Pri izbiranju imen za novorojenčke se starši odločajo za različne pristope. Za nekatere je pomembno predvsem to, kako posamezno ime zveni. Drugi želijo z izbiro počastiti prednike. Spet tretji pa skušajo z izbiro ujeti tudi specifičen duh časa. Slednje je zagotovo odlično uspelo indijskima staršema, ki sta se 27. marca letos razveselila dvojčkov, deklice in dečka. Starša sta se namreč odločila, da kot ime uporabita zagotovo najpogosteje uporabljeni besedi v zadnjih tednih – Covid in Corona.
Imeni kot opomnik na preizkušnje, ki so spremljale porod
Marsikomu se zdi izbira imen, ki imate vse prej kot pozitivne konotacije, nenavadna ali celo popolnoma neprimerna in sporna. Vendar pa novopečena starša, Preeti in Vinay Verma, pojasnjujeta, da pri izbiri ni šlo preprosto za iskanje pozornosti ali željo po tem, da bi šokirala ljudi okoli sebe. Za to, da svojima otrokoma nadeneta imeni Covid in Corona, naj bi se odločila v želji, da bi imeni ohranili spomin na kar nekaj težkih preizkušenj, ki so spremljale sam porod – predvsem pa spomin na to, da se je na koncu vse srečno izšlo …
Pot do porodnišnice je bila vse prej kot enostavna
Čakanje na porod v pozni nosečnosti je lahko že samo po sebi precej stresno. Številne skrbi, povezane s porodom, se lahko zagotovo še zaostrijo, če nosečnica pričakuje več kot enega otroka. A vse to se zdi vendarle povsem neprimerljivo z dodatnim stresom, ki ga prinese čakanje na porod sredi pandemije, ko številne možnosti, ki so se še pred nedavnim zdele skorajda samoumevne, praktično čez noč ne obstajajo več. Prav to je bila situacija, v kateri se je marca letos znašla 27-letna Preeti Verma, ki s svojim možem živi v indijskem mestu Raipur. Vsi njuni sorodniki živijo predaleč, da bi lahko paru, ki se je pripravljal na sprejem kar dveh novih družinskih članov, priskočili na pomoč.
Povezave so bile seveda še dodatno otežene zaradi dogajanja, povezanega z novim koronavirusom oziroma s pandemijo. Zgolj tri dni pred porodom, torej 24. marca, so namreč začeli v Indiji veljati strogi ukrepi glede socialne izolacije, zato so bila daljša potovanja praktično neizvedljiva, četudi znotraj države. Par naj bi imel zaradi izrednih razmer kar nekaj težav že s samo potjo do porodnišnice. Po kar nekaj zahtevnih preizkušnjah in zapletih je pozno ponoči Preeti Verma le prišla v porodnišnico, kjer je nato na srečo rodila zdrava dvojčka. Nato pa je prišel čas, da ju z možem poimenujeta …
Poziv k temu, naj strah in paniko nadomestijo premišljeni ukrepi
Imeni Corona in Covid naj bi sicer predlagalo kar zdravstveno osebje v porodnišnici, kjer sta bila dvojčka rojena, vendar pa ni popolnoma jasno, ali so mislili resno ali pa je šlo morda le za šalo. A ne glede na to, kakšen je bil motiv, sta se Preeti in Vinay Verma nad idejo hitro navdušila. Ko so njuni prijatelji in sorodniki kasneje izvedeli za imeni, so bili večinoma zgroženi. Tako so pritiskali na mladi par in ju poskušali prepričati, da si premislita. Vendar pa sta ponosna starša dvojčkov odločena, da ohranita izbrani imeni.
Ne zgolj zato, ker vsebujeta sporočilo o okoliščinah poroda, ampak sta Preeti in Vinay Verma prepričana, da gre – če poskušamo odmisliti trenutno dogajanje – za zelo lepi imeni s pozitivnim pomenom. Navsezadnje je na primer corona beseda, ki se v latinščini uporablja za krono. Starša sta ob tem povedala še, da želita, da se strah in panika, povezana z besedama, umakneta in da ju nadomestijo premišljeni, umirjeni higienski oziroma sanitarni ukrepi.
Beljakovine so hranilo izrednega pomena in količine, ki jih užijemo dnevno, ni pametno prepustiti naključju. Vse kar smo, kar nas drži po konci in kar ima v telesu neko funkcijo, je vsaj deloma beljakovina.
Naša koža, lasje in nohti, organi, mišice in vezivna tkiva, ter kosti so zgrajeni iz beljakovin.
Telo iz beljakovin tvori signalne molekule, encime, krvne celice in nekatere hormone.
Za robustno zdravje, dobro počutje in dolgoživost ter telesno zmogljivost, je vse omenjeno potrebno vzdrževati, obnavljati in tvoriti na novo – podvig, ki zahteva, da s prehrano vnesemo dovolj vseh beljakovinskih gradnikov.
Morajo biti vegani v skrbeh? Jim kronično primanjkuje vseh za zdravje potrebnih gradnikov?
Mogoče, ker:
je večina najbolj praktičnih virov beljakovin živalskega izvora,
so rastlinski viri objektivno manj bogati viri najnujnejših beljakovinskih gradnikov.
Ne nujno, če:
poskrbimo, da se na jedilniku znajde dovolj beljakovin iz kakovostnih rastlinskih virov,
jih ustrezno dopolnimo z ostalimi živili, ki prispevajo »manjkajoče« beljakovinske gradnike.
Zdravo in čilo telo lahko zgradimo tudi z veganskim načinom prehranjevanja, če poznamo pravi načrt gradnje in uporabljamo vse sestavine v ustreznih razmerjih.
1. KORAK: Načrtovanje gradnje.
Od osnovnih presnovnih potreb bo odvisno, koliko beljakovin potrebujemo za osnovne telesne funkcije, vzdrževanje zdravje in omogočanja dolgoživosti. Če le nismo:
presnovno bolni,
ostareli,
v razvoju
nimamo nobenih posebnih ciljev vezanih na prehrano, nas niti malo ne zanimajo telesna sestava, športni rezultat in podobne prevzetne reči.
Za povprečno 70 kg osebo znašajo osnovne potrebe okoli 90 g beljakovin dnevno, oz. približno 30 g beljakovin, ki so razdeljene na 3 obroke.
2. KORAK: Polaganje temeljev.
Večji del temeljev položimo s STROČNICAMI.
Stročnice so na nek način »meso« med rastlinami«, ker:
vsebujejo precej več beljakovin kot ostala rastlinska živila – so pravzaprav edini praktičen vir beljakovin med rastlinskimi živili,
so v primerjavi z ostalimi rastlinskimi živili izrazito kakovostne – vsebujejo večino ključnih beljakovinskih gradnikov ⁽¹ ²⁾.
3. KORAK: Krepitev konstrukcije.
Samo stročnice niso dovolj.
Beljakovine niso “ena stvar”, temveč dolge verige sestavljene iz posameznih beljakovinskih gradnikov, t. i. aminokislin. Beljakovine so kot zid in aminokisline so njihovi zidaki.
