Dremež po neprespani noči ni čudežna rešitev

Karmen Jordan
-
0
Dremež po neprespani noči ni čudežna rešitev

Krajši dremež ima nedvomno določene koristi, toda to še ne pomeni, da lahko nevtralizira negativne učinke neprespane noči. Številni ljudje se v posteljo odpravijo prepozno, saj računajo na to, da jih bo rešil popoldanski dremež oziroma dremež sredi dneva. Vendar so negativni vplivi pomanjkanja spanja precej večji, kot si verjetno predstavljate – tudi če gre za eno samo noč. Povezava med dremežem po neprespani noči in kognitivnimi sposobnostmi je bila tudi osrednja tema raziskave, katere izsledki so bili lani objavljeni v reviji Sleep. Rezultati so sicer potrdili, da lahko dremež pomaga, vendar so bile razlike minimalne …

Primerjava učinkov normalnega spanca, noči povsem brez spanja in kratkega dremeža

Dremež je bil opredeljen kot spanje, ki traja manj kot 60 minut. V raziskavo je bilo vključenih 275 študentov. Vsi sodelujoči so morali najprej izpolniti test, namenjen preverjanju kognitivnih sposobnosti. Nato so bili razdeljeni v dve skupini. Osebe iz prve skupine so bile poslane domov z navodilom, naj se naspijo – oziroma da naj spijo kot običajno. Druga skupina pa je prenočila v laboratoriju. Raziskovalci so nato drugo skupino razdelili na dve manjši podskupini. Tistim študentom, ki bo bili uvrščeni v prvo skupino, je bil ponoči dovoljen dremež, ki je trajal od 30 do 60 minut. Druga podskupina pa je morala noč prebedeti. Zjutraj so se osebam, ki so noč preživele v laboratoriju – povsem brez spanja ali samo s pomočjo kratkega dremeža – pridružili tisti, ki so se lahko v miru naspali v udobju svojega doma. Vseh 275 študentov je nato čakalo ponovno reševanje testa za preverjanje kognitivnih sposobnosti, ki so ga rešili prejšnji dan. Primerjava zbranih rezultatov je razkrila pomenljive informacije o vplivu krajšega dremeža na kognitivne sposobnosti …

Kljub dremežu se je število napak občutno povečalo

Razlike med obema reševanjema testa so bile, pričakovano, najmanjše pri prvi skupini, torej pri skupini, ki si je lahko privoščila krepčilen spanec. Raziskovalce pa je seveda še posebej zanimalo, kako se bodo odrezale tiste osebe, ki jim je bil dovoljen krajši dremež. Kljub dremežu so se osebe iz te skupine odrezale bistveno slabše kot prejšnji dan. Razlike so bile precej očitnejše kot pri skupini, ki je test ponovila dobro naspana. Kratek dremež torej ni mogel odpraviti negativnih posledic neprespane noči. Nenaspanost je med drugim vplivala na zbranost, posledično pa je bilo število napak bistveno večje kot prejšnji dan – in primerljivo s povprečnim številom napak pri osebah, ki so vso noč prebedele. 

Za regeneracijo pomembne predvsem faze globokega spanca

To sicer še ne pomeni, da je dremež povsem nesmiseln. Skupina, ki si je privoščila krajši dremež, se je vendarle odrezala nekoliko bolje od tistih, ki sploh niso zatisnili očesa. Toda razlike so bile precej manjše, kot bi bilo mogoče pričakovati na podlagi uveljavljenega prepričanja o skorajda čudežnih učinkih dremeža. Zanimivo je sicer, da so bile zaznane tudi razlike znotraj skupine, ki ji je bil dovoljen dremež. Kognitivne težave so bile namreč najmanj očitne pri tistih, ki so med dremežem preživeli največ časa v fazi, imenovani počasno valovanje (»slow-wave sleep«), ki velja za fazo globokega spanca. Ta faza praviloma ne nastopi prej kot po eni uri spanca. Med dremežem jo je torej zelo težko doseči. Logično je torej, da so imele tiste osebe, ki jim je to vendarle uspelo, manj težav pri jutranjem reševanju testa za preverjanje kognitivnih sposobnosti. Tako je bila odkrita korelacija med 10-minutno fazo počasnega valovanja in 4-odstotnim zmanjšanjem števila napak v primerjavi s tistimi, ki so sicer dremali, vendar med dremežem niso prešli v fazo globokega spanja.

Zmerna količina kofeina zmanjša verjetnost za nosečniški diabetes

Karmen Jordan
-
0
Zmerna količina kofeina zmanjša verjetnost za nosečniški diabetes

Študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v medicinski reviji JAMA Network Open, prinaša dobro novico za nosečnice, ki se težko odpovedo kavi. Raziskovalci so namreč odkrili, da lahko manjša/zmerna količina kofeina zmanjša verjetnost za t. i. gestacijski oziroma nosečniški diabetes.

Največja priporočena količina med nosečnostjo običajno 200 mg dnevno

Pri tem je treba opozoriti, da je bila pozitivna korelacija odkrita samo pri količinah, ki ne presegajo splošnih priporočil, povezanih z uživanjem kofeina med nosečnostjo. Običajno se kot zgornja še varna meja navaja 200 mg kofeina dnevno. Gre za količino kofeina, ki ustreza približno dvema skodelicama kave. Večje količine kofeina torej ne pomenijo nujno dodatnega zmanjšanja verjetnosti za gestacijski diabetes, seveda pa lahko po drugi strani povečajo nevarnost za nemalo zapletov. Čezmerno uživanje kofeina med nosečnostjo lahko med drugim poveča verjetnost za spontani splav in za upočasnjeno rast ploda, kot so razkrile pretekle raziskave. Za večino nosečnic tako ni nujna popolna odpoved kofeinu, saj ima lahko kofein med nosečnostjo celo določene pozitivne učinke, vendar je pomembno, da pri tem upoštevate priporočila glede zgornje meje.

