Ste že slišali za sindrom zlomljenega srca? Gre za laično poimenovanje za motnjo, ki je v medicinskih krogih znana kot stresna kardiomiopatija oziroma sindrom takotsubo. Poimenovanje »sindrom zlomljenega srca« se uporablja, ker naj bi bil zaplet pogosto povezan z zelo intenzivnim čustvenim pretresom – na primer s hudo žalostjo ali jezo. Ekipa raziskovalcev, ki jo je vodil dr. Ahmed Tawakol, se je pred nedavnim dokopala do novih spoznanj, povezanih s tem zapletom, ki je sicer relativno redek, vendar je lahko usoden, svoje ugotovitve pa so objavili v reviji European Heart Journal.
Kar 90 odstotkov vseh primerov je bilo zaznanih pri ženskah
Raziskovalci so ugotovili, da intenzivnejša aktivnost nevronov v amigdali – delu možganov, ki nadzira naša čustva, motivacijo in spomin, obenem pa tudi avtonomni živčni sistem in delovanje srca – poveča možnost za sindrom takotsubo. Intervencije za zajezitev tovrstnih možganskih odzivov lahko tako pomagajo pri zmanjševanju nevarnosti za omenjeni sindrom. Za sindrom takotsubo je sicer značilna nenadna začasna oslabitev srčne mišice, kar privede do razširitve spodnjega dela levega ventrikla. V medicinski literaturi se je sindrom prvič pojavil leta 1990. Kot omenjeno, je sprožilec običajno zelo intenziven čustveni odziv. Večinoma gre za negativna čustva, vendar je lahko sindrom takotsubo povezan tudi z dogodki, ki sprožijo zelo močno veselje. Med tipične simptome spadajo težave z dihanjem in bolečina v prsnem košu, zaplet pa lahko privede do srčnega napada in smrti. Sindrom je nadpovprečno pogost pri ženskah (razmerje 9 : 1).
Ne gre samo za nenaden pretres, pomembna je tudi »podlaga«
Sindrom takotsubo je sicer običajno povezan s konkretnim pretresljivim dogodkom, vendar so raziskovalci, ki so pripravili uvodoma omenjeno študijo, ugotovili, da je povečano tveganje za ta sindrom najverjetneje povezano z dogajanjem v amigdali v daljšem časovnem intervalu, včasih celo več let pred dogodkom. Povečana nevrobiološka aktivnost v amigdali, ki je običajno posledica stresa, naj bi močno vplivala na možnost za sindrom »takotsubo«. Nevarnost za »zlomljeno srce« je tako precej večja pri tistih, ki so pred dogodkom živeli zelo stresno. Ekipa raziskovalcev je pri posameznikih, pri katerih je bil diagnosticiran sindrom takotsubo, obenem odkrila pomembno povezavo med aktivnostjo v možganih in dogajanjem v kostnem mozgu.
Raziskava poskrbela za pomembne uvide
Raziskovalci so preučili 104 primere. Pri 41 primerih je šlo za osebe, pri katerih je bila postavljena diagnoza sindrom takotsubo. Ekipa raziskovalcev je primerjala slike možganov obeh skupin iz obdobja pred diagnozo, obenem pa tudi aktivnost krvnih celic v kostnem mozgu. Aktivnost amigdale, ki je posledica stresa, je bila pri 41 osebah, pri katerih je bil kasneje diagnosticiran sindrom takotsubo, precej intenzivnejša kot pri kontrolni skupini 63 oseb, pri katerih se omenjeni sindrom ni pojavil. Pomenljiv je tudi podatek o tem, da je bil pri 15 odstotkih oseb z najbolj izrazito stresno aktivnostjo amigdale sindrom takotsubo diagnosticiran v obdobju 12 mesecev po slikanju, kar je bilo hitreje kot pri drugih osebah, ki jih je prav tako prizadel omenjeni sindrom, vendar je bila s stresom povezana aktivnost njihove amigdale ob slikanju možganov vendarle nekoliko manj izrazita.
Življenjskim pretresom se seveda ne moremo povsem izogniti, vendar je to, kako se bomo nanje odzvali – oziroma celo to, kako se bo nanje odzvalo naše srce – vsaj deloma tudi v naših rokah. Ugotovitve raziskovalcev so še posebej pomembne za tiste, pri katerih je bil v preteklosti že zaznan takotsubo, vendar so jo na srečo odnesli brez resnejših posledic. Različni ukrepi za obvladovanje stresa lahko pri tej populaciji zmanjšajo nevarnost za ponovno stresno kardiomiopatija, ki bi se lahko v drugo končala precej slabše.