Obstajajo očitne biološke razlike med »tehnikami gradnje« v rastlinskem in živalskem svetu. Rastlinski zidovi so zgrajeni iz drugačnih razmerij zidakov kot naši človeški zidovi. Stročnice prispevajo dobro mero večine ključnih gradnikov – od tega tudi tri, ki jih v rastlinskem svetu sicer primanjkuje; lizin ter razvejani aminokislini, levcin in izolevcin ⁽² ³⁾.
Šibka točka njihovih beljakovin stročnic je metionin – aminokislina, ki vsebuje žveplo in uravnava obnovo večine telesnih beljakovin, vezivnih tkiv in tvorbo pomembnih spojin, kot so hormoni ter telesu lastni antioksidanti ⁽³⁾.
Potrebno količino žit odmerimo s PRGIŠČEM, če odmerjamo predhodno pripravljena – surovega živila potrebujemo med 50 in 70 g, odvisno od osebe.
Semen zadostuje za 2 PALCA, kar načeloma znese med 40 in 60 g semen, ponovno odvisno od osebe.
BELJAKOVINSKO URAVNOTEŽENA VEGANSKA PREHRANA izpolnjuje dva kriterija:
Zadostna količina beljakovin – za 70 kg težko osebo med 70 – 100 g/dan oz. 25 – 35 g/obrok.
Ključni beljakovinski gradniki v ustreznih razmerjih – 50 % beljakovin iz stročnic, 25 % beljakovin iz žit in 25 % beljakovin iz semen.
REFERENCE: (1) Rogerson, D. (2017). Vegan diets: Practical advice for athletes and exercisers. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 14(1). doi:10.1186/s12970-017-0192-9 (2) Young, V. R., & Pellett, P. L. (1994). Plant proteins in relation to human protein and amino acid nutrition. The American Journal of Clinical Nutrition, 59(5). doi:10.1093/ajcn/59.5.1203s (3) USDA Food Composition Databases. (n.d.). Retrieved from https://ndb.nal.usda.gov/ndb/
Spomladi, običajno nekje na začetku maja, zrak zadiši po smrekovih vršičkih. Mnogi izkoristijo priložnost, da naberejo čim več vršičkov za izdelavo pripravkov, ki so lahko zelo koristni v hladnejših mesecih. Verjetno najbolj znan je sirup, ki ga izdelamo iz smrekovih vršičkov in sladkorja. Pomaga predvsem pri lajšanju kašlja in pri bolečem grlu. Smrekovi vršički namreč veljajo za izvrsten vir vitamina C, vsebujejo pa tudi veliko karotenoidov in drugih antioksidantov, različnih mineralov, kot sta kalij in magnezij, ter klorofila, ki med drugim pomaga pri izboljšanju oskrbe celic s kisikom.
Najbrž veste, da je mogoče iz smrekovih vršičkov poleg sirupa pripraviti tudi zdravilni čaj. Seveda pa sirup in čaj še zdaleč nista edini možnosti, ki ju imate. Večina ljudi se ne zaveda, kako vsestransko uporabni so lahko smrekovi vršički. Za vas smo zato zbrali nekaj izvirnih možnosti njihove uporabe. Opozarjamo le, da se izogibajte nabiranju vršičkov v bližini zelo prometnih cest in da pazite, da ne boste nabrali preveč vršičkov na enem drevesu. Poleg tega upoštevajte, da je smrekove vršičke najbolje nabirati takrat, ko sta za nami vsaj dan ali dva sonca.
Pesto iz smrekovih vršičkov
Smrekovi vršički so lahko čudovita osnova za zdrav pesto, ki ga je mogoče pripraviti povsem brez uporabe olja. Bazilika zelo uspešno nevtralizira rahlo grenek priokus smrekovih vršičkov. Če želite, da bo imel pesto malce okusa po siru, pa priporočamo tudi dodatek jedilnega kvasa v kosmičih, ki velja za izvrsten vir vitaminov iz skupine B.
Sestavine:
približno 150 gramov smrekovih vršičkov
šop sveže bazilike
30 gramov pinjol
2 žlici jedilnega kvasa v kosmičih (neobvezno)
½ žličke himalajske soli
sok ¼ limone
30 mililitrov vode
Navodila za pripravo:
Sestavine preprosto stresite v kuhinjski mešalnik in mešajte toliko časa, dokler ne dobite homogene mase. Pretresite v posodico, ki jo nato nepredušno zaprite. Pesto lahko v hladilniku hranite nekaj dni. Uporabljate ga lahko kot omako za testenine, njoke, za rižoto ipd. Okusen pa je tudi kot namaz na kruhu. Če pri roki nimate pinjol, jih lahko poskusite zamenjati tudi z drugimi vrstami oreščkov.
Pražene gobice s smrekovimi vršički
Smrekove vršičke je mogoče uporabiti tudi kot »začimbo«, s katero popestrite okus številnih znanih in manj znanih jedi. Še posebej okusna je lahko kombinacija vršičkov in gobic. Smrekovi vršički tu poudarijo zemeljsko noto jedi in pričarajo prav poseben užitek za vaše brbončice.
Sestavine:
2 žlici olivnega olja
300 gramov gobic po izbiri
¼ žličke soli
1 žlica nasekljanih smrekovih vršičkov
2 žlici nasekljanega drobnjaka
ščep popra
Navodila za pripravo:
Izbrane gobice najprej dobro operite in jih osušite. Po potrebi jih narežite na manjše koščke. V ponvi segrejte olivno olje ter dodajte gobice in sol. Pražite, dokler ne izhlapi vsa tekočina. Ko gobice rahlo porjavijo oziroma postanejo zlato rjave barve, dodajte še smrekove vršičke in drobnjak. Če želite, lahko drobnjak zamenjate tudi z mlado čebulo. Pražite še približno minuto in vmes ves čas mešajte. Na koncu jed posujte še z malce popra. Postrezite s kosom kruha ali kot prilogo.
»Marmelada« malce drugače
Verjetno ne bi pomislili, da je mogoče iz smrekovih vršičkov pripraviti tudi nekakšno marmelado oziroma žele. Vendar je prav to ena izmed najbolj zanimivih možnosti uporabe. Kozarčki te zelo posebne »marmelade« so lahko tudi izvrstno in povsem unikatno darilo, ki se ga bodo obdarovanci zagotovo razveselili.
Sestavine:
700 gramov smrekovih vršičkov
1,5 litra vode
400 gramov sladkorja
100 mililitrov limoninega soka
5 žličk pektina v prahu
Navodila za pripravo:
Najprej nasekljajte smrekove vršičke, kar bo pripomoglo k sprostitvi arome. Stresite jih v večji lonec in prilijte vodo. Zavrite in kuhajte še približno 3 minute, nato pa lonec odstavite s štedilnika. Počakajte, da se mešanica ohladi na sobno temperaturo. Če želite močnejši okus, lahko počakate tudi čez noč. Nato mešanico precedite. Dodajte limonin sok in zavrite. Pektin zmešajte s sladkorjem in stresite mešanico v tekočino. Vseskozi mešajte, da preprečite nastajanje grudic. Mešajte toliko časa, dokler mešanica ponovno ne zavre. Odstranite s štedilnika in vlijte mešanico v vroče, sterilizirane kozarce. Pazite, da na vrhu pustite malo prostora. Zaprite kozarce. Če želite podaljšati rok uporabnosti marmelade oziroma želeja iz smrekovih vršičkov, kozarce za nekaj minut položite v lonec z vrelo vodo.