Analizirani podatki za približno 2500 nosečnic

Raziskovalci, ki so pripravili uvodoma omenjeno študijo o povezavi med uživanjem kofeina med nosečnostjo in gestacijskim diabetesom, so se do ugotovitev dokopali s pomočjo analize podatkov za 2529 nosečnic, ki so bili zbrani na 12 ameriških klinikah, in sicer med letoma 2009 in 2013. Tako med prvim obiskom kot med vsemi nadaljnjimi obiski so nosečnice poročale o tedenski količini zaužitih kofeinskih napitkov. Poleg kave so bili zajeti še energijski napitki, pravi čaji in sladke pijače z dodatkom kofeina. Dvakrat pa so bile izmerjene še količine kofeina v krvni plazmi nosečnic, in sicer v 10. in v 13. tednu nosečnosti.

Poleg vpliva na diabetes preučevana tudi morebitna povezava s hipertenzijo in preeklampsijo

Zbrani podatki o vnosu kofeina so bili primerjani s podatki o morebitnih zapletih oziroma zdravstvenih težavah nosečnic. Raziskovalci so se pri tem osredotočili predvsem na gestacijski diabetes, gestacijsko hipertenzijo (povišan krvni tlak) in na t. i. preeklampsijo, za katero sta poleg povišanega krvnega tlaka značilna še otekanje in prisotnost beljakovin v seču (proteinurija).

Korelacija še posebej izrazita v drugem trimesečju nosečnosti

Primerjava podatkov je pokazala, da kofeinski napitki med 10. in 13. tednom nosečnosti niso imeli bistvenega vpliva na gestacijski diabetes. Analiza podatkov za drugo trimesečje pa je privedla do precej drugačnih zaključkov. Pri nosečnicah, ki so v drugem trimesečju uživale do 100 mg kofeina dnevno, je bila namreč zaznana precej manjša verjetnost za gestacijski diabetes. Verjetnost za diabetes med nosečnostjo je bila pri tej skupini manjša za kar 47 odstotkov. Omenjena količina kofeina ni imela pomembnejša vpliva na nevarnost za nosečniško hipertenzijo in preeklampsijo – niti pozitivnega niti negativnega.

Pomembno je upoštevati tako prednosti kot slabosti

Mogoče je sicer, da odkrita korelacija ni neposredno povezana s kofeinom, ampak z drugimi snovmi v kavi in čaju, na primer s fitokemikalijami, ki lahko ublažijo vnetja in zmanjšajo nevarnost za inzulinsko rezistenco, kar pomeni, da se zmanjša tudi tveganje za gestacijski diabetes. Raziskovalci, ki so pripravili študijo, obenem opozarjajo, da so pretekle študije pokazale, da so lahko tudi manjše količine kofeina med nosečnostjo povezane z določenimi tveganji. Odkrita je bila na primer korelacija med uživanjem kofeina med nosečnostjo ter manjšo porodno težo in višino otrok. Če pred zanositvijo niste pili kave, torej ni priporočljivo, da jo začnete piti zgolj zaradi pozitivne korelacije z zmanjšanim tveganjem za nosečniški diabetes. Toda če spadate med ljubitelje kave, si lahko po mnenju raziskovalcev brez slabe vesti tudi med nosečnostjo privoščite skodelico ali dve dnevno.

Ne bojte se »negativnih« čustev

Karmen Jordan
-
0
Ne bojte se »negativnih« čustev

Potreba po kategorizaciji je povsem naravna. Toda čeprav so lahko kategorije pogosto koristne, so nemalokrat tudi precej problematične in omejujoče. Ena od oblik kategorizacije, ki pogosto povzroči več škode kot koristi, je delitev čustev na »negativna« in »pozitivna. Čustvom, ki jih dojemamo kot negativna, se poskušamo za vsako ceno izogniti, jih ignorirati ali potlačiti. Določene čustvene odzive lahko vidite celo kot dokaz, da je z vami nekaj narobe ali da ste nehvaležni. Precej bolj koristno je, če čustva dojemate kot nevtralne informacije, ki vas lahko nečesa naučijo in vam pomagajo pri osebnostni rasti. Čustva, ki so običajno dojeta kot negativna, lahko razdelimo v pet osnovnih kategorij: žalost, jeza, strah, sram in gnus. Drugačno dojemanje tovrstnih čustev zahteva precej dela, toda vztrajnost se bo zagotovo bogato obrestovala.

1. Ne zadovoljite se s površnim, zelo splošnim opisom svojega čustvovanja

Morda sicer lahko ubesedite, kaj doživljate, toda če gre za čustva, ki so običajno razumljena kot negativna, si najverjetneje ne upate vrtati globlje, analizirati svojih čustev, saj se jih želite čim prej osvoboditi. Toda beg praviloma zgolj poslabša težave. Precej boljši je pristop, ki se zdi morda v nasprotju z vašo intuicijo. Ko vas preplavijo »negativna čustva«, poskušajte ubrati čuječen pristop in čim bolj natančno analizirati, kako se počutite. Če na primer rečete, da ste žalostni, je to zelo splošno. Kaj je v resnici tisto, kar vas muči? Ali ste osamljeni? Morda izčrpani? Vam primanjkuje moči za izzive, ki so pred vami? Natančnejši ko boste, lažje boste ugotovili, kaj je tisto, kar potrebujete.

2. Pozorni bodite na »metačustva«

Ali ste že slišali za metačustva? Gre za t. i. sekundarna čustva oziroma za odziv na primarno čustvovanje. Če smo na primer žalostni, je pogosto metačustvo, ki se pojavi, občutek sramu. Gre torej za sram zaradi žalosti. Tudi če primarno čustvo ni posebej intenzivno, lahko občutite veliko breme prav zaradi nalaganja plasti. Usmerjanje pozornosti k metačustvom vam bo pomagala pri tem, da boste bolje razumeli svoje doživljanje. Težava je lahko namreč precej kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled.

