Maj je v vrtnarstvu zelo pester mesec, dela kar ne zmanjka

V zelenjavnem vrtu v maju po vseh območjih Slovenije večinoma že sejemo in sadimo vse spomladanske vrtnine. V začetku maja smo sicer še previdni s presaditvijo sadik na prosto, saj so ponekod možne še pozne spomladanske pozebe. Še posebej v višje ležečih krajih in senčnih legah.

Splošno o setvi semena

Ko sejemo, je zelo pomembno, da ne posejemo ne pregloboko in ne preplitvo. Da ponazorimo: semena solate, ki je precej majhno, ne moremo po setvi pokriti s 5 cm debelo plastjo zemlje, ker čeprav bi posejali superkakovostno seme, ki ima veliko energijo kalitve, mladi kalček ni tako velik in močan, da bi lahko pokukal čez 5 cm debelo plast zemlje. Za seme solate je primerna globina setve od 0,5 do 1 cm (prav tako je ta globina primerna za seme radiča, paradižnika). Globina setve v tem primeru pomeni, da ko razporedimo seme po površini, ga pokrijemo s plastjo zemlje, ki je debela od 0,5 do največ 1 cm. Drug primer pa je seme bazilike, ki je še manjše od semena solate, ima pa tudi posebno lastnost, to je kalitev na svetlobi. To pomeni, da semena bazilike ne prekrivamo s plastjo zemlje, ampak ga razporedimo po površini zemlje in samo toliko potisnemo ob zemljo (ne vanjo), da izboljšamo stik med zemljo in semenom, seme pa še vedno vidimo.

Poleg globine, svetlobe ali teme je pomembna tudi vlaga. Po setvi, pa naj bo to setev v lonček ali na prosto, mora biti v okolici semena dovolj vlage, le tako bo ob primerni globini in toploti lahko seme tudi vzklilo. Ko omenjamo vlago, pa imamo v mislih, da ko se dotaknete vlažne zemlje, čutite na prstu, da je vlažno in ne mokro. Preveč zalivanja tudi ni dobro, v premokri zemlji, ki jo iz dneva v dan namakamo, bosta namreč seme ali kalček prej zgnila kot pa zrasla zaradi preobilice vode.

Sajenje čebulčka

Čebulček

V maju posadimo čebulček spomladanske čebule. Da se izognemo najpogostejšemu škodljivcu na čebuli, čebulni muhi, počakamo s sajenjem čebulčka do 15. maja, ko gre predvidoma prvi prelet čebulne muhe mimo. Če pa vam to vseeno ne da miru in ne želite tako pozno saditi čebulčka, priporočam, da po saditvi površino, kjer je posajen čebulček, pokrijete z vrtno kopreno in tako preprečite čebulni muhi, da bi odložila svoja jajčeca na gredico, kjer bo rasla čebula.

Setev na grebene

Korenček, rdečo peso (podolgovate sorte) posejemo na grebene, da imajo koreni prostor za razvoj in jih kamenje ali zbita zemlja ne ovirata. Grebene naredimo podobno kot grebene za krompir. Vrh grebena poravnamo, po vrhu posejemo seme korenčka, korenastega peteršilja ali rdeče pese ter jih na rahlo pokrijemo z zemljo in potlačimo, da izboljšamo stik semena z zemljo.

Sadike

Sadike, ki jih po večini v maju sadimo na prosto in smo jih kupili iz rastlinjakov ali jih sami vzgojili, pa jih imeli v notranjih prostorih, moramo, preden jih posadimo na prosto, utrditi. Sadike smo do zdaj imeli v notranjih prostorih, kjer je manj nihanja v temperaturi, kjer smo imeli omejeno osvetlitev, nadzorovano količino vode in okolje brez vetrov. Zato imamo prehodno obdobje, v katerem sadike postopoma navajamo na razmere zunaj ter tako preprečimo šoke, ožige in lomljenje sadik. Sadike namreč rade propadejo tudi, ko jih iz notranjih prostorov prenesemo na prosto. To se zgodi predvsem zaradi temperaturnega šoka, ki nastane zaradi hitrega padca oziroma dnevnega nihanja temperature. V tem obdobju bomo sadike za nekaj časa postavili na prosto ob steno in jih potem prestavili nazaj v notranje prostore. Čas, ko bomo imeli sadike zunaj, bomo vsak dan podaljševali. 

Dobro razvite in močne rastline postopoma presajamo na prosto. Kdaj bomo sadike presadili na prosto, je odvisno od vrste vrtnine. Tako bomo sadike paradižnika, jajčevca, kumar in podobnih bolj toplotno zahtevnih rastlin med zadnjimi presadili na prosto. Po presaditvi na prosto je še posebej tiste sadike, ki jih bomo prve presajali, priporočljivo čez noč zaščititi pred mrzlim zrakom z vrtno kopreno.

Sadike paradižnika posadimo v sadilno jamico tako globoko, da je tudi del stebla (do višine prvih listov) v zemlji. Tako bodo sadike paradižnika bolj krepke in ne bodo majave. Ob saditvi damo v sadilno jamico tudi posušene jajčne lupine, ki jih dobro zdrobimo, tako zagotovimo sadiki paradižnika vsaj nekaj dodatnega kalcija, ki ga plodovke, kot je paradižnik (in tudi paprika), več potrebujejo ob tvorbi in dozorevanju plodov. Pozneje v rastni dobi bomo rastlinam paradižnika in paprik še dodajali gnojila z vsebnostjo kalcija, da se izognemo črnenju plodov (na spodnji strani).

