Na žalost obstaja še vedno ogromno predsodkov, povezanih z brezdomstvom. Tako marsikdo meni, da so si brezdomci sami izbrali takšno življenje preprosto zato, ker se jim ne ljubi delati. Zgodbe ljudi, ki jih je splet naključij pripeljal do tega, da so ostali brez strehe nad glavo, so pogosto zelo daleč od tega predsodka. Običajno gre za kombinacijo različnih dejavnikov, ki so krivi za to, da je oseba pahnjena v brezdomstvo.
Čeprav gre za težavo, ki zahteva sistemsko reševanje, saj so tudi razlogi zanjo velikokrat povezani s sistemsko neenakostjo – še posebej v državah, kot so na primer Združene države Amerike, kjer naj bi bilo brez strehe nad glavo kar pol milijona ljudi – pa so vendarle zelo pomembni tudi ukrepi, ki lahko pripomorejo k vsaj delnemu olajšanju življenja tistih, ki so se znašli na ulici. Eden takšnih je projekt Beddown, ki si ga je zamislil Norman McGillivray.
Ideja se je porodila po naključju
McGillivray je idejo za svoj projekt dobil nekega večera, ko se je odpeljal v trgovino po hrano. Nenadoma ga je prešinilo, da bi bilo mogoče izkoristiti dejstvo, da je parkirna hiša ob tem času skorajda popolnoma zapuščena. Povezal se je s podjetjem Secure Parking, ki ima v lasti veliko parkirnih hiš, in tako je nastala neprofitna organizacija, katere osrednja naloga je zagotavljanje varnega prostora za spanje brezdomcem v avstralskem mestu Brisbane, za katere ni prostora v zavetiščih. Brez tega projekta bi bili tako še vedno prisiljeni spati na prostem, ne glede na zunanje temperature oziroma vremenske razmere.
Možno bi bilo izkoristiti še mnoge druge površine
Cilj dobrodelne organizacije oziroma projekta Beddown ni zgolj izraba praznih parkirnih hiš, ampak tudi drugih prostorov, ki se uporabljajo čez dan, ponoči pa so praktično nezasedeni. Takšne površine se namreč lahko z nekaj domišljije in opreme spremenijo v nekakšna začasna zavetišča, ki poskrbijo, da mora manj ljudi spati pod milim nebom. A vizija ni zgolj zagotavljanje ležišča, ampak so bili pri prvem preizkusu »začasnega zavetišča« brezdomnim ljudem na voljo tudi zdravniki, zobozdravniki, zdravstveni tehniki in frizerji. Poleg tega pa so brezdomcem, ki so obiskali parkirno hišo, spremenjeno v začasno zavetišče, ponudili tudi nova oblačila, na voljo pa jim je bil tudi prostor, kjer so lahko poskrbeli za osebno higieno.
Pozitivne izkušnje prvih uporabnikov začasnega zavetišča
Izkušnje tistih, ki so že prenočili v začasnem zavetišču, naj bi bile večinoma zelo pozitivne. Mnogim je že možnost za to, da se lahko naspijo v miru, na toplem in brez strahu, da bi jim med spanjem ukradli še tisto malo premoženja, ki ga imajo, pomenila ogromno in jim dala nov zagon. Nekaterim je prav ta navidezno drobna sprememba pomagala celo pri tem, da poiščejo pomoč pri odvajanju od prepovedanih drog. Če ste sami že kdaj občutili, kako velik vpliv na življenje imajo težave s spanjem, si verjetno lažje predstavljate, kaj pomeni dolgo obdobje brez prave možnosti, da v miru zatisnete oči. Glede na nekatere raziskave naj bi prav nekakovosten spanec povečeval nevarnost za psihozo pri brezdomni populaciji.
Popolna odprava brezdomstva kot končni cilj
Čeprav je McGillivray vesel, da mu je uspelo zagnati projekt, ki si ga je zamislil, pa Beddown zanj vendarle ni končni cilj. Ta projekt namreč vidi kot kamenček v mozaiku, ki lahko morda pripomore k doseganju nečesa pomembnejšega: tega, da bo nekoč obstajal svet, ko bo brezdomstvo le še beseda na smetišču zgodovine.