3. Razmislite o preteklih izkušnjah, povezanih z »negativnimi« čustvi

Beg pred čustvi, ki jih dojemamo kot negativna, je lahko povezan tudi s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Kako se je odzvala okolica, ko ste poskušali izraziti, da tisto, kar doživljate, ni najbolj prijetno? Ali ste bili obtoženi pretiravanja? So se ljudje morda celo norčevali iz vas in vas poskušali osramotiti? To je lahko še posebej boleče, če je šlo za reakcijo oseb, ki ste jim zaupali. Če ste se tovrstnih odzivov navadili že v zgodnjem otroštvu, je strah pred »negativnimi« čustvi povsem razumljiv. Toda če boste našli način za predelavo slabih izkušenj iz preteklosti, bo strah pred čustvi, ki jih običajno uvrščamo med negativna, precej manjši. Tako boste lažje ubesedili, kaj doživljate, posledično pa boste ta čustva predelali precej hitreje.

4. Načrtno se uprite kategorizaciji čustev

Predstavljajte si, da so vaša čustva nekaj materialnega – nekaj, na kar lahko pogledate z zunanje perspektive. »Opazujte« jih, kot bi šlo za naključne predmete, na katere ste naleteli in ki jih niste videli še nikoli. Vaša naloga je, da ugotovite, čemu je določeno čustvo namenjeno. Izogibajte se kakršnim koli vnaprejšnjim sodbam oziroma uvrščanju čustev med »pozitivna« in »negativna«.

5. Osredotočite se na pozitivno plat

Spomnite se na trenutke, ki so vam najbolj pomagali pri osebnostni rasti. Najverjetneje je šlo za precej težke preizkušnje, ko so vas preplavljala čustva, ki so se zdela v tistem trenutku izključno negativna. Toda sčasoma ste ugotovili, da so vam prav te situacije pomagale pri tem, da ste postali bolj zrela, modrejša, boljša oseba. Spomin na pretekle preizkušnje vam lahko pomaga pri tem, da se boste v prihodnje lažje osredotočili na pozitivno plat »negativnih« čustev. Tudi če tega še ne vidite, v sebi najverjetneje skrivajo pomembno lekcijo.

Kako pomagati otroku, da bo samozavestnejši in manj tesnoben?

Karmen Jordan
-
0
Kako pomagati otroku, da bo samozavestnejši in manj tesnoben?

Tesnoba in pomanjkanje samozavesti pri otrocih in mladostnikih sta – podobno kot pri odraslih – pogosto povezani s strahom pred prihodnostjo in pred neznanim. Nihče od nas ne more s popolno gotovostjo napovedati, kaj bo prinesla prihodnost. Določena stopnja negotovosti je torej nekaj, s čimer se moramo naučiti živeti. Nekateri so pri tem precej uspešni, spet drugi se precej hitro zlomijo in zdrsnejo v hudo tesnobo. Temelji, ki vplivajo na naše odzivanje, so pogosto postavljeni že v otroštvu oziroma v mladosti. Zdi se, da imajo najmlajše generacije danes nadpovprečno veliko težav s spopadanjem z nepredvidljivostjo življenja, ki ga ne moremo nikoli povsem nadzorovati. Po mnenju strokovnjakov naj bi bilo to tesno povezano z željo po takojšnji zadovoljitvi vseh potreb, ki je zelo značilna za sodobni čas. Kaj lahko torej kot starši naredite za to, da bo vaš otrok čim bolj samozavesten in čim manj tesnoben?

Ne zamenjujte podpore in prevzemanja bremena

Starši otroku običajno želijo le najboljše. Če se vaš otrok znajde v stiski, je seveda povsem razumljivo, da mu želite pomagati. Vendar je pomembno, da se pri tem ne prenaglite. Situacijo poskušajte oceniti čim bolj trezno. Ali otrok resnično potrebuje vašo neposredno pomoč ali morda predvsem spodbudo in podporo? Če boste njegovo breme prevzeli nase, bo to sicer poskrbelo za začasno olajšanje, toda na dolgi rok lahko tovrstno početje povzroči precej več škode kot koristi. Otroka namreč s tem nehote naučite, da težav ni zmožen reševati sam. Tako lahko že najmanjša negotovost glede razpleta določene situacije v prihodnje povzroči hudo stisku. Otroku namreč manjka samozavesti, saj nima pravih izkušenj. Tako je prepričan, da je povsem nemočen, zato niti ne poskuša iskati rešitev. To seveda ne pomeni, da morate stati ob strani, ko otrok resnično potrebuje vaše posredovanje. Ena od najpomembnejših nalog vsakega starša je prav razlikovanje med situacijami, ki zahtevajo vašo neposredno vpletenost, in situacijami, ki so priložnost za to, da otrok usvoji pomembne življenjske lekcije.

Potrpežljivost – ena najkoristnejših popotnic za življenje

Nobene potrebe ni, da so vse otrokove želje zadovoljene nemudoma. Še več: to je lahko celo škodljivo. Eden od načinov, kako otroku pomagati pri tem, da postane samozavestnejši in manj tesnoben, je prav podaljševanje časovnega intervala med željo in zadovoljitvijo te želje. Otrok se s tem uči potrpežljivosti in obvladovanja neprijetnih čustev. Nevarnost za to, da ga bo iztirila vsaka malenkost, je tako bistveno manjša.

Otroka spodbujajte k odpravi napak

Sodobni starši otroke pogosto opominjajo, da so napake povsem človeške in da jih delamo vsi, saj jih želijo potolažiti, ko stvari ne potekajo v skladu z načrti. S tem ni seveda nič narobe, vendar je dobro, da ne ostane le pri tolažbi. Če gre za napako, ki je odpravljiva, poskušajte otroka spodbuditi k temu, da jo odpravi. Tako se bo naučil, da napake pogosto niso usodne – in da ne štejejo padci, ampak to, ali se znamo po padcih pobrati. S tovrstnim pristopom se bo otrokova samozavest krepila, strahovi pred tem, kaj bo prinesla prihodnost, pa bodo precej manjši. Otrok bo namreč razumel, da je običajno mogoče rešiti tudi navidezno nerešljive težave.