Lepljiva past za drevesne škodljivce

Sadno drevje

V maju je prepozno za izvajaje rezi sadnega drevja. Nekaj popravkov bomo lahko opravili pri poletni rezi. Zdaj pa so drevesa že preveč v dobi rasti in oblikovalna rez ne pride več v poštev. Na drevesa lahko obesimo lepljive plošče, ki služijo temu, da se nanje lovijo različni škodljivci. Te so, glede na škodljivca in barvo, ki ga privlači, različno obarvane. Bele lepljive plošče uporabljamo za zatiranje češpljeve in jabolčne grizlice. Obe grizlici sta nevarni med cvetenjem, saj samice odlagajo svoja jajčeca na čašne liste. Da bi škodljivce polovili pravočasno, moramo lepljive plošče obesiti v krošnje dreves dva tedna pred cvetenjem. Ko se začnejo cvetovi odpirati, plošče poberemo, da se nanje ne bi ulovile čebele. Po cvetenju pa na drevesne veje obesimo rumene lepljive plošče. Nanje se bodo lovile listne uši, resokrilci, češnjeve in običajne muhe.

Preberite tudi: Sajenje krompirja ter kako med vso pestro izbiro sort izbrati pravo?

Nihanja krvnega tlaka v mladosti – srčna obolenja v starosti?

Znano je, da je krvni tlak močno povezan s tveganji za resnejše bolezni srca in ožilja. Običajno nas skrbi predvsem povišan krvni tlak. To je seveda popolnoma upravičeno, saj je hipertenzija zelo problematična in zahteva čimprejšnje ukrepanje. Vendar pa raziskovalci zdaj ugotavljajo, da morda ni nevaren zgolj konstantno povišan krvni tlak. Tudi osebe, pri katerih prihaja do večjih nihanj oziroma odstopanj pri posameznih meritvah, naj bi namreč spadale med nadpovprečno ogrožene …

Analiza meritev, izvedenih v obdobju desetih let

Študija, ki je postregla z omenjeno ugotovitvijo, je bila objavljena v reviji JAMA Cardiology. Vodilni avtor raziskave, dr. Yuichiro Yano, je skupaj s kolegi in kolegicami preučil podatke meritev krvnega tlaka pri 3394 osebah, ki so bile ob začetku raziskave v povprečju stare okoli 25 let. Ob prvem pregledu je bil tlak pri sodelujočih izmerjen trikrat, v razmiku 1 minute. Temu so sledila merjenja po dveh, petih, sedmih in desetih letih. Analiza zbranih podatkov je razkrila, da so večja nihanja krvnega tlaka pri mlajših povezana s povečano nevarnostjo za srčno-žilna obolenja v poznejših življenjskih obdobjih. To lahko med drugim pomeni tudi povečano tveganje za srčni infarkt. Pri tem naj bi bila problematična predvsem nihanja t. i. sistoličnega krvnega tlaka (»zgornja številka«), ki prinaša informacijo o tlaku v arterijah med krčenjem srčne mišice.

Merjenje krvnega tlaka

Bi bilo smiselno, da so zdravniki bolj pozorni na nihanja sistoličnega tlaka?

Ti podatki sicer ne pomenijo, da absolutne vrednosti niso pomembne. Povišan krvni tlak je seveda zelo nevaren, tudi če ne prihaja do večjih nihanj. Vendar pa gre za raziskavo, ki odpira dodatno perspektivo. Tako bi bilo morda smiselno, da so zdravniki ob pregledih pozorni tudi na primerjavo s preteklimi meritvami krvnega tlaka. Posledično bi imeli na voljo dodatno orodje za prepoznavanje posameznikov in posameznic s povečanim tveganjem za srčno-žilna obolenja med mlajšimi generacijami. Ni sicer znano, zakaj natančno so prav nihanja sistoličnega tlaka, vsaj v skladu z izsledki tokratne raziskave, povezana s povečanim tveganjem za bolezni srca in ožilja.

Potrebne bodo dodatne raziskave v povezavi z nihanjem krvnega tlaka pri mlajših

Za morebitno uradno spremembo smernic, v skladu s katerimi bi postala tudi variabilnost krvnega tlaka eden izmed potencialnih znakov povišanega tveganja za bolezni srca in ožilja, bo sicer treba počakati na dodatne raziskave, ki bi potrdile opisane ugotovitve. Hkrati pa bi bilo seveda nujno, da se opravljajo redne meritve krvnega tlaka tudi pri mlajših osebah, saj sicer ni mogoče zaznati večjih nihanj. Tako je v primeru odkritih dejavnikov tveganja možno čimprejšnje ukrepanje. Običajno se najprej poskusi s spremembami vsakodnevnih navad – predvsem spremembami prehrane in količine gibanja. V skrajnih primerih pa pridejo v poštev tudi zdravila za uravnavanje krvnega tlaka.

Krvni tlak in težave pri mladih ljudeh

Za zanesljivost meritev krvnega tlaka je nujno natančno sledenje navodilom

Pomembno pa ni zgolj to, da se meritve krvnega tlaka izvajajo, ampak ima velik vpliv na natančnost rezultatov tudi to, kako se izvajajo. Neupoštevanje standardiziranih navodil namreč zmanjša zanesljivost meritev. V skladu s temi navodili bi morala oseba vsaj 5 minut pred merjenjem krvnega tlaka počivati v sedečem položaju, s podprtim hrbtom in s stopali na tleh. Obenem je treba pred meritvijo izprazniti mehur, saj lahko prenapolnjen mehur vpliva na končni rezultat. Med merjenjem krvnega tlaka ne smemo govoriti, manšeta pa mora ustrezati obsegu nadlakti. Načeloma je sicer bolj priporočljivo, da se krvni tlak meri na območju nadlakti kot na območju zapestja.

