Gensko spremenjena hrana je že kar nekaj časa zelo vroča tema. Medtem ko nekateri strokovnjaki menijo, da gre za pomemben razvojni dosežek in za nekaj, brez česar ne bo mogoče prehraniti vseh ljudi na svetu, imamo na drugi strani vse več ostrih kritikov tovrstnih modifikacij organizmov. Ena takšnih je Vandana Shiva.

Vandana Shiva je v Indiji, pod vznožjem Himalaje rojena znanstvenica, ki je po diplomi iz fizike študij nadaljevala v Kanadi, tam je dokončala magistrski in doktorski študij. Nekaj let po vrnitvi v rodno državo je ustanovila organizacijo, ki se danes imenuje Raziskovalna fundacija za znanost, tehnologijo in ekologijo. Tisto, zaradi česar je postala Vandana Shiva prepoznavna, je njeno vztrajno opozarjanje, da se pod navidezno plemenitimi cilji, kot je na primer pomoč državam v razvoju pri učinkovitejši pridelavi hrane, pogosto skrivajo vse prej kot plemeniti interesi kapitala, kar lahko na dolgi rok povzroči precej več škode kot koristi.

Temna plat azijske zelene revolucije

V 60. letih prejšnjega stoletja se je začela t. i. azijska zelena revolucija. Šlo je za mednarodni poskus spodbujanja pridelave večjih količin hrane v državah v razvoju. Po eni strani je to pomenilo spodbudo k uporabi semen, ki zagotavljajo več pridelka, hkrati pa se je zelo poudarjal tudi pomen pesticidov in gnojil. Vandana Shiva se je sicer rodila leta 1952, zato na začetku tovrstnih prizadevanj še ni mogla imeti jasnega mnenja o tem, kako koristna ali škodljiva so v resnici. Vendar pa je postala pozneje glasna kritičarka zelene revolucije, ki po njenem mnenju ni prinesla ničesar dobrega. Povsem nasprotno: meni, da so opisana prizadevanja privedla do pospešenega onesnaževanja okolja, hkrati pa je to pomenilo zmanjšanje raznolikosti avtohtonih semen in izgubo tradicionalnega znanja, povezanega s pridelavo hrane. Vse to je povzročilo, da so postali revni kmetje močno odvisni od dragih kemikalij.

Nevarnost homogenizacije pridelka in izginjanja avtohtonih semen

Eden najpomembnejših dosežkov Raziskovalne fundacije za znanost, tehnologijo in ekologijo – s tem pa tudi Vandane Shiva – je vzpostavitev t. i. semenskih bank po vsej Indiji. Gre za zaloge avtohtonih semen, ki bi se sicer sčasoma najverjetneje izgubila. Te banke so bile zasnovane v okviru projekta Navdanya (ime bi lahko prevedli kot devet semen ali novi dar), ki je stekel leta 1991 in v okviru katerega so se začela izvajati tudi izobraževanja kmetov o prednostih uporabe avtohtonih semen oziroma o tem, zakaj ponudbe tistih, ki zagovarjajo monokulturno pridelavo, niso najboljša rešitev. Vandana Shiva je namreč, podobno kot nemalo drugih strokovnjakov, prepričana, da je homogenizacija pridelka oziroma sort zelo nevarna, še posebno v času pospešenih podnebnih sprememb.

Medtem ko so se avtohtona semena skozi dolga obdobja prilagajala na specifične okoliščine v določenem okolju, so tista, ki jih promovirajo velike korporacije (pogosto gre za gensko spremenjena semena, ki naj bi tako zagotavljala več pridelka), običajno precej bolj občutljiva za manj ugodne dejavnike. Tako potrebujejo rastline za preživetje ogromne količine gnojil in pesticidov. Kritike Vandane Shiva zato pogosto usmerjajo pozornost k opustošenju prsti in uničenju številnih ekosistemov, ki sta posledici zelene revolucije.

Zatiskanje oči pred resničnimi vzroki za množične samomore indijskih kmetov?

Druga velika težava, povezana z uporabo semen, ki jih v deželah v razvoju promovirajo različne korporacije, pa so poskusi patentiranja teh semen, kar bi pomenilo, da jih kmetje po žetvi ne smejo shraniti, ampak jih morajo vsakič znova kupiti. Vandana Shiva, ki si je leta 1993 za svoja prizadevanja prislužila tudi priznano nagrado Right Livelihood, o kateri se običajno govori kot o alternativni Nobelovi nagradi, seveda ostro nasprotuje tovrstnim poskusom patentiranja semen. Leta 1999 je bila tako ena izmed govornic na množičnih protestih v Seattlu, ki so potekali ob zasedanju Svetovne trgovinske organizacije. Eno največjih nevarnosti, povezanih s sprejetim Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, je videla v dovoljenju patentiranja različnih življenjskih oblik, kar bi korporacijam omogočalo, da od kmetov malodane zahtevajo, da kupujejo njihova semena, ko bi zaloga avtohtonih semen pošla.