Poskrbite, da otrokov urnik ne bo zapolnjen do zadnje sekunde

Pogost razlog za tesnobo današnjih otrok in mladostnikov je povezan s pretirano strukturiranostjo dni. Že najmanjše spremembe lahko otroka zmedejo in povzročijo hudo paniko. Čeprav je po eni strani dobro, da ima otrokov vsakdan osnovno strukturo, morate paziti, da pri tem ne boste pretiravali. Poskrbite, da bo na urniku dovolj terminov, ko bo lahko otrok prosto razpolagal s svojim časom in počel tisto, kar želi. Vaš otrok se bo tako učil samostojnosti, načrtovanja in improvizacije, kar mu lahko pomaga pri odpravi najrazličnejših strahov, povezanih s prihodnostjo, ki izvirajo iz pomanjkanja samozavesti.

Bi radi tekli hitreje? Pomagajte si z napitkom roza barve …

Karmen Jordan
-
0
Bi radi tekli hitreje? Pomagajte si z napitkom roza barve …

Hitrost, ki jo lahko dosežemo med tekom, je odvisna od različnih dejavnikov. Najpomembnejša je seveda naša splošna telesna pripravljenost, pomemben vpliv pa ima tudi dnevna forma. Nato pa je tu še cela kopica navidezno nepomembnih vplivov, ki pa jih ne moremo povsem zanemariti. Raziskovalci z londonske Univerze Westminster so na primer pred nedavnim odkrili, da je lahko hitrost med tekom odvisna celo od nečesa tako banalnega, kot je barva pijače, uporabljene za hitro osvežitev ust med tekom …

Primerjava na podlagi dveh 30-minutnih tekaških preizkusov

Študija, pripravljena na podlagi eksperimenta, ki so ga izvedli raziskovalci z Univerze Westminster, je bila lani objavljena v reviji Frontiers in Nutrition. V eksperimentu je sodelovalo 10 zdravih prostovoljcev. Vsi so bili aktivni rekreativni športniki. Eksperiment je bil sestavljen iz treh delov. Prvi del je vključeval predstavitev pozitivnih učinkov splakovanja ust z roza napitkom. Nato pa sta sledila še dva tekaška preizkusa … Oba preizkusa sta bila sestavljena iz 30 minut teka, vendar je bila med njima pomembna razlika. Med prvim 30-minutnim preizkusom so imeli prostovoljci za osvežitev ust na voljo brezbarven napitek, med drugim preizkusom pa napitek, ki je bil obarvan z roza barvilom. V obeh primerih je šlo za nizkokalorično pijačo, oslajeno z umetnimi sladili. Hitrost teka ni bila določena vnaprej. Tako so si lahko sodelujoči v eksperimentu sami izbrali tempo. Raziskovalci so jim naročili le, naj bo trening relativno zahteven. Tek torej ni smel biti pretirano ležeren.  

Med uporabo roza napitka se je hitrost v povprečju povečala za skoraj 5 %

Analiza zbranih podatkov je prinesla zanimive ugotovitve. Večina sodelujočih v eksperimentu je med drugim preizkusom, ki je vključeval uporabo napitka roza barve, tekla hitreje kot med prvim tekaškim preizkusom. V povprečju se je hitro povečala za približno 4,4 odstotka. Zaznana so bila sicer precejšnja odstopanja med posameznimi tekači. Nekateri so takrat, ko so uporabljali roza napitek, tekli bistveno hitreje kot med prvim treningom, med katerim jim je bil na voljo brezbarven oziroma prozoren napitek, spet pri drugih pa je bila razlika minimalna. Zanimivo je sicer, da je bila zaznana tudi korelacija med barvo uporabljenega napitka in užitkom med tekom. Tekači, ki so sodelovali v eksperimentu, so namreč večinoma bolj uživali med drugim tekaškim preizkusom. 

Zanimiva korelacija, ki odpira prostor za dodatne raziskave

Študija je bila seveda zelo majhna, zato je težko podati splošne zaključke, toda odkrita korelacija med barvo napitka in hitrostjo teka se zdi vsekakor zelo zanimiva. Zdi se namreč, da je bila edina bistvena razlika med prvim in drugim testom barva napitka, saj so ostale druge spremenljivke nespremenjene. Tudi napitka sta se razlikovala samo po barvi, sicer pa je šlo za povsem identično pijačo.

Roza barvo pogosto povezujemo s sladkorjem

Raziskava se umešča v večji sklop študij, ki se ukvarjajo s preučevanje vpliva barv na telesno pripravljenost oziroma na športne dosežke. Pri opisanem eksperimentu naj bi se razlaga za odkrito korelacijo skrivala v naših predstavah o tem, kako sladko je posamezno živilo. Pomemben vpliv na te predstave naj bi namreč imele prav barve. Ena od barv, ki jih pogosto povezujemo z večjimi količinami sladkorja, je roza barva. Tekači naj bi imeli tako med drugim preizkusom občutek, da uporabljajo napitek, ki vsebuje več sladkorja. To je vplivalo na občutek, da imajo več energije, posledično pa so povečali hitrost teka.  V ozadju je torej najverjetneje t. i. placebo učinek.

Preberite tudi: Zgolj 10 minut teka dnevno zmanjša nevarnost za zgodnjo smrt za skoraj 30 odstotkov

Rastlinska prehrana v mladosti – manjša nevarnost za bolezni srca v srednjih letih

Karmen Jordan
-
0
Rastlinska prehrana v mladosti – manjša nevarnost za bolezni srca v srednjih letih

V mladosti običajno ne posvečamo posebne pozornosti zdravi hrani. Še vedno je pogosto prepričanje, da si lahko mladi privoščijo bistveno več »pregreh«, saj je negativen vpliv precej manjši kot v zrelih letih. Drži sicer, da je naš metabolizem praviloma najhitrejši takrat, ko smo mladi, nato pa se postopoma upočasnjuje, toda to še ne pomeni, da je prehrana v mladosti nepomembna. Čeprav nima tako velikega vpliva na telesno težo, lahko vpliva na številne druge vidike, povezane z zdravjem. Pri tem gre lahko tudi za dolgoročne vplive, ki jih občutimo še več desetletij – tako pozitivne kot negativne. To potrjuje tudi študija, ki je bila pred nekaj meseci objavljena v znanstveni reviji Journal of the American Heart Association. Raziskovalci so namreč ugotovili, da lahko rastlinska prehrana v mladosti zmanjša tveganje za srčno-žilna obolenja v srednjih letih.