Preberite tudi: Hipertenzija: prepoznajte dejavnike tveganja za kronično povišan krvni tlak

Okužena s koronavirusom je v komi rodila zdravo deklico

0

Deklica Ava se je rodila v zelo nenavadnih in vse prej kot ugodnih okoliščinah. Njena mama Angela Primachenko, ki živi v Washingtonu, je namreč v 33. tednu nosečnosti izvedela, da je okužena z novim koronavirusom. Čeprav je potek bolezni covid-19 pri mlajših osebah redkeje povezan z zapleti kot v primeru okužb pri starejših, pa Angela Primachenko ni imela te sreče. Teden dni po potrditvi diagnoze je namreč postalo njeno stanje tako kritično, da je potrebovala pomoč respiratorja. Obenem pa so se zdravniki odločili, da bo potrebna tudi umetna koma. A deklica Ava ni mogla več čakati …

Dojenčica se je rodila brez znakov okužbe ali drugih zdravstvenih težav

Čeprav je do polne donošenosti manjkalo še nekaj tednov, je okužba 27-letne Angele Primachenko, ki sicer dela kot respiratorna terapevtka in za katero je bil to drugi otrok, načrtovani potek nosečnosti obrnila na glavo. Seveda se je še posebej zapletlo, ko je bila nujna umetna koma. Po oceni zdravnikov je imela tako deklica Ada najboljše možnosti, če bi bil čim prej izveden carski rez, medtem ko je bila njena mama še vedno v komi in sredi boja za preživetje. S pomočjo carskega reza je tako Ada že kmalu ugledala luč sveta, na srečo pa pri njej ni bilo mogoče opaziti nikakršnih težav z zdravjem oziroma znakov okužbe. Vendar pa je bila pot do prvega srečanja z mamo še dolga.

Šok, ko je po prebuditvi iz kome ugotovila, da je njen nosečniški trebuh izginil

Angela Primachenko se seveda ni zavedala, kaj se je dogajalo, ko je bila v komi. Ko so zdravniki sklenili, da je njeno stanje dovolj stabilno, da jo zbudijo, kar se je zgodilo 6. aprila, je bila tako izjemno presenečena, ko je ugotovila, da je njen nosečniški trebuh izginil. Seveda jo je medicinsko osebje hitro pomirilo in ji pojasnilo, kaj se je zgodilo. Pričakovano je želela čim prej videti svojo hčerkico, vendar pa je bilo zaradi možnosti prenosa virusa potrebno čakanje. Malo Ado sta lahko obiskala le Angelin mož Dave in njuna prva hčerka, 11-mesečna Emily. Sodobna tehnologija pa je Angeli omogočila, da svojo drugo hčerko vidi vsaj s pomočjo videoprenosa.

Čustveno prvo srečanje mlade mamice in njene drugorojenke

Potrpežljivost je bila na koncu vendarle poplačana. Tako je lahko Angela Primachenko 15. aprila, torej skoraj 10 dni po tem, ko se je zbudila iz kome, prvič vzela v naročje svojo drugorojenko. To je bilo mogoče šele po tem, ko so bili izvidi dveh zaporednih testiranj za covid-19 negativni. Kot si verjetno predstavljate, je bilo prvo srečanje med mamo in dojenčico zelo čustveno. Nekaj fotografij, ki so nastale ob tej priložnosti, je Angela Primachenko kasneje delila tudi na družbenih omrežjih in se ob tem zahvalila celotni ekipi zdravstvenega oseba, ki se je v zahtevnih razmerah požrtvovalno borilo za njeno življenje in življenje njene hčerke.

»Počutim se kot čudež na dveh nogah«

Mlada mamica naj bi imela ogromno srečo, saj je uspešno okrevala, brez znakov posledic. Vendar pa je še nekaj dni pred rojstvom male Ave kazalo zelo slabo. Tako zdravniki takrat niso bili prepričani, ali bo Angela Primachenko sploh preživela. A na koncu se je zgodba kljub slabim možnostim, zaradi česar je Angelina družina preživela nekaj izredno stresnih dni, srečno iztekla. Nič čudnega, torej, da naj bi Angela Primachenko medijem povedala, da se počuti kot čudež na dveh nogah.

Bitja z dvema obrazoma: kaj je razlog za ta nenavaden pojav?

Fotografije in videoposnetki prikupnih mačk so zagotovo eno najbolj priljubljenih »gradiv« med uporabniki spleta. Tako ste se najverjetneje tudi sami že zalotili pred tem, da ste porabili kar nekaj časa za navduševanje nad ljubkostjo, igrivostjo, pogosto pa tudi samovoljnostjo teh štirinožnih bitij. Mačke torej že same po sebi pritegnejo ogromno pozornosti, vendar pa velja to še posebej za t. i. mačke himere. Gre za bitja z zelo posebnimi značilnostmi, ki se navzven kažejo v obliki pojavov, kot je na primer dvobarvni obraz. Kaj se skriva za to nenavadno igro narave?

Dve zigoti, ki se združita in razvijeta v en sam organizem

Sprva marsikdo pomisli, da gre za fotomontažo ali kaj podobnega. Vendar pa so »himere« popolnoma naraven pojav. V genetiki gre za izraz za organizem, ki je sestavljen iz genetsko različnega materiala. Tako se zarodki razvijejo iz različnih zigot, ki se združijo v zgodnji fazi razvoja. Pri tem ne pride do popolnega spoja, ampak celice ohranijo svoje unikatne genetske značilnosti. Posledica tega je kombinacija dveh zelo različnih tkiv, ki se pogosto razlikujejo po barvi. Tako imajo lahko na primer mačke kožuh, ki je obenem rjav in črn (možne so seveda še mnoge druge barvne kombinacije). Do podobnih, navidezno nezdružljivih kombinacij pa lahko pride denimo tudi pri barvi oči in drugih karakteristikah, ki so opazne že na prvi pogled.

Sam svoj dvojček: kako pogost je v resnici ta pojav?