Vedno višji stroški, povezani s semeni, naj bi bili sicer eden glavnih razlogov za tragičen fenomen, ki ga lahko že kar nekaj časa spremljamo v Indiji, in sicer za množične samomore kmetov, ki svoje življenje pogosto končajo tako, da popijejo pesticide. Po mnenju Vandane Shiva so ti samomori pogosto povezani z monopolizacijo semen in uničevanjem alternativnih možnosti. Ogromno kmetov mora korporacijam plačevati nekakšne tantieme, zaradi česar mnogi zapadejo v vedno večje dolgove. Tako se znajdejo v situaciji, ko ne vidijo več pravega izhoda. Vandana Shiva je tako prepričana, da o samomorih indijskih kmetov preprosto ni mogoče govoriti brez problematiziranja vsiljevanja gensko spremenjenih semen in poskusov monopolizacije, ki potekajo na tem področju.

Semena kot temelj vsega bivajočega nezdružljiva s patentiranjem

Prav področje patentov oziroma t. i. pravic intelektualne lastnine je sicer nekaj, kar Vandano Shiva še posebno vznemirja. Verjame namreč, da ni prostora za tovrstne pravice, ko gre za biološko raznolikost in naravne vire, katerih usoda ne bi smela biti prepuščena odločanju peščice posameznikov oziroma korporacij. O poskusih pridobivanja tovrstnih patentov zato pogosto govori kar kot o biopiratstvu, pri čemer poudarja, da življenje v najrazličnejših oblikah ni nekaj, kar bi se lahko patentiralo, saj so prav semena temelj vsega bivajočega. Med najpomembnejše dosežke indijske aktivistke in znanstvenice zagotovo sodi tudi sodelovanje pri blokadi poskusov patentiranja rastlin, kot sta neem in riž basmati.

»Enotnost proti enemu odstotku«

Vandana Shiva, ki je med drugim tudi avtorica več kot 20 knjig, vztrajno opozarja, da je biološko bogastvo revnejših držav pogosto tarča plenjenja globalnih korporacij. Te si prilastijo različne oblike biološkega bogastva, ne da bi za to pridobile dovoljenje, obenem pa niti ne pomislijo ne delitev dobička. Čeprav se o Vandani Shiva še posebno pogosto govori predvsem v povezavi z zaščito avtohtonih semen, uporom proti gensko spremenjenim organizmom oziroma velikim korporacijam, ki stojijo za njimi, ter nasprotovanjem podivjani uporabi pesticidov in globalizacijskim težnjam, aktivistka nemalokrat opozarja tudi na druge okoljske, s tem pa tudi družbene problematike – na primer na poskuse korporacij, da bi privatizirale vodne vire, in na taljenje ledenikov v Himalaji, ki je posledica podnebnih sprememb. Zaradi svojega delovanja in izjav se je večkrat znašla pod budnim nadzorom različnih obveščevalnih služb oziroma vladnih organizacij. V poročilu iz leta 2014, ki ga je naročil indijski predsednik vlade in ki je po pomoti pricurljalo v javnost, je bilo na primer navedeno, da naj bi projekti, kot je Navdanya, »zavirali razvoj Indije«.

Na različne kritike Vandana Shiva pogosto odgovarja, da je napredek, ki ga obljublja neoliberalizem, zgolj navidezen – in da je cena zanj precej višja, kot se zdi na prvi pogled. Ena zadnjih knjig, ki jih je objavila, nosi pomenljiv naslov Oneness vs. the 1%, kar je mogoče prevesti kot enotnost proti 1 %. Aktivistka namreč meni, da se interesom globalnih korporacij in kapitala ni mogoče zoperstaviti le z množičnostjo tistih, ki smo na drugi strani, ampak gre za boj, v katerem je nujna predvsem enotnost. Med najbolj znane citate Vandane Shiva tako sodi misel o tem, da rast kapitala nujno pomeni krčenje narave in da širjenje tržne logike ne more rešiti krize, ki je večinoma prav posledica tovrstnih širitev.