Živila razdeljena na »koristna«, »škodljiva« in »nevtralna«

Raziskava, v katero je bilo vključenih skoraj 5000 mlajših odraslih oseb, se je začela že leta 1985. Raziskovalci so sodelujoče v raziskavi nato spremljali vse do leta 2016, torej več kot tridesetih let. Živila so bila razdeljena v tri osnovne skupine: 1) živila, katerih uživanje je povezano z manjšim tveganjem za bolezni srca in ožilja; 2) živila, ki dokazano povečujejo tveganje za bolezni srca in ožilja in 3) živila z nevtralnim učinkom. V prvo skupino so bili poleg večine sadja in zelenjave uvrščeni še oreščki, stročnice in polnozrnata žita. V drugi skupini so se znašla živila, kot so (mastno/rdeče) meso in slani prigrizki. Kot nevtralna živila pa so bila opredeljena rafinirana žita, krompir itn.

Povečevanje količine rastlinskih živil poskrbelo za občutno zmanjšanje tveganja

Analiza podatkov je razkrila, da je bila verjetnost za bolezni srca in ožilja v srednjih letih najmanjša pri osebah, ki so v mladosti uživale največ rastlinske hrane. Pri tem ni šlo zgolj za manjše odstopanje. Tveganje v primerjavi s tistimi, katerih prehrana v mladosti je vključevala najmanj rastlinskih živil, je bilo namreč manjše za kar 52 odstotkov. Razlika je vsekakor pomenljiva in priča o tem, da ne gre zgolj za naključno korelacijo.

Holističen pogled na prehrano kot ena od prednosti raziskave

Ena od najpomembnejših prednosti raziskave – poleg dejstva, da so bile osebe, ki so sodelovale, spremljane več desetletij – je holističen pristop. Ni se namreč preučeval zgolj vpliv enega samega živila, ampak prehrane kot celote. Na živila, ki jih uživamo, namreč težko gledamo izolirano, saj je pomembno tudi njihovo medsebojno učinkovanje. Pristop, za katerega so se odločili raziskovalci, je tako precej unikaten. Večina raziskav, osredotočenih na povezavo med prehrano in tveganjem za bolezni srca in ožilja, se namreč ukvarja samo z enim živilom/manjšo skupino živil ali s posamezno hranilno snovjo. Raziskovalci, ki so se podpisali pod študijo, so tako prepričani, da rešitev ni v selektivnem osredotočanju na živila, ki so lahko še posebej koristna za srce in ožilje, oziroma v izločanju posameznih živil, ki veljajo za posebej problematična, ampak v celostnem pristopu.

Nikoli ni prepozno …

Toda kaj pa, če je mladost že za vami in torej nimate več možnosti za spremembe? Brez skrbi – čeprav je zdravo prehranjevanje v mladosti izjemno pomembno, to še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Druga študija, ki je bila objavljena pred nekaj meseci – prav tako v reviji Journal of the American Heart Association – je namreč razkrila, da so pozitivni učinki vse prej kot zanemarljivi, tudi če se za prehod k rastlinski prehrani odločite nekoliko kasneje. Študija je nastala na podlagi raziskave, ki je trajala 15 let in v katero je bilo vključenih kar približno 123.000 žensk v postmenopavzi. Raziskovalci so odkrili korelacijo med pogostejšim uživanjem živil, kot so različne vrste sadja in zelenjave, stročnice, tofu, ovseni kosmiči ter avokado, olive in drugi viri zdravih maščob, ter zmanjšanim tveganjem za resnejše težave, povezane s srčno-žilnim sistemom, vključno z odpovedjo srca.

Čudežna Maca: Naravni afrodiziak, ki krepi celo telo

Oglasno sporočilo
-
0
Čudežna Maca: Naravni afrodiziak, ki krepi celo telo

Ali ste že slišali za neverjetno zdržljivo Maco? Gre za rastlino, ki preživi v ekstremnih naravnih pogojih in njeno uživanje lahko okrepi tudi človeško telo. Blagodejno deluje na plodnost, menopavzo, imunski sistem in ima tudi regeneracijske učinke na kožo. Iz kje torej Maca prihaja in zakaj je tako priljubljena v obliki prehranskih dopolnil?

Rastlina, ki zdrži v ekstremno zahtevnih pogojih

Maca je zdravilna rastlina, ki je poznana pod latinskim imenom Lepidium meyenii. Prvotno izvira iz Andov v Peruju, kjer raste na nadmorski višini med 2800 in 5000 metri ter je izpostavljena velikim temperaturnim razlikam, močni UV radiaciji, vetru ter pomanjkanju kisika.

Uvršča se jo v družino križnic (Brassicaceae). Njena uporabna dela sta hipokotil in gomolj, ki že tisočletja predstavlja vir koncentriranih hranil. Po izgledu je Maca podobna repi in kolerabi, saj iz sredine gomolja poganjajo rozetasti ter nagubani listi. V širino lahko doseže obseg 20 cm in v višino med 10 in 20 cm. Njena teža lahko variira med 1 in 5 kg. Barve gomoljev so lahko raznolike – najpogostejše so rumene, rdeče in črne.

Hranilna vrednost Mace

Maca je pomembna z vidika hranilne vrednosti, ker vsebuje esencialne aminokisline, vlaknine, minerale, vitamine, omega 3, 6 in 9 maščobne kisline. Prav tako nudi tudi številne pozitivne učinke na telo, saj vsebuje bioaktivne komponente, kot so glukozinolati, makamidi, makaeni, tiohidantoini in alkaloidi.