Čeprav so postale po zaslugi spleta širši javnosti znane predvsem mačke himere, pa gre za pojav, ki ni omejen zgolj na to živalsko vrsto. Teoretično gre za nekaj, kar se lahko zgodi pri praktično kateri koli vrsti, vključno s človeško. To naj bi bil sicer izredno redek pojav. Glede na trenutne podatke naj bi na primer obstajalo zgolj 100 ljudi, pri katerih je bil ta pojav potrjen. Možno je sicer, da nekateri ljudje nikoli ne odkrijejo svoje »dvojne narave«. Ni namreč nujno, da se spoj genetskega materiala »na površini« izrazi kot zelo očitno prepletanje različnih značilnosti.

Gre torej za ljudi, ki so se razvili iz dveh zigot oziroma oplojenih jajčec, nastalih iz štirih različnih spolnih celic. V »običajnih okoliščinah« bi šlo torej za dvojajčna dvojčka. Vendar pa se zaradi neznanih razlogov zigoti oziroma zarodka v maternici ne razvijata ločeno, ampak se združita – in razvijeta v en sam plod. Tako gre za osebe, za katere bi bilo mogoče reči, da so pravzaprav sami svoji lastni dvojčki. Kot rečeno, se domneva, da marsikdo niti ne odkrije te nenavadne zgodbe o svojem nastanku. A ker postajajo genetska testiranja zaradi različnih razlogov v zadnjih letih vse pogostejša, je mogoče pričakovati, da bodo pogostejša tudi odkritja tovrstnega dvojnega DNK-zapisa. Pri »ljudeh himerah« je bilo sicer to odkritje običajno povezano s specifičnimi zdravstvenimi težavami – ali pa na primer z ugotovitvijo, da gre za osebe z »mešano krvno skupino«.

Himera kot pošast iz grške mitologije 

Večina bi se verjetno strinjala, da so mačke himere izjemno ljubke in da gre za svojevrsten odraz nepredvidljivosti in mogočnosti narave. Vendar pa v preteklosti ta izraz ni bil povezan s posebej pozitivnimi konotacijami. Himera je bila namreč v skladu z grško mitologijo nekakšna pošast, ki je bila sestavljena iz delov telesa pripadnikov različnih živalskih vrst – njen rep je bil zmajski, trup kozji, glava pa levja. Čeprav se v genetiki torej uporablja izraz, ki izvira iz grške mitologije, pa je današnji odnos do tovrstne »dvojnosti« osnovan na precej natančnejšem znanstvenem razumevanju genetskega ozadja.

Prenova doma praktično brez stroškov

Imate občutek, da bi vaše stanovanje potrebovalo osvežitev? Ko govorimo o prenovi, imamo običajno v mislih zamenjavo notranje opreme, talnih oblog, oken in podobne večje posege, ki so lahko seveda povezani s precejšnjimi stroški. Vendar pa lahko opazno osvežite podobo svojega stanovanja že z navidezno zelo drobnimi spremembami, ki so relativno poceni ali celo povsem brez stroškov. V nadaljevanju vas čaka nekaj idej, kako se lotiti tega projekta.

Spremenite razporeditev pohištva

Čeprav ostanejo vsi kosi identični, bo prostor videti kot nov, če boste spremenili postavitev pohištva. Tako je vsekakor smiselno, da občasno pohištvo razporedite malce drugače in ga prilagodite svojim trenutnim navadam. Posledično bo občutek naveličanosti ob pogledu na staro opremo hitro izginil, prostor pa se bo napolnil s svežo energijo, kar bo zagotovo spodbudilo tudi vašo kreativnost.

Zamenjajte ročaje na kuhinjskih omaricah

Vam finance trenutno ne dopuščajo, da bi si privoščili novo kuhinjo, vendar niste zadovoljni s tem, kako je videti trenutna oprema? Svetujemo vam, da poskušate eksperimentirati z menjavo ali dodajanjem zanimivih ročajev. Gre za elemente, ki jih je mogoče kupiti po precej ugodni ceni in ki dokazujejo, da imajo detajli še kako pomemben vpliv na celoto. Premišljeno izbrani ročaji lahko namreč v hipu poživijo kuhinjo, nad katero ste morda že popolnoma obupali.

Menjava rocajev predala

Znebite se nepotrebne krame

Pogosto je celo bolj od tega, kaj vnesete v stanovanje, pomembno to, česa se znebite. Tudi najnovejša, najmodernejša oprema namreč ne pomeni kaj dosti, če so prostori popolnoma natrpani z neuporabnimi predmeti. Nujni del prenove stanovanja bi moralo biti tako vsekakor temeljito pospravljanje, med katerim se znebite vse odvečne krame.

Napolnite prostore z zelenimi rastlinami

Čeprav je lahko marsičesa v naših stanovanjih hitro preveč, pa so mnogi prepričani, da to ne velja za zelene rastline, s katerimi je težko pretiravati. Eden najboljših načinov za osvežitev podobe stanovanja so tako zagotovo zanimive sobne rastline, ki bodo poskrbele tudi za to, da bo zrak v prostorih čistejši oziroma bolj zdrav.

Poigrajte se z barvami

Dodajanje barv ne pomeni nujno tega, da se morate lotiti pleskanja celotnega stanovanja. Spremenite lahko morda zgolj barvo posameznih sten, dodate barvni okvir okoli oken ali vtičnic in stikal ipd. Pri osvežitvi stanovanja pa vam lahko pomaga tudi barvanje starih kosov pohištva.

Stekleni kozarci z začimbami

Živila in začimbe pretresite v steklene kozarce

V marsikaterem stanovanju je prav kuhinja eden najbolj kaotičnih prostorov. Če boste poskrbeli za to, da bodo živila shranjena bolj pregledno in urejeno, bo to zagotovo pripomoglo k prijetnejšemu počutju. Tudi v tem primeru to ne pomeni nujno posebnih stroškov. Živila lahko iz originalne embalaže pretresete kar v steklene kozarce s pokrovčkom, s katerih ste odstranili nalepke. Podobno velja tudi za začimbe.