Vloženi smrekovi vršički
Vsi zelo dobro poznamo vložene kumarice ali vloženo papriko. Redko pa pomislimo, da pride postopek vlaganja v poštev tudi marsikje drugje. Da, prav ste uganili, tudi pri smrekovih vršičkih. Gostje, ki jim boste postregli to izvirno poslastico, bodo zagotovo povsem navdušeni.
Sestavine:
300 gramov smrekovih vršičkov
2,5 decilitra vode
100 mililitrov jabolčnega kisa
2 žlički soli
Navodila za pripravo:
Najprej očistite vršičke in z njimi napolnite steklene kozarce. Na vrhu pustite dober centimeter prostora. V loncu segrejte mešanico vode, kisa in soli, ki jo nato prelijte po smrekovih vršičkih. Ponovno pazite, da ne greste povsem do roba. Kozarce zaprite in jih nekaj minut kuhajte v vreli vodi. Najbolje je, da počakate, da vršički stojijo približno 3 mesece, preden jih začnete uporabljati. Po želji lahko količino posameznih sestavin tudi povečate in si tako pripravite pravo ozimnico iz vloženih smrekovih vršičkov.
Obogaten aromatični kis
Solate so izjemno zdrave, vendar pa lahko postanejo malce dolgočasne, če vedno uporabljate enak preliv. Odlična rešitev je lahko, da kis obogatite z zanimivimi aromami, za kar so smrekovi vršički zelo pripravni. To je pravzaprav ena izmed najpreprostejših možnosti uporabe vršičkov. Celotni postopek vam bo vzel le nekaj minut. Kozarce napolnite s smrekovimi vršički (v vsak kozarec približno 100 gramov) in jih prelijte s kisom po izbiri, najbolje z jabolčnim. Zaprite in dobro pretresite ter počakajte vsaj nekaj ur, preden mešanico precedite in kis uporabite. Za močnejši okus pa je priporočljivo, da kozarce postavite na temnejše mesto za nekaj tednov. Podobno kot s kisom lahko naredite tudi s soljo, ki jo nato uporabite za začinjanje jedi ali pa za pripravo sproščujočih kopeli z dodatkom aromaterapije, za katero poskrbijo smrekovi vršički.
Gozdna kopel, gozdno kopanje ali potapljanje v gozd – zveni dobro in osvežujoče, mar ne? Ne gre sicer za kopel v vodi sredi gozda, kot ste morda pomislili, ampak za kopanje vseh naših čutov v dobrodejnih elementih gozda. Pri nas se jih lahko udeležite pod vodstvom Katarine Čuk, ki ji pravijo kar šepetalka drevesom. Je avtorica knjige Naša brezčasna narava, strokovnjakinja s področja osebnostne in duhovne rasti s pomočjo narave, certificirana vodnica gozdne terapije in voditeljica meditacije ter izvajalka programa Gozdni selfness. Znanstvene raziskave so pokazale vrsto pozitivnih učinkov za zdravje, predvsem za kardiovaskularni in imunski sistem ter za uravnovešanje in izboljšanje razpoloženja ter zmožnosti zaznavanja in koncentracije.
Gozdna terapija je znanstveno osnovan okvir dejavnosti v podporo dobrega počutja in zdravja, ki temelji na vključevanju vseh čutov v elemente gozda ali drugega naravnega okolja. V angleščini ji rečejo tudi forest bathing, kar izvira iz japonskega izraza shinrin-yoku.
»Gozdna terapija oziroma gozdna kopel je nežna, meditativna praksa povezovanja z naravo,« pravi Katarina. »Ko smo popolnoma, torej z vsemi svojimi čuti, prisotni v gozdu ali drugem naravnem okolju, to pozitivno vpliva na našo psihološko, čustveno in fizično raven. Je preprosto, dostopno sredstvo za uravnovešanje življenja v pomanjkanju narave, kar je velikokrat vzrok za marsikatero težavo na katerikoli od omenjenih ravni. Poleg tega nas lahko spodbudi, da se ob zdravljenju svojega odnosa z naravo in posledično sebe odločimo tudi za še večjo skrb za okolje in tako širše gledano pomagamo planetu in človeštvu.«
Kje v Sloveniji lahko izkusimo gozdno terapijo?
Gozdne terapevtske sprehode po uveljavljeni metodi globalnega Združenja za naravno in gozdno terapijo zaenkrat vodim približno enkrat mesečno v Ljubljani, večinoma na Šišenskem hribu, vključujemo pa jo tudi v program Gozdni selfness v Cerknem. Junija letos pa se bo tam odvilo tudi prvo izobraževanje za vodnike gozdne terapije pri nas, ki ga bodo izvedli izkušeni vodniki z ustanoviteljem organizacije ANFT na čelu, pri organizaciji in izvedbi katerega sodelujem tudi sama. Pričakujemo udeležence tako iz Slovenije kot iz sosednjih držav, tako da bo kmalu na voljo več certificiranih vodnikov v naši regiji.
Kaj počne gozdni terapevt? Kaj vse izkusimo, ko gremo na tako gozdno terapijo?
Naj najprej pojasnim, da je naš naziv vodnik/vodnica gozdnih terapevtskih sprehodov; gozdni terapevt pa je nekdo, ki je tudi medicinsko usposobljen in dodatno izobražen v gozdni medicini – takega programa pri nas še nimamo, imajo pa takšne gozdne terapevte recimo na Japonskem. Pri gozdnih terapevtskih sprehodih torej velja: gozd je terapevt, vodnik pa odpre vrata v gozd. Kaj to pomeni? Vrata so pravzaprav naši čuti, ki jih vodnik udeležencem pomaga odpreti z različnimi povabili k zaznavanju gozda na način in v posebnem zaporedju, ki, recimo temu, najbolj deluje. To so morda dejavnosti, ki jih nismo še nikoli poskusili (ali pa smo jih) in jih tu lahko doživimo na novo, drugače. Pri tem gre predvsem za to, da se udeleženci upočasnijo, tako v tempu hoje kot »v glavi« – kar sami običajno teže storimo. Ravno v tem upočasnjenem ritmu se odpreta priložnost in prostor za sprejemanje in izmenjavo z naravo, ki je najbolj dobrodejna. Narava za vsakega posebej naredi to, kar potrebuje – morda je to le sprostitev, morda so to neki odgovori, uvidi ali navdih, morda spodbuda ali usmeritev za naše življenje ali zdravje na splošno ali pa se konkretno zgodi tudi določen zdravilen proces na eni ali več ravneh. Certificirani vodnik gozdne terapije je usposobljen, da te procese podpira in spremlja ter na koncu odgovori na morebitna vprašanja, nikakor pa ne podaja nikakršnih diagnoz in ne zdravi.