Blagodejni učinki na človeško telo

Glukozinolati in izoticianati v Maci povečujejo plodnost ter dvigujejo libido pri moških in ženskah. Sitosterol in stigmasterol vplivata na zniževanje holesterola. Od prisotnih mineralov je med najbolj izstopajočimi kalcij, ki krepi kosti, zobe ter podpira krvožilni sistem. Aminokisline (enilalanin, tirozin in histidin) so ključni gradniki nevrotransmiterjev ter so odgovorni za prenašanje signalov v živčnem sistemu. Vsebovane vlaknine v Maci urejajo prebavo oziroma spodbujajo pravilno gibanje črevesja.

Z dermatološkega vidika uživanje Mace pomaga blažiti poškodbe na koži, ki so posledica UV radiacije ter hkrati pospešuje celjenje kože. Maca ima antioksidativni učinek, kar pomeni, da lovi proste radikale in ščiti celice pred oksidativnim stresom. Deluje tudi kot adaptogen, kar pomeni da spodbuja prilagajanje telesa na stres, ne glede na to ali je stresor fizični, kemični ali biološki.

Sicer Maca krepi še imunski sistem ter povečuje odpornost telesa na patogene mikrobe. Pomaga uravnavati menstrualni cikel, simptome PMS in blažiti menopavzo. Upočasnjuje staranje, pozitivno deluje na nivo energije, vitalnost, vzdržljivost ter razpoloženje.

Naročnik oglasa: Extenlab d.o.o.

Kaj je krivo za »sindrom zlomljenega srca«?

Karmen Jordan
-
0
Kaj je krivo za »sindrom zlomljenega srca«?

Ste že slišali za sindrom zlomljenega srca? Gre za laično poimenovanje za motnjo, ki je v medicinskih krogih znana kot stresna kardiomiopatija oziroma sindrom takotsubo. Poimenovanje »sindrom zlomljenega srca« se uporablja, ker naj bi bil zaplet pogosto povezan z zelo intenzivnim čustvenim pretresom – na primer s hudo žalostjo ali jezo. Ekipa raziskovalcev, ki jo je vodil dr. Ahmed Tawakol, se je pred nedavnim dokopala do novih spoznanj, povezanih s tem zapletom, ki je sicer relativno redek, vendar je lahko usoden, svoje ugotovitve pa so objavili v reviji European Heart Journal.

Kar 90 odstotkov vseh primerov je bilo zaznanih pri ženskah

Raziskovalci so ugotovili, da intenzivnejša aktivnost nevronov v amigdali – delu možganov, ki nadzira naša čustva, motivacijo in spomin, obenem pa tudi avtonomni živčni sistem in delovanje srca – poveča možnost za sindrom takotsubo. Intervencije za zajezitev tovrstnih možganskih odzivov lahko tako pomagajo pri zmanjševanju nevarnosti za omenjeni sindrom. Za sindrom takotsubo je sicer značilna nenadna začasna oslabitev srčne mišice, kar privede do razširitve spodnjega dela levega ventrikla. V medicinski literaturi se je sindrom prvič pojavil leta 1990. Kot omenjeno, je sprožilec običajno zelo intenziven čustveni odziv. Večinoma gre za negativna čustva, vendar je lahko sindrom takotsubo povezan tudi z dogodki, ki sprožijo zelo močno veselje. Med tipične simptome spadajo težave z dihanjem in bolečina v prsnem košu, zaplet pa lahko privede do srčnega napada in smrti. Sindrom je nadpovprečno pogost pri ženskah (razmerje 9 : 1).

Ne gre samo za nenaden pretres, pomembna je tudi »podlaga«

Sindrom takotsubo je sicer običajno povezan s konkretnim pretresljivim dogodkom, vendar so raziskovalci, ki so pripravili uvodoma omenjeno študijo, ugotovili, da je povečano tveganje za ta sindrom najverjetneje povezano z dogajanjem v amigdali v daljšem časovnem intervalu, včasih celo več let pred dogodkom. Povečana nevrobiološka aktivnost v amigdali, ki je običajno posledica stresa, naj bi močno vplivala na možnost za sindrom »takotsubo«. Nevarnost za »zlomljeno srce« je tako precej večja pri tistih, ki so pred dogodkom živeli zelo stresno. Ekipa raziskovalcev je pri posameznikih, pri katerih je bil diagnosticiran sindrom takotsubo, obenem odkrila pomembno povezavo med aktivnostjo v možganih in dogajanjem v kostnem mozgu.

Raziskava poskrbela za pomembne uvide

Raziskovalci so preučili 104 primere. Pri 41 primerih je šlo za osebe, pri katerih je bila postavljena diagnoza sindrom takotsubo. Ekipa raziskovalcev je primerjala slike možganov obeh skupin iz obdobja pred diagnozo, obenem pa tudi aktivnost krvnih celic v kostnem mozgu. Aktivnost amigdale, ki je posledica stresa, je bila pri 41 osebah, pri katerih je bil kasneje diagnosticiran sindrom takotsubo, precej intenzivnejša kot pri kontrolni skupini 63 oseb, pri katerih se omenjeni sindrom ni pojavil. Pomenljiv je tudi podatek o tem, da je bil pri 15 odstotkih oseb z najbolj izrazito stresno aktivnostjo amigdale sindrom takotsubo diagnosticiran v obdobju 12 mesecev po slikanju, kar je bilo hitreje kot pri drugih osebah, ki jih je prav tako prizadel omenjeni sindrom, vendar je bila s stresom povezana aktivnost njihove amigdale ob slikanju možganov vendarle nekoliko manj izrazita.