Poskrbite za dodatno svetlobo

Mnogi kotički v stanovanjih ostajajo zanemarjeni zaradi dejstva, da svetloba tam ni najboljša. Več svetlobe tako običajno pomeni tudi boljšo izkoriščenost prostora. Če boste na primer ob fotelj dodali stoječo svetilko, lahko s tem ustvarite zelo prijeten bralni kotiček. Seveda pa svetila niso samo praktična, ampak so lahko že sama po sebi zanimiv dekorativni element. V tem primeru boste sicer morali odšteti nekaj denarja, a glede na učinek, ki ga ima dodajanje svetlobe, gre še vedno za eno najugodnejših metod za osvežitev stanovanja. Še preden se odločite za nakup, pa je seveda smiselno preveriti, ali se morda na vašem podstrešju ali v kleti ne skriva kakšna svetilka, na katero ste že popolnoma pozabili.

Bomo zaradi podnebnih sprememb ostali brez banan in kave?

Določene vrste živil, ki jih dojemamo kot samoumevne, naj bi bile zaradi podnebnih sprememb močno ogrožene. Četudi morda ne bo prišlo do njihovega popolnega izginotja, pa se lahko zgodi, da se močno spremenita njihov okus in hranilna sestava. Seveda pa obstaja tudi možnost za to, da bodo določena živila, ki jih je mogoče danes kupiti praktično za vsakim vogalom, v prihodnje precej manj dostopna, njihova cena pa se bo močno dvignila. To se sicer najverjetneje ne bo zgodilo čez noč, vendar pa strokovnjaki menijo, da se moramo pripraviti tudi na najbolj črne scenarije. Med živila, ki bi bila lahko še posebej ogrožena, med drugim sodijo tudi banane in kava …

Kavovce med drugim ogrožajo škodljivci in zmanjševanje raznolikosti sort

Zaradi naraščanja temperature in povečevanja zračne vlage naj bi bilo gojenje kavovcev – rastline, katere zrna se uporabljajo za pridobivanje kave – močno oteženo. Tudi na nekaterih višje ležečih območjih, kjer se doslej tovrstne težave niso pojavljale, rastlino napadajo glive in drugi škodljivci. Ena izmed možnih posledic globalnega segrevanja naj bi bila tako sprememba tipičnih območij za gojenje kavovcev. Trenutno je to rastlina, ki uspeva predvsem v okolici Ekvatorja, kar pomeni predvsem v Južni Ameriki in v Afriki. Postopoma pa bi lahko torej dobil  t. i. kavni pas drugačno podobo, kar bi pomenilo, da bi se začelo množično gojenje kavovcev v državah, za katere ta dejavnost trenutno ni tipična. Vendar pa bi se lahko seveda tudi v teh državah postopoma pojavile podobne težave, povezane s podnebjem.

Vzgoja kavovcev

Dodatna težava, ki ogroža prihodnost kave, je dejstvo, da kar 60 odstotkom divjih sort kavovca grozi izumrtje. To je posledica poviševanja povprečne temperature zraka, suše in neposrednih človeških posegov. Trenutno je sicer večina kave, ki jo uživamo, pridobljena zgolj iz dveh sort, in sicer gre za t. i. arabico in robusto. Vendar pa je zanašanje na tako omejen vir zelo tvegano. Običajno so namreč divje sorte precej bolj odporne na neugodne vplive in prilagodljive. Vse manjša raznolikost je tako eden izmed dejavnikov, ki lahko resno ogrozijo prihodnost kave.

Panamska bolezen – ena največjih nevarnosti za prihodnost banan

Podobna usoda kot kavovcem pa grozi tudi bananam oziroma bananovcem. Tudi v tem primeru predstavljajo eno najresnejših nevarnosti škodljivci, še posebej agresivna vrsta gliv, imenovana Fusarium oxysporum. Gre za glivo, ki lahko povzroči t. i. panamsko bolezen oziroma TR4. Posledica te bolezni pa je lahko naglo odmiranje bananovcev, ki ga je mogoče opazovati v mnogih afriških in azijskih državah, v Avstraliji in v Južni Ameriki. Zaradi naglega širjenja panamske bolezni med bananovci je bilo lani v Kolumbiji razglašeno celo izredno stanje. Čeprav so torej dovolj visoke temperature po eni strani nujni za uspevanje banan, pa po drugi strani prav hitro naraščanje temperatur povečuje možnosti za napade škodljivcev in s tem povezane bolezni.

Bananovec

Obenem pa bi lahko tudi prihodnost banan dodatno ogrozilo pomanjkanje raznolikosti oziroma zanašanje na omejen nabor sort, ki je tu še precej bolj drastično kot pri kavi. Gojenje bananovcev je namreč osredotočeno na praktično eno samo sorto, in sicer sorto cavendish. Tako kar 99,9 odstotka banan, ki jih uživamo, pripada omenjeni sorti. Pomanjkanje raznolikosti pa seveda pomeni povečano dovzetnost za bolezni. Situacija je še posebej zaskrbljujoča zaradi dejstva, da se je nekaj podobnega sredi prejšnjega stoletja že zgodilo s takrat izjemno priljubljeno in razširjeno sorto, imenovano gros michel. Takrat je namreč zgodnja različica panamske bolezni povzročila, da je ta sorta praktično povsem izginila.

Povej mi, s kom se družiš na spletu … in povem ti, kaj ješ!