To je podobno kot pri meditaciji – velikokrat je laže, če poslušamo vodeno meditacijo, ki naše ponotranjanje ravno prav usmerja, da nam misli ne »norijo«, in nam odpre vrata v globino – nato pa nam pusti prostor in čas za samostojno raziskovanje, samozdravljenje in prejemanje pozitivnih učinkov, ki jih potrebujemo.
Pomemben del vodenih terapevtskih sprehodov pa je tudi element »deljenja izkušenj« v majhni skupini, kar nam pomaga ponotranjiti svoje doživljanje, doživeti več prek izkušenj drugih in s tem tudi zdraviti odnose med seboj in posledično v družbi. Povezovanje z naravo in celjenje družbe gresta namreč z roko v roki. Seveda pa je vse prepuščeno svobodni izbiri – delamo in delimo toliko in takrat, ko nam to ustreza – in tudi to podpira izkušen vodnik. Vedno pa so na željo posameznikov možni tudi individualni gozdni terapevtski sprehodi.
Od kod izvira gozdna terapija? Kdo so njeni avtorji?
Gozdna terapija, za katero sem se izobraževala jaz, je delno osnovana na metodi shinrin-yoku z Japonske, kjer imajo dolgoletno tradicijo gozdne medicine in kjer poteka veliko znanstvenega raziskovanja, tako da gozdno terapijo vključujejo tudi kot del preventive v zdravstvenem sistemu. Za zahodni svet jo je dopolnil in oblikoval v učinkovit okvir Amos Clifford iz Kalifornije, ustanovitelj globalnega združenja za naravno in gozdno terapijo ANFT, ki je vodnik za različne metode povezovanja z naravo in svetovalec že več kot štirideset let.
Sama sem se maja 2017 v Severni Kaliforniji udeležila izobraževanja, ki se je začelo z osemdnevnim intenzivnim tečajem in nadaljevalo s šestmesečno poglobljeno prakso v Sloveniji. To je program združenja The Association of Nature and Forest Therapy Guides and Programs, ki je vodilna globalna organizacija za programe povezovanja z naravo, ki informira širšo javnost o dobrobitih narave ter izobražuje, certificira in podpira vodnike gozdne terapije. Njihova misija je (znova) povezati čim več ljudi z naravo, v dobro ljudi in narave, saj je eno od njihovih glavnih načel dejstvo, da želimo ohranjati tisto, s čimer smo povezani in kar imamo radi; drugo pa, da gresta povezovanje z naravo in celjenje družbe z roko v roki. Tisto, kar vse skupaj povezuje, pa je glavni razlog za izobraževanje vodnikov: Gozd je terapevt. Vodnik odpre vrata. Dejavnosti povezovanja z naravo želijo prenesti v sektorje zdravstva, izobraževanja in upravljanja z zemljišči po vsem svetu. Njihovo delovanje je osnovano na dolgoletnih izkušnjah povezovanja z naravo v različnih skupinah ljudi v podporo njihovemu zdravju in odnosom ter vključuje strokovnjake z različnih področij, od svetovalcev, biologov, psihologov, zdravnikov, strokovnih zdravstvenih in socialnih delavcev do izkušenih svetovalcev za osebno rast, povezovanje z naravo in šamanov iz različnih svetovnih tradicij.
Gozdna terapija se je našim prednikom zdela nekaj samo po sebi umevnega, danes pa zanjo obstajajo tudi znanstveni dokazi.
Res je, v naravi je človek živel že tisočletja in nagonsko vedel, da mu pomaga in celo, kako mu lahko pomaga. To znanje se je tudi prenašalo iz roda v rod in tudi pri nas veliko tega obstaja. Dandanes pa mnogi cenijo tudi znanstvene dokaze. Med najpomembnejšimi je ta, da se s preživljanjem časa v gozdu naša telesna odpornost izredno izboljša, saj drevesa oddajajo fitoncide, snovi, ki povišujejo raven naravnih celic ubijalk, ki so pomembne predvsem za uničevanje virusno okuženih in rakastih celic. Poleg tega so izmerili, da se raven stresnih hormonov, kot je kortizol, po počasnem sprehodu v naravi občutno zniža, uravnavata pa se tudi krvni tlak in srčni ritem, tako na kratek kot daljši rok. Po merjenju aktivnosti v sprednjem možganskem režnju ob enkratnem in zaporednih terapevtskih sprehodih v naravi so znanstveniki dognali, da ti pozitivno vplivajo tudi na koncentracijo in naše psihološko in čustveno stanje. Zanimivo pa je tudi, da se skrajša tudi čas celjenja po različnih operacijah, če preživljamo čas v naravi ali pa celo samo opazujemo naravo skozi okno.
Kakšne so vaše izkušnje? Kaj se dogaja ljudem na teh terapijah?
Najpogostejši komentarji udeležencev so nekako takšni: čudovito si je vzeti čas samo zase in doživeti naravo in sebe na tako poglobljen način; nisem vedel/-a, da mi lahko narava da še toliko več; resnično sem se sprostil/-a; dobil/-a sem odgovore na vprašanja, ki me mučijo že toliko časa! Počutim se lahkotno in vitalno kot že dolgo ne … In tako naprej. Že sama sem ob svojem dolgoletnem povezovanju z naravo opazila, kako močno podporo mi daje pri zdravju, tako telesnem kot mentalnem. Daje mi veliko večjo telesno odpornost, kot sem jo imela prej, in mi pomaga tudi pri lajšanju glavobolov. Poleg tega mi pomaga predelati veliko zadev – od vsakodnevnih stresnih situacij do dolgotrajnejših, bolj čustvenih izzivov, in mi posledično ponuja bolj jasen pogled na življenje in svet okrog mene. Ravno zato sem motivirana, da to v okviru tako učinkovito oblikovane metode delim z ljudmi – in izkušnje udeležencev so velikokrat zelo podobne mojim.
Da, prav ste prebrali. To ni bila napaka ali tiskarski škrat. Za pridelovanje ribeza ne potrebujete velikih površin, dovolj je le košček s soncem osvetljenega prostora na vrtu, kjer ima odvečna voda možnost odtekati, ali pa malo večji (pravzaprav velik) lonec na balkonu oziroma terasi in slasten ribez si lahko pridelate kar doma. Če kupimo sadiko ribeza v loncu, ga lahko sadimo na prosto jeseni ali od zgodnje do pozne pomladi. Čez poletje pa ga ni priporočljivo saditi na vrt ali presaditi v večji lonec. Sadike, ki pa jih kupimo z golo korenino (niso v loncu), pa je priporočljivo saditi jeseni ali zgodaj spomladi, da se izognemo sušnim obdobjem in ima sadika možnost, da se dobro ukorenini pred poletjem. Ribez sicer pripada rodu Ribes. V ta rod vključujemo rdeči in črni ribez pa tudi kosmuljo ter nekatere okrasne rastline.
Zakaj pa bi pravzaprav pridelovali ribez?