Življenjskim pretresom se seveda ne moremo povsem izogniti, vendar je to, kako se bomo nanje odzvali – oziroma celo to, kako se bo nanje odzvalo naše srce –  vsaj deloma tudi v naših rokah. Ugotovitve raziskovalcev so še posebej pomembne za tiste, pri katerih je bil v preteklosti že zaznan takotsubo, vendar so jo na srečo odnesli brez resnejših posledic. Različni ukrepi za obvladovanje stresa lahko pri tej populaciji zmanjšajo nevarnost za ponovno stresno kardiomiopatija, ki bi se lahko v drugo končala precej slabše.

Tipične faze prehladnih obolenj

Karmen Jordan
-
0
Tipične faze prehladnih obolenj

Prehlad je bolezen, ki jo lahko povzročijo različni virusi. Običajno je to rinovirus, vendar poznamo tudi druge povzročitelje prehladnih obolenj, ki jih uvrščamo med virusne okužbe zgornjih dihal. Toda čeprav so lahko za prehlad krivi različni virusi, je potek bolezni praviloma podoben. Za tipično prehladno obolenje so značilne štiri faze. V nadaljevanju lahko preverite, kaj je značilno za vsako od teh faz in kako dolgo običajno traja …

1. faza: okužba oziroma stik z virusom

Prva faza je najkrajša. Bolj kot za fazo v običajnem pomenu te besede gre za dogodek oziroma za stik z virusom, ki napade naše telo in privede do okužbe. V tej fazi se seveda še ne pojavijo simptomi. Virusi lahko sicer prenesemo dalje, vendar je verjetnost za to na začetku precej majhna, nato pa se nalezljivost postopoma povečuje.

2. faza: inkubacija (od 1 do 3 dni)

Sledi druga faza oziroma obdobje t. i. inkubacije. Tudi v tej fazi še niso prisotni simptomi. Inkubacija tako označuje čas, ki mine med okužbo/stikom z virusom in pojavom prvih simptomov. Ta faza običajno traja od 24 do 72 ur oziroma do 3 dni. Možnost, da virus prenesemo na druge, je med inkubacijo še vedno relativno majhna, vendar to še ne pomeni, da smo lahko povsem brezbrižni. Ni seveda nujno, da se zavedate, da ste bili v stiku z nekom, ki je bil okužen z enim od virusom, ki povzročajo prehladna obolenja. Toda če se zavedate, da ste bili v družbi osebe, ki je bila prehlajena, je vseeno bolje, da se približno tri dni izogibate nenujnim stikom, tudi če ne opažate nobenih simptomov.

3. faza: simptomatska faza (od 7 do 10 dni)

Povprečno trajanje simptomatske faze pri prehladnih obolenjih je od 7 do 10 dni. Kot je razvidno iz poimenovanja, gre za fazo, ko so prisotni simptomi. Med najbolj tipične simptome prehladnih obolenj spadajo kihanje, zamašen nos in nato izcedek iz nosu, suh kašelj ter hripavost. Za prehlad pri odraslih praviloma ni značilna zelo visoka temperatura; če imate visoko vročino, je tako bolj verjetno, da ste zboleli za gripo. Podobno velja tudi za glavobol in za bolečine v mišicah. Čeprav se lahko omenjena simptoma pojavite tudi pri prehladnih obolenjih, sta bolj značilna za gripo. Simptomatsko fazo lahko praviloma razdelimo na dva dela: na začetku so simptomi relativno mili, nato pa se počasi stopnjujejo. Prehlad tako običajno doseže vrhunec nekaj dni po pojavu prvih simptomov. V simptomatski fazi je seveda možnost za to, da okužite druge, največja. Če je mogoče, je tako pametno, da se zadržujete predvsem doma in da čim več počivate – tako zaradi drugih kot zaradi vas samih. Počitek je lahko namreč eden od najkoristnejših ukrepov za skrajšanje časa prehlada in za omilitev simptomov. Obenem poskušajte popiti čim več tekočine in povečati vnos vitamina C, zelo koristna pa sta lahko tudi izpiranje nosu s fiziološko raztopino in uporaba vlažilnika zraka.

4. faza: okrevanje

Po približno 7–10 dneh od pojava prvih simptomov bi morali začeti praviloma opažati izboljšanje. Včasih se lahko to zgodi tudi prej, v redkih primerih pa lahko prehlad traja tudi nekaj tednov oziroma celo do enega meseca. Tudi ko se situacija postopoma umiri in nimate več večjih težav s simptomi, poskušajte biti vsaj nekaj dni malce bolj pazljivi. Izogibajte se večjim naporom in poskrbite za čim več spanca. Prav spanec je namreč izjemno pomemben za okrepitev imunskega sistema, ki je po boju z virusi najverjetneje precej izčrpan.  

Gospa, vi pa ste res dobro videti! Dihate kisik pod tlakom?

Oglasno sporočilo
-
0
Gospa, vi pa ste res dobro videti! Dihate kisik pod tlakom?

Vsi vemo, kako je kisik pomemben za življenje. Vdih in izdih, ki ju lahko opazujemo, je le del procesa, ki se zgodi v telesu, ko kisik napolni naša pljuča. Najbolj pomemben del tega procesa pa je očem neviden, saj se zgodi znotraj našega telesa. Krvožilni sistem po telesu prenaša kisik do celic ter tkiv in če je pretok neustrezen, se poškodujejo tkiva, sproži se proces prehitrega staranja, tanjšajo se lasje, peša nam spomin. Telo je ob pomanjkanju kisika bolj dovzetno za okužbe in poškodbe. Sodoben način življenja pa vse samo še pospešuje. Vendar obstaja rešitev – to je dihanje kisika pod tlakom!

Terapija s kisikom v hiperbaročni komori

V zadnjih petdesetih letih se je znanje razmahnilo. Njegovi temelji segajo že v 16. stoletje, ko so ugotavljali, da imajo, npr. potapljači, ki vdihujejo kisik pod tlakom, manj obolenj oz. da se nekatera njihova bolezenska stanja izboljšajo.