Družbena omrežja so postala nekakšna vzporedna realnost, v kateri preživimo ogromno časa. To ima seveda tako določene prednosti kot slabosti. Ob začetku širjenja novega koronavirusa se je na primer izkazalo, da so lahko družbena omrežja pomembno orodje za ohranjanje medčloveških povezav v trenutkih, ko fizična bližina ni mogoča. Po drugi strani pa imajo lahko seveda tovrstna omrežja tudi temne plati. Pogosto vplivajo na naše vsakodnevne navade bolj, kot bi si želeli priznati – oziroma bolj, kot se sploh zavedamo. Eno izmed področij, na katerem se vse bolj opaža vpliv družbenih omrežij, so zagotovo tudi naše prehranjevalne navade. Rek »povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si« bi tako lahko nadomestili tudi s »povej mi, s kom se družiš na spletu, in povem ti, kaj ješ« …

Obvezna fotografija pred obrokom

Za to, da bi lahko družbena omrežja vplivala na naše prehranjevalne navade, so seveda najprej potrebne fotografije jedi. Prav fotografiranje obrokov, preden jih zaužijejo, je postalo ena najbolj priljubljenih »prostočasnih dejavnosti« mnogih ljudi. Še posebej milenijci naj bi se težko uprli skušnjavi, da velik delež hrane poslikajo in nato objavijo na družbenih omrežjih. Glede na izsledke raziskave, ki so jo leta 2017 izvedli pri podjetju Maru/Matchbox, naj bi v povprečju kar 69 odstotkov milenijcev fotografiralo svojo hrano, preden naredijo prvi grižljaj. 

Fotografiranje hrane

Pogosta izpostavljenost fotografijam zdravih živil poveča željo po teh živilih

Zanimive ugotovitve, povezane z vplivom družbenih omrežij na naše prehranjevalne navade, pa prinaša tudi raziskava, ki so jo pred nedavnim izvedli na univerzi v Astonu. Ekipa raziskovalcev, ki jo je vodil dr. Jason Thomas, je ugotovila, da imajo družbena omrežja vsekakor vpliv na to, kako oziroma kaj jemo. Šlo je sicer za manjšo raziskavo, v kateri je sodelovalo nekaj manj kot 400 študentov. Izkazalo se je, da fotografije zdravih živil, ki jih objavljajo prijatelji na družbenih omrežjih, vzbudijo željo po tem, da bi tudi sami posegli po tovrstnih živilih. A ne le to. Pogosto se zgodi, da hočemo svoje (spletne) prijatelje prekositi in zaužiti še več zdrave hrane kot oni.

Objave fotografij nezdravih jedi kot »dovoljenje«, da si lahko tudi sami privoščimo

Dober vzgled torej vleče, vendar pa velja žal tudi nasprotno. Omenjena raziskava z univerze v Astonu je namreč razkrila, da na naše prehranjevalne navade v veliki meri vplivajo tudi fotografije nezdrave hrane, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih. Zaradi fotografij ocvrte oziroma zelo mastne hrane, slaščic ipd. si mnogi privoščijo mnogo več tovrstnih jedi, kot bi si jih sicer. Tudi v tem primeru velja podoben princip – ne le da si privoščimo približno toliko, kot so si naši prijatelji, ampak radi naredimo korak dlje. Tovrstne fotografije nam tako ponujajo nekakšno dovoljenje za to, da si damo duška, saj se tolažimo s tem, da ljudje okoli nas počnejo podobno.

Poskušajte se izogniti fotografijam, ki bi vas lahko spravile v skušnjavo

Ugotovitve o tem, kako močno je tisto, kar se znajde na našem krožniku, odvisno od tega, čemu smo vsakodnevno izpostavljeni na družbenih omrežjih, so lahko seveda zelo koristne za tiste, ki poskušate jesti bolj zdravo. Če so vaša družbena omrežja polna fotografij vse prej kot zdrave, visokokalorične hrane, je pametno, da poskrbite, da boste v prihodnje čim redkeje izpostavljeni takšnim fotografijam. Seveda se tovrstnim fotografijam ni mogoče popolnoma izogniti, a že to, da jih ne vidite tako pogosto, vam bo pomagalo, da se lažje uprete skušnjavi. Po drugi strani pa so lahko spletni prijatelji, ki redno objavljajo fotografije zdravih jedi, motivacija za to, da postane tudi vaš jedilnik bolj zdravju prijazen.

Razdražena koža zaradi zaščitnih mask? Tako si lahko pomagate …

Zaščitne maske so postale del našega vsakdana. Uporabljamo jih med nakupovanjem in drugimi opravki, številni pa morajo maske nositi tudi med delovnikom. Predvsem pri slednjih lahko pride zaradi dolgotrajnejše nošnje maske do razdraženja kože na obrazu. Kako si pomagati pri tovrstnih težavah? Seveda ni smiselno, da bi zaradi razdražene kože opustili uporabo mask v situacijah, ko bi lahko to pomenilo povečano tveganje za vaše zdravje in zdravje tistih okoli vas. V nadaljevanju boste zato našli nekaj koristnih napotkov, kako kljub pogosti uporabi zaščitnih mask preprečiti ali vsaj omiliti težave z razdraženo kožo.

Otiščanci in podobne posledice trenja med kožo in masko

Prva oblika razdražene kože zaradi zaščitnih mask je posledica trenja, ki nastaja med materialom in kožo. To lahko deloma omilite s tem, da poskrbite, da maska, ki jo uporabljate, ni pretesna. Obenem pa se pred uporabo prepričajte, da so deli, ki se stikajo s kožo, izdelani iz mehkih materialov.

Zaščitna maska za obraz otišanci

Trenja in s tem razdražene kože sicer na žalost ni mogoče popolnoma preprečiti, še posebej v primeru dolgotrajnejše nošnje mask. Tu pride tako v poštev predvsem ustrezna naknadna nega otiščancev, ki omogoči čim hitrejše celjenje kože.  Svetujemo, da po tem, ko masko snamete, kožo najprej očistite, nato pa nanesete nekoliko debelejšo plast negovalnega mazila. Pri tem seveda posvetite posebno pozornost območjem, kjer je koža najbolj razdražena (običajno so to predeli okoli roba maske).

