži na jugovzhodni ali
jugozahodni strani stavbe. Tam ji lahko zagotavljamo dovolj osvetlitve, vendar
ne neposrednega sonca.
Zalivanje orhideje
Najpomembnejša
dejavnika pri gojenju orhidej sta zalivanje in zračna vlažnost. Zalivati je
treba dovolj pogosto, da se rastlina ne more izsušiti, toda ne tako pogosto, da
bi bil lončni substrat namočen. Za večji del leta je dovolj, da orhideje
zalijemo enkrat na teden ali dva tedna, v poletnih mesecih pa potrebujejo
pogostejše zalivanje. Zalivamo jih zgodaj zjutraj. V kratkih zimskih dneh
jih zalivamo le enkrat na dva do tri tedne. Pri zalivanju smo pozorni pri
količini vode, da preprečimo gnitje korenin in nastanek drugih težav, ki
nastopijo zaradi preobilice vode. Zalijemo s približno 3/4 skodelice vode, ki
je postana in sobne temperature, in jo enakomerno razporedimo po substratu (ne
zalijemo samo na enem delu lončka). Naslednjič zalijemo, ko se zgornji sloj
substrata rahlo posuši. Orhidejo lahko zalijemo tudi tako, da lonček v
celoti potopimo v vodno kopel. Pri tem je treba paziti, da prekomerna voda
lahko popolnoma odteče (počakamo najmanj 15 minut), da korenine ne trpijo
zastajanja vode.
Vlažnost zraka
Med rastno dobo
potrebujejo rastline tudi visoko stopnjo zračne vlažnosti. Priporočamo, da v
poletnih mesecih liste in zračne korenine orhidej od enkrat do dvakrat dnevno
tudi poškropite z vodo. Vlago v okolici orhideje povečamo tudi tako, da
položimo lonček z orhidejo v še en večji lonček. Dno večjega lončka prekrijemo
s peskom ali manjšim kamenjem, ki naj bo vedno mokro.
Gnojenje in nega orhideje
Orhideje gnojimo vsaka
dva tedna od marca do avgusta. Uporabimo lahko gnojila, ki jih dodamo vodi za
zalivanje, ali uporabimo namenske gnojilne paličice.
Med rastjo sproti odstranjujemo odmrle
liste in cvetove. Odcvetelega poganjka orhideje pa ni nujno
potrebno odrezati. Pogosto se namreč pojavijo že kmalu po cvetenju na
steblu novi poganjki. Če se pa ne pojavijo, staro cvetno steblo odrežemo.
Posebej velja omeniti,
da lahko cvetni popki orhideje odpadejo, če imamo poleg orhideje ali v njeni
bližini zoreče sadje (najpogosteje so to jabolka). Med procesom zorenja sadje
sprošča etilen, ta pa vpliva na predčasno odpadanje cvetov. Občutljivost
rastlin za etilen je v dobro osvetljenih prostorih manjša kot v temnih.
Presajanje orhideje
Če želimo dolgo
uživati v lepoti orhideje, jo moramo občasno tudi presaditi. Zaradi raznovrstnosti
orhidej je težko reči, kdaj je primeren čas za presajanje, saj lahko nekatere
sorte rastejo v istem lončku več let, nekatere pa je treba presaditi vsako
leto. Gotovo pa je presajanje potrebno takrat, ko substrat razpade do te mere,
da orhideji ne nudi več potrebne opore in stabilnosti. Najpogosteje je primeren
čas za presajanje orhidej v dobi aktivne rasti, to je običajno takoj, ko
odcvetijo. Orhideje najbolje rastejo v posebnem substratu, ki je zelo
zračen ter narahlo naložen.