Saša Einsiedler
Saša Einsiedler: »Po težji bolezni je moj imunski sistem slabši, kisik mi pomaga vzdrževati zdravje. Opažam, da imam manj vnetja mehurja in več energije.«

Tako danes poznamo vdihavanje čistega kisika v komori z zvišanim tlakom (HBOT), ki ima številne koristi – hitrejša je regeneracija celic in tkiv, saj dobijo več hranil, hkrati pa se odpadne snovi hitreje izločijo iz njih, kar dokazano krepi imunski sistem in poveča njegovo odzivnost ter sposobnost regeneracije. Znanstveniki so že dokazali, da celica z manj kisika postane rakava, njegovo pomanjkanje pa je razlog za veliko bolezenskih stanj. Karmen Knez Stanič, ki že nekaj let deluje kot terapevtka, pravi, da bi moralo čim več ljudi spoznati blagodejne učinke te naravne metode: »S kisikom dobimo 90 odstotkov dnevne energije, samo 10 odstotkov ga predstavlja hrana in drugo, izredno pomemben je pri mnogih telesnih procesih. Do zmanjšanja njegove koncentracije lahko pride zaradi več dejavnikov – naporov, genetike, sodobnega načina življenja, kajenja, postopnega pešanja pljuč, bolezenskih stanj. Pomanjkanje kisika oslabi imunski sistem. Tudi v UKC Ljubljana ljudem pomagajo s kisikovo komoro z višjim tlakom.«

HBOT lajša vrsto zdravstvenih težav, pospešuje celjenje ran in zlomov, skrajšuje čas okrevanja po operacijah in poškodbah, odpravlja napetost in bolečine v mišicah ter sklepih, deluje protivnetno, lajša težave revmatizma, artritisa, migrene, pospešuje obnovo možganskih celic po kapi, regenerira živce. Je mednarodno priznana podporna terapija pri avtoimunskih boleznih, kot sta fibromialgija in multipla skleroza.

Učinki kisikove terapije pa so tudi lepotni – manj imamo celulita, koža je lepa in napeta, več je kolagena, manj je aken, hitreje se obnavlja, zmanjšamo lahko videz brazgotin. Pri eni terapiji telo porabi par sto kalorij in tako pomaga tudi pri hujšanju.

Zvezdana Mlakar
Zvezdana Mlakar: »Meni, v mojih najlepših letih, pomaga vzdrževati kondicijo, da lahko premikam gore!«

Kakšen je postopek vdihovanja kisika pod tlakom?

Uporabnik gre v posebno komoro, ki se zapre s stekleno loputo. V njej ustvari povišan atmosferski tlak. Pri tem uporabnik prek maske vdihuje skoraj 100 % kisik. Prek interfona se lahko pogovarja s terapevtom, s kontrolnimi gumbi pa lahko kadar koli tudi od znotraj, ne le od zunaj, spusti zrak iz komore in jo odpre.

Pred terapijo je potreben temeljit pogovor s terapevtom, saj za terapijo s kisikom v hiperbarični komori niso primerni ljudje s poškodbami ušes, pljuč, z zamašenimi sinusi ter imetniki t. i. pacemakerjev ter bolniki s kemoterapijo. Pri bolezenskih stanjih pa je potrebno mnenje zdravnika.

Ko se postopek ustvarjanja tlaka začne, uporabniki občutijo podobno kot pri vzletanju letala, ko je treba izenačiti tlak v ušesih. Ko je določen tlak dosežen, pa izenačevanje ni več potrebno, zato uporabnik lahko zaspi, bere, posluša glasbo, predavanje …

Vlasta Nussdorfer
Vlasta Nussdorfer: »Na terapijo sem prišla, ker sem prejela darilni bon. Počutila sem se izjemno že po prvi terapiji, zato zdaj redno prihajam, saj vem, da s tem skrbim za svoj imunski sistem.«

Športniki in tisti, ki so preboleli  covid-19

Ljudje, ki redno prihajajo v komoro, imajo manj prehladnih in gripoznih obolenj oz. bolezenskih znakov, povezanih z obolenji. Kisik je namreč razkužilo in pobija škodljive bakterije. Veliko uspeha lahko dosežejo tisti, ki so preboleli covid ali pljučnico, saj zaradi šibkih pljuč kisik ne pride do mišic oz. tkiv.

Posebej priporočljiva je terapija s kisikom za športnike. Znano je, da tenisač Novak Đoković ne gre nikamor brez nje, tudi Ema Kozin, svetovna prvakinja v boksu, jo redno uporablja. Kisik spodbuja odvajanje mlečne kisline, po športnih aktivnostih je manj mišičnih krčev, poškodbe se hitreje celijo, sklepi in mišice so prožnejši, več je kolagena.

Ema Kozin
Ema Kozin: »Terapija s kisikom mi res izjemno pomaga pri vzdržljivosti, imam več energije, modrice od udarcev pa zbledijo že po eni terapiji.«

S terapijo dosežena raven kisika se ohrani več ur ali tudi kakšen dan, zato jo je smiselno ponavljati. Število terapij je odvisno od našega stanja in izboljšanja. Podobno je kot pri telovadbi – dovajanje kisika mora biti redno, da je telo ves čas prehranjeno. Spremembe se, če vztrajamo, pokažejo razmeroma hitro.

V Hiperbarični center VIVAO2 redno prihajajo mnogi znani športniki, kulturniki, managerji ter ljudje, ki želijo poskrbeti za svoje zdravje, med njimi tudi igralka Zvezdana Mlakar, nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, svetovna boksarska prvakinja Ema Kozin, pa mentorica za osebni razvoj Saša Einsiedler in mnogi drugi.

Za več informacij lahko pokličete terapevtko Karmen Knez Stanič v Hiperbarični center VIVAO2, ki je na Peričevi ulici v Ljubljani. Številka je 041 334 813. Lahko pa ji tudo pišete na [email protected] ali poiščete več informacij na https://vivao2.si/

Naročnik oglasa: Heliopolis d.o.o.

1...320321322...1.155Stran 321 od 1.155