Še posebej priporočljiva so mazila, ki vsebujejo določene sestavine. Ena takšnih je na primer aloe vera, ki kožo izdatno navlaži, obenem pa deluje protivnetno in pomirjajoče. Dobra izbira so tudi negovalni izdelki, ki vsebujejo koloidni oves, ki ima prav tako zelo pomirjajoč vpliv na kožo. Podobno pa velja tudi za ceramide – naravne maščobne kisline, ki so izjemno pomembne za zdravje kože.

Imate zaradi maske težave z mozoljčki?

Pogosta uporaba zaščitnih mask pa lahko privede še do ene vrste težav z razdraženo kožo, in sicer do aknaste kože oziroma mozoljčkov. Ti so sicer lahko povezani z najrazličnejšimi vzroki, pri čemer imata zelo pomembno vlogo stres in vaša prehrana. Vendar pa lahko maska situacijo še poslabša, saj ustvari vlažno, toplo okolje, ki onemogoča koži, da zares diha. Običajno to privede do povečanega izločanja maščob. Če temu dodamo še znoj in bakterije, gre za kombinacijo, ki je kot nalašč za čezmerno nastajanje mozoljčkov. Koža lahko postane močno razdražena in vneta. Poleg tega pa maske pokrivajo precejšen del tistega območja, kjer se mozoljčki še posebej radi pojavijo (nos, brada …). Ljudje, katerih koža je že v osnovi nekoliko bolj mastna in nagnjena k mozoljčkom oziroma aknam, imajo lahko tako zaradi maske še več težav kot običajno. Na srečo pa lahko tudi tovrstne težave uspešno omilite.

Priporočamo vam, da pred uporabo maske očistite kožo na obrazu. Podobno pa storite tudi po koncu nošnje. Pri tem lahko na primer uporabite čistilno sredstvo, ki vsebuje salicilno kislino. Ta prodre v pore in jih nežno očisti ter pomaga pri odstranjevanju presežka maščob, ki lahko sicer hitro privede do mozoljčkov.

Pri izbiri vlažilnih krem, serumov ipd. dajte prednost tistim, ki vsebujejo t. i. nekomedogene sestavine – torej takšne, ki ne povzročajo nastajanje mozoljev in aken. Obenem je zelo priporočljivo, da pod masko ne uporabljate ličil oz. pudra. Ker koža zaradi zaščitne maske že tako težko diha, namreč ne želite, da bi bilo to še dodatno oteženo. Debela plast pudra pa povzroči prav to. Če se boste vsaj za nekaj časa odpovedali ličilom, boste imeli tako zagotovo precej manj težav z nadležnimi mozoljčki.

Preberite tudi: Znebite se otiščancev s pomočjo kisa in čebule!

Skrivnosten pojav: zakaj ima toliko žensk pego tik nad levim zapestjem?

Začelo se je z objavo na Twitterju. Aaryn Whitley je delila fotografijo svojega zapestja in še nekaj fotografij zapestij svojih prijateljic. Objava se na prvi pogled ne zdi nič posebnega. Vendar pa je internet praktično v hipu ponorel. Tako so začele družbena omrežja preplavljati fotografije zapestij številnih žensk. Kaj se je zgodilo? Razlog se skriva v skrivnostni pegi, ki jo imate morda tudi sami …

Pripis, ki je spremljal fotografije, sprožil pravi val osuplosti

Aaryn Whitley seveda ni delila zgolj fotografij, ampak je bil pomemben predvsem pripis. Trdila je namreč, da naj bi imela vsaka ženska (oziroma vsaj večina žensk) tik nad levim zapestjem drobno pego. Fotografije so bile torej uporabljene zgolj kot »slikovni dokaz«. Mnoge ženske, ki so naletele na to objavo, so bile popolnoma osuple, ko so ugotovile, da imajo tudi same pego na praktično identičnem mestu. S tem se je sprožila serija objav in ugibanj o tem, kaj bi bil lahko razlog za ta skrivnostni pojav.

Skrivnostna pega na zapestju

Zakaj je pega pri ženskah tako pogosta prav na tem mestu?

Čeprav naj bi bila razporeditev drobnih pegic in različnih znamenj po našem telesu precej naključna in povsem unikatna, število fotografij priča o tem, da to morda ne drži popolnoma. Kljub mnogim ugibanjem sicer še ni prave razlage za fenomen pege nad levim zapestjem pri ženskah. V skladu z eno izmed hipotez naj bi bila pega prav na tem območju, torej nad levim zapestjem, približno na sredini, posledica tega, da ta del telesa običajno ni zaščiten pred soncem. Pege se namreč pogosto pojavijo kot posledica daljše izpostavljenosti kože sončnim žarkom, pri čemer se poveča tvorba melanina. Pojavilo se je sicer tudi nekaj žensk, ki »odstopajo od norme« – na njihovem zapestju torej ni mogoče opaziti skrivnostne pege –  a to je bilo hitro razloženo kot izjema, ki potrjuje pravilo.

Nekaj osnovnih informacij o nastajanju peg

Zanesljive razlage o pegi nad levim zapestjem torej še ni, vendar pa je pojavljanje peg nasploh po drugi strani precej dobro raziskano. Kot omenjeno, se pege večkrat pojavljajo na mestih, kjer je bila koža dlje časa v stiku s sončno svetlobo. Tako imamo praktično vsi po telesu vsaj nekaj peg. Poleg tega pa so pege pri nekaterih tudi genetsko pogojene, kar je povezano predvsem z genom, imenovanim MC1R. Pri tem gre za gen, ki lahko vpliva različno. Pri nekaterih ljudeh spodbudi tvorbo t. i. feomelanina, posledica tega so svetli ali rdeči lasje ter svetlejša koža, ki je bolj občutljiva na ultravijolične žarke. Kadar gen MC1R povzroči nastajanje feomelanina, obstaja tudi večja verjetnost za večje število peg.