Razlog je zagotovo v tem, da vsebuje veliko vitaminov (A, B, C in E), eteričnih olj in rudninskih snovi. Sok rdečega ribeza pomaga tudi pri pomanjkanju želodčne kisline in prebavnih motnjah. Iz jagod črnega ribeza pa si lahko pripravimo tudi čaj, ki ga uporabljamo, kadar imamo vnetje grla ali žrela ali težave s krvavečimi dlesnimi. Ribezove jagode sicer najpogosteje porabimo kar sveže, vendar pa si lahko iz viška pripravimo (poleg že omenjenega čaja) še žele, jih posušimo, naredimo sirup, vino ter tudi kis. Zaradi polnega okusa je ribez nepogrešljiv pri pripravljanju domačih marmelad, omak, sladic, kot sestavina različnih peciv, tort in pijač, uporabimo pa ga lahko tudi pri pripravljanju solat ter sladoledov.
Priprava čaja iz jagod črnega ribeza
2 žlici jagod črnega ribeza damo v lonček z 2,5 dcl vode in počakamo, da voda zavre. Nato lonček odstavimo, počakamo še 5 minut in precedimo.
Čaj lahko pripravimo tudi tako, da 4 žlice svežih ali posušenih listov črnega ribeza zavremo v litru vode. Lonec s čajem odstavimo in precedimo. Čaj pijemo zjutraj na tešče in zvečer pol ure pred jedjo.
Ribezovi listi kot naravna pomoč pri pikih žuželk
Ribezove liste zmečkane polagamo na mesta, kjer nas je pičila žuželka, kar pomaga omiliti bolečino in oteklino po piku. Kopel, pripravljena iz suhih ribezovih listov, pomaga pri revmatičnih težavah. Pripravimo si jo tako, da liste zavremo in zlijemo med preostalo vodo v čebričku ali kadi.
Kako sadimo ribez?
Če smo vas že navdušili in bi si želeli posaditi svojo sadiko ribeza, naj poudarimo, da ga sadimo v rahla in vlažna tla. Prav tako sadimo na primerno razdaljo, saj je pomembno, da raste na zračnem mestu, saj tako najbolj preventivno delujemo proti glivičnim okužbam. Ribez je samooplodna rastlina, zato lahko posadimo že zgolj en grm in bomo lahko deležni okusnih plodov. Že trije ali štirje grmi ribeza, ob primerni oskrbi in ugodnih vremenskih pogojih, pa bodo dovolj, da bo v njegovih plodovih uživala vsa družina. Ribez tudi dobro prenaša nizke zimske temperature, zato ga lahko sadimo po vsej Sloveniji.
Če bomo ribez sadili v lonec, moramo za to izbrati dovolj velikega, z drenažnimi odprtinami. Drenažne odprtine pokrijemo s kamenčki in nasujemo plast zemlje. Sadiko položimo na plast zemlje in dosujemo zemljo okrog sadike, tako da je le-ta posajena na tako globino, kot je rasla v drevesnici. Čez leto pa upoštevamo, da ribez potrebuje veliko vode, zato ga redno zalivamo, posebej v sušnih obdobjih. V zimskih mesecih pa bolj redko zalivamo. Če pa ga bomo sadili na prosto, izkopljemo sadilno jamo, ki naj bo vsaj 25 cm globoka in 30 cm široka. Če bomo posadili dva ali več ribezov, pa mora biti med njimi vsaj 1,5 m razmika. Ribez med rastjo ne potrebuje opore.
Kako skrbimo za sadike ribeza?
Ko ribez posadimo, ga dobro zalijemo. Priporočamo tudi, da okoli njega nasujete zastirko, ki bo v poletnih mesecih pomagala zadrževati vlago in preprečevala rast plevelom. Če želimo imeti plodove, moramo ribez vsako leto tudi obrezati. Z rednim obrezovanjem poskrbimo, da ostajajo veje znotraj grma enakomerno in primerno osvetljene. Z rezjo odstranimo tudi ves stari, izrojeni les, ki ne bo več rodil. Prav tako izrežemo tudi vse poškodovane veje. Zaradi napačne rezi lahko nastanejo na ribezih nepotrebne poškodbe, ki jih lahko izkoristijo različni škodljivci. Če pa izrežemo še napačne poganjke, lahko celo ostanemo brez pridelka. Rez ribeza opravimo ob koncu zime ali začetku pomladi, torej ko še ni rasti in je grm v mirovanju. Rez opravimo tako na ribezu, ki raste na vrtu, kakor tudi na tistem, ki ga gojimo v loncih ali posodah.
Kot smo že uvodoma napisali, sodijo v skupino ribezov rdeči in črni ribez ter kosmulja. Čeprav sodijo v isto družino, pa je med njimi pri obrezovanju tudi nekaj razlik.
Rdeči ribez
Za rdeči ribez je tako značilno, da rodi na enoletnih poganjkih, ki izraščajo iz dvoletnega lesa. Prav tako pa ima rodne brste tudi na dvo- in triletnih poganjkih. Na starejših poganjkih pa rodi zelo malo. Pri rezi zato odstranjujemo vse poganjke, ki so starejši od štirih oziroma petih let. Pri rezi stremimo tudi k temu, da znotraj grma pustimo od 9 do 12 poganjkov. Veje odrežemo tako, da ne puščamo posameznih štrcljev. Enoletne poganjke tudi skrajšamo na dve tretjini dolžine. To tudi pripomore, da se na enoletnih poganjkih oblikujejo lepi grozdiči ribeza.
Črni ribez
Črni ribez ravno tako rodi že na enoletnih poganjkih, ki izraščajo iz dvoletnega lesa. V grmu pa puščamo še tri- in štiriletne poganjke. Pri rezi se držimo pravila tretjin, ki govori, da naj bi bilo znotraj grma ena tretjina lesa enoletnega, ena tretjina dvoletnega in ena tretjina tri- oziroma večletnega lesa. Za razliko od rdečega ribeza pri črnem enoletnih brstov ne prikrajšujemo. Pravzaprav pri črnem ribezu vej nikoli ne prikrajšujemo in jih vedno izrežemo tik ob površini. Črni ribez namreč zelo rad napade škodljivec – ribezova steklokrilka. V rane le-ta odloži jajčeca, iz katerih se nato razvije gosenica, ki rije po sredini poganjka. To pa je lahko vzrok, da se začnejo poganjki sušiti.
Največja nadloga so ptice
Za konec pa še o ptičih. Le-ti so navadno največja nadloga pri ribezih. Ribez lepo raste, mi zanj dobro skrbimo, toda nato se pojavijo ptiči, ki nam ribez dobesedno izpred oči pridno pozobajo. Vendar pa tu velja poudariti, da so ptiči pa tudi druge živali v našem vrtu pravzaprav dobrodošli. Njihova prisotnost ima namreč veliko pozitivnih učinkov na naš vrt. Ptiči se namreč prehranjujejo tudi z različnimi škodljivci, žuželkami, polži in črvi ter tako tudi poskrbijo za naravno zaščito našega vrta, zato jih ne zatiramo, ampak samo ščitimo pridelek pred njimi. Pridelek na ribezu preprosto zaščitite pred ptiči s sadjarsko namensko mrežo.