To moramo upoštevati
tudi pri presajanju. Orhidejo lahko pri presajanju posadimo tudi v malo večji
glinen ali plastičen lonček. Vsekakor mora imeti na dnu drenažne odprtine ter
odprtine ob straneh. Ko orhidejo presadimo, jo najprej skupaj z lončkom obrnemo
navzdol. Orhidejo primemo pri osnovi ter potegnemo ven iz lončka tako, da ob
tem izpade ves substrat. Nato odstranimo še ves preostali substrat okrog
korenin in osnove. Odstranimo vse poškodovane in suhe korenine. S škarjami
odstrižemo stare korenine, ki se od novih razlikujejo že na prvi pogled. Nove
so bele, svetle in napete, stare pa so suhe in rjave. Korenine operemo pod
tekočo vodo (ki naj bo čim bolj podobne temperature, kot je prostor, curek vode
pa ne sme biti premočan). Uporabljamo sorazmerno suh lončni substrat, ki ga po
presajanju obilno zalijemo.
Če si želite sami pripraviti
ustrezno mešanico prsti, potrebujete grobo mleto lubje, nekaj drobno narezane
suhe praproti, šote, stiropora za zračnost in preperelega komposta. Lubje, šoto
in praprot prej namočimo, ker bi jih pozneje z zalivanjem zelo težko dovolj
navlažili. Že pripravljeno posebno mešanico, namenjeno samo gojenju orhidej, pa
seveda lahko tudi kupite. Pri presajanju po dnu lončka posujemo nekaj substrata
ter damo orhidejo na substrat ter nato enakomerno nasujemo substrat okrog in na
korenine. Nasujemo toliko substrata, da pokrijemo korenine in osnovo do te
višine, v kateri je prej bila v lončku. Nikoli pa s substratom ne pokrijemo
zračnih korenin, saj so te potrebne za preživetje. Zračne korenine namreč
skoraj zagotovo propadejo, če jih prekrijemo s substratom. Po presaditvi
orhidej en teden ne zalivamo, tako da se rane, nastale na koreninah, še lahko
zaprejo.
Če se katera izmed
zračnih korenin posuši, jo zelo blizu osnove odrežemo z ostrim nožem. Pri tem
pazimo, da osnove ne poškodujemo. Poškodbe so namreč samo dodatna vstopna mesta
za škodljive organizme.
Faza mirovanja je normalen pojav
Pomemben del
življenjskega kroga orhidej je doba mirovanja, to je čas, ko se rast ustavi. V
tem času, ki pri nekaterih vrstah lahko traja le nekaj tednov, pri drugih pa
več mesecev, potrebujejo rastline za preživetje zelo malo ali sploh nič vode.
Na splošno velja pravilo, da tistih orhidej, ki med mirovanjem odvržejo liste,
ne zalivamo, dokler se ne začne nova rast. Orhideje, ki obdržijo liste,
zalivamo med mirovanjem zelo malo, le toliko, da preprečimo izsušitev
substrata. Nekatere orhideje potrebujejo tudi tako imenovani hladni dražljaj,
da naredijo cvetove. Priporočamo, da te rastline pozimi za nekaj tednov
postavite v hladnejši prostor (s temperaturo približno 16 stopinj Celzija).
Kakšna zimska temperatura jim najbolj
ugaja, je odvisno od vrste orhidej. Največjemu številu orhidej ustreza prostor,
v katerem je pozimi najnižja nočna temperatura 10 stopinj
Celzija (orhideje vročega in deževnega tropskega in subtropskega nižavja
uspevajo pri najnižjih nočnih temperaturah 18 stopinj Celzija).
Hipertirodizem oziroma hipertiroza je bolezen, za katero je
značilno, da ščitnica, ena najpomembnejših žlez v našem telesu, proizvaja
čezmerne količine hormonov. Med najbolj tipične simptome hipertiroze, ki je
precej bolj razširjena med ženskami kot med moškimi, sodijo nemir, čezmerno
znojenje, naglo upadanje telesne teže, nespečnost ter zelo pogosta potreba po
uriniranju in odvajanju blata. Čeprav prehrana sama po sebi seveda ne more pozdraviti
hipertiroze, pa lahko določena živila vendarle pomagajo pri obvladovanju
tipičnih težav, značilnih za čezmerno delovanje ščitnice. Po drugi strani pa
obstajajo tudi živila, ki se jim je bolje izogibati, saj lahko stanje še
poslabšajo.