So lahko pege nevarne?

Pege seveda same po sebi niso nevarne. Vendar pa obstaja pri ljudeh, ki so že genetsko bolj nagnjeni k pegam, povečano tveganje za kožnega raka. Tako je potrebna posebna pazljivost pri izpostavljanju sončnim žarkom oziroma dosledna uporaba ustrezne zaščite. Če je vaša koža gosto posejana s pegami, pa morate seveda skrbeti tudi za redno pregledovanje, med katerim bodite pozorni na morebitna nova znamenja. Problematična so lahko predvsem asimetrična znamenja, ki so nejasno zamejena, izbočena in neenakomerne barve. Še posebej nevarno pa je seveda, če se znamenje širi. Paziti morate tudi na to, da ne boste potencialno nevarnega znamenja zamenjali za nedolžno pego. Pri tem je smiselno upoštevati, da so pege običajno zelo drobne, kot bi jih narisali s svinčnikom.

Morda vas zanima tudi: Preštejte črte na zapestju … Koliko jih imate? Preverite, kaj pomenijo!

Ko ima leto le 12 tednov: priljubljena metoda za doseganje zastavljenih ciljev

Ob začetku leta pogosto načrtujemo, kaj vse želimo doseči v letu, ki je pred nami. A ker je leto precej dolgo, se hitro zgodi, da pozabimo na svoje načrte – ali pa se nam zdi, da imamo zanje še dovolj časa, zato stalno odlagamo tisto, kar bi morali narediti. Prav to je bil eden glavnih razlogov, zaradi katerih se je Brian P. Moran odločil izdati knjigo, naslovljeno 12-tedensko leto. Knjiga je hitro postala uspešnica, pristop, ki je predstavljen v njej, pa je mnogim pomagal pri tem, da so začeli končno uresničevati svoje cilje.

Manj zavlačevanja – večja osredotočenost

Osnovna ideja je zelo preprosta. Namesto da delate načrte za posamezno leto, raje izberite krajše časovno obdobje, torej prihodnjih 12 tednov. Ker boste vedeli, da imate na razpolago precej manj časa za to, da uresničite, kar ste si zamislili, boste imeli tudi manj težav z zavlačevanjem in prelaganjem aktivnosti. Obenem pa boste energijo usmerjali v tisto, kar je zares najpomembnejše za doseganje določenih ciljev, namesto da bi jo zapravljali za manj pomembne naloge ali celo takšne, ki sploh niso nujne. Cilj je torej ta, da dodobra izkoristite vsak trenutek, ki vam je na voljo.

Koledar leto 12 tednov

Poiščite svoj »zakaj«

Brian P. Moran v svoji knjigi seveda poda dodatne napotke, kako se lotiti tega projekta. Za začetek je nujno, da dobro razmislite o tem, zakaj vam je sploh pomembno, da dosežete določen cilj. Pri tem imejte v mislih tako kratkoročne kot dolgoročne učinke. Zelo priporočljivo je, da razloge, zaradi katerih počnete to, kar počnete, tudi zapišete. Ko vam bo primanjkovalo motivacije, se lahko tako nenehno vračate k tem razlogom, ki vas bodo gnali dalje.

Cilji naj bodo realistični in merljivi

Pazljivi bodite tudi pri oblikovanju svojih ciljev. V mislih imejte, da 12 tednov mine precej hitro, zato naj bodo cilji realistični. Pozabite na tisto, kar bi bilo »dobro narediti«, ampak se osredotočite na to, kaj je realno izvedljivo. Tako se boste izognili razočaranju ob neuspehu, zaradi katerega bi morda povsem obupali. Hkrati je pomembno, da so cilji čim bolj natančno opredeljeni – po možnosti takšni, pri katerih je napredek merljiv. Razmislite pa tudi o tem, ali je posamezni kratkoročni cilj zares smiseln glede na vaše dolgoročne načrte. Tu se torej vračajte k tistemu seznamu razlogov, ki ste ga pripravili na začetku.

Pripravite natančen načrt aktivnosti

Za doseganje posameznih ciljev je običajno potrebnih kar nekaj korakov. Glede na cilje, ki jih želite doseči v naslednjih 12 tednih, pripravite načrt vseh opravil, za katere bo treba poskrbeti – najbolje po posameznih tednih ali celo dneh. Določite čas, ki ga boste lahko namenili izključno ukvarjanju s temi projekti, brez kakršnih koli motenj. Čim bolj natančen načrt oziroma urnik prepreči omahovanje in zapravljanje časa z razmišljanjem, kaj bi bil najbolj smiseln naslednji korak.

Vseskozi preverjajte, ali ste na pravi poti

Ne pozabite rezervirati časa za evalvacijo tega, kako uspešni ste pri približevanju svojemu cilju. Prav to naj bi bila namreč ena najpogostejših napak tistih, ki se odločijo, da preizkusijo »12-tedensko leto«. Če ne boste redno spremljali svojega napredka, kar običajno pomeni tudi uvajanje manjših popravkov, se vam lahko hitro zgodi, da zaidete s poti. Najbolje je, da si čas za evalvacijo vzamete vsak teden.

Poiščite nekoga, ki se vam bo pridružil

V primeru, da je to mogoče, je zelo priporočljivo, da se »12-tedenskega leta« lotite v dvoje ali celo v manjši skupini – npr. s prijatelji ali morda s skupino virtualnih znancev. Tako boste lahko drug drugega spodbujali med potjo do cilja. Čeprav bodo morda vaši cilji precej različni, je bistveno predvsem to, da se medsebojno motivirate in »bdite« drug nad drugim. Posledično bodo možnosti za to, da preprosto opustite svoje načrte, precej manjše.