Še vedno se ogromno govori o t. i. ketonski dieti. Gre za prehrano, katere središče predstavljajo maščobe, zato je marsikdo prepričan, da je to dieta, ki nikakor ne pride v poštev za vegane oziroma za tiste, ki se prehranjujejo izključno z rastlinskimi živili. Čeprav lahko zahteva veganska različica ketonske diete malce več načrtovanja, pa to nikakor ne pomeni, da ni izvedljiva. Za nekaj navdiha smo za vas poiskali primer 7-dnevnega jedilnika s tremi obroki, ki torej vključuje zajtrk, kosilo in večerjo …
Osnove (veganske) ketonske diete
Pri ketonski dieti seveda ne gre izključno za to, kaj jeste, ampak je pomembno tudi tisto, čemur se izogibate. Gre namreč za zelo radikalno različico prehrane, znane pod kratico LCHF. Ta kratica seveda označuje »low carb, high fat«, kar bi lahko prevedli kot »malo ogljikovih hidratov, veliko maščob«. Pri LCHF-prehrani so »pravila« glede tega, koliko ogljikovih hidratov je še dovoljeno zaužiti dnevno, nekoliko bolj svobodna. Po drugi strani pa je pri ketonski dieti, katere cilj je t. i. ketoza, vse skupaj malce bolj strogo. Praviloma velja, da dnevni vnos ogljikovih hidratov ne bi smel preseči 50 gramov, sicer ni možna ketoza – stanje, ko začne telo porabljati maščobe namesto glukoze. Glavni razlog, zaradi katerega se večina odloči za tovrstno prehrano, je namreč hujšanje, pri čemer naj bi bistveno pomagala prav ketoza.
Če nočete, da dnevni vnos ogljikovih hidratov preseže 50 gramov, to seveda pomeni, da se boste morali odpovedati živilom, kot so testenine, kruh, riž, krompir ipd. Med temeljna živila pri veganski ketonski dieti sodijo različne vrste oreščkov in semen, avokado, polnomastno kokosovo mleko, nastrgan kokos in drugi kokosovi izdelki, različne vrste masla iz oreščkov, olive, neškrobnata zelenjava, gobe, tofu, tempeh, kokosov jogurt, sir iz indijskih oreščkov in druge vrste rastlinskega sira ter jagodičevje v zmernih količinah. Čeprav se zdi, da je nabor živil precej omejen, pa lahko iz njih ustvarite kar nekaj zanimivih jedi … Ne verjamete? Preverite spodnji jedilnik! Možnih kombinacij pa je seveda še ogromno.
Primer 7-dnevnega vege LCHF jedilnika
PONEDELJEK
Zajtrk: kaša iz polnomastnega kokosovega mleka, mletih lanenih semen in semen chie ter nastrganega kokosa
Kosilo: kremna zelenjavna juha (pazite, da ne boste uporabljali zakuh ali vrst zelenjave z visokim deležem ogljikovih hidratov)
Večerja: popražen »riž« iz cvetače z dodatkom zelenjave in tofuja
TOREK
Zajtrk: umešan tofu z rastlinskim sirom in avokado
Kosilo: bučkini rezanci z orehovim pestom in rastlinskim sirom
Večerja: čili brez mesa z dodatkom orehom in z rastlinskim sirom ter na rezine narezan avokado
SREDA:
Zajtrk: puding iz semen chie s polnomastnim kokosovim mlekom, posut z mandljevimi lističi
Kosilo: kremna juha iz cvetače in kokosovega mleka
Večerja: rezanci shirtaki (testenine brez ogljikovih hidratov) z gobami in vegansko različico omake Alfredo
ČETRTEK:
Zajtrk: polnomasten kokosov jogurt z oreščki, semeni in nastrganim kokosom
Kosilo: kari iz tofuja, zelenjave in kokosovega mleka
Večerja: pica s cvetačnim testom, obložena z neškrobnato zelenjavo in rastlinskim sirom
PETEK:
Zajtrk: umešan tofu z rastlinskim sirom, gobami in špinačo
Kosilo: mešana solata s tofujem in z avokadovim prelivom
Večerja: lazanja iz jajčevcev z rastlinskim sirom
SOBOTA:
Zajtrk: smoothie iz polnomastnega kokosovega mleka, mandljevega masla, kakava v prahu in rastlinskih beljakovin v prahu
Kosilo: mešana solata s tofujem in avokadovim prelivom
Večerja: pražen cvetačni »riž«
NEDELJA:
Zajtrk: puding iz semen chie, pripravljen z mešanico mandljevega in kokosovega mleka
Kosilo: velika sklada zelene solate s tempehom, avokado, rastlinskim sirom, neškrobno zelenjavo in bučnimi semeni
Večerja: koščki cvetače s kremasto omako iz rastlinskega sira
Vsak operativni poseg seveda prinaša določena tveganja. Vendar pa je nevrokirurška operacija možganov zagotovo še posebej zahteven poseg, pri katerem je potrebna izjemna natančnost. V nasprotnem primeru lahko pride namreč do poškodb različnih območij možganov. Posledično se lahko pojavijo hude težave z govorom, ravnotežjem, hojo, spominom in vidom ter mnoge druge težave. Načrtovana operacija, s katero naj bi ji kirurgi odstranili možganski tumor, pa je 53-letno Britanko Dagmar Turner skrbela še zaradi enega razloga. Strah jo je namreč bilo, da ne bo mogla nikoli več igrati violine, kar je počela več kot 40 let, torej večino svojega življenja. Kirurgi so se tako odločili za zelo zanimiv pristop …
Sredi operacije so jo zbudili in ji podali violino
Misel, da bi se zbudili sredi operacije, straši marsikoga. Vendar pa je bilo v primeru Dagmar Turner prav namerno zbujanje pomemben del zagotavljanja, da se bo lahko kasneje še naprej ukvarjala z glasbo. Tako so jo kirurgi sredi operacije zbudili in ji v roke položili njeno violino. Dagmar Turner je nato začela igrati, kar je pomenilo, da so lahko nevrokirurgi vseskozi spremljali, ali ni prišlo do poškodbe tistega dela možganov, ki nadzoruje fino motoriko in druge sposobnosti, nujne za igranje inštrumenta, kot je violina.
Dodatni bonus pa je bil, da je imela ekipa med svojim delom tako na voljo zelo pomirjajočo glasbeno spremljavo. Operacija je bila uspešna, saj je uspelo kirurgom odstraniti več kot 90 odstotkov tumorja, vključno z najbolj nevarnimi deli, pri tem pa ohraniti polno funkcionalnost pacientkine leve roke. Prav tega, da bi prišlo do nepopravljivih poškodb, ki bi vplivale na levo roko oziroma dlan, so se namreč nevrokirurgi najbolj bali.
Zbujanje bolnikov med operacijo ni nekaj povsem novega
Bolnikovo igranje na violino, medtem ko mu odstranjujejo možganski tumor, zagotovo ni nekaj, kar bi se zgodilo vsak dan. A po drugi strani zbujanje bolnikov med operacijo ni popolnoma nova metoda, ampak gre za t. i. karniotomijo pri budnem bolniku, za katero se kirurgi odločijo predvsem pri določenih oblikah možganskih tumorjev in pri nekaterih ljudeh s hudimi epileptičnimi napadi. To, da je bolnik med operacijo oziroma delom operacije buden, je pomembno predvsem takrat, ko operacija poteka na predelu, ki je v bližini možganskih struktur, odgovornih za vid, premikanje ali govor. Običajno sicer preverjanje bolnikovega stanja poteka s pomočjo vprašanj, ki jih kirurgi postavljajo bolnikom.