Osnovne prehranske smernice za ljudi s hipertirozo
Medtem ko je lahko povod za hipotirozo, zmanjšano delovanje
ščitnice, nezadosten vnos joda, pa velja za hipertirozo obratno – težave lahko
povzročajo prevelike količine joda. Tako je lahko v določenih primerih koristna
prehrana z manj joda, ki jo
zdravniki še posebej pogosto svetujejo med zdravljenjem z radioaktivnim jodom.
Pri hipertirozi je lahko koristno tudi pogostejše uživanje križnic, kamor na primer uvrščamo brstični
ohrovt, zelje, cvetačo in brokoli. Zelenjava, ki sodi med križnice, namreč
vsebuje snovi, ki lahko zmanjšajo nastajanje ščitničnih hormonov (prav to je
sicer tudi razlog, zakaj v primeru hipotiroze ni pametno pretiravati s
križnicami).
Zelo pomemben element prehrane pri hipertirozi so tudi živila, bogata s selenom – eden
najboljših virov tega minerala so na primer brazilski oreščki. Zakaj prav selen?
Gre za mineral, ki je pomemben za metabolizem ščitničnih hormonov in ki lahko
tako prispeva k vzpostavitvi normalne količine teh hormonov v telesu.
Ljudem s hipertirozo se pogosto priporoča tudi, da so še
posebej pozorni na zadosten vnos kalcija
in vitamina D. Gre namreč za snovi, ki sta zelo pomembni za zdrave kosti,
hipertiroza pa naj bi bila povezana s povečano nevarnostjo za zmanjševanje
kostne gostote, kar seveda pomeni povečano tveganje za osteoporozo.
Pomembno vlogo pri obvladovanju hipertiroze oziroma
neprijetnih simptomov te bolezni pa imajo lahko tudi določene začimbe. Ena
najkoristnejših začimb naj bi bila kurkuma,
ki je znana po protivnetnem delovanju.
Hrana in pijača, ki lahko povzročata težave
Zgoraj je torej naštetih nekaj živil oziroma skupin živil,
ki lahko pomagajo pri hipertirozi. Vendar pa ni pomembno zgolj to, kaj jeste,
ampak tudi to, česa ne jeste. Določena živila lahko namreč povzročijo več škode
kot koristi.
Kot smo že nakazali, se je je praviloma bolje izogibati večjim količinam živil, ki vsebujejo zelo veliko joda.
Izsledki nekaterih raziskav kažejo tudi, da za ljudi s hipertirozo ni najbolj priporočljivo uživanje soje in
izdelkov iz soje, kot je na primer tofu. Sojini izdelki naj bi bili še posebej
problematični v primerih, ko se za zdravljenje hipertiroze uporablja
radioaktivni jod.
Včasih se kot odsvetovana živila za bolnike s hipertirozo
navajajo tudi vsi prehrambni izdelki, ki vsebujejo gluten. Tu je treba upoštevati, da je ta napotek velikokrat povezan
z dejstvom, da je hipertiroza pogostejša pri ljudeh s celiakijo. Za ljudi s
celiakijo, ki imajo obenem hipertirozo, je seveda izločitev glutena zelo
pomembna, ni pa popolnoma jasno, ali lahko ta ukrep pomaga tudi tistim, ki
nimajo celiakije. Nekatere raziskave sicer nakazujejo, da lahko brezglutenska
prehrana morda pomaga pri izboljšanju absorpcije zdravil za ščitnico.
Za konec pa je treba dodati še, da je pri hipertirozi priporočljivo, da se čim bolj izogibate kofeinu. Kava in drugi kofeinski napitki lahko namreč že v manjših količinah močno poslabšajo tipične težave, značilne za čezmerno delovanje ščitnice. S tem imamo v mislih predvsem tesnobnost, nespečnost, palpitacije in tresavico.
