Vsak operativni poseg seveda prinaša določena tveganja. Vendar pa je nevrokirurška operacija možganov zagotovo še posebej zahteven poseg, pri katerem je potrebna izjemna natančnost. V nasprotnem primeru lahko pride namreč do poškodb različnih območij možganov. Posledično se lahko pojavijo hude težave z govorom, ravnotežjem, hojo, spominom in vidom ter mnoge druge težave. Načrtovana operacija, s katero naj bi ji kirurgi odstranili možganski tumor, pa je 53-letno Britanko Dagmar Turner skrbela še zaradi enega razloga. Strah jo je namreč bilo, da ne bo mogla nikoli več igrati violine, kar je počela več kot 40 let, torej večino svojega življenja. Kirurgi so se tako odločili za zelo zanimiv pristop …
Sredi operacije so jo zbudili in ji podali violino
Misel, da bi se zbudili sredi operacije, straši marsikoga. Vendar pa je bilo v primeru Dagmar Turner prav namerno zbujanje pomemben del zagotavljanja, da se bo lahko kasneje še naprej ukvarjala z glasbo. Tako so jo kirurgi sredi operacije zbudili in ji v roke položili njeno violino. Dagmar Turner je nato začela igrati, kar je pomenilo, da so lahko nevrokirurgi vseskozi spremljali, ali ni prišlo do poškodbe tistega dela možganov, ki nadzoruje fino motoriko in druge sposobnosti, nujne za igranje inštrumenta, kot je violina.
Dodatni bonus pa je bil, da je imela ekipa med svojim delom tako na voljo zelo pomirjajočo glasbeno spremljavo. Operacija je bila uspešna, saj je uspelo kirurgom odstraniti več kot 90 odstotkov tumorja, vključno z najbolj nevarnimi deli, pri tem pa ohraniti polno funkcionalnost pacientkine leve roke. Prav tega, da bi prišlo do nepopravljivih poškodb, ki bi vplivale na levo roko oziroma dlan, so se namreč nevrokirurgi najbolj bali.
Zbujanje bolnikov med operacijo ni nekaj povsem novega
Bolnikovo igranje na violino, medtem ko mu odstranjujejo možganski tumor, zagotovo ni nekaj, kar bi se zgodilo vsak dan. A po drugi strani zbujanje bolnikov med operacijo ni popolnoma nova metoda, ampak gre za t. i. karniotomijo pri budnem bolniku, za katero se kirurgi odločijo predvsem pri določenih oblikah možganskih tumorjev in pri nekaterih ljudeh s hudimi epileptičnimi napadi. To, da je bolnik med operacijo oziroma delom operacije buden, je pomembno predvsem takrat, ko operacija poteka na predelu, ki je v bližini možganskih struktur, odgovornih za vid, premikanje ali govor. Običajno sicer preverjanje bolnikovega stanja poteka s pomočjo vprašanj, ki jih kirurgi postavljajo bolnikom.
Funkcijska magnetna resonanca omogoča zelo individualen pristop
Čeprav se metoda, imenovana budna karniotomija, uporablja že več desetletij, pa je sodobna tehnologija omogočila precej večjo natančnost pri tem posegu. Pomembno vlogo pri tem ima predvsem t. i. funkcijska magnetna resonanca. Ta kirurgom omogoča, da pred samo operacijo ustvarijo nekakšen zemljevid bolnikovih možganov. S pomočjo meritev krvnega pretoka v možganih med različnimi aktivnostmi je namreč mogoče zelo natančno določiti, kateri del možganov nadzoruje posamezne osnovne funkcije, kot je na primer govor.
Nevrokirurgi imajo tako pred operacijo na voljo izredno natančne informacije o možganih posameznega bolnika. Posledično so lahko tudi testi, ki se izvajajo med karniotomijo v budnem stanju, bolj specifični – oblikovani tako, da je mogoče z njimi čim bolj natančno spremljati bolnikove odzive na operacijo, ki poteka. To pa pomeni, da se je lažje izogniti poškodbam, ki bi lahko imele zelo resne posledice. Ker gre pogosto za vprašanje milimetrov, je seveda izjemno pomembno, da imajo nevrokirurgi zelo natančen vpogled v strukturo in funkcije možganov posameznega bolnika, saj »splošno znanje« pogosto preprosto ne bi zadostovalo.