Funkcijska magnetna resonanca omogoča zelo individualen pristop
Čeprav se metoda, imenovana budna karniotomija, uporablja že več desetletij, pa je sodobna tehnologija omogočila precej večjo natančnost pri tem posegu. Pomembno vlogo pri tem ima predvsem t. i. funkcijska magnetna resonanca. Ta kirurgom omogoča, da pred samo operacijo ustvarijo nekakšen zemljevid bolnikovih možganov. S pomočjo meritev krvnega pretoka v možganih med različnimi aktivnostmi je namreč mogoče zelo natančno določiti, kateri del možganov nadzoruje posamezne osnovne funkcije, kot je na primer govor.
Nevrokirurgi imajo tako pred operacijo na voljo izredno natančne informacije o možganih posameznega bolnika. Posledično so lahko tudi testi, ki se izvajajo med karniotomijo v budnem stanju, bolj specifični – oblikovani tako, da je mogoče z njimi čim bolj natančno spremljati bolnikove odzive na operacijo, ki poteka. To pa pomeni, da se je lažje izogniti poškodbam, ki bi lahko imele zelo resne posledice. Ker gre pogosto za vprašanje milimetrov, je seveda izjemno pomembno, da imajo nevrokirurgi zelo natančen vpogled v strukturo in funkcije možganov posameznega bolnika, saj »splošno znanje« pogosto preprosto ne bi zadostovalo.
Ricka Kalinowskega, ki živi v mestecu Bryn Mawr v ameriški zvezni državi Pensilvanija, so občasno z obiskom počastile zelo prikupne gostje. Šlo je za veverice, ki jih je Kalinowski z veseljem hranil. Nato pa je nekega dne ugotovil, da bi morda tudi veverice želele obedovati za čisto pravo mizo – seveda takšno, ki ustreza njihovi velikosti. Idejo je dobil prav v obdobju zapovedanega socialnega distanciranja, zato je imel časa več kot dovolj. Tako je zbral nekaj kosov lesa, ki ga je imel doma, in se lotil projekta. Že kmalu je bilo mogoče na njegovem vrtu opaziti prvo mizico …
Za veverice je pogosto prirejal prave male gostije
Že več let naj bi se 43-letni Rick Kalinowski zbujal navsezgodaj, da je lahko nahranil veverice, ki so obiskovale njegov vrt, in napolnil ptičje krmilnice. Šele ko je bilo delo končano, si je skuhal kavo, prižgal radio ter opazoval prijatelje in prijateljice, kako zajtrkujejo. Kalinowskemu naj bi bile veverice od nekdaj še posebej pri srcu, vendar pa se je zavedal, da gre za živali, ki so zelo bojazljive. Potrebujejo veliko miru, pretirano odprti prostori pa jih hitro prestrašijo, zato je težko doseči, da se stalno vračajo na isto mesto. Sprva mu je sicer to uspevalo predvsem s pomočjo hrane, ki jo je zagotavljal lačnim vevericam. Pogosto je zanje priredil prave gostije. Nakupil naj bi raznorazne oreščke in semena ter jim zraven ponudil še na kose narezano sveže sadje. Sčasoma pa je ugotovil, da potrebujejo tudi veverice stalno mesto, namenjeno obedovanju. Odločil se je, da bi bilo najboljše mesto za to tik ob ograji, na katero je nato pritrdil mini mizice za veveričje piknike.
Prepričan, da so mu veverice hvaležne – a že njihova družba je več kot dovolj
Glede na videoposnetke in fotografije, ki jih je Rick Kalinowski delil kasneje, ko sta bili izdelava in namestitev mini mizic za veverice zaključeni, so se njegove prijateljice hitro privadile na novo jedilnico. Videti je, da svoj obrok z veseljem pojedo za svojo mizico. Svoje hvaležnosti oziroma zadovoljstva s »storitvijo« sicer ne morejo izkazovati v obliki napitnin, vendar je Kalinowski prepričan, da cenijo njega in tisto, kar počne zanje. A tudi brez tega bi bilo dovolj že zadovoljstvo, ki ga občuti, ko opazuje veverice, kako uživajo na njegovem vrtu. Upa, da bodo prav mizice dodatno opogumile veverice in da se bodo te prikupne gostje tako še naprej vračale. Za zdaj naj bi se na njegov vrt redno vračalo približno 4–6 veveric, ki jih poskuša Kalinowski čim pogosteje ujeti v fotografski objektiv.
Od navdušenja na družbenih omrežjih do prodaje mini mizic za veverice
Videoposnetki in fotografije, ki jih je Kalinowski delil na družbenih omrežjih, so hitro postali pravi hit. »Všečkalo« in delilo jih je ogromno ljudi, pri tem pa so se mnogi tako navdušili nad idejo, da so želeli postaviti podobne mizice tudi na lastnih vrtovih. Nekateri izmed njih so začeli Kalinowskega spodbujati, naj se loti izdelave in prodaje. Kalinowski je izkoristil to idejo oziroma poslovno priložnost in začel ponujati svoje mizice za veveričje piknike v spletni trgovini Etsy. Kot vse kaže, obstaja ogromno ljubiteljev veveric, saj je Kalinowskemu uspelo prodati že kar nekaj mizic. Mnogi pa so se izdelave lotili kar sami in rezultat nato prav tako delili na družbenih omrežjih. Nekateri so ob tem pripisali, da gre za projekt, ki je kot nalašč za preganjanje dolgčasa in črnih misli med pandemijo. Nekdo pa je dodal tudi humoren pripis, da upa, da ni bilo tudi vevericam naročeno, naj raje ostanejo doma.
Mnogi pari, ki so zaradi trenutnih razmer prisiljeni skupaj preživeti precej več časa kot običajno, si gredo že pošteno na živce. Čeprav gre za okoliščine, ki se zdijo kot nalašč za pogoste spore, pa zagotovo obstajajo tudi številne pozitivne plati, povezane s trenutno situacijo. Če boste poskušali ohraniti mirno kri in se namesto na tisto, kar vas moti, osredotočiti na vse, kar imate pri partnerju radi, lahko to obdobje prispeva celo k okrepitvi vezi med vama. Morda je lahko povod za to, da začneta s partnerjem bolj ceniti drug drugega, raziskava, ki so jo izvedli na univerzi v Britanski Kolumbiji. Izsledki so namreč razkrili, da je prav bližina partnerjevega vonja eno najboljših zagotovil za kakovosten spanec.
