Prijava
Fotografije in videoposnetki prikupnih mačk so zagotovo eno najbolj priljubljenih »gradiv« med uporabniki spleta. Tako ste se najverjetneje tudi sami že zalotili pred tem, da ste porabili kar nekaj časa za navduševanje nad ljubkostjo, igrivostjo, pogosto pa tudi samovoljnostjo teh štirinožnih bitij. Mačke torej že same po sebi pritegnejo ogromno pozornosti, vendar pa velja to še posebej za t. i. mačke himere. Gre za bitja z zelo posebnimi značilnostmi, ki se navzven kažejo v obliki pojavov, kot je na primer dvobarvni obraz. Kaj se skriva za to nenavadno igro narave?
Dve zigoti, ki se združita in razvijeta v en sam organizem
Sprva marsikdo pomisli, da gre za fotomontažo ali kaj podobnega. Vendar pa so »himere« popolnoma naraven pojav. V genetiki gre za izraz za organizem, ki je sestavljen iz genetsko različnega materiala. Tako se zarodki razvijejo iz različnih zigot, ki se združijo v zgodnji fazi razvoja. Pri tem ne pride do popolnega spoja, ampak celice ohranijo svoje unikatne genetske značilnosti. Posledica tega je kombinacija dveh zelo različnih tkiv, ki se pogosto razlikujejo po barvi. Tako imajo lahko na primer mačke kožuh, ki je obenem rjav in črn (možne so seveda še mnoge druge barvne kombinacije). Do podobnih, navidezno nezdružljivih kombinacij pa lahko pride denimo tudi pri barvi oči in drugih karakteristikah, ki so opazne že na prvi pogled.
Sam svoj dvojček: kako pogost je v resnici ta pojav?
Čeprav so postale po zaslugi spleta širši javnosti znane predvsem mačke himere, pa gre za pojav, ki ni omejen zgolj na to živalsko vrsto. Teoretično gre za nekaj, kar se lahko zgodi pri praktično kateri koli vrsti, vključno s človeško. To naj bi bil sicer izredno redek pojav. Glede na trenutne podatke naj bi na primer obstajalo zgolj 100 ljudi, pri katerih je bil ta pojav potrjen. Možno je sicer, da nekateri ljudje nikoli ne odkrijejo svoje »dvojne narave«. Ni namreč nujno, da se spoj genetskega materiala »na površini« izrazi kot zelo očitno prepletanje različnih značilnosti.
Gre torej za ljudi, ki so se razvili iz dveh zigot oziroma oplojenih jajčec, nastalih iz štirih različnih spolnih celic. V »običajnih okoliščinah« bi šlo torej za dvojajčna dvojčka. Vendar pa se zaradi neznanih razlogov zigoti oziroma zarodka v maternici ne razvijata ločeno, ampak se združita – in razvijeta v en sam plod. Tako gre za osebe, za katere bi bilo mogoče reči, da so pravzaprav sami svoji lastni dvojčki. Kot rečeno, se domneva, da marsikdo niti ne odkrije te nenavadne zgodbe o svojem nastanku. A ker postajajo genetska testiranja zaradi različnih razlogov v zadnjih letih vse pogostejša, je mogoče pričakovati, da bodo pogostejša tudi odkritja tovrstnega dvojnega DNK-zapisa. Pri »ljudeh himerah« je bilo sicer to odkritje običajno povezano s specifičnimi zdravstvenimi težavami – ali pa na primer z ugotovitvijo, da gre za osebe z »mešano krvno skupino«.
Himera kot pošast iz grške mitologije
Večina bi se verjetno strinjala, da so mačke himere izjemno ljubke in da gre za svojevrsten odraz nepredvidljivosti in mogočnosti narave. Vendar pa v preteklosti ta izraz ni bil povezan s posebej pozitivnimi konotacijami. Himera je bila namreč v skladu z grško mitologijo nekakšna pošast, ki je bila sestavljena iz delov telesa pripadnikov različnih živalskih vrst – njen rep je bil zmajski, trup kozji, glava pa levja. Čeprav se v genetiki torej uporablja izraz, ki izvira iz grške mitologije, pa je današnji odnos do tovrstne »dvojnosti« osnovan na precej natančnejšem znanstvenem razumevanju genetskega ozadja.