Imate pogosto težave s spanjem? Bi želeli poskusiti z
naravnimi tehnikami, ki vam lahko pomagajo v boju z nespečnostjo, ne da bi se
pri tem razvila odvisnost ali da bi se pojavili nezaželeni stranski učinki? Ena
izmed možnosti, kako se tega lotiti, je akupresura. Ta temelji na konceptu,
imenovanem »Qi«, ki predstavlja nekakšno vitalno življenjsko energijo, ki se
preliva po našem telesu, in sicer po obtoku, sestavljenem iz t. i. meridianov. Pritiski
na določene akupresurne točke naj bi pripomogli k odpravi blokad, ki ovirajo
nemoten pretok energije. Gre za metodo, ki izvira iz tradicionalne kitajske
medicine in ki lahko pomaga olajšati kar nekaj težav z zdravjem in počutjem.
Mednje sodi tudi nespečnost. Seveda pa morate za to poznati nekaj
najpomembnejših točk, ki pridejo v poštev pri težavah s spancem …
Točka »AN MIAN«
Za vašim ušesom, tik za izbočeno kostno strukturo, se nahaja
izjemno pomembna akupresurna točka, imenovana »AN MIAN«. Z nežnim pritiskom na to
točko si lahko zelo uspešno pomagate v boju z nespečnostjo. Poleg tega naj bi
bilo mogoče s tem zmanjšati tudi težave z glavoboli, tesnobnostjo in
vrtoglavico. Obstajala pa naj bi celo povezava med omenjeno točko oziroma pritiskom
na to točko in uspešnejšim spopadanjem z depresijo.
Točka HT7
Naslednjo akupresurno točko, ki jo je pametno poznati, če
želite, da bo vaš spanec trdnejši in da boste zvečer lažje zaspali, najdete tik
pod zapestjem, ob zunanji strani dlani oziroma vzporedno z mezincem. Povezave
med rednim pritiskanjem na to točko in boljšim spancem so bile odkrite tudi v
okviru znanstvenih raziskav.
Točka SP6
Poleg tega, da je povezana z boljšim spancem, naj bi bila
točka SP6 pomembna tudi za blažitev menstrualnih krčev in kot pomoč pri težavah
s sečili. Kje jo najdete? Nahaja je ob notranji strani noge, in sicer tik nad
gležnjem oziroma ob vrhu gležnja. Če želite ublažiti težave s spancem, nekoliko
močneje pritisnite na to točko tik nad kostjo in zadržite pritisk. Seveda
pritisk ne sme biti tako močan, da bi občutili bolečino. Pri tem pa je treba
dodati pomembno opozorilo. Čeprav je akupresura načeloma povsem varna in
praktično brez nezaželenih stranskih učinkov, je pritisk na točko SP6
odsvetovan nosečnicam.
Točka LV3
Se zavedate, da je za vaše težave z nespečnostjo
najverjetneje kriv stres, ki ga doživljate čez dan? Potem je za vas še posebej
pomembna akupresurna točka LV3, ki pomaga pri pomiritvi, s tem pa pripomore k
izboljšanju spanca. To točko boste odkrili na pregibu med nožnim palcem in
kazalcem. Pritisk je lahko nekoliko močnejši.
Točka KD3
Še ena pomembna točka za tiste, ki nimate najboljšega
spanca, je akupresurna točka, imenovana KD3. Našli jo boste nad peto, ob
notranji strani noge. Rezultati so lahko še posebej dobri, če kombinirate
pritisk na to točko in točko HT7. Pritiskanje na točki KD3 in HT7 pa naj bi
bilo koristno celo za zniževanje krvnega tlaka pri ljudeh s hipertenzijo, ne
»zgolj« kot pomoč pri nespečnosti.
Točka »YIN TANG«
Zadnja točka, ki jo izpostavljamo, je točka, imenovana »YIN
TANG«. Gre za točko, ki jo je mogoče najti na območju med obema obrvema, tik
nad nosom. Pritisk na to točko naj bi pomagal tudi pri drugih težavah, ne le
pri nespečnosti. Tako gre za akupresurno točko, ki naj bi imela zelo pomembno
vlogo tudi pri premagovanju različnih strahov. S pritiskanjem nanjo pa naj bi
bilo mogoče obenem doseči pomiritev v primeru povečanega nemira ali
razdražljivosti.
