V zadnjem času lahko opazujemo, kako se vse več ljudi odloča za nekakšen pobeg od civilizacije, za zavrnitev slepega sledenja potrošništvu ter za preprostejše življenje, ki v ospredje ne postavlja materialnih dobrin in ki je precej bolj povezano z naravo. Gre za nekakšno energetsko neodvisno življenje, ki se pogosto povezuje z mini hiškam ter z minimalizmom in ki je prerastlo v skorajda nekakšno gibanje. Tako se občasno pojavi očitek, da gre zgolj za trend, ki bo kmalu potonil v pozabo. Vendar pa obstajajo po drugi strani tudi ljudje, za katere je takšno življenje edino, kar sploh poznajo. Ena takšnih je skoraj 80-letna Margaret Gallagher iz Severne Irske, ki že vse življenje živi brez priključka na električno omrežje ali na vodovod.

Margaret Gallagher
Margaret Gallagher, foto: Youtube

Samotno življenje ni nujno tudi osamljeno

Margaret Gallagher se je rodila leta 1942, ko so bili domovi brez elektrike in tekoče vode nekaj povsem običajnega. Postopoma je začelo vse več sosedov posodabljati svoje domove, medtem ko je ostajala hiša družine Gallagher praktično nespremenjena. V precejšnji meri je bilo to povezano s tragičnimi dogodki v družini. Ko je bila Margaret Gallagher stara zgolj 10 let, je namreč umrla njena mama, v tem času pa je začelo tudi očetovo zdravje vse bolj pešati, saj je zbolel za hudo obliko artritisa.

Njihov dom je tako ostajal takšen, kot je bil na začetku 40. let prejšnjega stoletja – in takšen je ostal vse do danes. Tako je danes Margaret Gallagher ena izmed redkih starostnikov iz Velike Britanije, ki že vse življenje živijo brez elektrike in priključka na vodovodno omrežje. Od leta 1980, ko je umrl njen oče, živi v družinski hiši oziroma kočici iz 18. stoletja povsem sama, a pri tem poudarja, da obstaja pomembna razlika med samoto in osamljenostjo. Kljub samotnemu življenju je osamljenost nekaj, česar Margaret Gallagher skorajda ne pozna.

Bioritem prilagojen naravnemu menjavanju svetlobe in teme

Življenje, kot ga živi Margaret Gallagher, zagotovo zahteva kar precej fizične moči. Da pride do vodnjaka in s tem do čiste vode, mora na primer tudi do desetkrat dnevno prečkati polje, nato pa se s polnimi vedri napoti nazaj proti svojemu domu. Kar nekaj dela zahteva tudi priprava drv, ki jih uporablja za ogrevanje kočice.

Tudi njen bioritem je precej drugačen od bioritma večine ljudi dandanes, saj je v veliki meri prilagojen naravni svetlobi, ki jo ima na voljo. Petrolej, s katerim si sicer pomaga pri občasnem razsvetljevanju svojega doma, zna biti namreč precej drag, zato poskuša z njim karseda varčevati. Zjutraj tako običajno vstane okoli pol šestih, v posteljo pa se odpravi okoli pol sedmih zvečer. Jutro praviloma začne s skodelico čaja in z umivanjem. Vodo za oboje pogreje v svojem grelniku. Ker nima hladilnika, živila s krajšim rokom uporabnosti shranjuje kar v nekakšnem smetnjaku na kolescih. Uporablja pa radio, ki predstavlja njen glavni vir informacij o aktualnem dogajanju v svetu. Njen vsakdan je sicer močno prilagojen posameznim letnim časom, kar je nekaj. česar je navajena že od nekdaj.

Obilje tistega, česar ni mogoče kupiti z denarjem

Čeprav življenje Margaret Gallagher pogosto ni najlažje, pa kljub temu zatrjuje, da ne bi nikoli zamenjala svojega doma in vsega miru, v katerem lahko uživa. Kot pravi, nekaterim stvarem preprosto ni mogoče določiti cene. Zatrjuje, da tudi v primeru, da bi zadela na loteriji, ne bi želela zapustiti svojega doma. Kljub temu pa nima nič proti ljudem, ki jim takšen način življenja preprosto ne bi ustrezal.

Preberite tudi: Česa se naučiš po 30-ih letih samotnega življenja v Aljaski?