Uporabljene majice, ki so jih pred tem 24 ur nosili partnerji sodelujočih
V raziskavi je sodelovalo 155 prostovoljcev in njihovih partnerjev. Slednji so morali najprej 24 ur nositi majico, pri čemer so jih raziskovalci prosili, naj se izogibajo uporabi dezodorantov in drugih umetnih dišav. Prav tako pa so bili partnerji sodelujočih naprošeni, naj teh 24 ur ne kadijo in telovadijo ter da naj se izogibajo določenim živilom, ki povzročajo neprijeten vonj. Zbrane majice so bile nato postavljene v zamrzovalnik, da so ohranile vonj do druge faze raziskave …
Na prvi pogled identični majici, a njun vonj se je razlikoval …
V drugi fazi, ki je trajala dva dni oziroma dve noči, so prostovoljci vsak večer prejeli eno majico, ki so jo morali uporabljati kot prevleko za vzglavnik. Na prvi pogled sta bili majici identični. Ena izmed teh majic je bila seveda majica, ki jo je pred tem nosil njihov partner. V drugem primeru pa je šlo za čisto majico ali majico neznanca.
Raziskava zajela tako subjektivne ocene kot kvantitativno analizo spanca
Po vsaki izmed obeh noči so morali sodelujoči v raziskavi izpolniti vprašalnik, s katerim se je preverjala kakovost njihovega spanca oziroma spočitost. Raziskava pa ni temeljila zgolj na subjektivnih odgovorih prostovoljcev, ampak se je med spanjem uporabljala tudi zapestnica, s pomočjo katere je bilo mogoče zbrati kvantitativne podatke o kakovosti spanca, predvsem na podlagi tega, kako pogosto se je oseba med spanjem obračala.
Vonj ljubljene osebe ima pozitiven vpliv, tudi če ga ne prepoznate
Na koncu so morali sodelujoči ugibati, katera izmed obeh majic je bila tista, ki jo je nosil njihov partner. Izkazalo se je, da so v primerih, ko so mislili, da imajo ob sebi partnerjevo majico, glede na lastna poročila spali bolje kot drugi dan. Po drugi strani pa so podatki, zbrani s pomočjo pametnih zapestnic, razkrili, da je bil spanec udeležencev objektivno boljši tisti dan, ko so zares spali na majici svojega partnerja – ne glede na to, ali so mislili, da gre za partnerjevo majico, ali ne. Tudi če ne prepoznamo vonja ljubljene osebe, ima lahko torej bližina tega vonja pozitiven vpliv na spanje, kar naj bi bilo povezano predvsem z občutki varnosti, ki poskrbijo, da hitreje zaspimo in da je naš spanec kakovostnejši.
Pomirjajoči učinki brez nezaželenih stranskih učinkov
Sodeč po ugotovitvah, ki so nastale na podlagi opisane raziskave, je torej vonj partnerja nekakšno naravno in brezplačno uspavalno sredstvo brez nezaželenih stranskih učinkov, ki se lahko sicer razvijejo ob uporabi uspaval. Vpliv spanja poleg (majice) ljubljene osebe naj bi bil celo podoben tistemu, ki ga ima melatonin – hormon, ki ga naše telo naravno proizvaja v večjih količinah, bolj ko se bliža čas za spanje, vse pogosteje pa nanj naletimo tudi v obliki dodatkov.
Za večino je seveda nemogoče, da bi popolnoma opustili uporabo elektronskih naprav in se odpovedali brskanju po internetu. A ne le da je nemogoče, to je obenem nekaj, česar si večina niti ne želi. Vendar pa to še ne pomeni, da ni koristno, da uporabo elektronskih naprav in čas, ki ga preživljate na spletu, vsaj omejite. Zanimiv izziv, ki ga lahko preizkusite, je odpoved uporabi elektronskih naprav in interneta en dan na teden. Čeprav se vam morda zdi, da bi se vam tako zmešalo od dolgčasa, boste najverjetneje hitro ugotovili, da ima ta navada številne pozitivne vplive na vaše življenje …
Omejevanje časa, ki ga preživimo na spletu, navdih za vse večje število knjig
Priljubljeno knjigo, ki popisuje prav pozitivne učinke popolne odpovedi elektronskim napravam in brskanju po internetu za en dan v tednu, je napisala Tiffany Shlain. Knjiga nosi naslov 24/6: The Power of Unplugging One Day a Week, avtorica pa je v njej predstavila izkušnje svoje družine, ki se že 10 let enkrat tedensko prostovoljno odpove čarom sodobne tehnologije. Knjiga je najverjetneje doživela uspeh zaradi tega, ker gre za izziv, ki je za večino povsem izvedljiv. Tisti, ki svarijo pred pastmi elektronskih naprav, namreč pogosto pozabijo, da so te tako močno vtkane v naš vsakdan, da dolgotrajnejša neuporaba preprosto ni realistična. Po drugi strani pa je Tiffany Shlain ponudila rešitev, ki se zdi zelo smiselna, zato je verjetnost, da ljudje zares preizkusijo ta izziv, precej večja, kot če bi svetovala popolno odpoved elektronskim napravam in internetu.
Dan v tednu, ki je kot nalašč za spletanje trdnih družinskih vezi
Tiffany Shlain v svoji knjigi popisuje, kako je postala sobota brez tehnologije, ki jo preživlja s svojim možem in dvema hčerkama, tisti dan v tednu, ki se ga vsi najbolj veselijo. Prav na ta dan naj bi se ustvarili najlepši družinski spomini. Obenem pa naj bi sobote vsem družinskim članom pomagale, da si napolnijo baterije in se lažje pripravijo na izzive, ki so pred njimi – tako v »resničnem življenju« kot na spletu.
Dolgčas? Kje pa!
In kaj družina počne na ta dan, ko nimajo možnosti, da se v primeru dolgčasa zatečejo v varno zavetje elektronskih naprav? Čas med drugim namenjajo skupnim obedom, na katerih včasih gostijo tudi družinske prijatelje, krepčilnemu spancu, prebiranju časopisov, poslušanju glasbe na starem predvajalniku plošč, kolesarjenju, obiskovanju bazena, skupnemu ustvarjanju in družinskim izletom. Pri slednjih bi se lahko zapletlo, saj si danes pri iskanju poti pogosto pomagamo prav z različnimi elektronskimi napravami. Vendar pa družini takrat, ko je to potrebno, na pomoč priskočijo dobri stari zemljevidi, ki na srečo še niso končali na smetišču zgodovine.
O koristih omejevanja časa, ki ga preživimo v družbi elektronskih naprav
Avtorica se v svoji knjigi sicer ne omeji le na popisovanje svojih lastnih izkušenj oziroma izkušenj svoje družine, ampak naslovi tudi mnoge splošnejše težave, povezane s sodobno tehnologijo. Med drugim se ukvarja z negativnim vplivom časa, ki ga preživimo na internetu, na naše komunikacijske veščine. Loteva se tudi težav pri vzgajanju otrok v sodobnem svetu, ki je tako močno zaznamovan z družbenimi omrežji. Po drugi strani pa predstavlja znanstveno dokazane prednosti tega, da načrtno izberemo čas, ki ga bomo preživeli povsem brez elektronskih naprav. Med drugim naj bi to pripomoglo k večji kreativnosti in k izboljšanju spomina. Obenem pa vam lahko to povrne občutek, da imate vsaj v določeni meri nadzor nad svojim časom – občutek, ki ga številnim ljudem dandanes kronično primanjkuje.
